Jedro

Sodišče se strinja s toženko, da ne iz tožnikovih navedb ne iz drugih podatkov v spisu ne izhaja, da bi imel tožnik v navedeni zadevi verjeten izgled za uspeh in bi bilo zato razumno vlagati pravna sredstva.

Izrek

I. Predlog tožnika za prenos pristojnosti se zavrže. II. Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev predloga za dopustitev revizij in revizij zoper sodbi Upravnega sodišča RS I U 1747/2018 z dne 13. 9. 2018 in I U 1998/2018 z dne 18. 10. 2018. 2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da tožnik ni izkazal izpolnjevanja pogojev iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) niti za dodelitev nujne, niti za dodelitev izjemne BPP za vložitev navedenih pravnih sredstev. Niti v svoji prošnji niti v njeni dopolnitvi, h kateri ga je pozvala toženka, namreč ni navedel razlogov za dopustitev revizije v smislu pogojev, predpisanih v 367.a členu Zakona v pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), navedbe v smeri kršitev pa ocenjuje kot pavšalne. Na tožnikove navedbe glede neustavnosti ureditve, po kateri isto sodišče odloča o dodeljevanju BPP in o tožbah zoper odločitev njegovega predsednika o dodelitvi BPP se toženka sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-125/10 z dne 31. 5. 2012, ki neustavnosti takšne ureditve ni ugotovilo.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga laično tožbo. V njej se sklicuje na namen BPP, predpisan v prvem odstavku 1. člena ZBPP. Navaja, da je do BPP upravičen upoštevajoč splošno znana dejstva, po katerih je ravno zaradi zlorab, duševnih težav in nevzdržne socialne stiske že od leta 1996 procesno in pravdno nesposoben. V postopkih pred sodišči naj bi izgubil vse pošteno zasluženo premoženje, zdravje, obrt, delovno in poslovno sposobnost, zaradi česar se je znašel v osebnem stečaju. Od leta 2005 dalje je invalidsko upokojen. Meni, da je iz navedenega jasno, da že od srede devetdesetih let dalje ne more uresničiti pravice do sodnega varstva brez škode za svoje preživljanje, saj je bil do leta 2001 brez prihodkov, po letu 2002 pa se njegovi prihodki rubijo. Navaja, da toženka kljub navedenemu splošno znanemu dejanskemu stanju z zlorabo 24. člena ZBPP zavrača njegove prošnje za BPP, po vloženih tožbah pa jo zastopa in sodi naslovno sodišče, zato meni, da je izpodbijana odločitev neutemeljena. V sodni praksi Vrhovnega sodišča RS namreč ni našel nobene odločitve, po kateri lahko sodišče zastopa toženo stranko in hkrati sodi. Sklicuje se še na novelo Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E), ki je ureditev revizije na upravnem in pravdnem področju poenotila. Predlaga tudi odstop zadeve drugemu sodišču. 4. Toženka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

K 1. točki izreka:

5. Predlog za prenos pristojnosti je bilo treba zavreči. 6. Tožnik je predlagal prenos pristojnosti za odločanje v tem upravnem sporu na drugo sodišče. 7. V skladu z določbo 106. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) je Vrhovno sodišče pristojno za sojenje oziroma za odločanje na prvi stopnji v upravnih in računsko upravnih sporih, razen v zadevah, za katere zakon določa pristojnost drugega sodišča prve stopnje (1. točka prvega odstavka). Takšen predpis je ZUS-1, ki v 11. členu določa, da v upravnem sporu odloča na prvi stopnji upravno sodišče, če zakon ne določa drugače. Ker take določbe ni, je za odločanje v upravnem sporu zoper odločbo organa za BPP edino stvarno pristojno Upravno sodišče RS.

8. Glede na to, da je Upravno sodišče RS edino stvarno pristojno za odločanje v upravnem sporu, torej tudi o tožbi zoper odločbo organa za BPP, ni pravne podlage za ugoditev tožbenemu predlogu za delegacijo pristojnosti na drugo sodišče. Zato je sodišče tožnikov predlog zavrglo. Enako stališče je Vrhovno sodišče /že/ zavzelo v sklepu I Upr 1/2012 z dne 29. 8. 2012, ko je zavrnilo pritožbo zoper sklep, s katerim je upravno sodišče zavrglo predlog za prenos pristojnosti (sklep I Up 256/2017 z dne 17. 1. 2018).

K II. točki izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. Iz izpodbijane odločbe in podatkov v upravnem spisu izhaja, da je v obravnavani zadevi izpodbijana odločitev organa o tožnikovi prošnji za dodelitev BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev predlogov za dovolitev revizij in revizij zoper sodbi naslovnega sodišča I U 1747/2018-5 z dne 13. 9. 2018 in I U 1998/2018 z dne 18. 10. 2018, s katerima je sodišče potrdilo odločbo organa o zavrnitvi BPP.

11. Toženka je tožnikovo prošnjo zavrnila iz vsebinskih razlogov, ker je ocenila, da za dodelitev BPP niso izpolnjeni pogoji iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, ki skladno s prvim odstavkom 36. člena ZBPP pridejo v poštev pri odločanju o dodelitvi nujne in izjemne BPP. Da v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen navedeni, v prvi alineji prvega odstavka 24. člena ZBPP predpisani objektivni pogoj z dodelitev BPP, se strinja tudi sodišče. Sodišče se strinja s toženko, da ne iz tožnikovih navedb ne iz drugih podatkov v spisu ne izhaja, da bi imel tožnik v navedeni zadevi verjeten izgled za uspeh in bi bilo zato razumno vlagati pravna sredstva. Glede izgledov za uspeh revizije je toženka pravilno upoštevala pravilo 367.a člena ZPP, po katerem Vrhovno sodišče revizijo dopusti le, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, ter v zvezi s tem presodila, da iz tožnikovih navedb obstoj takšnega pravnega vprašanja v tožnikovi zadevi ni razviden. Pravilno pa je tudi pojasnilo toženke, da se je o vprašanju ustavnosti ureditve, po kateri predsednik naslovnega sodišča odloča o dodeljevanju BPP, naslovno sodišče pa o pravnem sredstvu (tožbi) zoper takšno odločitev, izreklo že Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-125/10 z dne 31. 5. 2012, in ugotovilo, da ni neustavna.

12. Sodišče v zvezi s tem še opozarja, da je že v več sodbah poudarilo, da v situaciji, kot je obravnavana, ko gre za odločanje o dodelitvi BPP v upravnem sporu zaradi dodelitve BPP, toženki ni bilo treba opraviti preizkusa izpolnjenosti pogojev za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP, temveč bi morala uporabiti določbo pete alineje 8. člena ZBPP in že na tej podlagi tožnikovo prošnjo zavreči. 13. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 63. ZUS-1.