Jedro

53. člen ZSSloV ne daje podlage za sklepanje, da pripadnikom SV na misijah v tujini ne pripada tedenski neprekinjeni počitek v trajanju 24 ur. Zato bi tožena stranka tožniku morala zagotoviti tak počitek. Ker tega ni storila, je tožnik upravičen do odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati 3.544,64 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke, neto znesek pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 2. 2011 dalje do plačila, višji zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti pred 26. 2. 2011 pa zavrnilo (I. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku obračunati 5.014,00 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2012 dalje do plačila (II. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za obračun in plačilo davkov in prispevkov na znesek 8.558,64 EUR (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v višini 1.211,60 EUR, v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločitev spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži v plačilo pravdne stroške, podredno pa, da odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in vrne v novo sojenje. Tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo namen 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, 68/2007 s spremembami), ko se je postavilo na stališče, da navedeno določilo zakona ne omejuje niti ne ukinja pravice do tedenskega počitka, kot je to opredeljeno v splošnih predpisih. Tako jezikovna kot teleološka razlaga 53. člena ZSSloV kažeta v smeri jasnega zapisa dikcije o omejitvi pravice pripadnikov do tedenskega počitka na A., ki dopušča celo njeno izključitev, saj citirani člen uvaja nov pravni pojem, to je pravica pripadnikov A. do potrebnega (in torej ne tedenskega) počitka, katerega izrabo je treba prilagoditi razmeram in situaciji na terenu (na misiji). Jezikovna razlaga za konkreten primer tako pokaže, da je imel tožnik v spornem obdobju le pravico do potrebnega počitka, torej počitka, ki ga je tožena stranka lahko zagotovila, glede na naravo dela na misiji in torej ne do tedenskega počitka. Odločitev sodišča, da je bil tožnik v času misije navkljub navedenemu prikrajšan za tedenski počitek, je zato materialno pravno zmotna. Sodišče se tudi ni opredelilo do pravnega vidika delovanja pripadnikov na A. (tudi tožnika), torej do vseh mednarodnih in nacionalnih materialnopravnih okvirov izvajanja A., katere je tožena stranka podrobno obrazložila. Gre za izvajanje pravnih obveznosti naše države, ki jo uokvirja zlasti resolucija varnostnega sveta 1244. Tako tožnik kot tudi obe zaslišani priči so potrdili, da so se bili predstavniki Slovenske vojske dolžni podrejati poveljstvu B., od koder so prihajale vse odrejene naloge, kar je v vojski povsem razumljivo. Tožnik je potrdil, da mu njegov narejeni ni mogel omogočiti 24-urnega počitka enkrat na teden. Takšne obveznosti pripadnikov Slovenske vojske potrjuje tudi Hišni red v bazi ..., ki je veljal za pripadnike Slovenskega kontigenta (...). Resolucija Varnostnega sveta ... kot izvedben pravni akt OZN ima isto pravno veljavo kot ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe in zato preseže učinek nacionalnih (delovnopravnih) splošnih in nekaterih posebnih predpisov, tudi glede zagotavljanja tedenskega počitka (ZDR, ZObr, Pravila službe, Pravilnik). Navedena resolucija nalaga državam udeleženkam misije na C. tako stalno in neprekinjeno delovanje kot tudi neposredno delovanje v smeri ohranjanja miru in varnosti na območju C.. V zvezi z navedenim delokrogom pripadnikov na misiji na C. je država Slovenija očitna spoznala, da ni skladen s splošno ureditvijo delovnega časa in odmori ter počitki, zato je (z namenom izvajanja prevzetih mirovnih nalog na misiji) z določbo 53. člena ZSSloV med drugim drugače uredila delovni čas in posledično omejila oziroma izključila pravico pripadnikov (tudi tožnika) do tedenskega počitka. Zato je zmotno stališče sodišča, da tožena stranka s posebno ureditvijo v 53. členu ZSSloV ni ukinila oziroma omejila pravice do tedenskega počitka. Tožena stranka je tudi uredila, da imajo pripadniki na misijah poleg pravice do potrebnega počitka tudi pravico do posebnega dopusta ter pravico do počitka v obliki 96-urne odsotnosti, ki jo pripadniki lahko izrabijo na območju misije ali pa ta čas združijo s posebnim dopustom, ki ga lahko izrabijo tudi v Republiki Sloveniji. Pri obliki dela, kot so jo izvajali pripadniki in tožnik na misiji, potreben počitek ne pomeni neprekinjene odsotnosti od dela 24 ur, ne da bi bil dosegljiv ali v pripravljenosti. Mirovne misije so nepredvidljive in bi lahko nedelovanje pripadnikov vojske povzročilo bistveno poslabšanje razmer. Tako je tožena stranka ravno iz tega razloga v 53. členu ZSSloV uredila pravico do tedenskega počitka drugače kot to izhaja iz Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS št., 42/2002 s spremembami). Meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabljati Pravilnika o ureditvi določenih delovno pravnih vprašanj na A., saj gre za pravilnik, ki ni bil objavljen v Uradnem listu RS, prav tako pa je bil sprejet pred uveljavitvijo ZSSloV. Kot kompenzacijo za poseg v pravico pripadnikov na A. do tedenskega počitka je tožena stranka navedenim priznala dodatno pravico do dopusta, ki že po svoji naravi uresničuje cilje zagotavljanja ustreznega počitka na A.. Sodišče prve stopnje je tožniku tudi mimo Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov SV pri izvajanju obveznosti, povzetih v mednarodnih organizacijah oz. z mednarodnimi pogodbami (Ur. l. RS, št. 67/2009; v nadaljevanju Uredba) za sporno obdobje dejansko priznalo plačilo za delo v višjem znesku kot določa Uredba, le da je zameglilo dosojen znesek pod pojem odškodnine, čeprav je tako v pravni teoriji, kot tudi sodni praksi sprejeto stališče, da za izgubljeno pravico pripada le nadomestilo in torej ne odškodnina. ZObr ter Uredba nikjer ne dajeta pravne podlage za različno vrednotenje delovnih dni na misiji, torej za različno vrednost splošnega delovnega dne ter dneva na misiji, ko je pripadnik, namesto da bi bil na počitku, moral delati. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

4. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da se v obrazložitvi sodbe ni opredelilo do njenih navedb, da imajo pripadniki SV na mirovnih misijah poleg pravice do tedenskega počitka, pravico tudi do posebnega dopusta in pravico do počitka v višini 96-urne odsotnosti. Po vsebini gre za pritožben očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje te navedbe zavrnilo z obrazložitvijo, da gre za ločene delovno pravne institute, ki jih ni mogoče enačiti z pravico do tedenskega počitka (11. točka obrazložitve sodbe).

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je bil tožnik kot pripadnik SV od 18. 8. 2008 do 28. 2. 2009 napoten na opravljanje nalog na mirovno misijo izven države v mirovne sile „...“ B., C. in da je v času prve misije koristil posebni dopust v Sloveniji v trajanju 21 dni; - da je bil tožnik kot pripadnik SV od 9. 10. 2011 do 5. 5. 2012 napoten na opravljanje nalog v mirovno operacijo D. v E. in v tem času koristil 21 dni posebnega dopusta.

6. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine iz naslova neizkoriščenega tedenskega počitka za čas prve misije v višini 3.544,64 EUR in za drugo misijo 5.014,00 EUR. Sodišče prve stopnje je njegovemu tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo.

7. Skladno s prvim odstavkom 156. člena ZDR ima delavec v obdobju sedmih zaporednih dni poleg pravice do dnevnega počitka, pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po določbi tretjega odstavka istega člena se minimalno trajanje tedenskega počitka upošteva kot povprečje v obdobju 14 zaporednih dni, iz česar izhaja, da mora imeti delavec v obdobju 14 zaporednih dni najmanj dvakrat po 24 neprekinjenih ur počitka. Pravico do tedenskega počitka ureja tudi Zakon o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadaljnji), ki v drugem odstavku 97f. člena določa, da ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. V 53. členu ZSSloV je nadalje določeno, da je pri opravljanju vojaške službe delovni čas pripadnikov v skladu z ZObr odvisen od vrste, namena, obsega in zahtevnosti nalog, ki jih opravljajo pripadniki, med opravljanjem vojaške službe izven države pa je delovni čas pripadnikov lahko neenakomerno razporejen tudi glede na letno, mesečno, tedensko in dnevno povprečje ur delovne obveznosti, predpisano za opravljanje vojaške službe v državi. O razporeditvi delovnega časa med opravljanjem vojaške službe izven države odloča nadrejeni poveljnik. Ta mora pripadnikom med opravljanjem vojaške službe izven države omogočiti potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Delovni čas pripadnikov, ki so napoteni na opravljanje vojaške službe v skupna ali druga poveljstva in enote izven države, se odredi glede na pravila, ki veljajo za druge pripadnike takega poveljstva ali enote.

8. Eden od vidikov uresničevanja ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS je, da morajo sodišča v enakih primerih odločati enako. Pritožbeno sodišče se je do povsem enakih pravnih vprašanj, kot se postavljajo v tem sporu, opredelilo v sklepu opr. št. Pdp 1587/2014 z dne 2. 4. 2015, sodbi opr. št. Pdp 294/2015 z dne 3. 6. 2015 in sodbi opr. št. Pdp 451/2015 z dne 9. 7. 2015. Tudi v navedenih zadevah je šlo za vprašanje plačila odškodnine zaradi nezagotovljenega tedenskega počitka pripadnikom SV na mednarodni mirovni misiji.

9. V zgoraj navedenih zadevah je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da določba 53. člena ZSSloV ne omejuje ali izključuje pravice pripadnikov SV do tedenskega počitka na mirovnih misijah in mirovnih operacijah v tujini. Določbe drugega odstavka 53. člena ZSSloV o tem, da mora nadrejeni poveljnik med opravljanjem vojaške službe izven države pripadnikom omogočiti potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevanih nalog na določenih formacijskih dolžnostih, namreč ni mogoče tolmačiti na način, da pripadnikom SV tedenski počitek sploh ne pripada. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, iz te določbe izhaja le, da ga je treba prilagoditi glede na vrsto nalog in druge razmere. Kaj takšnega ne izhaja niti iz določbe prvega odstavka 53. člena ZSSloV o tem, da je med opravljanjem vojaške službe izven države delovni čas pripadnikov lahko neenakomerno razporejen glede na letno, mesečno, tedensko in dnevno povprečje ur delovne obveznosti, zato je neutemeljeno pritožbeno uveljavljanje, da tožena stranka na mirovni operaciji na C. in v E. tožniku tedenskega počitka ni bila dolžna zagotoviti.

10. Ob upoštevanju stališča, da iz določbe 53. člena ZSSloV ne izhaja, da pripadniku SV na misiji v tujini tedenski 24-urni počitek ne pripada, je brezpredmetno pritožbeno opozarjanje, da določbe Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini z dne 12. 5. 1997 (B11), niso skladne z določbo 53. člena ZSSloV ter da pravilnik ni bil predhodno objavljen v Uradnem listu RS, zaradi česar ga v tem sporu ni mogoče uporabiti. Sicer pa pravna podlaga za odločitev v tem sporu sploh niso določbe Pravilnika, saj je ob ugotovitvi, da tožena stranka tožniku ves čas, ko se je nahajal na misiji v tujini, ni omogočala izrabe dneva tedenskega počitka, tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine treba ugoditi že na podlagi zgoraj citiranih določb 156. člena ZDR in 97f. člena ZObr.

11. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da tožnik ni upravičen do tedenskega počitka zaradi obveznosti, ki jih državam udeleženkam nalaga Resolucija Varnostnega sveta ..., sprejeta leta 1999. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, je zagotavljanje stalnega in neprekinjenega preventivnega delovanja obveznost države udeleženke, ta obveznost pa tožene stranke ne odvezuje spoštovanja zakonskih določb, ki se nanašajo na zagotavljanje tedenskega počitka pripadnikom SV.

12. Med strankama ni bilo sporno, da bi tožniku ob stališču, da pripadnik SV na misiji v tujini pripada tedenski 24-urni počitek, na mirovni operaciji na C. pripadalo 22 dni tedenskega počitka in mirovni misiji v E. 25 dni tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje se je pri odmeri višine odškodnine iz teh naslovov oprlo na pravilno pravno podlago, to je na drugi odstavek 98. c člena Zobr, v skladu s katerim se pripadniku SV, ki je v miru opravljal vojaško službo oziroma službe izven države pri izvrševanju obveznosti sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami plača obračuna po osnovah in dodatkih kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno. Sodišče prve stopnje je navedeno določbo pri izračunu višine odškodnine tožniku pravilno upoštevalo in je znesek tožnikove mesečne neto plače na misiji na C. (3.505,12 EUR), delilo s 174 (urami), tako dobljeno vrednost urne postavke pa je nato, ker ima povprečni delovni dan 8 ur, pomnožilo s število 8. Na ta način je izračunalo vrednost posameznega dneva prikrajšanja, ki znaša 161,12 EUR. Glede na to, da bi morala tožena stranka na misiji na C. tožniku zagotoviti skupno 22 dni tedenskega počitka, mu je sodišče prve stopnje iz tega naslova pravilno prisodilo znesek v višini 3.544,64 EUR odškodnine (161,12 x 22 dni). Za mirovno misijo v E. je znašala tožnikova mesečna neto plača na misiji (4.363,20 EUR), in upoštevajoč 174 ur, znaša vrednost posameznega dne prikrajšanja v višini 200,64 EUR na dan. Glede na to, da bi morala tožena stranka na misiji v E. tožniku zagotoviti skupno 25 dni tedenskega počitka, je sodišče prve stopnje iz tega naslova pravilno prisodilo znesek 5.014,00 EUR odškodnine (200,64 EUR x 25 dni).

13. Pritožbeno sodišče se s takšnim načinom odmere odškodnine zaradi nezagotovljenega tedenskega počitka strinja, saj sodišča tudi v primeru odmere denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust izhajajo iz plače delavca za en delovni dan, izračunane na podlagi podatka o številu delovnih ur po plačilni listi. Ker drugi odstavek 98 c. člena ZObr določa, da se plača pripadnikom SV na misiji v tujini obračunava po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno, tožena stranka neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje višino odškodnine moralo odmeriti tako, da bi tožnikovo mesečno plačo delilo s povprečnim številom dni v mesecu (30), nato pa ta znesek pomnožilo s število dni neizkoriščenega tedenskega počitka. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da pravno podlago za odmero odškodnine v obravnavni zadevi predstavlja četrti odstavek 6. člena Uredbe, saj obračun plače za vsak dan napotitve v skladu s to določbo pride v poštev le v primeru, če pripadnik SV vojaško službo oziroma službo izven države opravlja manj kot mesec dni. Nekorektno je pritožbeno zatrjevanje, da je sodišče zameglilo dosojeni znesek pod pojem odškodnine. Pritožbeno sodišče je tudi glede tega vprašanja že zavzelo stališče (na primer v sodbi opr. št. Pdp 1189/2012 z dne 21. 3. 2013), da odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka predstavlja po naravi odškodnino za premoženjsko škodo, od katere je dolžna tožena stranka obračunati in plačati ustrezne prispevke in davke. Ker gre za odškodnino, je pravilno stališče, da je tožena stranka dolžna obračunati davek in prispevke. Neto plača v tujini (prispevki se obračunavajo drugače, in sicer od plače, ki bi jo pripadnik prejemal v Sloveniji) je le osnova za izračun odškodnine.

14. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomeni (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi ter razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških pritožbenega postopka. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.