Jedro

V primeru odškodninskih terjatev zakon določa posebne okoliščine, ki so relevantne za začetek teka zastaralnega roka. Subjektivni rok začne teči, ko sta kumulativno izpolnjena pogoja, da oškodovanec ve za škodo in ve za povzročitelja, pri čemer se ugotavlja, kdaj bi glede na okoliščine konkretnega primera oškodovanec moral in mogel vedeti za oba pogoja in se v tem smislu od njega pričakuje določena stopnja skrbnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati denarno odškodnino za gmotno in negmotno škodo zaradi nezakonitega ravnanja izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v Republiki Sloveniji v znesku 15.000.000,00 SIT, skupaj z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe prve stopnje do plačila in skupaj s sodnimi stroški. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.198,10 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

V pritožbi zoper sodbo tožeča stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga višjemu sodišču, da jo spremeni oziroma razveljavi. Navaja, da je pravno zmotno stališče sodišča, ki ga je zavzelo glede zastaranja tožbenega zahtevka. Objektivni zastaralni rok je začel teči dne 3.4.2003, ko je Ustavno sodišče RS izdalo ustavno odločbo U-I-246/02, subjektivni 3-letni zastaralni rok pa je začel teči tistega dne, ko je bila tožnici vročena odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 1.4.2004 o priznanju stalnega prebivališča od dne 25.2.1992 dalje. Ustavno sodišče je s predmetno odločbo državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, med katerimi je bila tudi tožeča stranka, priznalo stalno prebivališče za nazaj vse od dneva izbrisa dalje. V tej ustavni odločbi je poudarilo, da bodo imele te osebe šele na podlagi dopolnilnih odločb MNZ pravico za nazaj uveljavljati svoje pravice. To pomeni, da se je tožeča stranka šele potem, ko je prejela odločbo MNZ z dne 1.4.2004, seznanila s storilcem in celotno škodo, ki ji je nastala v vsem tistem obdobju, ko je bila neustavno in nezakonito izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. Šele z dnem vpisa v register je bila škoda stabilizirana, saj je ex lege vpis v register stalnega prebivalstva prekinil kumuliranje škode in tožeči stranki omogočil sanacijo nastalih nezakonitih posledic ter zmanjšanja nastale škode.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zavrača kot neutemeljene vse pritožbene navedbe, strinja se z razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje uporabilo pri argumentaciji zastaranja odškodninske obveznosti ter predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša s pravilnimi in popolnimi dejanskimi ugotovitvami sodbe in tudi z njenim pravilnim materialnopravnim zaključkom, da tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi, ker je terjatev tožnice zastarala že do dneva vložitve tožbe. Po določbi 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, ki se uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. V vsakem primeru zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala. Zakon torej v primeru odškodninskih terjatev določa posebne okoliščine, ki so relevantne za začetek teka zastaralnega roka. Subjektivni rok tako začne teči, ko sta kumulativno izpolnjena pogoja, da oškodovanec ve za škodo in ve za povzročitelja, pri čemer se ugotavlja, kdaj bi glede na okoliščine konkretnega primera oškodovanec moral in mogel vedeti za oba pogoja in se v tem smislu od njega pričakuje določena stopnja skrbnosti. Za razliko od začetka teka subjektivnega roka pa začne objektivni rok teči od samega nastanka škode, tako da v vsakem primeru zastara odškodninska terjatev v roku petih let, odkar je škoda nastala.

V obravnavani zadevi tožnica zahteva povrnitev škode, ki naj bi ji nastala zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke, kot posledice izbrisa iz registra stalnega prebivalstva dne 25.2.1992. Navaja, da je tožena stranka nezakonito ravnanje odpravila šele z odločbo štev. 1812-33-XVII-227748/1 z dne 1.4.2004, s katero je ugotovljeno njeno stalno prebivanje v Republiki Sloveniji od 25.2.1992 do 15.10.2002 ter da je na podlagi svoje vloge pridobila od tožene stranke državljanstvo dne 9.12.2003. Zahteva povrnitev premoženjske škode zaradi prikrajšanja pri plačah in regresu za obdobje od 25.2.1992 do 15.10.2002 ter za prikrajšanje pri delovni dobi ter nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin, ki jih je in jih še trpi zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke. V zvezi z ugovorom zastaranja tožnica v pritožbi vztraja pri stališču glede začetka teka zastaralnega roka od vročitve odločbe Ministrstva za notranje zadeve RS z dne 1.4.2004 o priznanju njenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji od 25.2.1992 do 15.10.2002, medtem ko naj bi začel objektivni zastaralni rok teči dne 3.4.2002, ko je Ustavno sodišče RS izdalo ustavno odločbo opr.št. U-I-246/02. Stališče tožnice, da je imela šele na podlagi navedene ustavne odločbe možnost za nazaj uveljavljati svoje pravice ter da ji je bil znan obseg škode in omogočena sanacija nezakonitih posledic šele z njenim dejanskim vpisom v register stalnega prebivalstva, ni sprejemljivo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo sledeč potek dogodkov, ki so ključni v tej zadevi za odločitev o ugovoru poteka zastaralnega roka: dne 26.2.1992 so za tožnico začele veljati določbe Zakona o tujcih – ZTuj, v zvezi s katerimi zatrjuje izbris iz registra stalnega prebivalstva; dne 12.3.1999 je bila v Uradnem listu RS objavljena ustavna odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-284/94 z dne 4.2.1999; dne 3.4.2004 je bila izdana ustavna odločba št. U-I-246/2002; dne 1.4.2004 je bila izdana dopolnila odločba MNZ o priznanju stalnega prebivališča v smislu odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-246/02. Ustavno sodišče je že z odločbo štev. U-I-284/94 z dne 4.2.1999 odločilo, da je ZTuj v neskladju z ustavo, ker ne določa pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje oseb, ki jih sedaj opredeljujemo kot izbrisane. Za splošne pogoje za pridobitev dovoljenja za začasno in stalno prebivanje tujcev je ustavno sodišče izreklo, da po vsebini ne ustrezajo položaju obravnavane skupine ter poudarilo, da je bistveno, da gre za osebe, ki so v Republiki Sloveniji imele po predpisih prijavljeno stalno prebivališče in so v njej tudi dejansko prebivale. Zaradi njihovega neurejenega pravnega položaja je bilo kršeno načelo zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. V navedeni odločbi je ustavno sodišče jasno ugotovilo in opredelilo, v čem je protipravnost ravnanja tožene stranke ter kaj lahko izbrisani na podlagi te odločbe upravičeno pričakujejo. Ker se tudi od oškodovanca pričakuje določena stopnja skrbnosti, se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da bi se tožnica z navedeno ustavno odločbo lahko seznanila po njeni objavi v Uradnem listu RS. Najkasneje takrat ji je bil znan tudi obseg nepremoženjske škode, ki naj bi ji nastala potrditvah v tožbi zaradi duševnih bolečin, ki naj bi jih pretrpela zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke. Zahteva za povrnitev premoženjske škode se nanaša po navedbah v tožbi na obdobje od 25.2.1992 do 15.10.2002, kar pomeni, da je bil najkasneje do tega datuma tožnici znan tudi že obseg te škode. Ker je tožnica tožbo vložila šele 27.1.2006, jo je vložila po preteku triletnega subjektivnega roka, odkar je zvedela za obseg škode in tistega, ki jo je povzročil. Pri tem se pritožbeno sodišče strinja tudi z argumenti sodbe prve stopnje o tem, da na ugotovitev nedopustnosti ravnanja tožene stranke odločba Ustavnega sodišča RS U-I-246/02 ni imela posebnega vpliva ter o tem, da zastaralni rok za odškodninske zahtevke tožnice ni začel teči šele z izdajo oziroma vročitvijo odločbe Ministrstva za notranje zadeve RS z dne 1.4.2004 o priznanju stalnega prebivališča. Ker je sodišče prve stopnje zato pravilno uporabilo določbe materialnega prava, ki se nanašajo na ugovor zastaranja, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo na podlagi 353. člena ZPP.

Tožeča stranka mora sama kriti pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela. Tožena stranka pa ni upravičena do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo, ker glede na vsebino vloge stroški niso bili potrebni (155. člen ZPP), saj v njej le ponavlja svoje stališče in pritrjuje pravilnosti odločitve prvostopnega sodišča.