Jedro

Invalidnina za telesno okvaro, do katere je upravičen zavarovanec, pri katerem nastane izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne (1. odstavek 143. člena ZPIZ-1), se šteje med lastni dohodek, ki se ugotavlja pri odločanju o upravičenosti do varstvenega dodatka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 10. 12. 2012 v 1. točki izreka in odločba CSD A. št. ... v 2. odstavku izreka in da se tožnici prizna varstveni dodatek v višini 116,39 EUR mesečno za čas od 1. 7. 2012 dalje ter, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati razliko v višini 46,43 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je prvostopenjski organ tožene stranke pravilno ugotovil višino tožničinih prejemkov iz različnih naslovov in sicer, da prejema pokojnino v višini 333,41 EUR in invalidnino v višini 46,43 EUR. V nasprotju z materialnimi predpisi, pa je pri odločanju, ali in v kakšni višini pripada tožnici varstveni dodatek, med prejemke vštel tudi invalidnino. Po mnenju tožnice pa je takšno postopanje nezakonito, predvsem pa protiustavno in diskriminatorno. Tožena stranka bi kot prejemek, relevanten za izračun varstvenega dodatka, lahko upoštevala le pokojnino, ne pa tudi invalidnine, ki je po mnenju tožnice prejemek posebne vrste. Upoštevaje, da je kriterij za prejemanje varstvenega dodatka 449,80 EUR, bi bila tako tožnica upravičena do 116,39 EUR varstvenega dodatka. Tožnica nadalje navaja, da gre v primeru invalidnine za prejemek, ki ga upravičenec prejema, ker je bila pri njem ugotovljena invalidnost in služi pomoči, ki jo upravičenec potrebuje, saj ima zaradi takšnega zdravstvenega stanja večje potrebe in stroške. V primeru namreč, da se invalidnina všteva med ostale prejemke, katerih namen ni pomoč invalidu, je invalid pri presoji upravičenosti do varstvenega dodatka v neenakopravnem položaju kot pa zdrav človek, ki invalidnine ne potrebuje. Izpodbijana sodna odločba je nezakonita, saj pomeni nepravilno uporabo materialnega prava. Presoja, kateri prejemki so relevantni pri odločanju o višini dohodnine, ni odločilna pri presoji, kateri prejemki se upoštevajo kot prejemki socialno ogrožene osebe, ki je hkrati invalid. Odločitev je v nasprotju z določbo 2. člena in 2. odstavka 14. člena Ustave RS. V primeru, če sodišče meni, da je Zakon o socialno varstvenih prejemkih protiustaven, pa bi bilo dolžno prekiniti postopek in sprožiti postopek ocene ustavnosti določil navedenega zakona, ki tožnico in ostale invalide postavljajo v neenakopraven položaj v primerjavi z zdravimi državljani oziroma upravičenci do varstvenega dodatka. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Priglaša tudi stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 10. 12. 2012, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice, vložena zoper prvostopenjsko odločbo CSD A. št. ... z dne 5. 7. 2012. Sporna je odločitev, da je tožnica upravičena do varstvenega dodatka v višini 69,96 EUR mesečno za čas od 1. 7. 2012 do 31. 3. 2013. Tožnica namreč meni, da je upravičena do varstvenega dodatka v višjem znesku.

6. Zakon o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre, Ur. l. RS, št. 61/2010) v 49. členu določa, da zaradi zagotovitve socialne varnosti imajo pravico do varstvenega dodatka osebe, ki so trajno nezaposljive ali trajno nezmožne za delo ali so starejše od 63 let ženske oziroma 65 let moški in so upravičene do denarne socialne pomoči oziroma bi do nje lahko bile upravičene, ali katerih lastni dohodek oziroma lastni dohodek družine, ugotovljen na način, kot velja za ugotavljanje upravičenosti do denarne socialne pomoči po tem zakonu, presega višino njihovega minimalnega dohodka oziroma seštevka minimalnih dohodkov posameznih družinskih članov družine, ugotovljenega na način, kot velja za ugotavljanje upravičenosti do denarne socialne pomoči po tem zakonu in zaradi tega niso upravičene do denarne socialne pomoči, ne presega pa višine njihovega minimalnega dohodka oziroma seštevka minimalnih dohodkov, določenega na način iz 50. člena tega zakona (1. odstavek 49. člena). Glede na navedeno določbo je torej bistvena ugotovitev višine tožničinega lastnega dohodka. Kaj se šteje v lastni dohodek pa je določeno v 12. členu ZSVarPre.

7. V zadevi je sporno vprašanje, ali se v lastni dohodek šteje tudi invalidnina za telesno okvaro.

8. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre v primeru invalidnine za telesno okvaro za „drugi dohodek po zakonu, ki ureja dohodnino“. Pri tem ni bistveno, ali je tak dohodek oproščen plačila dohodnine (26. točka 12. člena ZSVarPre). Navedeni predpis torej odkazuje na uporabo Zakona o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 s spremembami), ki v 23. členu ureja dohodke iz naslova obveznega pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega zavarovanja, od katerih se ne plača dohodnina. V 2. točki navedenega člena je tako določeno, da se dohodnina med drugim ne plača tudi od invalidnine. ZSVarPre v 3. odstavku 12. člena posebej določa dohodke, ki se ne štejejo v lastni dohodek. Med temi dohodki pa ni invalidnine za telesno okvaro. Upoštevaje navedeno tudi pritožbeno sodišče enako kot pred njim sodišče prve stopnje ugotavlja, da se tudi invalidnina za telesno okvaro, do katere je upravičen zavarovanec, pri katerem nastane izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne (1. odstavek 143. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), šteje med lastni dohodek.

9. Glede pritožbenih navedb, da invalidnina za telesno okvaro predstavlja prejemek, ki služi pomoči, ki jo zaradi zdravstvenega stanja potrebuje oseba, pri kateri je ugotovljena invalidnost, pa pritožbeno sodišče poudarja, da ZSVarPre v lastni dohodek šteje tudi druge prejemke, ki jih prejemajo invalidi oziroma osebe, ki potrebujejo nego in pomoč druge osebe, kot npr. invalidski dodatek in družinski dodatek po zakonu, ki ureja področje vojnih invalidov ali invalidk (14. točka 12. člena), sredstva za nego in pomoč ter druge oblike denarnih nadomestil, ki jih dobiva oseba, za katero skrbi oseba, ki uveljavlja pravico do denarne socialne pomoči ali njen družinski član (15. točka), nadomestila za invalidnost po zakonu, ki ureja družbeno varstvo telesno in duševno prizadetih oseb (27. točka 12. člena). Zakon je torej zajel tako obdavčljive kot tudi neobdavčljive dohodke, pri čemer je posebej izvzel določene dohodke (3. odstavek 12. člena). V tem primeru torej ne gre za diskriminatorno obravnavo upravičencev oziroma za protiustavno ureditev, kot uveljavlja tožnica v pritožbi. Namen varstvenega dodatka je, da se upravičencem zagotavlja socialna varnost, pri čemer pa je potrebno upoštevati tudi njene dohodke, ki jih prejema, razen tistih, ki so pri ugotavljanju lastnega dohodka izrecno z zakonom izvzeti.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi stroške pritožbe.