14. 12. 2022

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Metke Zevnik, Kranj, in Aleša Primca, Ljubljana, na seji 14. decembra 2022

odločilo:

Sklep o nedopustnosti razpisa zakonodajnega referenduma o Zakonu o spremembah Družinskega zakonika (DZ-B, EPA 190-IX) (Uradni list RS, št. 138/22) ni v neskladju z Ustavo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Predlagatelja (pobudnika referenduma) navajata, da je bil Zakon o spremembah Družinskega zakonika (DZ-B, EPA 190-IX) (v nadaljevanju DZ-B) v nasprotju z določbami Poslovnika Državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo, 105/10, 80/13, 38/17, 46/20 in 111/21 – PoDZ-1) in v nasprotju z usmeritvijo iz 89. člena Ustave sprejet po skrajšanem postopku. DZ-B naj bi bil sprejet tudi v nasprotju z Resolucijo o normativni dejavnosti (Uradni list RS, št. 95/09 – ReNDej). Zakonodajalec naj bi se v obrazložitvi Sklepa o nedopustnosti razpisa zakonodajnega referenduma o Zakonu o spremembah Družinskega zakonika (DZ-B, EPA 190-IX) (v nadaljevanju Sklep) zgolj pavšalno skliceval na odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-486/20, Up-572/18 z dne 16. 6. 2022 (Uradni list RS, št. 94/22) in št. U-I-91/21, Up-675/19 z dne 16. 6. 2022 (Uradni list RS, št. 94/22), ne da bi pri tem opredelil, kako sprejeta novela na ustavnoskladen način odpravlja ugotovljene protiustavnosti, kar naj bi bila njegova dolžnost na podlagi odločbe Ustavnega sodišča št. U-II-3/11 z dne 8. 12. 2011 (Uradni list RS, št. 109/11). Predlagatelja zatrjujeta, da DZ-B ne pomeni zakona, ki bi odpravljal v odločbah Ustavnega sodišča ugotovljeno protiustavnost. Poleg tega po mnenju predlagateljev DZ-B bistveno presega navedeni odločbi Ustavnega sodišča, za uresničitev katerih naj bi bil sprejet. Predlagatelja navajata, da DZ-B drugače kot odločbi Ustavnega sodišča spola ne prevzema kot binarne kategorije, temveč opredelitev zakonske zveze in možnost posvojitve otrok širi na osebe kateregakoli izmed 100 in več spolov, s tem pa razširja tudi pomen 57. člena in drugega odstavka 3. člena Družinskega zakonika (Uradni list RS, št. 15/17 in 22/19 – v nadaljevanju DZ) na način, da državi nalaga, naj da pravico do otrok vsem kombinacijam oseb, ki jih po naravni poti ne morejo imeti. Ob tem naj bi DZ-B na podlagi 12. člena DZ vzpostavljal obveznost države, da v vrtcih, šolah, zdravstvenem, socialnem in drugih sistemih izobražuje o skladnem partnerskem in družinskem življenju, ki lahko nastane tudi iz 100 in več spolov. Prav tako naj bi bilo treba v sistem izobraževanja vključiti vsebine o možnosti spreminjanja spola in spolne usmerjenosti. Predlagatelja zatrjujeta tudi, da DZ-B razširja vse pravne posledice sklenitve zakonske zveze na številna druga pravna razmerja. Nič od tega pa naj ne bi izhajalo iz odločb Ustavnega sodišča.

2.Po mnenju predlagateljev DZ-B ne odpravlja protiustavnosti, ki jih je ugotovilo Ustavno sodišče, na ustavnoskladen način, kar pomeni, da zavrnitev DZ-B ne bi onemogočila odprave ugotovljene protiustavnosti. Predlagatelja navajata, da DZ-B v nasprotju z zahtevami Ustave daje svobodi odraslih prednost pred otrokovimi koristmi. Razširitev možnosti posvojitve in svobode odločanja o rojstvu otrok na istospolne zveze naj bi odpirala vrata zlorabam, ki bi lahko vodile do trgovine z otroki predvsem v kontekstu nadomestnega materinstva. Pod vprašaj naj bi bila postavljena tudi pravica otroka do poznavanja svojega izvora, ki je varovana s 35. členom Ustave. Nadalje predlagatelja zatrjujeta, da bi z uveljavitvijo DZ-B lahko prišlo do kršitve pravice do ugovora vesti (46. člen Ustave) matičarjev, uslužbencev centrov za socialno delo, vzgojiteljev in podobnih poklicev, saj zakonodajalec ni uredil postopka za podajo ugovora vesti v teh primerih. Kršeno naj bi bilo tudi načelo pravne države, saj izenačitev pravnih položajev različnih skupnosti dveh oseb z raznospolnimi zvezami ustvarja neželene pravne posledice na različnih področjih, ki jih zakonodajalec ni izrecno predvidel in bodo vodile do težav pri uporabi področnih zakonov v praksi (npr. na stanovanjskem področju, področju zdravljenja neplodnosti in postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo, področju ureditve domneve očetovstva in materinstva pri otrocih, rojenih v zakonskih skupnostih, področju ureditve pravice do svobodnega odločanja o rojstvih otrok, področju protikorupcijske zakonodaje). Predlagatelja menita, da bi moral zakonodajalec v skladu z načeli pravne države in pravice do pravne varnosti vsa ta področja koherentno urediti s posameznimi področnimi zakoni.

3.Predlagatelja navajata, da je Ustavno sodišče z odločbo št. U-II-1/15 z dne 28. 9. 2015 (Uradni list RS, št. 80/15, in OdlUS XXI, 5) v enakem primeru referendum dopustilo, kar pomeni, da ga mora dopustiti tudi v obravnavani zadevi. Menita, da bi moralo Ustavno sodišče v primeru, če bi tokrat menilo, da DZ-B vendarle na ustavnoskladen način odpravlja ugotovljeno protiustavnost, izvesti še strogi test sorazmernosti in v skladu z odločbo št. U-I-47/94 z dne 19. 1. 1995 (Uradni list RS, št. 13/95, in OdlUS IV, 4) oceniti, ali bi bile z odložitvijo uveljavitve ali zaradi zavrnitve zakona na referendumu res prizadete tako pomembne ustavne pravice, da bi bilo zaradi tega dopustno poseči v ustavno pravico do referendumskega odločanja. Predlagatelja navajata, da nedopustitev referenduma v tej zadevi zasleduje cilje zaščite manjšine, javnega interesa in omejevanja javne razprave, ki bi lahko spodbujala sovraštvo in neenakopravnost. Vendar pa naj bi referendum omogočil varovanje pravic najšibkejših – otrok, zato naj sklicevanje na varovanje pravic istospolnih kot manjšine ne bi moglo biti legitimen cilj za preprečitev pravice do referenduma. Nedopustitev referenduma naj ne bi bila nujna. Poleg tega naj ne bi prestala strogega testa sorazmernosti, saj naj bi v prid izključitvi referenduma govorila le ugotovljena kršitev načela enakosti iz 14. člena Ustave, ki po mnenju predlagateljev niti ni prepričljivo izkazana, v prid referendumu pa naj bi bile pravica do referenduma (90. člen Ustave), pravica do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev (44. člen Ustave), pravica do zagotavljanja državnega varstva družine, materinstva, očetovstva, otrok in mladine (53. člen Ustave), pravica do svobode izražanja (39. člen Ustave), svoboda vesti (46. člen Ustave), pravica do varstva zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave), poleg tega pa tudi načeli demokratične in pravne države (1. in 2. člen Ustave) ter načelo suverenosti ljudstva in delitve oblasti (3. člen Ustave).

4.Državni zbor v odgovoru navaja, da Ustavno sodišče v postopku presoje ustavnosti sklepa o nedopustnosti razpisa zakonodajnega referenduma o zakonu iz četrte alineje drugega odstavka 90. člena Ustave po 21. členu Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi (Uradni list RS, št. 26/07 – uradno prečiščeno besedilo in 52/20 – v nadaljevanju ZRLI) (vsebinsko) presoja zgolj morebitne kršitve ustavnih določb o institutu zakonodajnega referenduma iz 90. člena Ustave, ne pa tudi drugih (zatrjevanih) protiustavnosti zakona, ki je predmet zakonodajnega referenduma. Navaja, da se zato opredeljuje le do navedb predlagateljev, da DZ-B ne pomeni zakona iz četrte alineje drugega odstavka 90. člena Ustave, ker naj ugotovljenih protiustavnosti ne bi odpravljal in ker naj bi urejal tudi druga z odpravo ugotovljenih protiustavnosti nepovezana pravna vprašanja. Državni zbor poudarja, da so navedbe predlagateljev o tem, da DZ-B ne odpravlja ugotovljenih protiustavnosti, povsem pavšalne ter ostajajo na ravni golega in protislovnega zatrjevanja neodprave ugotovljenih protiustavnosti. Zato naj ne bi bile pravno upoštevne. Sicer pa Državni zbor meni, da je ureditev zakonske zveze in skupne posvojitve v DZ-B dobesedno sledila načinu izvršitve iz 4. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča št. U-l-486/20, Up-572/18 (zakonska zveza) in 5. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča št. U-l-91/21, Up-675/19 (skupna posvojitev). Zato naj bi Državni zbor z DZ-B ustrezno odpravil v navedenih odločbah Ustavnega sodišča ugotovljene protiustavnosti prvega odstavka 3. člena, prvega odstavka 213. člena in 223. člena DZ.

5.V zvezi z očitkom predlagateljev, da DZ-B ureja tudi druga z odpravo ugotovljenih protiustavnosti nepovezana pravna vprašanja, Državni zbor navaja, da so te navedbe materialnopravno napačne. Ponovno poudarja, da ureditev zakonske zveze v DZ-B dobesedno sledi načinu izvršitve iz 4. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča št. U-l-486/20, Up-572/18, zaradi česar je že pojmovno nemogoče, da bi ureditev zakonske zveze v DZ-B presegla vsebino navedene odločbe Ustavnega sodišča oziroma urejala druga z odpravo ugotovljenih protiustavnosti nepovezana pravna vprašanja. Ustavno sodišče naj bi že samo določilo, da je zakonska zveza življenjska skupnost dveh oseb, in naj bi izenačilo pravni položaj heterospolnih in istospolnih partnerjev v zakonski zvezi na družinskem in drugih pravnih področjih, če posamezen področni zakon izrecno ne določa drugače. Državni zbor navaja tudi, da navedbe predlagateljev o ureditvi zakonske zveze in skupne posvojitve v DZ-B temeljijo na zmotnih materialnopravnih zaključkih o ureditvi spola v pravnem redu Republike Slovenije. Skladno s tretjo alinejo drugega odstavka 8. člena Zakona o centralnem registru prebivalstva (Uradni list RS, št. 72/06 – v nadaljevanju ZCRP) pozna namreč pravni red Republike Slovenije le dva spola, tj. moškega in ženskega. Glede na navedeno Državni meni, da z razširitvijo pravnih posledic zakonske zveze na družinsko in druga pravna področja ter ureditvijo skupne posvojitve ni presegel vsebine odločb Ustavnega sodišča št. U-l-486/20, Up-572/18 in št. U-l-91/21, Up-675/19.

6.Vlada v mnenju poudarja, da DZ-B odpravlja protiustavnosti, ki jih je z zgoraj navedenima odločbama ugotovilo Ustavno sodišče, pri čemer z namenom izenačitve raznospolnih in istospolnih partnerjev ne le omogoča sklenitev zakonske zveze tudi istospolnim partnerjem, temveč tudi ukinja možnost istospolnih partnerjev skleniti partnersko zvezo po Zakonu o partnerski zvezi (Uradni list RS, št. 33/16 – ZPZ). Vlada navaja, da DZ-B zagotavlja izenačitev razno- in istospolnih partnerjev obeh skupnosti v vseh pravnih posledicah, ki jih določajo DZ in zakoni na drugih pravnih področjih. Vlada meni, da se vsebina DZ-B nanaša na vsebino, glede katere referenduma skladno s četrto alinejo drugega odstavka 90. člena Ustave ni dopustno razpisati, zato Sklep ni v nasprotju z Ustavo.

7.Odgovor Državnega zbora in mnenje Vlade sta bila posredovana v izjavo predlagateljema, ki navajata, da se niti Državni zbor niti Vlada nista opredelila do navedb in ključnih vidikov argumentacije zahteve. Edina dodatna vsebinska navedba Državnega zbora naj bi bilo sklicevanje na tretjo alinejo drugega odstavka 8. člena ZCRP, iz katerega naj bi izhajalo, da pozna pravni red Republike Slovenije le dva spola, tj. moškega in ženskega. Predlagatelja navajata, da gre za podcenjevanje in zavajanje Ustavnega sodišča in javnosti z namenom uzakonitve posvojitev otrok v vsa mogoča LGBTQIA+ razmerja ter uvedbo LGBTQIA+ izobraževalnih programov, ki med drugim vključujejo učenje, kako spreminjati spol in spolno usmerjenost, v vrtcih ter osnovnih in srednjih šolah. Predlagatelja opozarjata na aktivnosti za sprejetje zakonodaje, ki bo urejala samodoločitev spola; te aktivnosti potekajo v okviru državnega sektorja (Medresorska delovna skupina za preučitev ureditve spremembe oziroma pravnega priznanja spola v Republiki Sloveniji, Zagovornik enakih možnosti in civilne družbe. Opozarjata tudi na mednarodne prakse priznavanja spreminjanja spola, vključno s priznanjem spolov zunaj okvira moškega in ženskega spola. Predlagatelja vztrajata, da pri DZ-B ne gre zgolj za odpravo protiustavnosti, ugotovljene z odločbama Ustavnega sodišča, temveč za spremembe, ki z izbrisom ženskega in moškega spola v opredelitvi zakonske zveze uvajajo v družinska razmerja tudi druge spole, ki obstajajo po mnenju LGBTQIA+ aktivistov in za pravno priznanje katerih si prizadevajo tako stranke sedanje vladne koalicije kot civilna družba, ki z Vlado načrtuje in pripravlja zakonodajo.

B. – I.

8.Po Ustavi ima v Republiki Sloveniji oblast ljudstvo, ki jo uresničuje neposredno in z volitvami, po načelu delitve oblasti (drugi odstavek 3. člena Ustave). Oblast se neposredno izvršuje v znanih oblikah t. i. neposredne demokracije, med katere spada tudi zakonodajni referendum. Z vidika delovanja državne oblasti zakonodajni referendum pomeni način sodelovanja ljudstva pri sprejemanju zakonov kot najpomembnejših pravnih in političnih odločitev, ki so sicer v pristojnosti zakonodajnega predstavniškega telesa. V tem primeru se ob Državnem zboru kot zakonodajalec pojavi tudi ljudstvo.

9.Ustava v 90. členu predvideva zakonodajni referendum kot naknadni zavrnitveni referendum o zakonu, ki ga je Državni zbor že sprejel. V zvezi z izvrševanjem referenduma državljanom (volivcem) zagotavlja dve pravici: najprej pravico 40.000 volivcev, da zahtevajo razpis referenduma (prvi odstavek 90. člena Ustave), nato pa še pravico glasovati na referendumu (tretji odstavek 90. člena Ustave). Podrobnejšo ureditev načina izvrševanja zakonodajnega referenduma Ustava prepušča zakonski ureditvi (peti odstavek 90. člena). ZRLI ureja dva različna postopka odločanja Državnega zbora o nedopustnosti referenduma in prav tako dva različna postopka ustavnosodne kontrole te odločitve. Člen 21 ZRLI ureja postopek glede zakonov iz druge do četrte alineje drugega odstavka 90. člena Ustave, 21.a člen ZRLI pa postopek glede zakonov iz prve alineje drugega odstavka 90. člena Ustave. V postopku po 21.a členu ZRLI Ustavno sodišče presoja zakon, ki je že začel veljati, v postopku po 21. členu ZRLI pa sklep Državnega zbora, s katerim je ta prepovedal referendum o zakonu, katerega uveljavitev je s tem odložena.

10.Na podlagi 21. člena ZRLI Državni zbor, če oceni, da gre za zakon iz druge do četrte alineje drugega odstavka 90. člena Ustave, v štirinajstih dneh po vložitvi referendumske pobude sprejme sklep, s katerim ugotovi, da referenduma ni dopustno razpisati, in ga objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Pobudnik lahko v petnajstih dneh od objave tega sklepa zahteva, naj Ustavno sodišče preizkusi njegovo ustavnost. Ustavno sodišče odloči o zahtevi v tridesetih dneh. Drugače kot v postopku po 21.a členu ZRLI, v katerem Ustavno sodišče svojo pristojnost ustavnosodnega varstva referenduma izvršuje v postopku za oceno ustavnosti zakona, ki je že bil uveljavljen, je v postopku po 21. členu ZRLI predmet presoje sklep Državnega zbora, da referenduma ni dopustno razpisati, ustavnosodno varstvo referenduma pa je zagotovljeno še pred uveljavitvijo zakona. Če Ustavno sodišče ugotovi, da je sklep Državnega zbora o nedopustnosti referenduma v neskladju z Ustavo, ga razveljavi, postopek referenduma o zakonu pa se po objavi odločitve Ustavnega sodišča nadaljuje. Gre za posebna postopkovna pravila, ki so lex specialis v razmerju do splošne ureditve postopka presoje ustavnosti zakona v Zakonu o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS). Glede vprašanj, ki z ZRLI niso posebej urejena, veljajo splošna pravila, ki jih predvidevata Ustava in ZUstS.

11.Drugi odstavek 90. člena Ustave določa primere nedopustnosti zakonodajnega referenduma, in sicer referenduma ni dopustno razpisati:

o zakonih o nujnih ukrepih za zagotovitev obrambe države, varnosti ali odprave posledic naravnih nesreč,

o zakonih o davkih, carinah in drugih obveznih dajatvah ter o zakonu, ki se sprejema za izvrševanje državnega proračuna,

o zakonih o ratifikaciji mednarodnih pogodb,

o zakonih, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali drugo protiustavnost.

12.Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da ti primeri nedopustnih referendumov pomenijo, da je ustavodajalec vnaprej izključil referendum o zakonih, navedenih v drugem odstavku 90. člena Ustave. V teh primerih sploh ni mogoče govoriti o pravici zahtevati referendum, kar pomeni, da Ustavno sodišče pri presoji odločitve Državnega zbora, da je referendum nedopusten, ne opravi tehtanja med prizadetimi ustavnimi vrednotami (na eni strani pravico do referenduma in na drugi strani drugimi ustavnimi vrednotami, ki jih varujejo zakoni, o katerih je referendum izključen), temveč v mejah pravnega sklepanja in ob upoštevanju vseh okoliščin primera oceni, ali gre v konkretnem primeru za zakon iz drugega odstavka 90. člena Ustave.

13.Tako v postopku po 21.a členu ZRLI (peti odstavek 21.a člena ZRLI) kot v postopku po 21. členu ZRLI (prvi odstavek 21. člena ZRLI) je torej presoja Ustavnega sodišča (poleg preverjanja izpolnjenosti pogojev iz 21. in 21.a člena ZRLI oziroma ZUstS) omejena le na vprašanje, ali odločitev Državnega zbora, da referenduma ni dopustno razpisati, pomeni kršitev prve do četrte alineje drugega odstavka 90. člena Ustave. Povedano drugače, Ustavno sodišče mora presoditi le, ali gre za zakon v smislu iz prve do četrte alineje drugega odstavka 90. člena Ustave. To hkrati pomeni, da Ustavno sodišče v postopku ustavnosodnega varstva referenduma po 21. in 21.a členu ZRLI ne presoja ustavne skladnosti nove ureditve, s katero naj bi se odpravljala ugotovljena protiustavnost. Takšna zakonska ureditev varstva zakonodajnega referenduma sledi namenu ustavodajalca, da je z izrecno opredelitvijo primerov, ko referenduma ni dopustno razpisati, odpravil nepredvidljivosti in nejasnosti na občutljivem področju izvrševanja pravice zahtevati razpis referenduma oziroma pravice glasovati na referendumu. Ureditev zagotavlja jasen, določen in pregleden referendumski postopek, ustvarja pogoje za hitrejše dokončanje zakonodajnega postopka in vnaša predvidljivost v referendumski postopek ter s tem izboljšuje položaj zainteresiranih subjektov (možnih pobudnikov in predlagateljev referenduma ter tudi Državnega zbora), hkrati pa z izključitvijo referenduma v vnaprej določenih primerih učinkovito varuje pomembne ustavne dobrine, ki bi bile zaradi njegove izvedbe ogrožene. Izrecna določitev zakonov, o katerih razpis referenduma ni dopusten, odpravlja tudi nevarnosti arbitrarne presoje dopustnosti referenduma, saj postavlja jasnejše kriterije za to presojo in hkrati potencialnim predlagateljem jasno pove, kdaj referendum ni dopusten. Bolj, ko so pravila jasna in nedvoumna, manj je nejasnosti okoli njihove razlage in uporabe ter posledično tudi manj sporov.

B. – II.

14.Državni zbor je 4. 10. 2022 sprejel DZ-B. Državni svet je 11. 10. 2022 sprejel zahtevo, naj Državni zbor ponovno odloča o DZ-B, in Državni zbor je DZ-B 18. 10. 2022 ponovno sprejel. Predlagatelja kot pobudnika referenduma sta vložila pobudo volivcem za vložitev zahteve za razpis zakonodajnega referenduma o DZ-B. Državni zbor je 28. 10. 2022 sprejel izpodbijani sklep, istega dne pa je bil Sklep tudi objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije. Predlagatelja sta 11. 11. 2022 vložila zahtevo za oceno ustavnosti Sklepa. Glede na navedeno so za obravnavo zahteve izpolnjeni procesni pogoji iz drugega odstavka 21. člena ZRLI.

15.Predlagatelja zatrjujeta, da DZ-B ne odpravlja z odločbami Ustavnega sodišča ugotovljenih protiustavnosti. Poleg tega naj bi DZ-B z opredelitvijo zakonske zveze kot življenjske skupnosti dveh oseb 100 in več različnih spolov zakonsko zvezo opredeljeval bistveno širše od opredelitve zakonske zveze, ki je bila predmet presoje Ustavnega sodišča v odločbi št. U-l-486/20, Up-572/18 in se je nanašala na življenjsko skupnost oseb zgolj dveh spolov (moškega in ženskega). Posledično naj bi s tem širil tudi potencialne upravičence za skupno posvojitev. Prav tako naj bi pravne posledice sklenitve zakonske zveze razširjal tudi na druga z ugotovljeno protiustavnostjo nepovezana pravna področja. Za primer, če bi Ustavno sodišče ocenilo, da DZ-B vendarle odpravlja ugotovljeno protiustavnost, pa predlagatelja zatrjujeta, da protiustavnosti ne odpravlja na ustavnoskladen način, ker je bil sprejet po skrajšanem postopku in je v neskladju s 1., 2., 3., 35., 39., 46. in 53. členom Ustave. Predlagatelja navajata tudi, da Državni zbor v obrazložitvi Sklepa ni utemeljil, kako DZ-B na ustavnoskladen način odpravlja ugotovljene protiustavnosti, kar naj bi bila njegova dolžnost na podlagi odločbe Ustavnega sodišča št. U-II-3/11.

16.Ustavno sodišče je že pojasnilo svoje že uveljavljeno stališče (glej 13. točko obrazložitve te odločbe), da v postopku po 21. členu ZRLI poleg preverjanja procesnih pogojev iz te določbe presoja le, ali odločitev Državnega zbora, da referenduma ni dopustno razpisati, pomeni kršitev druge do četrte alineje drugega odstavka 90. člena Ustave. To hkrati pomeni, da Ustavno sodišče v tem postopku ne presoja skladnosti nove ureditve z Ustavo. V obravnavanem primeru mora tako Ustavno sodišče presoditi le, ali gre v primeru DZ-B za zakon, ki odpravlja protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali drugo protiustavnost (četrta alineja drugega odstavka 90. člena Ustave), zaradi česar je o njem izključen zakonodajni referendum. Glede na navedeno so očitki predlagateljev o protiustavnosti DZ-B neupoštevni oziroma ne morejo biti predmet presoje v postopku po 21. členu ZRLI. Ti očitki bi lahko bili, pod pogoji, ki jih določa ZUstS, predmet presoje v postopku za oceno ustavnosti DZ-B, ko bo ta začel veljati.

17.Ker vprašanje ustavnosti sprejete (nove) ureditve ni predmet presoje v postopku po veljavnem 21. členu ZRLI, zakonodajalec v sklepu, s katerim prepove referendum, ni dolžan navajati razlogov, da nova ureditev ugotovljeno protiustavnost odpravlja na ustavnoskladen način. Zato so neupoštevni tako sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-II-3/11 kot tudi očitki predlagateljev o pomanjkljivi obrazložitvi Sklepa. Tudi sicer je zahteva po obrazloženosti sklepa o nedopustnosti referenduma manjša, ko gre za zakone, ki odpravljajo z obrazloženo odločbo Ustavnega sodišča ugotovljeno protiustavnost, saj razlogi za protiustavnost določene ureditve izhajajo že iz odločbe Ustavnega sodišča.

18.Ustavno sodišče je z odločbama št. U-l-486/20, Up-572/18 in št. U-l-91/21, Up-675/19 ugotovilo, da je v neskladju z ustavno prepovedjo diskriminacije zakonska ureditev, ki določa, da (i) lahko zakonsko zvezo skleneta le dve osebi različnega spola in da (ii) istospolna partnerja, ki živita v formalni partnerski zvezi, ne moreta skupaj posvojiti otroka. DZ-B s spremembo prvega odstavka 3. člena DZ določa, da je zakonska zveza življenjska skupnost dveh oseb, kar posledično spreminja tudi pomen prvega odstavka 213. člena in 223. člena DZ na način, da tudi istospolnim partnerjem omogoča skupno posvojitev otrok. Ustavno sodišče zato ugotavlja, da DZ-B odpravlja protiustavnosti, ugotovljene z navedenima odločbama Ustavnega sodišča.

19.Predlagatelja zatrjujeta, da DZ-B ne glede na zgoraj navedeno ni zakon iz četrte alineje drugega odstavka 90. člena Ustave, ker presega z odločbama Ustavnega sodišča ugotovljene protiustavnosti. V zvezi s tem predlagatelja zakonodajalcu najprej očitata, da DZ-B zakonsko zvezo opredeljuje bistveno širše, kot izhaja iz odločbe št. U-l-486/20, Up-572/18. Nova opredelitev zakonske zveze kot življenjske skupnosti dveh oseb naj bi namreč pomenila, da lahko zakonsko zvezo poleg moškega in ženske skleneta tudi dve osebi moškega oziroma dve osebi ženskega spola, v primeru sprejetja morebitne nove ureditve, ki bi priznavala več različnih spolov, pa tudi dve osebi kateregakoli spola izmed domnevnih 100 spolov. To naj bi vplivalo tudi na krog upravičencev za posvojitev. Ustavno sodišče najprej pritrjuje Državnemu zboru, da opredelitev zakonske zveze, ki posledično vpliva tudi na opredelitev potencialnih upravičencev do skupne posvojitve, dobesedno sledi načinu izvršitve iz 4. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča št. U-l-486/20, Up-572/18. Držijo tudi navedbe predlagateljev, da se odločba Ustavnega sodišča nanaša zgolj na institut zakonske zveze oseb moškega in ženskega spola, ne pa tudi oseb domnevnih drugih spolov. Glede na to, da v skladu s tretjo alinejo drugega odstavka 8. člena ZCRP veljavni pravni red Republike Slovenije pravno opredeljuje le dva spola, tj. moškega in ženskega, je očitno, da zakonodajalec z DZ-B ni mogel urediti nič več oziroma nič drugega, kot da je sklenitev zakonske zveze omogočil moškemu in ženski, poleg njiju pa tudi dvema osebama moškega oziroma dvema osebama ženskega spola.

20.Po mnenju predlagateljev DZ-B ne pomeni zgolj odprave ugotovljenih protiustavnosti tudi zato, ker naj bi sprememba opredelitve zakonske zveze v DZ-B posredno vplivala tudi na vsa tista pravna področja, na katerih zakonodajalec na institut zakonske zveze veže določene pravne posledice. Ti očitki predlagateljev so pavšalni. Predlagatelja sicer navajata, da naj bi se sprememba opredelitve zakonske zveze odrazila tudi v spremenjeni ureditvi na npr. stanovanjskem področju, področju zdravljenja neplodnosti in postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo, področju ureditve domneve očetovstva in materinstva pri otrocih, rojenih v zakonskih skupnostih, področju ureditve pravice do svobodnega odločanja o rojstvih otrok in na področju protikorupcijske zakonodaje. Vendar pa teh svojih navedb ne konkretizirata tako, da bi izrecno navedla predpise oziroma njihove določbe, na katere naj bi vplivala spremenjena opredelitev zakonske zveze. Od Ustavnega sodišča ni mogoče pričakovati, da bo v pravnem redu Republike Slovenije samo iskalo zakone in njihove posamezne določbe, na katere naj bi vplivala nova opredelitev zakonske zveze v 1. členu DZ-B. To še posebej velja v postopku po 21. členu ZRLI, v katerem je določen izjemno kratek (četudi instrukcijski) rok za odločitev Ustavnega sodišča.

21.Sicer pa tudi če opredelitev zakonske zveze v 1. členu DZ-B dejansko povzroča pravne posledice (učinke) na drugih pravnih področjih, to ne pomeni, da DZ-B ni zakon v smislu četrte alineje drugega odstavka 90. člena Ustave. Predmet presoje Ustavnega sodišča v odločbi št. U-l-486/20, Up-572/18 je bila ustavnost opredelitve zakonske zveze v prvem odstavku 3. člena DZ. Ustavno sodišče ponovno poudarja, da opredelitev zakonske zveze v 1. členu DZ-B dobesedno sledi načinu izvršitve iz 4. točke izreka navedene odločbe Ustavnega sodišča. Državni zbor je torej s sprejetjem 1. člena DZ-B uredil prav tisto, kar je narekovala ta odločba Ustavnega sodišča. Četudi določeni zakoni na institut zakonske zveze vežejo posamezne pravne posledice, gre zgolj za posredne učinke DZ-B na te zakone. Ti učinki so torej logična posledica tega, da se drugi zakoni, ki urejajo samostojna pravna področja, sklicujejo na institut zakonske zveze, ne pa neposredna posledica 1. člena DZ-B. Če bi bili taki posredni učinki odprave protiustavnosti upoštevni za ugotovitev, da je sklep Državnega zbora o nedopustnosti referenduma protiustaven in da je treba referendum v tem primeru dopustiti, bi to pomenilo zaobid volje ustavodajalca, da referendumi o zakonih, ki odpravljajo protiustavnosti, niso dopustni (četrta alineja drugega odstavka 90. člena Ustave). Zato z vidika četrte alineje drugega odstavka 90. člena Ustave niso upoštevne navedbe predlagateljev, da DZ-B ureja tudi druga pravna področja in da ne gre zgolj za uskladitev z odločbo Ustavnega sodišča. Če pa predlagatelja menita, da so zaradi nove opredelitve zakonske zveze v 1. členu DZ-B drugi zakoni, ki se sklicujejo na institut zakonske zveze, v neskladju z Ustavo, Ustavno sodišče pojasnjuje, da so lahko ti zakoni predmet presoje pod pogoji, ki jih določata Ustava in ZUstS, v postopku presoje ustavnosti.

22.Ustavno sodišče mora odgovoriti še na pomisleke predlagateljev, da bo Ustavno sodišče v obravnavani zadevi, če ne bo ugotovilo protiustavnosti Sklepa o nedopustnosti referenduma, odstopilo od stališča v odločbi Ustavnega sodišča št. U-II-1/15. Z odločbo št. U-II-1/15 je Ustavno sodišče dovolilo referendum o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki ga je Državni zbor sprejel 3. 3. 2015 (EPA-257-VII – v nadaljevanju ZZZDR-D) in na podlagi katerega bi lahko zakonsko zvezo sklenili tudi osebi istega spola. Ob tem je presojalo, ali je šlo v primeru ZZZDR-D za pravni položaj iz četrte alineje drugega odstavka 90. člena Ustave. Ustavno sodišče je sprejelo stališče, da po tej določbi Ustave referenduma ni dopustno razpisati le o tistih zakonih, ki odpravljajo protiustavnost, ki jo je predhodno že ugotovilo Ustavno sodišče (poleg tega pa še o zakonih, ki odpravljajo kršitev človekove pravice, ugotovljene s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP)). Pojasnilo je, da te določbe ni mogoče razlagati tako, da referenduma ni dopustno razpisati v primerih, ko zakonodajalec sprejme zakonsko ureditev, s katero sicer posredno, prek njenih refleksnih učinkov na druga pravna področja, odpravlja protiustavnost, ki jo je že ugotovilo Ustavno sodišče ali ESČP, pri čemer je to le manjši del spremenjene ureditve. V takih primerih namreč zakonodajalec spreminja ureditev vprašanj, ki z ugotovljeno protiustavnostjo niso v neposredni zvezi. Prav za tak primer je šlo v navedeni zadevi.

23.V obravnavani zadevi pa je zakonodajalec z DZ-B, kot že navedeno, dobesedno sledil načinu izvršitve iz 4. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča št. U-l-486/20, Up-572/18 in s sprejetjem 1. člena DZ-B uredil prav tisto, kar je narekovala navedena odločba Ustavnega sodišča. S tem je neposredno odpravil prav tisto protiustavnost v prvem odstavku 3. člena DZ, ki jo je z navedeno odločbo ugotovilo Ustavno sodišče, ne da bi pri tem na lastno pobudo neposredno urejal katerokoli drugo pravno področje. Morebitni posredni učinki te ureditve pa so, kot tudi že navedeno, posledica tega, da se drugi zakoni sklicujejo na institut zakonske zveze. Glede na navedeno obravnavani primer odločanja o (ne)dopustnosti referenduma ni enak tistemu, o katerem je Ustavno sodišče odločilo z odločbo št. U-II-1/15, kar posledično zahteva drugačno odločitev Ustavnega sodišča.

24.V zvezi z navedbami predlagateljev, da je treba ob preurejanju temeljev družinskopravnih razmerij upoštevati tudi večinsko stališče državljank in državljanov, ki se lahko najbolje izrazijo na referendumu, Ustavno sodišče na koncu poudarja, da je v Republiki Sloveniji vzpostavljena t. i. ustavna demokracija, katere bistvo je to, da lahko vrednote, ki jih varuje Ustava, in med njimi posebej temeljne človekove pravice in svoboščine, prevladajo nad demokratično sprejetimi odločitvami večine.

25.Glede na navedeno Ustavno sodišče ugotavlja, da DZ-B je zakon v smislu četrte alineje drugega odstavka 90. člena Ustave, glede katerega je referendum po Ustavi izključen. Izpodbijani sklep posledično ni v neskladju z Ustavo.

C.

26.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena ZRLI v zvezi z 21. členom ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki dr. Rok Čeferin, dr. Rajko Knez, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Svetlič, ki je dal odklonilno ločeno mnenje. Sodnik Šorli je dal pritrdilno ločeno mnenje.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Prim I. Kaučič v: I. Kaučič (urad), Zakonodajni referendum, Inštitut za primerjalno pravo, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 21.

[2]Peti odstavek 90. člena Ustave določa, da se referendum ureja z zakonom, ki ga sprejme Državni zbor z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev.

[3]Če je zoper sklep Državnega zbora na Ustavno sodišče vložena zahteva za oceno ustavnosti, Državni zbor zakona ne pošlje v razglasitev do objave odločitve Ustavnega sodišča v Uradnem listu Republike Slovenije, da sklep Državnega zbora ni v neskladju z Ustavo, oziroma do seznanitve, da je zahteva umaknjena (drugi stavek tretjega odstavka 21. člena ZRLI).

[4]Četrti in peti odstavek 21. člena ZRLI določata: "Če ustavno sodišče ugotovi, da je sklep Državnega zbora iz prvega odstavka tega člena v neskladju z Ustavo, ga razveljavi. Sklep iz prvega odstavka tega člena zadrži zbiranje podpisov volivcev za podporo zahtevi za razpis referenduma in potek roka za njihovo zbiranje. Zbiranje podpisov se v primeru odločitve Ustavnega sodišča, da je sklep Državnega zbora v neskladju z Ustavo, nadaljuje naslednji dan po objavi odločbe Ustavnega sodišča v Uradnem listu Republike Slovenije, kar se objavi na spletni strani Državnega zbora."

[5]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-II-1/15, 49. točka obrazložitve.

[6]Glede četrte alineje drugega odstavka 90. člena Ustave, ki se nanaša na odpravo protiustavnosti, je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da ima Državni zbor celo dolžnost preprečiti referendum o zakonu, ki odpravlja protiustavnost (prav tam).

[7]Glej odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-480/20 z dne 11. 3. 2021(Uradni list RS, št. 57/21), 20. točka obrazložitve, št. U-I-483/20 z dne 1. 4. 2021 (Uradni list RS, št. 64/21), 23. točka obrazložitve, št. U-I-25/22 z dne 17. 3. 2022 (Uradni list RS, št. 52/22), 18. točka obrazložitve, in št. U-I-71/22 z dne 14. 4. 2022 (Uradni list RS, št. 59/22), 23. točka obrazložitve.

[8]Npr. ali je zahtevo vložil upravičen predlagatelj, ali je bila zahteva vložena v predpisanem roku, ali ima vse sestavine, ali sklep o nedopustnosti referenduma vsebuje razloge, zaradi katerih referenduma ni dopustno razpisati.

[9]Glede presoje po 21.a členu ZRLI glej odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-480/20, 13. točka obrazložitve, št. U-I-483/20), 19. točka obrazložitve, in št. U-I-25/22, 11. točka obrazložitve. Glede presoje po 21. členu ZRLI glej sklepe Ustavnega sodišča št. U-I-321/22 z dne 15. 9. 2022, 12. točka obrazložitve, št. U-I-328/22 z dne 15. 9. 2022, 3. točka obrazložitve, in št. U-I-330/22 z dne 15. 9. 2022, 4. točka obrazložitve.

[10]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-II-1/15, 46. točka obrazložitve.

[11]V 2. členu DZ-B na enak način spreminja tudi opredelitev zunajzakonske skupnosti v 4. členu DZ, česar pa predlagatelja zakonodajalcu ne očitata.

[12]Člen 8 ZCRP (struktura EMŠO) določa: "(1) Upravljavec CRP določi EMŠO enotno za vse osebe iz 3. člena tega zakona, po datumu rojstva in spolu – za državljane na podlagi podatkov iz rojstne matične knjige, za tujce pa na podlagi podatkov iz osebnega dokumenta. (2) EMŠO sestavlja trinajst številk, ki imajo naslednji pomen: – od 1. do 7. številke: datum rojstva (dve mesti za dan, dve mesti za mesec in tri mesta za letnico) – 8. in 9. številka: številka registra (šifra 50) – 10., 11. in 12. številka: zaporedna številka oziroma kombinacija spola in zaporedne številke za osebe, rojene istega dne (000-499 za moške in 500-999 za ženske) – 13. številka: kontrolna številka, izračunana po matematični metodi (modul 11). (3) Če je EMŠO določena na napačen datum rojstva ali spol, jo upravljavec CRP razveljavi in ponovno določi, razveljavljena EMŠO pa ostane v evidenci. Ob spremembah drugih podatkov iz 11. člena tega zakona oseba obdrži dodeljeno EMŠO. Razveljavljene EMŠO se ne sme dodeliti drugemu posamezniku.

[13]Člen 1 DZ-B določa, da se v prvem odstavku 3. člena DZ besedilo "moža in žene" nadomesti z besedilom "dveh oseb".

[14]Primerjaj 51. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-II-1/15.

[15]Državni zbor je trdil, da referendum ni dovoljen, ker se s tem zakonom odpravlja protiustavnost, ugotovljena z odločbo št. U-I-425/06 z dne 2. 7. 2009 (Uradni list RS, št. 55/09, in OdlUS XVIII, 29) o ureditvi dedovanja istospolnih partnerjev. Ustavno sodišče pa je sprejelo stališče, da ZZZDR-D s tem, ko neposredno spreminja opredelitev zakonske zveze, zgolj posredno odpravlja protiustavnost, ki jo je ugotovilo Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-425/06, poleg tega pa posredno posega tudi v ureditve v neopredeljenem številu področnih zakonov (približno 70 zakonov). Pri takem urejanju pa po stališču Ustavnega sodišča ni šlo za neposredno odpravo že ugotovljene protiustavnosti, temveč za ureditev nečesa drugega, kot je tisto, kar nalaga omenjena odločba (primerjaj 52. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-II-1/15).

[16]Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-111/04 z dne 8. 7. 2004 (Uradni list RS, št. 77/04, in OdlUS XIII, 54), 26. točka obrazložitve, in št. U-II-1/15, 32. točka obrazložitve.

PRITRDILNO LOČENO MNENJE SODNIKA MARKA ŠORLIJA K ODLOČBI ŠT. U-I-398/22 Z DNE 14. 12. 2022

1.Ustavno sodišče je odločilo, da Sklep o nedopustnosti referenduma o Zakonu o spremembah Družinskega zakonika ni v neskladju z Ustavo. Glasoval sem za takšen sklep, čeprav sem nasprotoval odločitvama v zadevah Ustavnega sodišča št. U-I-486/20, Up-572/18 in št. U-I-91/21, Up 675/19, sprejetima dne 16. 6. 2022, in čeprav sem še vedno mnenja, da nista bili v nasprotju z Ustavo (i) zakonska ureditev, ki je določala, da zakonsko zvezo lahko skleneta le dve osebi različnega spola, in (ii) ureditev, po kateri istospolna partnerja, ki živita v formalni partnerski zvezi, ne moreta skupaj posvojiti otroka.

2.Nobenega pomisleka nimam, da morata biti trajni skupnosti moškega in ženske ter dveh oseb istega spola glede pravic, ki iz te zveze izhajajo, izenačeni oziroma enakopravni, čeprav glede na naravno danost ne moreta biti enaki. Vsekakor tega ni mogoče doseči z enakim poimenovanjem zvez.

3.Živimo v svetu, ki se odreka temeljnim etičnim in kulturnim vrednotam, na katerih je rasla današnja Evropa. Za današnji čas je značilno difuzno prepoznavanje vrednot, kot je to ugotavljal že dr. Jože Pučnik. Vrednote, ki so (bile) splošno privzete v javnosti, tudi t. i. tradicionalne vrednote, se lahko in se v času spreminjajo ali menjajo. Tem spremembam običajno šele sledi prelitje moralnih norm kot izraza vrednot v pravne norme. Zakonodajalec naj bi v splošne pravne norme vključil temeljna moralna načela, temelječa na notranjih moralnih prepričanjih večine članov družbe.

4.Javna zavest, predvsem pravna, o omenjenih vprašanjih, o katerih je odločalo Ustavno sodišče, je izjemno heterogena. Vera, da je mogoče s pravom, z zakoni, izboljšati družbo, se je v preteklosti že izkazala za zgrešeno. Pravni idealizem ni panaceja za razrešitev prepleta družbenih protislovij in nasprotij, še posebej ne tistih, do katerih prihaja v polju vrednotenja. Vsekakor tega ni mogoče doseči enostavno tako, da se obrne zaporedje vrednote – (pravne) norme. Zgolj z zakonom ni mogoče vsiliti spoštovanja moralnih načel.

5.Ustavno sodišče je s tem, ko je odločalo o teh vprašanjih, po mojem mnenju tem vprašanjem neupravičeno dalo ustavnopravni značaj in pomen. Tako je lahko "prehitelo" zakonodajalca, ki bi, kot je to mogoče zanesljivo sklepati, sprejel spremembe Družinskega zakonika, čeprav mu to ne bi narekovali odločbi Ustavnega sodišča. Vendar pa položaj v takem primeru ne bi bil enak sedanjemu, zlasti glede vprašanja dopustnosti referenduma o spremembi zakona.

6.Ne glede na povedano, v tej zadevi ne gre več za navedena vsebinska vprašanja, čeprav so z njimi povezana. Odgovoriti je bilo treba le, ali je odločitev Državnega zbora, da referendum zoper novelo Družinskega zakonika ni dopusten, v skladu z Ustavo. Tudi ta odgovor je povezan z vrednoto, tokrat s pravno vrednoto vladavine prava v okviru, ki ga določa 1. člen Ustave, oziroma v okviru pojma ustavne demokracije, ki iz njega izhaja.

7.In tu je treba upoštevati, da je o vprašanjih zakonske zveze istospolnih partnerjev in z njo zvezane posvojitve otrok konec koncev odgovorilo Ustavno sodišče s svojima odločbama, sprejetima na veljaven način. Odločbi sta dokončni in pravno zavezujoči. Spoštovanje sodnih odločb, tudi odločb Ustavnega sodišča, je eden temeljnih postulatov pravne države in srž ustavne demokracije. Vladavina prava narekuje, da se o pravnih vsebinah odloča v mejah, ki jih določa Ustava. Pri odločanju o tej zadevi zato nisem dal prednosti svojemu osebnemu vrednotnemu pogledu na opredelitev in vsebino instituta zakonske zveze, pretehtala je vrednota spoštovanja pravne države.

Marko Šorli Sodnik

ODKLONILNO LOČENO MNENJE SODNIKA DR. ROKA SVETLIČA K ODLOČBI ŠT. U-I-398/22 Z DNE 14. 12. 2022

Moj glas proti tej odločbi je problematičen, saj bi jo moral, če bi ravnal lege artis, podpreti. Državni zbor ni mogel ravnati drugače, kot je ravnal. Sicer bi lahko svoj glas proti naslanjal na zelo slabo obrazložitev sklepa o nedopustnosti referenduma, toda ta pot bi bila, upoštevaje globino problematike, ki se tu odpira, deplasirana. Zato naj bo moj glas proti odločbi – v konstelaciji, ko ni v nobenem primeru mogel vplivati na odločitev sodišča – razumljen kot gesta globokega nestrinjanja z interpretacijo človekovih pravic, ki postaja dominantna v zadnjih desetletjih.

Ker ta odločba vključuje dve problematiki, redefinicijo zakonske zveze in možnost posvojitve otrok, bom svoje stališče predstavil v dveh sklopih. Posebej želim poudariti, da svojega stališča ne želim vsiljevati ali ga predstaviti kot ekskluzivno pravilnega. Spoštujem večinsko stališče glede interpretacije človekovih pravic, ki se je razvilo v EU ter na Zahodu na sploh in se je posledično uveljavilo tudi v odločitvah Ustavnega sodišča. Vseeno pa čutim dolžnost, da opozorim na tveganja, ki jih prinašajo ti premiki s seboj.

Da je bila odločitev Ustavnega sodišča v omenjenih dveh zadevah[1] napačna, sem utemeljeval v svojih ločenih mnenjih. Tu pristopam k problematiki z druge plati, opozoriti želim na vsebino, ki si je izborila svojo pot v odločbe Ustavnega sodišča ne glede na vse. Gre za nevarne spremembe v pojmovanju človekovih pravic, zaradi katerih so te postale čisto nekaj drugega in posledično niso več zmožne opravljati svoje temeljne naloge: zaznati dejanske kršitve človekovih pravic.

Zakonska zveza

Državni zbor ni dovolil referenduma o zakonu, ki uresničuje odločbo št. U-I-486/20 z dne 16. 6. 2022. V njej je Ustavno sodišče ugotovilo diskriminatornost ureditve kljub temu, da je hkrati ugotovilo, da osebe, ki sklenejo zakonsko zvezo in partnersko skupnost, uživajo enake pravice.[2] S tem je Ustavno sodišče sestopilo z ravni varstva (ustavnih) pravic in se podalo na pot iskanja odgovora na vprašanje, ali sta zvezi med istospolnimi in raznospolnimi pari nekaj enakovrednega ali nekaj povsem identičnega. Za tako presojo v Ustavi po mojem mnenju ni podlage.[3]

Zanimivo je opazovati, kako nasprotni strani odgovor na vprašanje glede (ne)identičnosti obeh zvez izmenično razglašata za nepomembnega. Zagovorniki nove ureditve trdijo, da heteroseksualni pari z njo "nič" ne izgubijo, saj se bodo še vedno lahko poročali kot prej. Nasprotniki pa trdijo, vice versa, da v prejšnji ureditvi istospolnim parom "nič" ni manjkalo, saj so – argument je identičen – vse pravice že imeli. Gre torej za nek "nič", ki ima očitno v naši družbi veliko težo in povsem legitimno je, da se nanj išče odgovor. Ključno po mojem mnenju pa je, da je za to pristojen Državni zbor in ne Ustavno sodišče.

Ustavno sodišče dejansko ni odločalo o pravici do (nedikriminatornega dostopa do) zakonske zveze, pač pa se je opredelilo do nekega veliko širšega vprašanja: ali je naša družba vključujoča družba. Če upoštevamo travmatično zgodovino totalitarizmov, segregacij, apartheidov itd., ni mogoče zanikati, da gre za vprašanje z veliko težo: ali je v naši državi dejansko omogočeno prav vsem pripadnikom skupnosti, da se lahko vključijo v vse socialne kategorije? A contrario, ali je sprejemljivo, da neka družbena skupina zahteva ločevanje od druge, in da za nameček uživa to ekskluzivnost pripoznano v "svojem" pravnem institutu? Zdi se, da je obstoj dveh "ločenih" zakonskih zvez primer pravno-socialnega ekskluzivizma, ostanek svojevrstne segregacije, in zato nezdružljivo s ustavnimi vrednotami. Torej protiustavno.

Tako je razmišljalo Ustavno sodišče. Problem takega razmišljanja ni, da bi bilo prima facie napačno ali da bi celo izhajalo iz zavržnih motivov, prav nasprotno. Vrednota nediskiminatornega združevanja posameznikov v celoto je nepogrešljiva sestavina našega izročila že tisočletja. Najdemo jo praktično na vsakem koraku: v krščanstvu v prispodobi Kristusovega telesa,[4] v stoicizmu v prispodobi oboka,[5] v racionalističnem egalitarizmu,[6] v Rousseaujevi obči volji,[7] v Marxovi svobodni asociaciji[8] itd. Metaforika mavrice, simbola istospolne skupnosti, sodi v prav to tradicijo: v svetlobi je prav vsaka barva nepogrešljiva. To je dragocen del naše tradicije, na katerega smo lahko ponosni, saj na njemu temelji etos solidarnosti, socialna država in vse kar iz tega izhaja.

Toda upoštevati moramo, da je to le ena veja naše tradicije. Druga, prav tako nepogrešljiva, pa temelji na opolnomočenem posamezniku, ki razmišlja in ravna neodvisno od tega, kako misli večina. Z drugimi besedami, nepogrešljivi del našega življenja so geste, ki jih je mogoče narediti le v prvi osebi ednine. Antigonina odločitev za pokop brata Polinejka, besede Marina Luthra, "tukaj stojim, ne morem drugače", Descartesova aklamacija, "mislim, torej sem", Lockovo sklepanje družbene pogodbe za zaščito svojih pravic, Kantova moralna avtonomija – vse to sodi k tistemu poslanstvu človeka, ki ga lahko izpolni zgolj sam. Gre za nabor pravic in svoboščin, ki jih lahko posameznik izvršuje le, če mu je omogočeno (iz)ločiti se od drugih in iz celote. Najlepša ilustracija te plati človeka je svoboda vesti. Nihče ne more misliti (čutiti, vrednotiti) namesto mene. In vsaka (državna) intervencija na to področje je posilstvo vesti.[9]

Dodatna težava je, da sta ti plati v konfliktu. Zasebni interes hitro lahko postane sebičnost, lastnina zlahka ogrozi socialno državo. Zato je ključno najti in ohranjati ravnovesje med tema dvema vejama naše pravne civilizacije. Gre za centralni problem pravne in politične filozofije od 18. stoletja dalje, ki je vse napore usmerjala k temu, kako najti sobivanjem bourgeoisem (zasebnikom) in citoyenom (državljanom), med partikularno in univerzalno razsežnostjo vsakega izmed nas,[10] med svobodo in enakostjo, med svoboščinami in solidarnostjo itd. Nadaljevanje te naloge je pravzaprav temeljno poslanstvo vsakega ustavnega sodišča.

Tisto, kar po mojem mnenju ta trenutek najbolj ogroža človekove pravice, je v tem, da se je podrlo ravnotežje med tema dvema platema: kolektivni princip je začel ogrožati princip posameznika.

Diskurz človekovih pravic se je spremenil. Splošna deklaracija človekovih pravic naslavlja izključno posameznika. Danes o človekovih pravicah govorimo skoraj izključno v povezavah z določeno družbeno skupino[11] oz. z njenim emancipatornim projektom[12]. To pa je nekaj čisto drugega. Kako radikalen je ta premik, ilustrira Marxova kritika človekovih pravic: "Človek se zaradi tega ni osvobodil svoje religije, dobil je versko svobodo. Ni se osvobodil lastnine. Dobil je svobodo lastnine. Ni se osvobodil sebičnosti obrti, dobil je svobodo obrti."[13] Marx, najbolj znan zagovornik ene družbene skupine v zgodovini, ni videl prav nobene možnosti, da proletariat emancipiral v okviru človekovih pravic.

Človekove pravice so po definiciji pravice posameznika in ne skupin. To seveda ne pomeni, da ne morejo biti kršene človekove pravice pripadniku neke družbene skupine prav zaradi te pripadnosti, vendar je to treba ugotavljati v vsakem konkretnem primeru posebej. Če se posameznike a priori obravnava kot žrtve strukturnih družbenih krivic, to ni diskurz človekovih pravic, pač pa – sicer brez dvoma plemenitih – socialnih politik.[14]

Morda se zdi, da je boj za ranljive družbene skupine le nadaljevanje boja za boljši svet, kar se na prvi pogled zdi združljivo s temeljno idejo človekovih pravic. Toda žal ni tako, saj s kolektivizacijo človekovih pravic pade bistvo človekovih pravic, njihov univerzalni karakter. Uteleša ga najbolj pomembna in hkrati najbolj spregledana najbolj besedica, s katero se začenja prvi člen Splošne deklaracije: "vsi".[15] Če so človekove pravice instrument za afirmacijo neke družbene skupine, potem ta "vsi" pade. Samo kot posamezniki smo lahko del univerzalnega reda, saj, kot opozarja Rousseauju, le "če se nekdo preda vsem, se ne preda nikomur«[16] in posledično »so vsi v enakem položaju".[17] Če se pa osredotočimo na emancipacijo ene skupine, se s tem neizogibno ne osredotočimo na druge skupine. Človekove pravice nekaterih pa so leseno železo.

Najresnejša posledica teh premikov je slepa pega senzibilnosti za najhujše kršitve človekovih pravic vseh, ki padejo izven fokusa vsakokratnega projekta emancipacije. Primer osupljive neodzivnosti diskurza človekovih pravic lahko najdemo na vsakem koraku, celo pri zlorabah najmlajših otrok,[18] pri odnosu do žrtev kaznivih dejanj itd. Če nam je všeč ali ne, danes je pojem "kršitev človekovih pravic" a priori omejen na dogodke, ki zadevajo numerus clausus družbenih skupin ali situacij. Človekove pravice ne zagotavljajo več zaščite vsakomur od nas, pač pa opredeljujejo odnos ene družbene skupine do druge skupine in njeno zgodovinsko krivdo.

S tem zapuščano raven univerzalizma, ki ga izpolnjujejo opolnomočeni posamezniki in stopamo na teren nam, zahodnjakom žal dobro poznane tradicije deljenja duhov. To je tradicija ločevanja izbrane (družbene) skupine, ki simbolizira celoto, od njenega preostanka. Pri Marxu je to proletariat, v krščanstvu so to otroci luči, pri A. Badiouju ilegalni priseljenci[19] itd. In vest skupnosti stoji in pade na v odnosu do te skupine, vse ostalo je sekundarno. Zato se tudi nič ne sme postaviti nasproti afirmaciji te izbrane skupine. Gre za skrajno konzervativno forma mentis, ki ne bi mogla biti bolj tuja konceptu človekovih pravic in razsvetljenstvu na sploh.

Opisani premiki so se odrazili v zadnjih odločitvah Ustavnega sodišča. Vedno sem javno zagovarjal, da se morajo pravice istospolnih oseb izenačiti s pravicami, ki jih uživajo osebe, ki sklenejo zakonsko zvezo.[20] Te pravice izhajajo po mojem trdnem prepričanju iz golega dejstva, da so istospolno usmerjeni ljudje del skupnosti (in iz razsvetljenskih načel z dostojanstvom na čelu). Da pridemo do tega spoznanja, nam ni treba niti omeniti označevalcev, kot so "tradicija", "(ne)naravo" itd. Toda upoštevati moramo, da obstaja še eno dejstvo: da pomembno število ljudi meni, da obstaja razlika med zvezo med istospolnimi osebami in raznospolnimi. In tudi to dejstvo bi moralo uživati spoštovanje, enako kot prvo.

Način spoštovanja obeh "dejstev" je po mojem mnenju predstavljala prejšnja ureditev. Ali je poimenovanje "partnerska skupnost" v resnici pejorativno in številna druga vprašanja (npr. način sklenitve), so brez nadaljnjega relevantna. Toda čisto nekaj drugega je odločitev Ustavnega sodišča, da ne obstaja pravica do pravnega pripoznanja posameznikovih intimnih vrednot v obliki zakonske zveze, ki jo lahko ceni. Ustavno sodišče je reklo, da mora obstajati le ena uniformna oblika. Za vse.

S tem je bil spregledan drugi steber naše tradicije: pravica do ločevanja od drugih. Odnos med zakoncema predstavlja najožje jedro varovanja zasebnosti, težko si je zamisliti bolj intimno vrednostno sfero. Zato bi bil na tem mestu povsem zgrešen ugovor, da je zagovarjanje dveh ločenih zakonskih zvez nekakšno nadaljevanje doktrine "Separate but equal", na kateri je temeljila segregacija v ZDA. Vožnja z javnim prevoznim sredstvom, kjer je vzplamtel veličasten upor Rose Parks, je kraj, kjer je človek najmanj zasebnik. Izpoved vseživljenjske pripadnosti med dvema osebama s sklenitvijo zakonske zveze se nahaja na povsem drugem koncu pravice do pripoznanja zasebnih vrednot. In prav je, da imajo posamezniki možnosti to opraviti v okviru instituta, ki ga intimno cenijo. In te možnosti zdaj nimajo več. Zmagala je uniformnost instituta.

Zato se ta odločitev radikalno razlikuje od odločb št. U-I-425/06 in št. U-I-212/10, kjer je šlo za vprašanje dedovanja, čeprav sta na videz obe "v prid" istospolno usmerjenim osebam. Tista odločitev je temeljila na človekovih pravicah v klasičnem pomenu, saj nikomur ni nič vzela, ta je temeljila na kolektivizaciji pojma človekovih pravic, ki se za pravico posameznika ne meni.

Sporočilo gornjih vrstic bi lahko povzeli takole. Ni vsako ločevanje diskriminacija. Pravica do ločevanja-od-drugih ni avtomatično kršitev človekovih pravic, pač pa njihovo nepogrešljivo bistvo.

Možnost posvojitve otrok

Tudi v zvezi z možnostjo posvojitve otrok je Ustavno sodišče ugotovilo protiustavnost ureditve (odločba št. U-I-91/21 z dne 16. 6. 2022). In to kljub temu, da je v odločbi eksplicitno zapisano, da pravica od posvojitve ni (človekova) pravica. Zaradi tega bi se morala presoja ustaviti že na prvi stopnji testa,[21] ki ga Ustavno sodišče uporablja za presojo kršitve prvega odstavka 14. člena Ustave.[22] Ustavno sodišče je šlo tudi v tem primeru preko podlage, ki jo ima v Ustavi. Tudi razlogi so podobni kot v gornjem primeru, radikalno predrugačenje koncepta človekovih pravic.

Človekove pravice naj bi v prvi vrsti varovale tiste pravice človeka, brez katerih ni možno njegovo dostojanstveno življenje. Seveda se je nabor oseb in področij, ki so spadale pod zaščito tega koncepta širil, nastajale so nove generacije človekovih pravic.[23] Najprej so človekove pravice zaščitile posameznika pred zlorabo drugih ljudi, tistih, ki imajo moč in oblasti. Sledile so pravice, ki so ga varovale pred tveganji, denimo tistimi, ki jih prinaša kapitalistično gospodarstvo, možnost poškodbe, bolezni, starost. Toda danes diskurz človekovih pravic kot kršitev zazna že goli obstoj nekih dejstev (npr. da je spet razdeljen v države) ali stanj (npr. obstoj biološkega spola). To pa je nekaj čisto drugega.

Protagonisti takega razumevanja človekovih pravic se ne zavedajo, da se nasanjajo na naivno recipirano krščansko tradicijo ločevanja "duhovnega" dela človeka, ki se mora osvoboditi vseh fizičnih, "naravnih" omejitev. Univerzalno bistvo človeka se mora dvigniti nad banalne in naključne spone, ki ga vežejo na čas in prostor. Ne le pripadnost kulturi, narodu, državi, ne sme ga omejevati niti pripadnost (biološkemu) spolu. Če se počuti tako, naj živi identiteto (družbeno konstruiranega) spola, ki ga prosto izbere. In ker tudi družina ni naraven, pač pa družbeno konstruirani pojav, mora imeti tudi pravico do ustvarjanja družine neodvisno od naključnih naravnih danosti. Človekovi svobodi – tj. njegovim aspiracijam, željam, občutenjem – se ne sme postaviti nasproti prav nič. Tako razumevanje človekovih pravic je našlo pot v odločitev Ustavnega sodišča.

Do te faze razumevanja človekovih pravic je pripeljal mehanizem nestabilnost, ki je določeni meri položen[24] že v njihovo naravo. Gre za posledico negativno (tj. enostransko) razumljene svobode, ki jo je Hegel že pred dvema stoletjema opisal takole: "Ta negativna volja ima občutek svojega obstoja le v tem, da nekaj uniči; meni sicer, da stremi k nekemu pozitivnemu redu, npr. k ureditvi obče enakosti ali občega religioznega življenja, toda dejansko ne stremi k njegovi pozitivni dejanskosti, saj (vsaka) dejanskost takoj vpelje neki red, neko ločevanje institucij in posameznikov; toda prav to ločevanje in objektivna ureditev je tisto, kar mora uničiti, da negativna svoboda vzpostavi svoje samozavedanje. Zato je lahko tisto, za kar ona meni, da hoče, le (prazna) abstraktna predstava; in uresničevanje te predstave je lahko le vrtinec uničevanja.

Tako razumljena svoboda ima za temeljni smoter človekovih pravic, tj. za kategorično varstvo posameznika, uničujoče posledice. V zanosu "napredka" padejo vsa merila za težo kršitev človekovih pravic. Snovalci Splošne deklaracije, ki so imeli pred očmi prizore iz koncentracijskih taborišč, ko so v preambulo zapisali, da je "zanikanje in teptanje človekovih pravic pripeljala do barbarskih dejanj, žaljivih za človeško vest",[26] bi si verjeto težko predstavljati, da danes v imenu projekta človekovih pravic prevajamo statute fakultet v žensko slovnično obliko in preurejamo sanitarije. Gre za slepoto abstraktne svobode, ki razvije osupljivo energijo in samozavest ter neselektivno ruši vse, na kar naleti. Ne le pravne institute, seže vse do načel, s katerim smo se poslovili od srednjega veka, do svobode znanstvenega raziskovanja.[27]

Iz tako razumljene svobode ne more nič nastati, svojo potrditev dobi le, ko razgradi nekaj, kar že obstaja. In potem mora naprej. V našem primeru je na udaru dejstvo razlikovanja med biološkima spoloma in s tem povezana povsem "apolitična" posledica, nezmožnost za prokreativnosti oseb istega spola. Drugi problem je, da ta projekt sam, kot opozori Hegel, ustvarja svoj lastni neuspeh. Lahko uspe in doseže odpravo nekega razlikovanja, toda: nova ureditev neizogibno temelji spet na nekem ločevanju. To zmešnjavo lepo ilustrira trditev, da "spola ni", ter sočasno zavzemanje za enakost spolov; ali dodajanje novih vrst spolov, ki samo proizvede potrebo po novih vnosih (saj zaprt spisek pač ni "vključujoč") in tako ad infinitum.

Logičnega načela, omnis determinatio est negatio, ni mogoče prelisičiti še s takim aktivističnim zanosom. Vsaka pravna ureditev ločuje med dvema pravnima položajema, ki jima namenja drugačne posledice, to je njeno bistvo, ne njena pomanjkljivost. Z redefinicijo zakonske zveze vanjo lahko vključujemo istospolno usmerjene osebe, toda spet potrdimo izključevanje neke druge oblike zvez (npr. poliamorije). Seveda bi lahko tudi te oblike dodali v zakonik, toda še vedno bi neke druge ostale zunaj njega. Z vnosi sicer lahko nadaljujemo in, v limiti, v vnos vpišemo "vse". Toda s tem bi dosegli, da ni v njem zapisano "nič". Kajti če je v zakonu vse, če v ničemer ne razlikuje več med dvema položajema, je isto, kot da ne bi obstajal. V jeziku Ustavnega sodišča, "razločevanje, s katerim zakonodajalec zasleduje dopustne cilje, je bistvena sestavina normodajne dejavnosti".[28]

Podobno je s širitvijo možnosti posvojitve na istospolne pare, ki omejitev odpravi in v isti sapi spet uvede. Omejitev so pač "pari". To je še toliko bolj očitno v zadevni odločbi, saj Ustavno sodišče napiše: "V splošnem je tudi mogoče pritrditi pritožnikoma, da večje ko je število potencialnih kandidatov za skupno posvojitev, večja je možnost, da bo otroku v individualnem postopku izbran najprimernejši posvojitelj in da bo na ta način zavarovana največja korist konkretnega otroka. Zato ukrep vnaprejšnje izključitve partnerjev partnerske zveze od možnosti uvrstitve na seznam kandidatov za posvojitev ni primeren za dosego cilja varstva koristi posvojenca". Če bi to stališče izpeljali dosledno, bi morali ugotoviti kot protiustavno kakršnokoli "izključitev od možnosti za uvrstitev na seznam". Za posvojitev otroka se lahko prijavi vsakdo v povezavi s komerkoli.

Posledice projekta "napredka" na področju človekovih pravic, ki poteka v mediju negativne svobode, so resne. Omenili smo že slepo pego senzibilnosti za množične kršitve pravic "običajnih" ljudi, ki je posledica tega, da se praksa človekovih pravic izčrpava v krčevitem boju na dveh ali treh frontah. Nadalje, erodirajo celotni instituti človekovih pravic, denimo pravica do mednarodne zaščite, ki se trenutno pogreza v popolno razvrednotenje. Množično dopuščanje zlorabe instituta mednarodne zaščite – delež se je pri nas že približeval 100 % – je posledica sposobnosti negativne svobode, da razgradi vse, tudi dejstvo, da je svet sestavljen iz suverenih držav. To je pač nekaj, kar ne bi smelo obstajati, saj naj bi bilo krivično do prebivalcev revnih držav.

Tako je projekt negativne svobode uspel doseči, da razlikovanje med državljanom in tujcem ne obstaja več: tako de facto, o čemer nas poučuje "legalizacija" množičnih ilegalnih migracij, kot tudi de jure, s pomočjo vpeljave kategorije "absolutnosti" pravic pri izgonu za javni red nevarne osebe. Ta korak je po mojem mnenju z ustavnopravnega gledišča skrajno nevaren in bi moral pritegniti več pozornosti stroke: če absolutnost prepovedi mučenja, ki je specifično delictum proprium, širimo na (ne)zmožnost države, da prepreči vstop na svoje ozemlje osebam, ki predstavljajo izjemno varnostno tveganje, potem eo ipso človekove pravice potencialnih žrtev izgubijo vsako ustavnopravno relevanco. Če je nekaj absolutno, je vse ostalo nič. Vsekakor pa je to lepa ilustracija posledic predrugačenja koncepta človekovih pravic, ki se nam dogaja pred očmi.

Del tega "napredka" – ne zanikajmo, v zraku je bilo tiho tekmovanje, katera od t. i. vzhodnoevropskih držav bo prva vpeljala "napreden" zakon – je bila tudi revizija pogojev za možnost posvojitve otroka. V tem vrtincu so bila utišana številna vprašanja in znižana nešteta merila. Kaj v največjo otrokovo korist, denimo, se še vedno diskutira in raziskuje pri tako množičnem pojavu, kot je skrbništvo otrok pri razvezi staršev. Obstajajo različna mnenja in doktrine, praksa se spreminja. Zato ni mogoče zanikati, da je vsaj razumno dvomiti o zanesljivosti raziskav, na katere se je oprlo Ustavno sodišče in ki naj bi nesporno izkazovale povsem enako otrokovo korist v obeh vrstah družin. Raziskav torej, ki so se opravljale na nekaj tisočkrat manjšimi vzorci in v specifičnih okoliščinah.

Živimo v kulturi brezkompromisnega zmanjševanja tveganj na vseh področjih. Primer tega trenda lahko trenutno opazujemo pri diskusiji glede varnosti cepiv, pravni regulaciji objavljanja rezultatov teh raziskav, njihovih metaanaliz itd. Toda Ustavnemu sodišču – ne samo našemu, neštetim po Evropi – je zadostovalo za presojo največje otrokove koristi le nekaj študij, ki po kvantiteti in kvaliteti za nekaj razredov zaostajajo za tistimi, ki jih imamo sicer za verodostojne. To navajam v ilustracijo rušilne moči negativne svobode, saj do vprašanja o koristi otroka sploh ne bi smeli priti, presoja bi se morala ustaviti že na prvem koraku testa za presojo diskriminacije.

Moralo se je zgoditi …

To so bili na kratko razlogi, zaradi katerih sem se še enkrat oglasil na to temo. V sprotnih opombah so reference na mesta, kjer je razgrnjena celotna argumentacija, ki je na tem mestu morala ostati zgolj v obrisih. Kar se je zgodilo, se je verjetno, kot radi rečemo, "moralo zgoditi". Zgodovina nas uči, da se v nekaterih obdobjih sprostijo take sile, da se jim skoraj ni mogoče upreti. Projekt "napredka" na področju človekovih pravic je ena izmed njih. Če se vzpostavi zahteva, da naj se celo znanstvena spoznanja prilagajajo moralnim vrednotam – kar je dobesedno miselnost srednjega veka, zavezujoča pred dobo heliocentrizma –, potlej pravni instituti (glede zakonske zveze, posvojitve itd.) niso imeli veliko možnosti.

Na začetku sem zapisal, da svojega mnenja nočem vsiljevati. Znanstveno dosledno je, da tudi sam v neki meri vanj dvomnim. Morda se tele vrstice postavljajo na konec dolge vrste godrnjavih glasov, ki spremljajo vsak napredek. Če je tako, so pač nepomembne. Če pa so vsaj v neki meri utemeljene, jih je bilo treba zapisati. Same po sebi sicer ne bodo imele veliko učinka. M. Heidegger je zapisal, da k človeku spada vrlina čakanja, "[…] zakaj njegovo bistvo je, da je čakajoči". Potrebna bo potrpežljivost, da neka anomalija izgubi zagon in se sama izravna. Toda ob tem čakanju je vseeno prav, da se zavedamo, da so ta trenutek človekove pravice ogrožene. Niso ogrožene (le) od zunaj, v obliki razrasta raznih neofašizmov in nacizmov, pač pa tudi od znotraj. Preko tihega, toda nevarnega predrugačenja njihove liberalne narave v konzervativno tradicijo razlikovanja med družbenimi skupinami.

dr. Rok Svetlič, l.r. Sodnik

[1]Odločbi št. U-I-486/20 in št. U-I-91/21.

[2]V trenutku odločanja je bila edina razlika glede možnosti posvojitve otrok in dostopnosti oploditve z biomedicinsko pomočjo.

[3]Podrobno v mojem ločenem mnenju k odločbi št. U-I-486/20.

[4]"Kakor je namreč telo eno in ima veliko delov, vsi telesni deli pa so eno telo, čeprav jih je veliko, tako je tudi Kristus. […] Da, Bog je sestavil telo in skromnemu namenil več časti, da v telesu ne bi bilo razprtije, marveč bi telesni deli enako skrbeli drug za drugega. Če en del trpi, trpijo z njim vsi deli, če je en del v časti, se z njim veselijo vsi." 1 Kor, 12, 12–26.

[5]"Tako bodi: rojeni smo za skupnost. Naša družba je zelo podobna kamnitemu oboku, ki bi se podrl, če se ne bi kamni opirali drug na drugega; to ga drži." L. A. Seneka, Pisma prijatelju Luciliju, 95. pismo, str. 418.

[6]"Iz tega sledi, da mora biti [človek, op. R. S.], če želi biti varen, družaben (sociable); to pomeni, da se mora združiti z ljudmi, kot je sam, in se vesti do njih tako, da nimajo upravičenega razloga, da bi ga ranili, temveč da so, nasprotno, pripravljeni podpirati ga in skrbeti za njegove interese (commoda)." S. Pufendorf, On the Duty of Man and Citizen According to Natural Law, str. 35.

[7]"Pravilno razumljene se vse te določbe zvedejo na eno samo: in sicer, da vsak član združenja odtuji sebe in vse svoje pravice celotni skupnosti. Kajti, prvič, če se vsakdo odtuji v celoti, so vsi v enakem položaju, in če so vsi v enakem položaju, nima nihče interesa, da bi ga slabšal drugim." J. J. Rousseau, Družbena pogodba, Krtina, Ljubljana 2001, str. 22.

[8]"Namesto stare meščanske družbe z njenimi razredi in razrednimi nasprotji stopi asociacija, v kateri je svoboden razvoj slehernega pogoj za svoboden razvoj vseh", K. Marx, F. Engels, Manifest komunistične stranke, str. 613.

[9]Forum internum je samo jedro varstva zasebnosti v okviru 35. člena Ustave.

[10]Več o tem R. Svetlič, Sobivanje med univerzalnim in partikularnim, ZRS Koper, Koper 2016.

[11]Govorimo o marginalnih, ranljivih, občutljivih skupinah itd.

[12]Več o tem R. Svetlič, Prenašati bit sveta – ontologija prava in države, Slovenska matica, Ljubljana 2015, str. 133–176.

[13]K. Marx, Prispevek k židovskemu vprašanju, str. 179.

[14]Te socialne politike so seveda tesno povezane z diskurzom človekovih pravic, saj se morajo naslanjati na njih kot na normativno podlago. Toda nikoli ne sme priti do izenačenja socialnih politik s samim pojmom človekovih pravic. Žal se dogaja prav to.

[15]"Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje." Človekove pravice: Zbirka mednarodnih dokumentov, Društvo za Združene narode za Republiko Slovenijo, str. 2.

[16]J. J. Rousseau, nav. delo, str. 23.

[17]Prav tam, str. 22.

[18]Tudi po nasilni smrti t. i. "jeseniške deklice" so se v medijih vrstili primeri osupljive fizične zlorabe otrok, kar pa ni naletelo na praktično nikakršen odziv skupnosti in celo (ne)vladnih organizacij, ki se ukvarjajo z zaščito (ranljivih) skupin.

[19]Badiou v delu Ime česa je Sarkozy? zapiše, da bodo priseljenci "tudi organizirali kot ljudska politična sila", da bodo imeli "odločilno vlogo v bitki" in da se je treba zavedati "odločilne vloge tistih, ki prihajajo za prihodnost te bitke" – saj nas lahko le oni osvobodijo ujetništva "te dolge zahodne in bele zgodovine". Več o tem R. Svetlič, nav. delo, 2015, str. 142.

[20]R. Svetlič, Pomanjkljivosti novega družinskega zakonika, Delo, 10. marec 2010, str. 5.

[21]V odločbi št. U-I-425/06 z dne 2. 7. 2009 je Ustavno sodišče vzpostavilo štiri faze preizkusa, ali neka ureditev pomeni kršitev prvega odstavka 14 člena Ustave:

"Za presojo utemeljenosti očitka o neenakem, diskriminacijskem obravnavanju je treba odgovoriti na naslednja vprašanja:

1) ali se zatrjevano različno obravnavanje nanaša na zagotavljanje oziroma uresničevanje človekove pravice oziroma temeljne svoboščine;

2) če se, ali obstaja različno obravnavanje pobudnika in tistega, s katerim se pobudnik primerja,

3) ali sta dejanska položaja, ki ju pobudnika primerjata, v bistvenem enaka in torej razlikovanje temelji na okoliščini iz prvega odstavka 14. člena Ustave ter

4) če gre za razlikovanje na podlagi okoliščine iz prvega odstavka 14. člena Ustave in torej za poseg v pravico do nediskriminacijskega obravnavanja, ali je ta poseg ustavno dopusten. Če je odgovor na prva tri vprašanja pritrdilen in poseg ne prestane t. i. strogega testa sorazmernosti, potem gre za neustavno diskriminacijo." Skratka, o diskriminaciji je mogoče govoriti šele, če presojana ureditev ne prestane vseh naštetih faz preizkusa.

[22]Podrobneje moje ločeno mnenje k odločbi št. U-I-91/21.

[23]Ta proces lepo opiše Lynn Hunt v delu Iznajdevanje človekovih pravic, FF, Ljubljana 2015.

[24]Več o tem R. Svetlič, Človekove pravice med "čistim nemirom" in "živim dobrim" (Heglova kritika abstraktnosti dolžnosti), Anthropos : časopis za psihologijo in filozofijo ter za sodelovanje humanističnih ved, let. 44, št. ½ (2012), str. 271–285.

[25]G. W. F. Hegel, Grundlinien der Philosophie des Rechts, § 5.

[26]Človekove pravice: Zbirka mednarodnih dokumentov, Društvo za Združene narode za Republiko Slovenijo, str. 1.

[27]Celo najuglednejša znanstvena revija Nature je zavzela stališče (https://www.nature.com/articles/s41562-022-01443-2), s katerim vstopa v diskusijo, ki se je pojavila v ZDA in se je posvečala vprašanju, ali dati prednost trditvam, ki so "factually correct" ali "morally right".

[28]Odločba št. U-I-219/03, 15. točka obrazložitve.

[29]Prav tam?, 70. točka obrazložitve.

[30]Glej npr. odločbo št. U-I-238/06. Če celo pri najvišji vrednoti, človekovem življenju, je sprejeto določeno ravnovesje med to vrednoto in objektivnimi možnostmi organov, da skrbijo za varnosti in življenje človeka (KURS-A, str. 228 in nasl.). Toda v primeru izgona tujca je že sam poskus tehtanja možnosti, da bo izpostavljen nečloveškemu ravnanju v tuji državi, z možnostjo kršitve pravic potencialnih žrtev v tej državi, označen kot protiustaven. To pomeni, da je ustavnoskladno posameznika izpostaviti določenemu tveganju celo za njegovo življenje, ni pa dopustno izpostaviti kakršnemu koli tveganju storilca najhujših kaznivih dejanj in ga izgnati. S tem je projekt abstraktne svobode dosegel svoje, de jure in de facto je padlo "krivično" razlikovanje med državljanom in tujcem, na katerem temelji sistem suverenih držav. In posledično je tudi nekaj tako plemenitega,kot je načelo non-refoulement, postalo ujetnik fanatizma pravnih "absolutizmov".

[31]Glej opombo 21.

[32]M. Heidegger, Tehnika in preobrat, str. 370.