Jedro

Toženec, ki neprestano poudarja sklenitev kupne pogodbe 8.9.1970 pozablja, da je bila dokončna cena določena šele 20.9.1971 in da je tedaj pridobil le obligacijsko pravico zahtevati izročitev spornega stanovanja, ki še ni bilo zgrajeno. Zato tedaj še ni mogel pridobiti lastninske pravice na stvari, ki je ni, temveč jo je lahko pridobil šele tedaj, ko je bilo stanovanje zgrajeno. To je bilo v aprilu 1972, ko sta se vanj vselili obe pravdni stranki s skupnim otrokom.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je doslej trikrat sodilo o zadevi. Prvič je zavrnilo zahtevek na ugotovitev, da bi dvosobno stanovanje št... v prvem nadstropju zgradbe v L., G. v izmeri 58,88 m2 s kletnim prostorom 2,57 m2, ki stoji na parc. št... k.o..., spadalo v skupno premoženje pravdnih strank. Kasneje je bil ta del sodbe razveljavljen, pravnomočno pa je bilo odločeno, da v skupno premoženje ne spada toženčev osebni avtomobil Wartburg, letnik ..., reg. št..., medtem ko stanovanjska oprema (celotna oprema kuhinje, otroške sobe, deloma dnevne sobe, predsobe, gospodinjski in drugi aparati) spada v skupno premoženje, a je v celoti last tožnice.

Zavrnjen je bil tudi toženčev zahtevek na izročitev šotora za štiri osebe in zlatega obeska v obliki knjige.

Tudi drugič je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek na ugotovitev, da sporno stanovanje spada v skupno premoženje. Ugodilo je toženčevemu nasprotnemu zahtevku in ugotovilo, da gre za njegovo posebno premoženje.

Tretjič je sodišče prve stopnje ugotovilo, da polovica dvosobnega stanovanja v prvem nadstropju v L., G., v izmeri 58,88 m2 s kletnim prostorom v velikosti 2,57 m2, ki stoji v objektu na parc. št... k.o. ., deloma predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, pri čemer znaša delež tožnice na celotnem stanovanju 1/10, delež toženca pa 9/10. Tožencu je naložilo, da izstavi tožnici ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo lahko vknjižila njena solastninska pravica v obsegu 1/10 na navedenem stanovanju. Zatem pa je ugotovilo, da je polovica tega stanovanja posebno toženčevo premoženje. O pravdnih stroških je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje. Višja tožbena zahtevka iz obeh tožb je zavrnilo.

Po pritožbah obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje le-ti zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka laično vložila revizijo. Ker meni, da je sodišče vse prisodilo tožencu, njej pa ničesar, sprašuje kako to, da ne upošteva njenega dela, saj je bila zaposlena in je poleg tega skrbela za dva otroka. Pojasnjuje, da si je sodišče priskrbelo potrdilo o njenih osebnih dohodkih, ne pa tudi o nadomestilih med porodniškim dopustom in boleznimi, medtem ko toženec ni bil v bolniški, niti zaradi sebe, niti zaradi otrok.

Dodaja, da je odplačala vse kredite za v zakonu kupljeno stanovanjsko opremo in se ne strinja, da ji je bila ta najprej v celoti prisojena, sedaj pa se to upošteva pri ugotovitvi deleža na solastnem premoženju stanovanja. Trdi, da je bila oprema že izrabljena in bi bili stroški za njeno cenitev višji od njene vrednosti. Izpodbija tudi ugotovitev, da so bili obroki stanovanjskega posojila enaki in navaja, da so bili prvih 10 let višji. Opozarja na to, da ji je toženec po razvezi prepustil skrb za vzdrževanje stanovanja in meni, da ji zato sedaj ne more očitati, da ni plačevala najemnine, pri tem pa je preživljala otroka in je morala večino toženčevih obveznosti izterjati z izvršbo. Opisuje tudi toženčevo bolezen, za katero trdi, da jo je zamolčal, in prenos bolezni na enega od otrok.

Tudi toženec je vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje in ugoditev toženčevemu zahtevku iz nasprotne tožbe v celoti. Navaja kršitve procesnega in materialnega prava, ki naj bi jih storila sodišča v postopkih, ki so privedli do kasneje razveljavljenih sodb in zlasti opisuje kršitve materialnega prava, ki naj bi jih storilo revizijsko sodišče v sklepu pod opr. št. II Ips 100/91. V zvezi s procesnimi kršitvami v zadnjem ponovljenem postopku našteva relativne kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) pred sodiščem prve stopnje in prvostopenjskemu sodišču očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. V zvezi z zmotno uporabo materialnega prava pa opozarja, da je v letu 1970/71 veljal temeljni Zakon o zakonski zvezi (TZZZ, Ur. list SFRJ, št. 28/62), ki ni poznal pravnih posledic izvenzakonske skupnosti, na področju stvarnopravnih razmerij pa so se uporabljali paragrafi Občnega državljanjskega zakonika (ODZ) in ne določila Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur. list SFRJ, št. 6/80 do 36/90 in RS, št. 4/91), ki je začel veljati kasneje. Poudarja, da je dobil stanovanjski kredit kot samski vodilni strokovnjak in je sklenil kupno pogodbo za stanovanje 8.9.1970. Potrdilo o priznanju lastninske pravice na tem stanovanju je prejel 8.6.1971, torej v času, ko je tožnico morda poznal, a ni imel z njo nič skupnega do julija ali do septembra 1971, dokler je živela v C. (kar želi dokazati z računom MK, ki ga prilaga), poročil pa se je šele 29.12.1971. Razvezal se je v letu 1978, sklep za vpis nepremičnine v zemljiško knjigo pa ima datum 13.10.1983 (in ne 1973, kot se zatrjuje v drugostopenjski sodbi). Po njegovem je torej 8.9.1970 pridobil pravni naslov, od 8.6.1971 dalje je postal posredni posestnik stanovanja, 31.10.1983 pa je z vpisom v zemljiško knjigo pridobil absolutno lastninsko pravico. Revident sodišču druge stopnje tudi očita, da je napačno tolmačilo njegove poravnalne predloge, da je "na strani tožnice, ki izsiljuje solastninski delež podobno, kot je izsiljevala poroko z nenačrtovano nosečnostjo" in da je zmotno štelo, da je začel toženec odplačevati kredite, ki skoraj v celoti padejo v trajanje skupnega življenja, čeprav toženec trdi, da jih je začel odplačevati že ob koncu leta 1970. Reviziji sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki sta nanju odgovorili in predlagali zavrnitev, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Uvodoma je treba opozoriti toženca na določilo 382. člena ZPP, ki dovoljuje revizijo samo proti pravnomočni sodbi, torej samo v zvezi z zadnjim sojenjem, in ne tudi proti razveljavljenim sodbam. Poleg tega je revizija izredno, omejeno pravno sredstvo, ki je namenjeno le preizkusu pravilne uporabe procesnega in materialnega prava, medtem ko se domneva pravilna in popolna ugotovitev dejanskega stanja pred sodiščema prve in druge stopnje in revidenta (tožeča in tožena stranka) po določilu tretjega odstavka 385. člena ne moreta zahtevati revizije v zvezi z ugotovitvijo dejanskega stanja. Tudi revizija zaradi kršitev procesnega in materialnega prava je omejena in je dovoljena samo zaradi nekaterih bistvenih kršitev ZPP iz drugega odstavka 354. člena ZPP; zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP pred sodiščem druge stopnje (in ne tudi pred sodiščem prve stopnje, ki jih navaja revident), ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

V tej pravdi sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili naslednje dejansko stanje: - da ste se pravdni stranki poročili 29.12.1971 in razvezali 21.2.1978, - da je toženec prvič podpisal pogodbo za sporno stanovanje dne 8.9.1970 in je bilo plačilo kupnine v pretežni meri kreditirano, - da je bila sprememba kupne pogodbe z dokončno ceno podpisana 20.9.1971 (ko se je tožnica po 1.9.1971 že preselila v L.), - da je bilo stanovanje vseljivo oz. izročeno aprila 1972, - da je kupnina znašala 197.630,00 din, - da je anuitete za sporo stanovanje plačeval toženec in da je bilo med skupnim življenjem pravdnih strank plačanih 74 mesečnih obrokov anuitet, kar je zneslo 99.844,50 din, - da je tožnica delala kot vzgojiteljica in doma v pretežni meri skrbela za otroka, toda toženec je kot eden vodilnih I. strokovnjakov prejemal več kot dvakrat višje dohodke.

Ob ugotovljeni dejanski podlagi, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, kar sta v svojih sodbah logično in razumljivo obrazložili, saj sta navedli vsa tista dejstva, ki sta jih na koncu šteli za pomembna. Drugih dejstev, ki sta jih pravdni stranki zatrjevali, pa jih sodišče nista šteli za pomembna, pa nista posebej navajali (četrti odstavek 338. člena ZPP). Ob tem je treba poudariti, da je sodišče druge stopnje pravilno interpretiralo tožnikove poravnalne predloge, ki jih ni štelo za pripoznavo zahtevka; zakaj je štelo, da je bilo iz skupnega premoženja odplačanega vsaj 44% kupnine za stanovanje pa je obrazložilo na 3. strani drugostopenjske sodbe. Zato ni bistveno kršilo določb ZPP (kot očita toženec), pa tudi kaka druga kršitev postopka, na katero mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, ni podana (386. člen ZPP).

V zvezi z materialnim pravom tožena stranka utemeljeno opozarja, da v času nakupa stanovanja ni veljal ZTLR, ker je začel veljati šele 1. septembra 1980, torej po razvezi pravdnih strank. Toda določila Občnega državljanskega zakonika, ki so se tedaj uporabljala na podlagi Zakona o uveljavitvi pravnih predpisov, sprejetih pred 6.4.1941 in za čas sovražne okupacije (Ur.l. FLRJ, št.86/48), lastninske pravice in njene pridobitve na podlagi pravnega posla (paragrafi 353 in od 423 dalje) niso urejala drugače. Tudi kupna pogodba je bila tedaj urejena v paragrafih 1053 in naslednjih ODZ podobno, kot je danes v Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Bila je in je obveznostna pogodba, s katero se prodajalec zaveže prenesti na kupca določeno stvar, kupec pa se zaveže stvar prevzeti za določeno ceno - kupnino. Kupnina je bila in je bistvena sestavina pogodbe. Kupec je pridobil lastninsko pravico šele z izročitvijo kupljenega predmeta, do izročitve pa je lastninsko pravico obdržal prodajalec.

Toženec, ki neprestano poudarja sklenitev kupne pogodbe 8.9.1970 pozablja, da je bila dokončna cena določena šele 20.9.1971 in da je tedaj pridobil le obligacijsko pravico zahtevati izročitev spornega stanovanja, ki še ni bilo zgrajeno. Zato tedaj še ni mogel pridobiti lastninske pravice na stvari, ki je ni, temveč jo je lahko pridobil šele tedaj, ko je bilo stanovanje zgrajeno. To je bilo v aprilu 1972, ko sta se vanj vselili obe pravdni stranki s skupnim otrokom. Toženec je moral ob sklenitvi kupne pogodbe oz. pred vselitvijo sicer poravnati kupnino, toda to je storil s sredstvi, ki so bila v pretežni meri kreditirana. Zato pomeni redno odplačevanje anuitet svojevrstno ohranjanje premoženja in sicer pred izročitvijo stanovanja v obliki obligacijske pravice, po izročitvi pa v obliki lastninske pravice. V danem primeru je treba upoštevati, da je imel samo toženec posebne zasluge, da je lahko dobil kredit, ni pa mogoče mimo tega, da ga je v precejšnji meri odplačeval v zakonski skupnosti, ki je obstajala v času izročitve stanovanja oziroma vselitve vanj. Ob takem stanju predstavljajo v zakonski zvezi odplačani obroki skupno premoženje zakoncev na delu stanovanja; obroki, ki jih je toženec odplačal sam, pa so njegovo posebno premoženje na drugem delu stanovanja (v specifični situaciji, ko je bilo s prej pravnomočno sodbo upoštevano v korist tožnice njeno odplačilo kreditov za stanovanjsko opremo).

Ker sta sodišči prve in druge stopnje na podlagi izpovedi obeh pravdnih strank ugotovili, da sta zakonca skupaj odplačala 74 obrokov, niti ni pomembno, kako te mesece štejeta (tožnica: dejanski čas življenjske skupnosti, ali toženec: formalni čas trajanja zakonske zveze). Prav tako ni bistveno, če je toženec kak obrok od tistih, ki jih je plačal sam, plačal že pred poroko, ker sta od vselitve dalje obroke plačevala skupaj in ker je pretežno večino obrokov od tistih, ki jih je poravnal sam, plačal po razvezi. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da sta v času skupnega življenja zakonca odplačala 99.844,50 din, to je polovico od celotne kupnine 197.630,00 din, zato sta šteli, da je polovica lastninske pravice na stanovanju skupno premoženje, preostala polovica pa toženčevo posebno premoženje (7. in 8. člen Temeljnega zakona o zakonski zvezi, TZZZ, Ur.l. SFRJ, 28/62 - prečiščeno besedilo, ki je veljal v času sklenitve zakonske zveze, in v času raveze in sojenja pred sodiščem prve stopnje veljavni 51. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ZZZDR, Ur.l. SRS 15/76 oz. prečiščeno besedilo 14/89). Proti taki uporabi materialnega prava revizijsko sodišče nima pomislekov glede na specifično situacijo, ki je nastala z že pravnomočno odločitvijo o tem, da je tožnica izključna lastnica stanovanjske opreme.

Pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju sta sodišči pravilno uporabili drugi odstavek 59. člena ZZZDR (enako 7. in 8. člen TZZZ), ker nista upoštevali le prejemkov iz naslova osebnih dohodkov pravdnih strank (kot meni revidentka), marveč tudi druge okoliščine, zlasti tožničino skrb za varstvo in vzgojo otrok, za opravljanje domačih del ter za ohranitev in povečanje skupnega premoženja. Toda ob razliki med dohodki zakoncev, ki je bila posledica večje sposobnosti in višjega znanja, deleža zakoncev na skupnem premoženju nista enaka. Sodišči sta upoštevali toženčev ugovor in mu priznali nekoliko višji delež in sicer v razmerju 60% proti 40%. Tako so ocenjena razmerja do razveze zakonske zveze, kasnejši odnosi pravdnih strank v zvezi s plačevanjem najemnine in preživnine pa lahko ustvarjajo obveznostna razmerja, a ne morejo vplivati na stvarnopravna razmerja pri ugotavljanju skupnega premoženja.

Čeprav je skupno premoženje, ki je ustvarjeno z delom v času trajanja zakonske zveze celota, pa ni prezreti posebne situacije v tej pravdi, ki jo je povzročil tožničin ugovor zahtevku iz nasprotne tožbe, češ da stanovanjska oprema pripada v celoti njej in otrokoma. Tedaj je namreč sodišče ugotovilo, da spada stanovanjska oprema v skupno premoženje pravdnih strank, a jo je v celoti prisodilo tožnici, ker je med različnimi okoliščinami upoštevalo tudi to, da je toženec tedaj iz svojih dohodkov odplačeval posojilo za stanovanje in je zato manj prispeval v družinski proračun. Ker je ta del sodbe postal pravnomočen in je bila tožnici že v celoti priznana lastninska pravica na strojih in stanovanjski opremi, ki je sicer spadala v skupno premoženje pravdnih strank, je treba to upoštevati tudi pri določitvi deleža na stanovanju. Pravno ni sprejemljivo, da bi se pri tožencu enkrat upoštevalo, da je zaradi odplačevanja stanovanjskega kredita finančno manj prispeval k pridobivanju ostalega skupnega premoženja, pri določanju deleža na stanovanju pa bi se to spregledalo in se ne bi upoštevalo.

Tako se izkaže, da reviziji pravdnih strank nista utemeljeni in ker ni podan nobeden od razlogov, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, ju je sodišče po določilu 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeni. Revizijskih stroškov pravdni stranki nista priglasili, o oprostitvi plačila sodnih taks pa je odločilo že sodišče prve stopnje, ki je za to pristojno.