Jedro

Namen določitve bivalnih in drugih prostorov s strožjim režimom v zaprtem zavodu ali oddelku, v katere se začasno lahko namestijo obsojenci, je v zagotovitvi varnosti.

Zaslišanje stranke v skladu s 3. odstavkom 211. člena ZUP v zvezi z 8. členom ZIKS-1 ni potrebno, kadar lahko pristojni organ na podlagi 1. odstavka 211. člena ZUP v skrajšanem ugotovitvenem postopku odloči ustno o nujnih ukrepih v javnem interesu iz 4. točke 1. odstavka 144. člena ZUP, ki jih ni mogoče odlagati, pa so dejstva, na katera se mora opirati odločba, ugotovljena ali vsaj verjetno izkazana.

S svojo obrazložitvijo je drugostopenjski organ pravilno odpravil ugotovljeno pomanjkljivost v delno pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijane prvostopenjske odločbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ po uradni dolžnosti na podlagi 1., 2. in 3. odstavka 98. a člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1, Uradni list RS, št. 110/06 in nadaljnji) z izrekom pod točko 1 tožnika začasno namestil v bivalni prostor s strožjim režimom prestajanja kazni zapora od dne 20. 3. 2013 do najdlje dne 19. 4. 2013 ter hkrati še odločil, da bo najpozneje dne 15. 4. 2013 preverjeno, če so še podani razlogi za tako namestitev. Hkrati je z izrekom pod točko 2 še odločil, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, pod točko 3 pa, da posebni stroški postopka niso nastali. V obrazložitvi povzema ugotovitve uradnega zaznamka z dne 20. 3. 2013 pravosodnega policista ter ugotovitve operativnega vodje II. oddelka v uradnem zaznamku z dne 20. 3. 2013. Ugotavlja, da obstaja velika verjetnost, da je tožnik preko soobsojenca A. A. naročil paket z nedovoljeno vsebino, nato pa ga je tako ustrahoval, da je prevzel krivdo za vnos nedovoljenih predmetov. Poleg tega še ugotavlja, da je tožnik že v več drugih primerih prosil tudi druge obsojence, da proti plačilu v njihovem imenu prevzamejo pakete, kar potrjujejo tudi sprejemnice Pošte Slovenije, ki prihajajo iz iste poštne enote (Šenčur), pri čemer gre za isto poštno enoto, iz katere prav tožnik prejema vso ostalo pošto; v omenjenih primerih pa gre tudi na prvi pogled za isto pisavo, četudi je v navedenih primerih kot pošiljatelj naveden naslovnikov svojec iz povsem drugega predela Slovenije, a je paket oddan na poštno enoto v Šenčurju. Zaradi tega prvostopenjski organ ocenjuje, da je tožnik s svojim vedenjem in obnašanjem huje motil druge obsojence, z nadaljevanjem takšnega obnašanja tožnika pa bi bil lahko ogrožen red in mir v zavodu. Glede na navedeno je odločil, da se tožnika začasno namesti v bivalni prostor s strožjim režimom prestajanja zaporne kazni, morebitna pritožba pa upoštevaje določilo 2. odstavka 236. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) ne zadrži izvršitve odločbe, ker gre za nujni ukrep v javnem interesu, ki je bil na podlagi 4. točke 1. odstavka 144. člena v zvezi z 211. členom ZUP sprva izrečen ustno dne 20. 3. 2013, nato pa v okviru predpisanega osemdnevnega roka izdan še pisni odpravek odločbe (z dne 22. 3. 2013).

Zoper prvostopenjsko odločbo je tožnik vložil pritožbo, drugostopenjski organ pa je v skladu s 1. odstavkom 251. člena ZUP dopolnil postopek in s svojo odločbo odpravil ugotovljeno pomanjkljivost obrazložitve prvostopenjske odločbe v zvezi z deloma pomanjkljivo obrazložitvijo razloga, ki je terjal izdajo ustne odločbe zaradi uporabe nujnih ukrepov v javnem interesu, pritožbo pa zavrnil kot neutemeljeno ob sklicevanju na 2. odstavek 248. člena ZUP, ker je presodil, da so preostali pritožbeni ugovori neutemeljeni. Tako v zvezi s pritožbeno navedbo, češ da gre v konkretnem primeru za kršitev temeljnega načela „ne bis in idem“ pojasnjuje, da gre v zvezi z navedenim dogodkom za dva različna (pri)tožniku izrečena ukrepa, ne pa za zgolj eno upravno zadevo, in sicer gre v konkretnem primeru za varnostni ukrep namestitve (pri)tožnika v bivalni prostor pod strožjim režimom na podlagi 98. a člena ZIKS-1, posebej pa mu je bil dodatno izrečen še poseben varnostni ukrep odreditve nadzorovanih obiskov na podlagi 74. člena ZIKS-1. V zvezi s pritožbenim očitkom, češ da naj prvostopenjski organ ne bi izvedel ugotovitvenega postopka in da naj bi pavšalno, nedokazano in pristransko zavzel stališče, da je (pri)tožnik izvajal psihični pritisk in da mu ni bila dana možnost izjaviti se o za odločitev relevantnih dejstvih in okoliščinah, pritožbeni organ izpostavlja določilo 8. člena v zvezi z 98.a členom ZIKS-1, ki omogoča odločanje v skrajšanem postopku brez zaslišanja stranke. Vendar pa je bila ne glede na navedeno (pri)tožniku dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so bile pomembne za odločbo, kot izhaja iz uradnega zaznamka operativnega vodje z dne 20. 3. 2013, zato pritožbeni organ ni sledil pritožbenim navedbam glede kršitve načela zaslišanja strank. Pritožbeni organ se tudi ne strinja s (pri)tožnikom, da naj bi prvostopenjski organ pavšalno, nedokazano in pristransko zavzel stališče, da je (pri)tožnik izvajal psihični pritisk. Pritožbeni organ nasprotno meni, da zaključek prvostopenjskega organa, da je podan razlog za namestitev (pri)tožnika v bivalni prostor s strožjim režimom ter da temelji na konkretnih dejstvih in dokazih, ki so logično in razumsko utemeljena. V obrazložitvi še navaja, da je sam dopolnil postopek, ker je spoznal, da je odločitev prvostopenjskega organa sicer pravilna, vendar deloma pomanjkljivo obrazložena, saj prvostopenjski organ ni natančneje obrazložil, zakaj je štel, da so podani nujni ukrepi v javnem interesu kot predpostavke za izdajo ustne odločbe. V tej zvezi je pritožbeni organ presodil, da obrazložitev prvostopenjske odločbe ni v takšni meri pomanjkljiva, da bi bil onemogočen njen preizkus. Zato je v tem delu pritožbeni organ v skladu s 1. odstavkom 251. člena ZUP sam odpravil ugotovljeno pomanjkljivost in sam v svoji obrazložitvi natančneje obrazložil razloge za izdajo ustne odločbe, izhajajoč iz ugotovitve, da gre v konkretnem primeru za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati. Le-ti pa so podani, če obstaja nevarnost za zdravje in življenje ljudi, za javni red in mir, za javno varnost ali za premoženje večje vrednosti, torej za nevarnost ogrožanja pravno zavarovanih dobrin, katerih varstvo je v javnem interesu. Pri tem ugotavlja, da iz uradnega zaznamka operativnega vodje z dne 20. 3. 2013 izhaja, da so bili v paketu obsojenca A.A. najdeni nedovoljeni predmeti, in sicer 3 injekcijske igle in 3 brizge, pri čemer je utemeljen sum, da gre dejansko za paket (pri)tožnika, ki je imenovanega obsojenca A.A. - ker je sam (pri)tožnik že izkoristil kvoto štirih paketov, prosil, da bi preko njega naročil paket. Pritožbeni organ še navaja, da se strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega organa, da je paket dejansko naročil (pri)tožnik in da je na podlagi v paketu najdenih predmetov podan utemeljen sum, da (pri)tožnik uživa prepovedane substance, v konkretnem primeru pa gre za nujen ukrep v javnem interesu, saj v kolikor bi s svojim motečim vedenjem (pri)tožnik nadaljeval in druge obsojence še naprej nagovarjal, naj zanj prejemajo pakete z nedovoljenimi predmeti, bi to lahko privedlo do konfliktov med obsojenci, s čimer bi bila ogrožena varnost ter red in mir v zavodu, ki pa je vsem dolžan zagotavljati varno prestajanje zaporne kazni ter, med drugim, skrbeti za red in disciplino ter preprečevati pobege, napade in konflikte.

V tožbi tožnik navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita in zato sodišču predlaga, da jo odpravi in postopek ustavi, oziroma podrejeno, da zadevo vrne organu prve stopnje v novo odločanje. Hkrati še predlaga, da naj sodišče toženi stranki naloži povrnitev tožnikovih stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podredno toženi stranki predlaga, da naj upoštevaje določilo 237. člena ZUP spremeni svojo odločbo v zvezi z upravnim sporom. Tožnik uveljavlja tožbene ugovore zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka. Z izpodbijano odločbo naj bi bilo poseženo v tožnikove človekove pravice iz 14. in 22. člena Ustave. Toženi stranki tožnik očita kršitev prepovedi samovolje pri odločanju in arbitrarnosti, češ da gre v konkretnem primeru za samovoljno in arbitrarno odločitev, v posledici katere naj bi bil tožnik prikrajšan za pravico do vsebinskega dialoga z upravnim organom. Nadalje upravnemu organu očita, da naj bi s svojo razlago podal vsebino, ki je nezdružljiva z navedeno človekovo pravico in naj bi imela za tožnika hude posledice. Tožnik meni, da pri odločanju pritožbenega organa ni bilo zadoščeno niti minimalnim zahtevam, ki zadoščajo vsebini pravice do poštenega odločanja, češ da pritožbeni organ ni odgovoril na tožnikove pritožbene očitke, kar onemogoča njen preizkus in zato meni, da gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP, češ da pritožbeni organ ni presodil pritožbenih navedb, pač pa le citiral posamezna določila ZGO-1 ter pavšalno zavrnil pritožbene navedbe. Meni, da gre za kršitev 2. odstavka 254. člena ZUP in iz tega razloga tudi za vsebinsko nepravilno odločitev. Nadalje navaja, da gre za pravno zmotno in arbitrarno odločitev tudi iz razloga, češ da je bil „Zapis odločitev, ki nadomeščajo izdajo odločbe“ z dne 22. 3. 2013 (v nadaljevanju: Zapis) odpravljen z drugostopenjsko odločbo št. 720-790/2013/4 z dne 14. 6. 2013 ter zadeva vrnjena prvostopnemu organu v ponovni postopek, v katerem je bila nato sprejeta enaka odločitev, kakor prvič na podlagi uradnega zaznamka z dne 20. 3. 2013, ne da bi bil sploh izveden postopek, pač pa zgolj na podlagi „nekega pogovora“ in na tej podlagi tožniku izrečen ukrep disciplinske narave. Ker pa naj bi v Zapisu ne bilo navedeno, da je bila izrečena ustna odločba, ki ji je sledila odločba o namestitvi za določen čas v bivalni prostor s strožjim režimom, iz katere naj tudi ne bi izhajalo, da gre za zapis ustno izrečene odločbe, gre po mnenju tožnika za dvakratno odločitev o isti stvari in s tem za kršitev načela ne bis in idem. Tožnik še očita, češ da ni bilo nikakršnih razlogov za ustno odločbo, ki naj bi zato bila nezakonita in tudi materialno - pravno zmotna, češ da v konkretnem primeru ne pride v obzir 98.a člen ZIKS-1, ker da ni izpolnjen nobeden izmed tam taksativno navedenih pogojev. Kot pavšalno označuje navedbo, da naj bi tožnik izvajal psihični pritisk nad obsojenimi s tem, da naj bi eden izmed njih zaradi strahu pred njim govoril neresnico. Organu tudi očita, da ni izvedel ugotovitvenega postopka v skladu z 9. členom ZUP ter drugimi temeljnimi načeli, temveč naj bi odločil zgolj na podlagi indicev, kar tožnik šteje za pavšalno, nedokazano in pristransko, brez presoje resničnosti zatrjevanj, s čimer naj bi mu bila odvzeta možnost zagovora. Navedbe v izpodbijani odločbi ,,da je tožnik zaprosil sojetnika A. A., da je v njegovem imenu naročil paket, kar govorijo tudi izjave nekaterih obsojencev, ki so zaradi varnosti želeli ostati anonimni“ tožnik označuje kot poseg v načelo zakonitosti, češ da gre le za sume, ki jih je potrebno nedvoumno ugotoviti, ne pa na njih utemeljevati odločitve. V tej zvezi še navaja, da naj bi iz tožbi priložene listine - Izjave poimensko navedenih obsojencev z dne 26. 3. 2013, ki vključuje podpis imenovanega obsojenca A. A., izhajalo prav nasprotno, da tožnik ne ogroža niti sebe niti drugih in jih tudi ne ovira pri njihovem delu, počitku ali razvedrilu, ampak je na njih pozitivno vplival in jih je motiviral s športnimi aktivnostmi in pripravljenostjo pomagati drugim (tožbena priloga A7, v nadaljevanju: Izjava obsojencev z dne 26. 3. 2013), kar potrjuje tudi podpis omenjenega A. A. Nadalje navaja, da ni jasno, zakaj je bil za prekršek sankcioniran omenjeni A.A. z odločbo o prekršku Policijske postaje Trebnje št. ... z dne 4. 6. 2013, s katero mu je bila izrečena globa zaradi paketa v lasti omenjenega A.A. z dne 20. 3. 2013 z vsebovano manjšo količino prepovedane droge za enkratno uporabo, če naj bi bil tožnik tisti, ki naj bi preko omenjenega A. A. naročil nedovoljeni paket, kar tožnik označuje za nelogično še posebej, ker se omenjeni A. A. kot kršitelj o prekršku sploh ni izjasnil, medtem ko navedeni zapis temelji prav na uradnem zaznamku o razgovoru z omenjenim A. A. Kot nelogično označuje tudi navedbo v Dodatku k osebnemu načrtu Usmeritve julij - december 2013 z zabeleženo ugotovitvijo, da je tožnik s svojim vedenjem in početjem huje motil soobsojence pri delu, počitku in razvedrilu in je bil zato 20. 3. 2013 začasno premeščen v posebno varovani oddelek I na podlagi 98.a člena ZIKS-1, medtem ko iz izpodbijane prvostopenjske odločbe izhaja, da je bila sporna odločitev sprejeta zaradi omenjenega paketa, zaradi česar naj bi ostalo nepojasnjeno, kaj je res. Zato tožnik očita, da gre za samovoljno odločitev na podlagi konstrukta, ne pa za kršitev hišnega reda in zakona, ter meni, da gre pri tem za kršitev njegovih pravic. Sklicevanje na 74. in 98.a člen ZIKS-1 po njegovem mnenju ne prihaja v obzir, češ da je institut (pravilno: razdelek) „Dopisovanje, sprejemanje obiskov in pošiljk“, kamor sodi 74. člen, namenjen „drugim izvajanjem ZIKS-1“, češ da se slednji lahko uporablja zgolj v primeru izvajanja nereda ali neprimernega vedenja med obiskom, za razliko od instituta (pravilno: razdelka) „Red in disciplina“, kamor sodi 98.a člen ZIKS-1, ki naj bi se uporabljal zgolj v primeru begosumnosti, ki pa naj bi v konkretnem primeru ne izhajala iz izpodbijane odločbe, kar vse naj bi nakazovalo njuno nepravilno uporabo.

Tožena stranka je v danem roku po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) predložila predmetne upravne spise in vložila odgovor na tožbo, v katerem prereka vse tožbene navedbe, razen tistih, s katerimi se izrecno strinja. Ker se z izpodbijano odločbo, izdano za tožnikovo namestitev po 98.a členu v obdobju od 20. 3. do 18. 4. 2013, v njegov pravni položaj evidentno ne posega več, sodišču predlaga, da naj tožbo zavrže, češ da mora sodišče na obstoj pravnega interesa za tožbo paziti ves čas trajanja postopka tudi po uradni dolžnosti. Podrejeno iz previdnosti prereka vse tožbene navedbe. Da se izogne ponavljanju, se pri tem sklicuje na vse že podane ugotovitve v svoji odločbi z dne 13. 6. 2013, pri čemer posebej opozarja, da gre pri izrečeni namestitvi v bivalni prostor s strožjim režimom in nadzorovanih obiskih za dva različna varnostna ukrepa, torej za dve različni upravni zadevi, ki ju je tožena stranka tudi ločeno obravnavala v dveh pritožbenih postopkih, od katerih eden še teče, in sicer pritožbeni postopek v zadevi nadzorovanih obiskov. V zvezi z Izjavo obsojencev z dne 26. 3. 2013 tožena stranka poudarja, da sta oba upravna organa prve in druge stopnje odločala na podlagi listinskih dokumentov, ki so obstajali v času odločanja prvostopenjskega organa, saj je navedeno Izjavo obsojencev z dne 26. 3. 2013 pooblaščenka tožnika prvič priložila šele k pritožbi o ponovni odločitvi o nadzorovanih obiskih, ki jo je ZPKZ prejel šele dne 11. 7. 2013, pritožbeni organ pa šele 17. 7. 2013. Ne glede na navedeno pa tožena stranka tudi dvomi v verodostojnost podanih izjav, saj glede na položaj tožnika v ZPKZ in glede na dogodek, zaradi katerega je bil nameščen v bivalni prostor s strožjim režimom prestajanja zaporne kazni, meni, da je bila Izjava obsojencev z dne 26. 3. 2013, vsaj s strani nekaterih obsojencev, dana pod prisilo. Kar se tiče odločbe prekrškovnega organa omenjenemu A.A., pa tožena stranka meni, da se kršitelj A.A. o prekršku ni izjasnil, ker je strah pred tožnikom obstajal tudi v prekrškovnem postopku in zato imenovani kršitelj ni hotel ponoviti svoje prvotne izjave.

Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 16. 12. 2013 vztraja pri svojih dotedanjih navedbah in dokaznih predlogih, dodatno pa še predlaga podredni zahtevek, da naj sodišče ugotovi, da je odločitev prvostopenjskega upravnega organa nezakonita. V zvezi z očitkom, da je prepozen v podajanju dokazov, tožnik navaja, da ker bi naj bila odločitev prvostopenjskega organa izvedena brez zakonsko predpisanega postopka, naj se tožnik zato prej sploh ne bi mogel izjasniti ter predložiti dokazov, ker da ni bil izveden poseben ugotovitveni postopek, kar naj bi bilo nezakonito. V zvezi z dvomom tožene stranke v verodostojnost Izjave obsojencev z dne 26. 3. 2013, ker da „je bila dana pod prisilo“, tožnik navaja, da ne gre za navedbo oblastvenega, ampak „arbitrarnega organa, ki zaradi moči oblasti krši osnovne človekove pravice obsojenega“.

K točki 1: Tožba ni utemeljena.

Uvodoma sodišče pojasnjuje, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso v zvezi s subjektivnim konceptom upravnega spora (kot med drugim izhaja iz pravnomočnih sodb Upravnega sodišča št. I U 951/2013, I U 1958/2013 in I U 364/2014), ki je bil v veljavni pravni red uveden z določili ZUS-1, praviloma šteje, da tožnik s tožbo izpodbija prvostopenjski dokončen upravni akt in ne tudi drugostopenjskega, kolikor je bilo s slednjim odločeno zgolj o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjski upravni akt, ob upoštevanju določila 1. odstavka 2. člena ZUS-1, po katerem sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Po drugem odstavku navedene določbe je upravni akt upravna odločba ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni, posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

Ker pa je v obravnavanem primeru sporna odločitev, s katero je bilo odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti oziroma pravni koristi s prvostopenjsko sprva ustno odločbo, s katero je prvostopenjski organ tožniku izrekel začasno namestitev v bivalnih prostorih s strožjim režimom na podlagi 98. a člena ZIKS-1, pritožbeni organ pa je po vloženi tožnikovi pritožbi dopolnil postopek ter s svojo odločbo (besedilo na str. 3, odst. 4, ter na str. 4, odst. 1) dopolnil obrazložitev prvostopenjske odločbe na podlagi določil 2. odstavka 248. člena v povezavi s 1. odstavkom 251. člena ZUP tako, da je natančneje obrazložil razloge za izdajo ustne odločbe, ki so terjali uporabo nujnih ukrepov v javnem interesu, po ugotovitvi, da je v tem pogledu obrazložitev prvostopenjske odločbe deloma pomanjkljiva, je predmet presoje sodišča le izpodbijana odločitev obeh upravnih organov prve in druge stopnje, ki je bila sprva ustno sprejeta v okviru enovitega dvostopenjskega upravnega postopka, začetega po uradni dolžnosti, v katerem sta bili izdani obe uvodoma navedeni odločbi pristojnih organov prve in druge stopnje.

Zakonodajalec je namreč z določbo 1. odstavka 251. člena ZUP omogočil, da kadar organ druge stopnje, tako kot v konkretnem primeru, ugotovi, da so bila v postopku na prvi stopnji nepopolno ali zmotno ugotovljena dejstva ali da je v postopku prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka, oziroma, da je izrek izpodbijane odločbe nejasen ali pa v nasprotju z obrazložitvijo, dopolni postopek in odpravi omenjene nepravilnosti.

ZUP v 2. odstavku 248. člena še določa, da organ druge stopnje zavrne pritožbo tudi tedaj, kadar spozna, da so bile v postopku na prvi stopnji sicer pomanjkljivosti, da pa niso bistvene. Prav za to gre tudi v obravnavani sporni zadevi, v kateri je pritožbeni organ v skladu s citiranimi določili 2. odstavka 248. člena v zvezi s 1. odstavkom 251. člena ZUP, po presoji sodišča pravilno odpravil ugotovljeno pomanjkljivost izpodbijane prvostopenjske odločbe ter sam v obrazložitvi drugostopenjske odločbe na str. 3, odst. 4, ter na str. 4, odst. 1, dopolnil obrazložitev prvostopenjskega organa in sam natančneje obrazložil razloge za izdajo ustne odločbe z dne 20. 3. 2013, ki mu je nato sledila še dne 22. 3. 2013 izdana odločba v pisni obliki na podlagi 211. člena v zvezi s 4. točko 1. odstavka 144. člena ZUP. S svojo obrazložitvijo je torej pristojni drugostopenjski organ ob reševanju tožnikove pritožbe v skladu s pooblastilom zakonodajalca iz 2. odstavka 248. člena v zvezi s 1. odstavkom 251. člena ZUP pravilno odpravil ugotovljeno pomanjkljivost v delno pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijane prvostopenjske odločbe. Zato ni (več) podlage za očitek o pomanjkljivosti obrazložitve prvostopenjske odločbe, ki ga je tožnik uveljavljal že v pritožbi ter ga ponavlja spet v tožbi in ki naj bi onemogočala njen preizkus, s čimer bi bil podana bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP, saj je navedeno pomanjkljivost odpravila že med pritožbenim postopkom tožena stranka v okviru svojih pristojnosti in pooblastil organa druge stopnje v skladu z 2. odstavkom 248. člena v zvezi s 1. odstavkom 251. člena ZUP.

Po povedanem sodišče ne more slediti tožbenemu očitku o absolutni bistveni kršitvi pravil postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP zaradi zatrjevane pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijane prvostopenjske odločbe, ker je neutemeljen, saj je očitano pomanjkljivost v obrazložitvi prvostopenjske odločbe pravilno odpravila že tožena stranka s tem, da je dodatno še podrobneje obrazložila razloge za izdajo ustne odločbe in v tej zvezi navedla, kot sledi:“Pritožbeni organ ugotavlja, da so nujni ukrepi v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati, podani, če obstaja nevarnost za življenje in zdravje, za javni red in mir, za javno varnost ali za premoženje večje vrednosti, torej za ogrožanje pravno zavarovanih dobrin, katerih varstvo je v javnem interesu. Pritožbeni organ ugotavlja, da iz uradnega zaznamka operativnega vodje z dne 20. 3. 2013 izhaja, da so bili v paketu obsojenca A.A. najdeni nedovoljeni predmeti, in sicer tri injekcijske igle in tri brizge, pri čemer je podan utemeljen sum, da gre dejansko za paket pritožnika, kateri je navedenega obsojenca, ker je sam že izkoristil kvoto štirih paketov, prosil, da bi preko njega naročil paket. Pritožbeni organ se strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega organa, da je paket dejansko naročil pritožnik. Na podlagi v paketu najdenih predmetov po mnenju pritožbenega organa podan utemeljen sum, da pritožnik uživa prepovedane substance. V konkretni zadevi gre za nujen ukrep v javnem interesu, saj bi, v kolikor bi s svojim motečim vedenjem pritožnik nadaljeval in druge obsojence še naprej nagovarjal, da zanj prejemajo pakete, ki vsebujejo nedovoljene predmete, lahko privedlo do konfliktov med obsojenci, s čimer bi bila ogrožena varnost ter red in mir v zavodu. Pritožbeni organ še dodaja, da je zavod med drugim dolžan zagotavljati varno prestajanje zaporne kazni vsem obsojencem, skrbeti za red in disciplino, preprečevati pobege, napade in konflikte med obsojenci.“ Sodišče se strinja z izpodbijano odločitvijo obeh pristojnih organov prve in druge stopnje in njunimi razlogi, iz katerih je razvidno, zakaj je bil tožniku izrečen izpodbijani varnostni ukrep začasne namestitve v bivalnih prostorih s strožjim režimom na podlagi 98. a člena ZIKS-1, zato njunim razlogom v celoti sledi in jih ponovno ne navaja v skladu s pooblastilom iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1. Iz zgoraj citirane obrazložitve tožene stranke, s katero je dopolnila obrazložitev prvostopenjske odločbe, izhaja, da je razlog za odreditev spornega varnostnega ukrepa tožniku prav zagotavljanje reda in miru ter varnosti v zavodu. Namen določitve bivalnih in drugih prostorov s strožjim režimom v zaprtem zavodu ali oddelku, v katere se začasno lahko namestijo obsojenci, je namreč prav v zagotovitvi varnosti, kar nenazadnje izhaja tudi iz zakonodajnega gradiva ob uveljavitvi možnosti določitve bivalnih in drugih prostorov s strožjim režimom, ki jo je uvedel zakonodajalec z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1E, Uradni list RS št. 109/2012 z dne 31. 12. 2012). Iz Poročevalca Državnega zbora z dne 15. 10. 2012 med drugim tudi izhaja, da se z novo določbo 98. a člena ZIKS-1, ki je bila sprejeta na pobudo Varuha človekovih pravic, ureja vsebina iz 6. člena Pravilnika o izvrševanju kazni zapora, ker gre za materijo, ki ne bi smela biti urejena v Pravilniku, temveč v zakonu.

Prav tako se sodišče strinja z razlogi tožene stranke, zakaj gre v obravnavanem primeru za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati in da so dejstva, na katerih v dejanskem pogledu temelji izpodbijana odločitev, ugotovljena ali vsaj verjetno izkazana. Postopanje po skrajšanem ugotovitvenem postopku brez zaslišanja tožnika je zato v skladu s 4. točko 1. odstavka 144. člena ZUP in 3. odstavkom 8. člena ZIKS-1. Poleg tega je iz obeh odločb upravnih organov prve in druge stopnje razvidno, da iz uradnega zaznamka operativnega vodje z dne 20. 3. 2013 izhaja, da je bila tožniku dana možnost, da se je izjavil o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, čemur tožnik v tožbi izrecno ne ugovarja. Tudi sicer trditev, da bi moral biti v zadevi izveden poseben ugotovitveni postopek, tožnik utemeljuje na nepravilnem stališču, da gre v konkretni zadevi za ukrep disciplinske narave. Kolikor se tožbene navedbe glede absolutne bistvene kršitve pravil postopka nanašajo na zatrjevano kršitev temeljnega načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, sodišče tožniku še pojasnjuje, da zaslišanje stranke v skladu s 3. odstavkom 211. člena ZUP v zvezi z 8. členom ZIKS-1 ni potrebno, kadar lahko pristojni organ na podlagi 1. odstavka 211. člena ZUP v skrajšanem ugotovitvenem postopku odloči ustno o nujnih ukrepih v javnem interesu iz 4. točke 1. odstavka 144. člena ZUP, ki jih ni mogoče odlagati, pa so dejstva, na katera se mora opirati odločba, ugotovljena ali vsaj verjetno izkazana. Prav za to kar pa gre tudi v obravnavani sporni zadevi, kakor je pravilno navedla že tožena stranka v svoji obrazložitvi. Iz navedenega razloga sodišče tudi ne more slediti tožbenim navedbam, kolikor se nanašajo na očitek o absolutni bistveni kršitvi pravil postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP, ker naj bi tožniku kot stranki v postopku ne bila dana možnost izjaviti se o za odločitev pomembnih dejstvih in okoliščinah. Namreč že iz navedenih določb, na katere sta se oba organa prve in druge stopnje oprla pri svoji odločitvi, kot tudi iz narave same stvari izhaja, da je v konkretnem primeru logičen sklep, da gre v tem primeru za izjemo iz 4. točke 1. odstavka 144. člena v zvezi s 1. in 3. odstavkom 211. člena ZUP, zato je logičen nadaljnji sklep, da je podana izjema od splošnega načela zaslišanja stranke.

Iz citirane določbe 4. točke 1. odstavka 144. člena ZUP nadalje izhaja tudi, da pri odločanju o nujnih ukrepih v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati, izjemoma velja nižji dokazni standard od sicer splošno veljavnega dokaznega standarda materialne resnice iz 8. člena ZUP. Sodišče zato ne more slediti tožbenemu ugovoru glede kršitve pravil postopka niti kolikor se nanaša na domnevno kršitev temeljnega načela materialne resnice iz 8. člena ZUP in s tem povezan zgolj najnujnejši potreben obseg obrazložitve izpodbijane odločitve. Navedeno temeljno načelo materialne resnice iz 8. člena ZUP namreč izjemoma ne velja za odločanje pristojnega organa na podlagi 4. točke 1. odstavka 144. člena ZUP, ki odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku ustno v skladu s 1. in 3. odstavkom 211. člena ZUP, saj ga v tovrstnem primeru izjemoma nadomesti nižji dokazni standard iz 4. točke 1. odstavka 144. člena v zvezi s 1. in 3. odstavkom 211. člena ZUP, v skladu s katerim lahko na podlagi 2. odstavka 211. člena ZUP pristojni organ tudi odredi, da se odločba takoj izvrši. Navedeno z drugimi besedami pomeni, da je s citiranimi določili 8. člena ZIKS-1 ter 4. točke 1. odstavka 144. člena v zvezi s 1. in 3. odstavkom 211. člena ZUP že zakonodajalec v izjemnih primerih dopustil pristojnemu organu, da sprejme odločitev o nujnem ukrepu v javnem interesu, ki ga ni mogoče odlagati tako, da pravno učinkuje v čim krajšem možnem času ter pri tem v zasledovanju navedenega cilja hitrosti in učinkovitosti odločanja izjemoma odstopi od sicer splošno veljavnih temeljnih načel postopka iz 8. in 9. člena ZUP. Vendar pa mora v skladu z določbo 3. odstavka 211. člena ZUP organ, ki je ustno odločil, v osmih dneh od ustne odločbe stranki dodatno izdati še pisno odločbo, zoper katero ima stranka pravico do pritožbe oziroma drugega pravnega sredstva v skladu z določili 22. in 25. člena Ustave. Navedeno pomeni, da mora pristojni organ, ki mu je zakonodajalec s citirano zakonsko določbo v 1. odstavku 211. člena ZUP podelil diskrecijsko pooblastilo za izdajo ustne odločbe, hkrati spoštovati tudi zakonsko predpisani osemdnevni rok za obligatorno izdajo pisne odločbe. Le-ta pa v konkretnem primeru ni bil prekoračen, saj je bil sporni varnostni ukrep začasne namestitve v bivalnih prostorih s strožjim režimom na podlagi 98. a člena ZIKS-1 tožniku izrečen sprva z ustno odločbo z dne 20. 3. 2013, ki ji je pravočasno pred iztekom predpisanega roka sledila še dne 22. 3. 2013 v pisni obliki izdana odločba, kar med strankama niti ni sporno, saj teh dejstev tožnik v tožbi izrecno ne izpodbija.

Tožnik v tožbi dokazuje nepravilno ugotovljeno dejansko stanje s sklicevanjem na Izjavo obsojencev z dne 26. 3. 2013 (tožbena priloga A7), vendar sodišče v tej zvezi ugotavlja, da gre za nedopustne tožbene novote v smislu 52. člena ZUS-1. Na podlagi 52. člena ZUS-1 v tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja v postopku pred izdajo upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnik pa niti ne uveljavlja, da ne bi mogel predložiti navedene Izjave obsojencev z dne 26. 3. 2013 med trajanjem upravnega postopka (do izdaje drugostopenjske odločbe z dne 13. 6. 2013) v konkretnem primeru, v katerem je zoper prvostopenjsko odločbo dne 4. 4. 2013 vložil pritožbo, ki pa ji ni priložil navedene Izjave obsojencev z dne 26. 3. 2013 (tožbena priloga A7), zato gre po mnenju sodišča za nedopustno tožbeno novoto. Napačno ugotovljenega dejanskega stanja pa tožnik ne more dokazati s sklicevanjem na odločbo o prekršku, ki je bil izrečen omenjenemu A.A., saj predmet presoje sodišča v tem upravnem sporu ni zakonitost navedene odločitve prekrškovnega organa. Prav tako v tem upravnem sporu ni predmet presoje sodišča zakonitost upravnega akta, s katerim je bilo na podlagi 74. člena ZIKS-1 odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi z vpisom načina obiska v osebni načrt z dne 2. 7. 2013, kar je bilo po podatkih sodnega vpisnika predmet presoje sodišča v drugi zadevi, in sicer v zadevi, ki se vodi pod št. I U 1958/2013, o kateri je bilo tudi že pravnomočno odločeno s sodbo št. I U 1958/2013-7 z dne 20. 3. 2014. Neutemeljeno je tudi tožnikovo stališče, da v obravnavani sporni zadevi temelji izpodbijana odločitev na pavšalnih ugotovitvah, da je tožnik izvajal psihični pritisk nad soobsojenci. Oba upravna organa prve in druge stopnje se v obrazložitvi sklicujeta na dogodek z dne 20. 3. 2013, ki je podrobno opisan, navedene so tudi izjave drugih obsojencev, iz katerih izhaja tožnikovo obnašanje oziroma njegov odnos do sozapornikov, ki vključuje ustrahovanje in nagovarjanje, da v svojem imenu za tožnika prevzamejo pakete. Sodišče zato ne more slediti stališču tožnika, da v tem pogledu izpodbijane odločitve vsebinsko ne bi bilo mogoče preizkusiti. Zgolj nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo pa ne utemeljuje zatrjevanih kršitev človekovih pravic iz 14 in 22. člena Ustave.

Po povedanem je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločitve obeh upravnih organov prve in druge stopnje v obravnavanem primeru pravilen, prav tako sta pravilni in na zakonu utemeljeni tudi obe sporni upravni odločbi, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. K točki 2: Izrek o stroških temelji na določilu 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kakršen je obravnavani, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, enako kot tudi v primeru, če sodišče tožbo zavrže ali se postopek ustavi.