Jedro

Tožnica je pritožbo vložila sama, pri čemer niti v dosedanjem postopku niti v pritožbi ni izkazala in tudi ne zatrjevala, da bi imela opravljen pravniški državni izpit. Iz njene pritožbe smiselno izhaja, da nima opravljenega pravniškega državnega izpita, saj izrecno izpodbija ustavnost določbe drugega odstavka 22. člena ZUS-1. Vložena pritožba je torej nedovoljena, saj jo je vložila oseba, ki nima te pravice.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnica je vložila pravočasno pritožbo zoper uvodoma navedeni sklep, s katerim je Upravno sodišče zavrglo njeno tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe zoper sklep Okrajnega sodišča v Lendavi opr. št. I 83/2017 z dne 10. 4. 2018. V pritožbi navaja, da je začasno odredbo mogoče izdati še pred obravnavo tožbe; da je bil njen predlog zavržen zgolj s pavšalno obrazložitvijo; da bi bilo treba njen predlog obravnavati kot nepopolno vlogo, ker je napovedala dopolnitev, ki je v času sprejetja izpodbijanega sklepa še ni bilo; in ker je v uvodu sklepa napačno navedeno, da toženo stranko Republiko Slovenijo zastopa Okrajno sodišče v Lendavi, pač pa jo zastopa Državno odvetništvo RS, pa tudi sicer tožnica ni tožila sodišča. V zvezi s pogojem po drugem odstavku 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožnica zatrjuje njegovo neskladje s 14. členom Ustave RS v povezavi s četrtim odstavkom 15. člena Ustave RS in 22. členom Ustave RS in da "zakon nima pravice izpostavljati ljudi škodnemu tveganju in jih tako rekoč siliti, naj sami sebi škodijo". Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa v celoti.

2. Pritožba ni dovoljena.

3. Po določbi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 lahko v postopku s pritožbo stranka opravlja dejanja le po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit, na kar je bila tožnica tudi pravilno opozorjena v pravnem pouku sklepa, ki ga izpodbija. Pogoj obveznega zastopništva po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit, ne velja le, če ima stranka opravljen pravniški državni izpit.1

4. Tožnica je pritožbo vložila sama, pri čemer niti v dosedanjem postopku niti v pritožbi ni izkazala in tudi ne zatrjevala, da bi imela opravljen pravniški državni izpit. Iz njene pritožbe smiselno izhaja, da nima opravljenega pravniškega državnega izpita, saj izrecno izpodbija ustavnost določbe drugega odstavka 22. člena ZUS-1. V zvezi s tem sodišče pojasnjuje, da je ustavnost drugega odstavka 22. člena ZUS-1 Ustavno sodišče RS že presojalo in v odločbi U-I-69/07-36 z dne 4. 12. 2008 (Uradni list RS, št. 119/2008) ugotovilo, da ni v neskladju z Ustavo RS. Ustavno sodišče RS je razložilo, da je z obveznim pravnim zastopanjem za vložitev pritožbe v upravnem sporu zakonodajalec določil le način izvrševanja pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave RS, s katerim se zagotavlja učinkovitost sodstva. Prav tako je navedlo, da ker je s sistemom brezplačne pravne pomoči zagotovljeno, da ima tudi oseba slabega gmotnega položaja možnost pridobiti pooblaščenca, ki ima opravljen pravniški državni izpit, ni podano neskladje niti s prvim odstavkom 14. člena Ustave RS (enakost pred zakonom). Ustavno sodišče tudi ni ugotovilo kršitve 22. člena Ustave RS, saj pritožnik v postopku pred Ustavnim sodiščem, enako kakor tožnica v predmetnem upravnem sporu, ni konkretno pojasnil, zakaj naj bi bila izpodbijana določba v neskladju z 22. členom Ustave RS. Ustavno sodišče je torej v povzeti ustavni odločbi že odgovorilo na vse tožničine očitke o neustavnosti drugega odstavka 22. člena ZUS-1, zato so ti tožničini ugovori neutemeljeni.

5. Vložena pritožba je torej nedovoljena, saj jo je vložila oseba, ki nima te pravice (drugi odstavek 374. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

6. Ker torej vložena pritožba ni dovoljena, jo je sodišče na podlagi prvega odstavka 374. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 zavrglo. Odločitev o zavrženju pomeni, da pritožbe ni mogoče obravnavati po vsebini, ker za to niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji.

1 To izhaja iz določbe četrtega odstavka 86. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.