Jedro

Ker je obdolženec dokazal, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega kar je trdil, ne gre za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve; kljub negativni vrednosti sodbi o zasebnem tožilcu pa je obdolženec pismo tretji osebi napisal v obrambi svoje z ustavo zajamčene pravice do varstva osebnih podatkov in v pismu izrazil le kritiko o načinu dela zasebnega tožilca ter v njegovem ravnanju tudi ni znakov kaznivega dejanja razžalitve, saj iz pisma ne izhaja zaničevalni namen obdolženca.

Izrek

Pritožba pooblaščenca zasebnega tožilca S. d.o.o. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zasebni tožilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, ki obsegajo na 100.000 SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca iz razloga po 3. točki 350. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanja žaljive obdolžitve po prvem in tretjem odstavku 108. člena KZ RS; zasebnemu tožilcu pa naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka.

Zoper sodbo se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožil pooblaščenec zasebnega tožilca ter predlagal, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravavanje in odločanje.

Obdolženec v odgovoru na pritožbo pooblaščenca zasebnega tožilca, kateremu je priložil tudi fotokopijo o obvestila Republiškega inšpektorja za varstvo osebnih podatkov z dne 22.9.1994, smiselno predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede obdolžencu očitanega kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem in tretjem odstavku 108. člena KZ RS ugotovilo popolno ter izvedlo tudi vse potrebne dokaze, dokaze ocenilo in na tej podlagi sprejelo utemeljene dokazne zaključke ter v sodbi vsa odločilna dejstva tudi primerno obrazložilo.

Nobenega dvoma ni, da je obdolženec, ki je v letu 1989 sklenil zavarovanje pri avstrijski zavarovalnici W., v marcu 1992 prejel od zasebnega tožilca S. dopis, v katerem se zasebni tožilec naslovniku - obdolžencu zahvaljuje za izkazano zaupanje, da se je odločil skleniti varčevalni program pri W., saj temu tudi zasebni tožilec ne oporeka.

Zavedajoč se svojih, z ustavo in zakonom zagotovljenih pravic glede varovanja osebnih podatkov, je obdolženec po prejemu dopisa zasebnega tožilca, skušal ugotoviti, od kje zasebnemu tožilcu njegovi osebni podatki in vedenje o tem, da je zavarovanec W. Obdolženec je tako že dne 15.12.1992 zahteval skladno z Zakonom o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS št. 8/90 in 19/91) pred Temeljnim sodiščem v Mariboru sodno varstvo in odškodnino od zasebnega tožilca. Vse to pa tudi po oceni sodišča druge stopnje kaže na velik interes obdolženca, da zve, na kakšen način je zasebni tožilec prišel do njegovih osebnih podatkov, saj varstvo osebnih podatkov kot temeljno človekovo pravico v 38. členu zagotavlja že Ustava Republike Slovenije. Obdolženec, kateremu zasebni tožilec očitno ni hotel sporočiti, od kje mu obdolženčevi osebni podatki, je v oktobru 1993 prejel tudi pisno sporočilo W., iz katerega izhaja, da le-ta zasebnemu tožilcu ni posredoval nobenih podatkov, da pa je nekaj sodelavcev S. v preteklosti delalo za W., na podlagi česar lahko sklepajo, da so ti sodelavci prišli do datotek s podatki o strankah W. Tudi po oceni sodišče druge stopnje je obdolženec na podlagi vsega tega logično sklepal in zaključil, da je zasebni tožilec do njegovih osebnih podatkov (kakor tudi do drugih podatkov o strankah, ki so sklenile zavarovanju pri avstrijski zavarovalnici) prišel na nezakonit način.

Pritožbeno sodišče sprejema zaključke v sodbi sodišča prve stopnje, da so navedbe obdolženca v pismu z dne 10.4.1994 takšne narave, da bi lahko pomenile poseg v čast in dobro ime zasebnega tožilca in s tem zmanjšale ugled zasebnega tožilca, kakor tudi razloge v sodbi sodišča prve stopnje, da je obdolženec dopis predsedniku upravnega odbora S. napisal, ker je utemeljeno verjel v resničnost svoje trditve, da je zasebni tožilec do njegovih osebnih podatkov prišel na nedovoljen in protizakonit način (torej s tatvino), tako, da so zasebnemu tožilcu osebne podatke strank prinesli zastopniki, ki so nekoč delali pri avstrijski zavarovalnici (in tam imeli dostop do baze podatkov o strankah avstrijske zavarovalnice), s katero je obdolženec zavarovanje sklenil. Glede na to, da tudi iz poročila o tiskovni konferenci zasebnega tožilca izhaja, da naj bi zasebni tožilec hkrati z agenti prevzel servisiranje več kot 8000 Slovencev, ki so še prek W. postali stranke dunajske zavarovalnice (objavljenega v Delu z dne 22.7.1994 in ki je priložen pritožbi), ob upoštevanju, da pa je W. obdolžencu pismeno zagotovila, da ni zasebnemu tožilcu posredovala nobenih podatkov o strankah, je tudi zaslišanje prič Š. in P. - delavcev zasebnega tožilca (katerih zaslišanje šele v pritožbi predlaga zasebni tožilec), nepotrebno. Ob ugotovitvi, da v ravnanju obdolženca ni znakov kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 108. členu KZ RS, pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da v ravnanju obdolženca, s tem ko je napisal pismo predsedniku upravnega odbora S., tudi ne gre za kaznivo dejanj razžalitve po členu 106/I KZ RS, saj pomeni vsebina obdolžečevega pisma (ki pa je neprijetna za zasebnega tožilca) resno kritiko načina in metod dela zasebnega tožilca, vse to pa je obdolženec storil v obrambi (svoje) že z ustavo zajamčene temeljne človekove pravice do varstva osebnih podatkov, pri tem pa iz celotne vsebine in načina izražanja obdolženca v pismu, izhaja, da tega ni storil z namenom zaničevanja.

Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 98. člena ZKP. Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo, da je zasebni tožilec gospodarska družba.