Jedro

Dodatek za nego otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo (ki se prizna staršem takega otroka za kritje povečanih stroškov), ne izključuje priznanja pravice do dodatka za pomoč in postrežbo takemu otroku po drugih predpisih (ta dodatek se prizna kot osebna pravica osebi, ki potrebuje pomoč in postrežbo).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „V dokončni odločbi tožene stranke št. ... z dne 9. 11. 2009 se odpravi 2. točka izreka.

Tožena stranka je dolžna tožnicama povrniti 360,50 EUR stroškov postopka z nakazilom na transakcijski račun pooblaščenca tožeče stranke pri N.M. d.d., ..., št. ..., ID za DDV ... v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“ Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 213,60 EUR pritožbenih stroškov v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, da se v odločbi Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. ... z dne 9. 11. 2009 odpravi 2. točka izreka, s katero je tožena stranka dokončno odločila, da M.K. od 1. 3. 2003 ni upravičen do dodatka za nego otroka ter da mora neupravičeno pridobljena sredstva vrniti v proračun Republike Slovenije. Sklenilo je, da tožeča stranka sama nosi stroške postopka (2. točka izreka).

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 – ZArbit, 45/08, 111/08 – Odl. US, 121/08 – Skl. US, 57/09 – Odl. US, 12/10 – Odl. US, 50/10 – Odl. US in 107/10 – Odl. US) pritožila tožeča stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži povračilo stroškov, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da Ministrstvo v odločbi ni določilo zneska, ki bi ga sedaj pok. M.K. moral vrniti. O isti zadevi je prvostopenjski organ, Center za socialno delo ..., odločil z odločbo z dne 12. 11. 2007, zoper odločbo se je M.K. pritožil in tožena stranka o tej pritožbi še ni odločila. Nedopustno in v nasprotju z načelom pravne varnosti je, da je tožena stranka z odločitvijo v 2. točki izreka odločbe z dne 9. 11. 2009 ponovno odločila o zadevi, o kateri je bilo že odločeno z veljavno prvostopenjsko odločbo. Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih ne določa, da upravičencu dodatka za nego otroka ne pripada istočasno dodatek za pomoč in postrežbo. Gre za različni pravici in je obseg izvajanja nege in varstva otroka nekaj drugega v primerjavi s pomočjo in postrežbo. M.K. je celotno sporno obdobje, od leta 2003 do junija 2007, negoval in skrbel za hčerko N.K., prav tako ji je do leta 2007 nudil pomoč in postrežbo. Prvostopenjska sodba neutemeljeno navaja, da za toženo stranko ne veljajo pravila o zastaranju pri uveljavljanju zahtevkov. Tožnik je v sodnem postopku uveljavljal ugovor zastaranja in ga mora sodišče za vse zahtevke za obdobje, daljše od petih let pred dnevom dokončnosti odločitve, upoštevati. Izpodbijana sodba trdi, da je tožena stranka upravičena zahtevati vrnitev enega od obeh dodatkov zaradi načela povrnitve škode, ki je ali naj bi nastala proračunu Republike Slovenije. Niti organ prve in tudi ne organ druge stopnje ter sodišče prve stopnje niso ugotavljali krivde tožeče stranke za morebitno škodo in tudi niso ugotavljali protipravnega ravnanja ter vzročne zveze med ravnanjem in škodo. V 2. točki omenjene dokončne odločbe višina škode ni opredeljena. Če se terjatev obravnava kot odškodninska obveznost, je potrebno upoštevati triletni zastaralni rok in ne splošni petletni, še manj je dopustno upoštevati ugovor, da pri tovrstni terjatvi ni zastaranja. Odločitev tožene stranke v 2. točki izpodbijane dokončne odločbe in s tem tudi prvostopenjska sodba materialnopravno nista pravilni ter je sodba posledica zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka zahteva povračilo stroškov pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, v posledici je prvostopenjska sodba nezakonita.

Preizkus pravilne uporabe določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08 in 8/10), ki ga tako tožena stranka kot Center za socialno delo po 88. členu Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP, Ur. l. RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo, 114/06 – ZUTPG, 5/07, 5/08, 10/08, 12/08, 73/08, 8/09, 53/09, 7/10, 56/10, 3/11, 57/11, 62/10 – ZUPJS in 40/11 – ZUPJS-A) uporabljata pri odločanju o pravicah do družinskih prejemkov, v socialnem sporu pomeni preizkus pravilne uporabe materialnega prava (tako sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 314/2011 z dne 5. 1. 2012, Psp 438/2011 z dne 20. 1. 2012, Psp 75/2012 z dne 1. 3. 2012 in Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 94/2009 z dne 7. 3. 2011). Tožena stranka je v 1. točki izreka odločbe z dne 9. 11. 2009 odločila, da se odločba Centra za socialno delo ..., št. ... z dne 12. 11. 2009 (očitno gre za napako, ker je pravilen datum 12. 11. 2007, saj odločbe z dne 12. 11. 2009 že koledarsko ni mogoče odpraviti z odločbo z dne 9. 11. 2009, nepravilna pa je tudi številka odločbe 1211 namesto pravilno 12114) odpravi. Z odpravo te odločbe, s katero sta bili v drugi točki razveljavljeni odločbi Centra za socialno delo ... z dne 20. 1. 2003 in z dne 5. 1. 2005, obe priloženi v upravnem spisu, sta očitno ti dve odločbi, s katero je bila sedaj pokojnemu M.K. priznana pravica do dodatka za nego otroka, ponovno pričeli veljati, saj je v njunih izrekih določeno, da ob sicer izpolnjenih pogojih, veljata do 30. 11. 2016. Tudi sicer je odločitev tožene stranke, da M.K. od 1. 3. 2003 ni upravičen do dodatka za nego otroka, brez prepričljivih razlogov. Pravico do dodatka za nego otroka ima po prvem odstavku 81. člena ZSDP eden od staršev ali druga oseba, če ima otrok stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Torej gre za pravico staršev in ne neposredno za pravico otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo, dodatek je namenjen kritju povečanih življenjskih stroškov, ki jih ima družina zaradi nege in varstva otroka. Pravica do dodatka za pomoč in postrežbo, ki jo je z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. ... z dne 8. 7. 2003 od 1. 3. 2003 dalje pridobila N.K., pa je osebna pravica, ki jo, med ostalimi, pridobijo po petem odstavku 138. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/06 – uradno prečiščeno besedilo, 112/06 – Odl. US, 114/06 – ZUTPG, 17/07, 5/08, 10/08 – ZVarDod, 73/08, 8/09, 53/09, 98/09 – ZIUZGK, 7/10, 27/10 – Odl. US, 38/10 – ZUKN, 56/10, 79/10 – ZPKDPIZ, 94/10 – ZIU, 3/11, 57/11, 94/11 – Odl. US, 105/11 – Odl. US, 61/10 – ZSVarPre, 40/11 – ZSVarPre-A in 110/11 – ZDIU12) slepe osebe, ki so zdravstveno zavarovane po drugem zavarovancu zavoda oziroma po upokojencu. Gre torej za osebno pravico in ne za prejemek, ki bi bil namenjen kritju povečanih družinskih stroškov in je pravica enega od staršev ali druge osebe, ki skrbi za nego otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo. Tožena stranka se je pri izpodbijani odločitvi sklicevala na 142. člen ZPIZ-1, ne da bi utemeljila, da gre za pravico, ki jo ima isti upravičenec in se lahko le on odloči za izbiro. Ni se opredelila niti do tega, ali je upravičenka N.K. oziroma njen oče M.K. in kdo naj se izjasni o tem, katero od pravic bo užival. Edina izjava v tej smeri je izjava pooblaščenca – odvetnika D.B. na zapisnik pri Centru za socialno delo ... dne 24. 10. 2007 (list. št. 39 upravnega spisa). V zapisniku ni nobene ugotovitve ali D.B. nastopa kot pooblaščenec M.K. oziroma tudi pooblaščenec N.K., ki je bila tedaj sicer še mladoletna, vendar to ne pomeni, da Center za socialno delo ni dolžan upoštevati temeljnih načel ZUP, zlasti načela o varstvu pravic strank iz 7. člena ter načela materialne resnice iz 8. člena ZUP. Z odločbo ZPIZ je bil dodatek za pomoč in postrežbo priznan N.K. in le ona oziroma njen pooblaščenec bi se, če so za to izpolnjeni pogoji po 142. členu ZPIZ-1, izjavila o tem, katero od obeh pravic bo uživala. Po 108. členu Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo, 101/07 – Odl. US in 90/11 – Odl. US) mladoletnik, ki dopolni petnajst let, lahko sam sklepa pravne posle, če zakon ne določa drugače. Za veljavnost teh poslov je potrebna odobritev staršev, če so tako pomembni, da bistveno vplivajo na mladoletnikovo življenje, ali če so takšni, da lahko vplivajo na njegovo življenje tudi po polnoletnosti. To pomeni, da mladoletnik lahko izjavi voljo o uživanju socialno varstvenih pravic.

Obveznost izbire je določena le v primeru pridobitve pravice do dodatka za pomoč in postrežbo po več predpisih, dodatek za nego otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo pa že po nazivu ni dodatek za pomoč in postrežbo in ZSDP v primeru priznanja pravice do dodatka za nego otroka ne izključuje priznanja pravice do dodatka za pomoč in postrežbo po drugih predpisih. V sistemu socialno varstvenih dajatev v času izdaje dokončne odločbe ni bilo jasno določeno, katere dajatve se medsebojno izključujejo. Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb (ZDVDTP, Ur. l. SRS, št. 41/83, Ur. l. RS, št. 114/06 – ZUTPG, 122/07 – Odl. US, 5/08, 73/08, 8/09, 53/09, 7/10, 56/10, 3/11, 57/11, 61/10 – ZSVarPre, 40/11 – ZSVarPre-A in 110/11 – ZDIU12) je na primer v 9. členu določal, da ima invalid, ki mu je za osnovne življenjske potrebe neogibna stalna pomoč in postrežba drugega, poleg nadomestila za invalidnost pravico do dodatka za tujo nego in pomoč, če takega dodatka ne prejema že po kakšnem drugem predpisu. Izključevanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo je na primer določeno tudi v šestem odstavku 25. člena Zakon o vojnih invalidih (ZvojI, Ur. l. RS, št. 63/95, 62/96 – Skl. US, 2/97 – Odl. US, 19/97, 21/97 – popr., 75/97, 11/06 – Odl. US, 61/06 – ZDru-1, 114/06 – ZUTPG, 5/08, 73/08, 8/09, 53/09, 7/10, 56/10, 3/11 in 57/11) po katerem v primeru, da je vojnemu invalidu potrebna pomoč in postrežba tako na podlagi vojne invalidnosti kot tudi na podlagi druge invalidnosti, mu pripada dodatek za pomoč in postrežbo tiste stopnje in v tisti višini, ki je za vojnega invalida ugodnejša. Ne glede na navedene nejasnosti in nepravilnosti pa je tožena stranka z izpodbijano 2. točko dokončne odločbe z dne 9. 11. 2009 neutemeljeno posegla za nazaj v pravnomočno priznano pravico do dodatka za nego otroka. Za izdajo odločbe, da M.K. za nazaj, od 1. 3. 2003, ni bil upravičen do dodatka za nego otroka v rednem postopku Center za socialno delo in tožena stranka nimata pravne podlage. Vrhovno sodišče RS je v več sodbah razsodilo, da odločba, s katero se poseže v pravnomočno urejeno razmerje lahko velja le za naprej, od izdaje odločbe dalje. Takšna odločba bi imela ugotovitveno naravo. Poseg za nazaj je v nasprotju z institutom pravnomočnosti iz 158. člena Ustave RS (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 216/2010 z dne 7. 2. 2012).

ZSDP v III. poglavju tretjega dela vsebuje določbe o povrnitvi škode. V drugem odstavku 102. člena ZSDP je v zvezi z obveznostjo sporočanja sprememb določeno, da mora vsakdo sporočiti Centru za socialno delo dejstva in okoliščine oziroma vse spremembe, ki vplivajo na priznane pravice, njihovo višino in obdobje prejemanja v 8 dneh od dne, ko je taka sprememba nastala oziroma je zanjo izvedel. Pridobitev druge pravice oziroma pravice na drugačni podlagi, kot jo pomeni pravica do dodatka za pomoč in postrežbo po ZPIZ-1 sicer ni navedena med spremembami, ki jih je po tretjem odstavku 102. člena ZSDP potrebno sporočiti Centru. Tudi glede prenehanja pravice ali odločitve o spremembi pravice je v prvem odstavku 103. člena ZSDP določeno, da Center izda odločbo le v primeru, če se v času priznanja pravic ugotovi, da so bili posredovani neresnični podatki ob vložitvi zahteve za uveljavljanje posamezne pravice po ZSDP. V obravnavanem primeru očitno ne gre za tak primer, saj ob uveljavljanju pravice N.K. še ni pridobila pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Center po drugem odstavku 103. člena ZSDP lahko zahteva vračilo neupravičeno pridobljenih denarnih sredstev. Glede na naslov poglavja gre za zahtevek, ki temelji na odškodninski odgovornosti. Tožeča stranka pravilno opozarja, da niti v odločbah niti med sodnim postopkom Center za socialno delo oziroma tožena stranka nista zatrjevala in tudi ne dokazala odškodninske odgovornosti M.K. in še manj N.K..

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo in odpravilo izpodbijani del dokončne odločbe tožene stranke.

Ker je tožeča stranka z zahtevkom uspela je upravičena do povračila stroškov, ki jih je sodišče druge stopnje tako za postopek pred prvostopenjskim sodiščem kot za postopek v zvezi s pritožbo odmerilo na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (ZodvT, Ur. l. RS, št. 67/08 in 35/09 – ZOdv-C). Za uspeh v postopku na prvi stopnji je priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3100, nagrado za narok po tar. št. 3102, 3,3 EUR kot nagrado po tar. št. 6000 in pavšalno nagrado za poštne in telekomunikacijske storitve po tar. št. 6002. Priznalo je tudi potne stroške za prihod pooblaščenca na narok dne 5. 10. 2011 v višini kilometrine za 42 prevoženih km na razdalji L. – M. in nazaj. Ni pa priznalo zahtevanih potnih stroškov za prihod na narok 25. 1. 2012, ker je takrat pooblaščenca nadomeščal odvetnik s sedežem pisarne v M., kar pomeni, da potni stroški niso nastali. Priznalo je tudi pritožbene stroške in sicer nagrado za postopek po tar. št. 3210, za poštne in telekomunikacijske storitve po tar. št. 6001 v višini 10,00 EUR, ni pa priznalo nagrade za izdelavo in izročitev dokumentov, ker o teh stroških oziroma storitvah ni dokazov. Skupaj je k nagradam priznalo tudi 20 % DDV in toženo stranko obvezalo, da tožeči stranki stroške povrne v roku, določenem v 29. členu ZDSS-1.