Jedro

Razlogi, ki stranke vodijo do sklenitve sodne poravnave v kazenskem postopku (sproženem po zasebni tožbi), so lahko različni, obdolženčevo (toženčevo) opravičilo pa še ne pomeni priznanja tistih konkretnih neresničnih ali žaljivih izjav, ki naj bi tožnikoma povzročile duševne bolečine in škodo.

Sklicevanje na celotno vsebino pisnega sestavka, v katerem naj bi bila razžaljena čast in dobro ime tožnika, ne zadošča. Tožnik mora navesti konkretne trditve, ki naj bi bile neresnične in žaljive.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodninskih zneskov 2,000.000 SIT (prvemu tožniku) in 1,500.000 SIT (drugi tožnici). Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnikov in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje, da je mogoče odškodnino zaradi razžalitve dobrega imena in časti dosoditi le v primeru, ko so navedene konkretne trditve, ki naj bi bile neresnične in žaljive in s katerimi naj bi toženec prizadel čast in dobro ime tožnikov.

Tožeča stranka vlaga revizijo iz razlogov po določbi 370. člena ZPP in predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje. Izpodbijana sodba se ni opredelila do pritožbenih navedb, s katerimi je tožeča stranka uveljavljala procesne kršitve, zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Toženec je z vsebino pritožbe v upravnem postopku z dne 20.1.1997 storil kaznivo dejanje, vendar do krivdoreka in kazni ni prišlo zaradi sklenjene sodne poravnave, s katero je priznal, da so njegove trditve v pritožbi neresnične in se je hkrati za razžalitev in obrekovanje tožnikoma opravičil. Že sam tekst poravnave potrjuje, da je toženec povzročil tožeči stranki duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti. V tej smeri sta tožnika navedla vsa odločilna dejstva. Če bi tožeča stranka prepisala celotno toženčevo pritožbo, bi s tem okoliščine spornih dejstev ne bile nič bolj uveljavljene. V dosedanjem postopku niso bili izvedeni dokazi, ki jih je predlagala tožeča stranka, to pa pomeni, da je bilo kršeno pravilo nepristranskega sojenja in enakopravnega položaja strank v postopku.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka je obstoj škode in odškodninsko odgovornost tožene stranke dokazovala z vsebino pritožbe z dne 20.1.1997, ki jo je toženec naslovil na Ministrstvo za okolje in prostor v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja tožnikoma za preureditev garaže v stanovanjski prostor. Pri tem pa ni konkretizirala tistih pritožbenih navedb, ki naj bi pomenile razžalitev in obrekovanje tožnikov; zadovoljila se je le z ugotovitvijo, da naj bi toženec v pritožbi "na izredno brezobziren in grob način udaril po poštenju tožnikov, saj jima je očital protipravne prilastitve, zlorabe položaja in samovoljno ravnanje v svojo korist". Da bi svoje stališče podkrepila je tožeča stranka v dokaz ponudila tudi sodno poravnavo, sklenjeno v kazenskem postopku med strankami dne 1.9.1998, s katero se je toženec tožnikoma opravičil in preklical, kar je trdil v pritožbi, ker to ne ustreza resnici in dejanskemu stanju. Obseg dokazovanja, ponujenega s strani tožeče stranke, se je v svojem bistvu zožil le na omenjeni dve listini, zaradi česar tožeča stranka v reviziji sodbama sodišč druge in prve stopnje neutemeljeno očita, da sta jo prikrajšali za enakopravno sojenje. V tem obsegu se je sodišče druge stopnje korektno sklicevalo na določbo prvega odstavka 286. člena ZPP, po kateri mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov in ponuditi dokaze, ki so potrebne za ugotovitev njenih navedb. Tožeča stranka pa v tožbi in na prvem naroku za glavno obravnavo ni storila v tej smeri nič več od prej povedanega. Zato je sodišče prve stopnje izvedlo predlagana dokaza in ugotovilo, da tožbena trditvena podlaga ne konkretizira žaljivih in obrekljivih dejstev, ki naj bi tožnikoma povzročila duševne bolečine. Sodišče druge stopnje se je s takšno odločitvijo strinjalo. Sodbama nižjih sodišč po povedanem tako ni mogoče očitati v reviziji opisanih procesnih kršitev, ki vsebinsko neutemeljeno merijo predvsem na kršitev po določbi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (izostanek možnosti obravnavanja pred sodiščem zaradi nezakonitega sodnega postopanja).

Revizija zmotno misli, da že sklenjena sodna poravnava v kazenskem postopku, v katerem je bilo tožencu očitano kaznivo dejanja razžalitve in obrekovanja, dokazuje, da je takšno dejanje toženec v resnici storil. Razlogi, ki stranke vodijo do sklenitve sodne poravnave v kazenskem postopku (sproženem po zasebni tožbi), so lahko različni, obdolženčevo (toženčevo) opravičilo pa še ne pomeni priznanja tistih konkretnih neresničnih ali žaljivih izjav, ki naj bi tožnikoma povzročile duševne bolečine in škodo. To posebej velja v obravnavanem primeru, ko je pritožba z dne 20.1.1997 izjemno gostobesedna in dolgovezna, iz nje pa sodišči druge in prve stopnje nista mogli izluščiti takšnih izjav in trditev, ki bi - kakor je navedeno v tožbi - pomenile očitanje nepoštenja, protipravnih prilastitev, zlorab položaja in samovoljnega ravnanja. Takšne trditve je vsekakor treba konkretizirati, česar pa tožeča stranka ni storila niti v tožbi, niti na prvem naroku za glavno obravnavo.

Razlogi izpodbijane sodbe so torej zadostni in prepričljivi, z njimi je bilo odgovorjeno na navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), pa tudi materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Neutemeljeno revizijo je bilo treba po določbi 378. člena ZPP zavrniti.