Jedro

Sodišče v individualnem delovnem sporu preizkuša v prvi vrsti le zakonitost izrečenega disciplinskega ukrepa in je pri tem vezano na dejanske očitke, ki so bili predmet disciplinskega postopka, ne pa na njihovo pravno kvalifikacijo.

S samovoljno uporabo telefona za svoje potrebe je tožnik uporabljal delovno sredstvo tožene stranke v svojo korist in se s tem na škodo tožene stranke okoristil najmanj za znesek povzročenih telefonskih stroškov, ki za toženo stranko pomenijo povzročeno škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik trpi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepov disciplinskih organov tožene stranke z dne 26.5.1998 in 28.7.1998, s katerima je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, oz.

podredno zahtevek za spremembo izrečenega disciplinskega ukrepa v milejšega. Razlog za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnika je bil v tem, da je tožena stranka ugotovila, da je tožnik, kot gasilec čuvaj, v času od 17.2.1998 do 19.3.1998 na svojem delovnem mestu s telefoniranjem na številkah tako zvanih vročih linij povzročil toženi stranki za preko 120.000,00 SIT telefonskih stroškov, poleg tega pa naj bi hkrati tudi zanemaril obvezne obhode in oviral druge delavce pri normalni uporabi edine telefonske linije na popoldanski in nočni izmeni. Tudi sodišče je ugotovilo, da so vse te kršitve, ki jih je tožena stranka po svojem Pravilniku o delovnih razmerjih opredelila kot neizpolnjevanje, nevestno ali nepravočasno izpolnjevanje delovnih obveznosti (2. tč.

59. člena pravilnika), nezakonito razpolaganje s sredstvi družbe (4. tč. 59. člena), malomarni odnos do zaupanih stvari (21. tč. 59. člena), kršitev sklepov organov upravljanja (22. tč. 59. člena), ponavljanje lažjih kršitev (26. tč. 59. člena) in nesmotrna ali neodgovorna uporaba sredstev družbe s čimer nastane večja škoda (3. tč. 61. člena), podane, razen da v smislu zadnje opredeljene kršitve ni bila podana večja škoda, kot le-to opredeljuje Kolektivna pogodba za tekstilno, oblačilno, usnjarsko in usnjarsko predelovalno dejavnost. Hkrati je sodišče s sklepom zavrnilo tožnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks, ker tožnik svojih navedb o slabem premoženjskem stanju ni ustrezno dokumentiral. Zoper gornjo sodbo in sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njuno spremembo v smeri ugoditve zahtevku, oz.

predlogu, podredno pa predlaga njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem ne zanika očitanega telefoniranja, s tem da naj bi k nastalim stroškom prispevali tudi drugi delavci. Zanika pa povzročitev večje škode in opuščanje obhodov ter oviranje pri delu drugih delavcev. Tako po njegovem razlogi za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa naj ne bi bili podani. Poleg tega pa opozarja tudi na olajševalne okoliščine, saj je bil dolgoletni delavec in tokrat prvič v disciplinskem postopku.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče v individualnem delovnem sporu preizkuša v prvi vrsti le zakonitost izrečenega disciplinskega ukrepa. Pri tem je vezano na dejanske očitke, ki so bili predmet disciplinskega postopka, ne pa na njihovo pravno kvalifikacijo.

Prvostopno sodišče je prepričljivo ugotovilo, da je tožnik v spremljanem času s telefoniranjem na "vroče telefonske linije" toženi stranki povzročil za preko 120.000,00 SIT stroškov. Privatne telefonske pogovore tožnikovih sodelavcev je tožena stranka pred tem že upoštevala in ustrezno obravnavala. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da druge očitane kršitve, ki jih pavšalno ugotavlja tudi prvostopno sodišče, to je, da naj bi tožnik opuščal obvezne obhode tovarniških objektov, da naj bi preprečil upravičeno uporabo telefona drugim delavcem in da je kršil sklepe organov upravljanja, niso konkretno izkazane in podane. Vendar to na zakonitost izrečenega disciplinskega ukrepa v tem primeru ni vplivalo.

Tožnikovo samovoljno telefoniranje, ki je bilo predmet disciplinskega postopka, je v smislu pravnih opredelitev v toženkinem Pravilniku o delovnih razmerjih, določanju presežnih delavcev, disciplinski odgovornosti in določanju plač dejansko predstavljalo hujšo kršitev iz 18. tč. 59. člena pravilnika, to je, uporaba delovnih sredstev za osebno korist. Po svojem bistvu ni šlo niti za tipično neizpolnjevanje delovnih obveznosti, niti za nezakonito razpolaganje s sredstvi, niti za malomaren odnos do stvari in kršitev sklepov organov uporavljanja (izrecno pisno opozorilo glede prepovedi uporabe telefona v privatne namene je podpisala vodja sektorja), pa tudi ne za ponavljanje lažjih kršitev in ne za nesmotrno in neodgovorno uporabo sredstev družbe, s čimer nastane večja škoda, kot je to tožnikova ravnanja poskušala pravno opredeliti tožena stranka. Pri tem pritožbeno sodišče povdarja, da je zadnje navedeno formulacijo hujše kršitve, za katero se v 61. členu pravilnika tožene stranke predvideva obvezen izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja, potrebno razumeti v smislu zgolj nesmotrnega in neodgovornega dela s sredstvi (v smislu neracionalnih delovnih odločitev in uporabe sredstev), brez prisvojitvenega namena. Zgolj ob taki kršitvi za toženo stranko veljavna branžna KP predvideva relativno visoko mejo večje škode (povprečna letna plača delavca), ki upošteva tudi normalne rizike poslovnih odločitev in racionalnih pristopov k delu.

Tako za te specifične potrebe opredeljen pojem večje škode pa po mnenju pritožbenega sodišča ne more veljati za kršitve, pri katerih za toženo stranko nastala škoda istočasno pomeni sorazmerno premoženjsko korist za disciplinskega kršilca, ki je kršitev storil z namenom pridobitve premoženjske koristi. Takšno pojmovanje večje škode tudi v zvezi s kršitvami, storjenimi s pridobitnim namenom, bi pomenilo povsem nesorazmerno upoštevanje tega elementa teže disciplinske kršitve v primerjavi z delavci v drugih dejavnostih.

Glede na dejavnost tožene stranke (tekstilna branža), v kateri vladajo trdi pogoji gospodarjanja, ki se odražajo tudi v nizkih plačah tekstilnih delavk, bi se takšno nesorazmerje samo še potenciralo, kar bi se kazalo tudi z vidika enakosti pred zakonom za nesprejemljivo.

S samovoljno uporabo telefona za svoje osebne potrebe je tožnik uporabljal delovna sredstva tožene stranke v svojo korist. Tožnik se je pri tem okoristil najmanj za znesek povzročenih telefonskih stroškov (preko 120.000,00 SIT), ki v tem smislu za toženo stranko gotovo predstavlja večjo škodo, poleg tega pa je z zasedanjem edine telefonske linije potencialno oviral nujne telefonske klice, tako da bi lahko tudi zaradi tega prišlo do motenj v poslovanju tožene stranke. Tako so bile ob storitvi navedene hujše kršitve delovnih obveznosti v tem primeru podane tudi kvalifikatorne okoliščine iz 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki ob storjeni hujši kršitvi pogojujejo izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Ob tem je treba kot oteževalno upoštevati, da je tožnik kršitev storil z zlorabo svojega položaja, ko je bil kot čuvaj na popoldanski in nočni izmeni izrecno zadolžen tudi za telefonsko linijo in mu je bilo kot takemu izrecno naročeno, da pod pretnjo disciplinske odgovornosti ne sme dopuščati privatnih telefonskih pogovorov (pismeno obvestilo z dne 10.4.1995). Vse to pogojuje zakonitost tožniku izrečenega disciplinskega ukrepa, ne glede na dejstvo, da je bil tožnik tokrat prvič v disciplinskem postopku.

Glede na povedano in glede na to, da pritožbeno sodišče v postopku na prvi stopnji ni zasledilo drugih napak, na katere ob obravnavi pritožbe pazi po uradni dolžnosti in zaradi katerih bi bila izpodbijana sodba nezakonita, je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Tudi v zvezi z zavrnitvijo predloga za oprostitev plačila sodnih taks pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko ni sledilo navedbam tožnika, ki niso bile podprte z ustreznimi dokumenti o njegovem premoženjskem stanju, iz katerih bi izhajala dejanska utemeljenost predloga (3. odst. 13. člena Zakona o sodnih taksah - Ur. l. RS, št. 14/91 - 50/98).

Ob takem izidu pritožbenega postopka tožnik sam trpi svoje pritožbene stroške.