Jedro

Sodišče je v zadevi I U 677/2012 že odločilo o zakonitosti upravnega akta, ki ga tožnik izpodbija s tožbo v tem upravnem sporu, in to tudi v delu, v katerem je bilo odločeno, da se lokacijsko dovoljenje z dne 28. 12. 1998 razveljavi, in s katerim se tožnik v tem upravnem sporu ne strinja. S tako odločitvijo pa je nastopilo stanje, ki ga je s tožbo v tem upravnem sporu zasledoval tudi tožnik, to je odprava izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovni postopek.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo odpravila 2. točko odločbe Upravne enote Ljubljana, Izpostave Šiška, št. 04/03-11-35102-469/93 z dne 8. 3. 2000 (1. točka izreka) in razveljavila lokacijsko dovoljenje istega prvostopenjskega organa št. 04/03-11-35102-469/93 z dne 28. 12. 1998 (2. točka). V preostalem delu je pritožbo A.A. zavrnila (3. točka), zavrnila pa je tudi njegov zahtevek za povračilo stroškov postopka (4. točka). Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je bila ta odločba izdana na drugi stopnji v postopku, ki se je vodil po obnovi, dovoljeni na tožnikov predlog iz razloga, ker mu v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja investitorju A.A. ni bila dana možnost udeležbe.

Zoper navedeno odločitev je tožnik vložil tožbo, ki jo, kot navaja, naperja zoper meritorno odločitev tožene stranke, ki je s svojo odločbo odločila, da se lokacijsko dovoljenje z dne 28. 12. 1998 razveljavi. Meni namreč, da bi moralo biti navedeno dovoljenje odpravljeno, zato v vlogi z dne 6. 6. 2012 predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožba ni dovoljena.

V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila zanj izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Sodišče ugotavlja, da je bila ista drugostopenjska odločba izpodbijana tudi v zadevi I U 677/2012 s tožbo, ki jo je vložil A.A. Iz U vpisnika izhaja, da je sodišče o njej že odločilo in ji s sodbo z dne 23. 10. 2012 ugodilo. Sodišče po vpogledu v navedeno sodbo še ugotavlja, da je bila odločba Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 351-02-54/01-15 RS z dne 10. 4. 2012, ki je izpodbijana tudi v tem upravnem sporu, odpravljena in zadeva vrnjena istemu organu v ponovni postopek. Tako iz vpisnika kot sodbe je razvidno, da je v omenjenem upravnem sporu kot prizadeta stranka sodeloval tudi tožnik.

Navedeno pomeni, da je sodišče v zadevi I U 677/2012 že odločilo o zakonitosti upravnega akta, ki ga tožnik izpodbija s tožbo v tem upravnem sporu, in to tudi v delu, v katerem je bilo odločeno, da se lokacijsko dovoljenje z dne 28. 12. 1998 razveljavi, in s katerim se tožnik v tem upravnem sporu ne strinja. S tako odločitvijo pa je nastopilo stanje, ki ga je s tožbo v tem upravnem sporu zasledoval tudi tožnik, to je odprava izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovni postopek.

Navedeno pomeni, da tožnik s tožbo v obravnavanem upravnem sporu ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, zato ne izkazuje več pravnega interesa za odločitev v tej zadevi. Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Glede na navedeno A.A. kot prizadeta stranka ni upravičen do povračila zahtevanih stroškov postopka, ki jih je priglasil v odgovoru na tožbo, medtem ko tožnik stroškovnega zahtevka v tožbi niti ni postavil.