Jedro

V obravnavani zadevi je za odločitev odločilna okoliščina, ali je tožniku priznana mednarodna zaščita. Izdana je bila odločba o zavrnitvi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Postopek o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito je pravnomočno zaključen. V konkretnem primeru ne gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo dovolila izročitev A.A.-sedaj tožnika, državljana Republike Severne Makedonije, pristojnim organom Republike Severne Makedonije zaradi izvršitve kazni zapora štirih (4) let, izrečene s sodbo Temeljnega sodišča A. opr. št. K .../17 z dne 5. 9. 2017 v zvezi s sodbo Apelacijskega sodišča v B. opr. št. KŽ 903/17 z dne 18. 12. 2017 zaradi storitve kaznivega dejanja „zadovoljevanja spolne sle pred drugimi“ po tretjem odstavku 190. člena v zvezi s prvim odstavkom 45. člena Kazenskega zakonika Republike Severne Makedonije (1. točka izreka); odločila, da se izročitev tožnika dovoli pod pogoji iz 19. člena Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo o izročitvi v zvezi s 531. členom Zakona o kazenskem postopku Republike Slovenije (ZKP) in sicer, da se tožnika ne sme preganjati zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja, storjenega pred izročitvijo; da se zoper tožnika ne sme izvršiti kazenska sankcija za kakšno drugo kaznivo dejanje, storjeno pred izročitvijo; da se zoper tožnika ne sme uporabiti hujša kazen od tiste, na katero je bil obsojen s sodbo iz prejšnjega odstavka te odločbe in da se tožnika ne sme izročiti kakšni tretji državi zaradi kazenskega pregona zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je bila dovoljena izročitev (2. točka izreka); odločila, da bo predajo tožnika pristojnim organom Republike Severne Makedonije skladno z drugim odstavkom 532. člena ZKP v zvezi z 22. členom Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo o izročitvi izvršilo Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije (3. točka izreka) in odločila še, da se predlog za povračilo stroškov pravnega zastopanja stranke zavrne (4. točka izreka).

2. V obrazložitvi navaja, da je bila tožniku dne 5. 3. 2019 odvzeta prostost na ozemlju Republike Slovenije na podlagi mednarodne tiralice Interpola C. z dne 16. 10. 2018. Tožniku je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I Kpd 11686/2019 z dne 19. 4. 2019 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I Ks 11686/2019 z dne 21. 4. 2019 odrejen izročitveni pripor. Nato je Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom št. I Ks 11686/2019 z dne 7. 8. 2019 sklenilo, da so pogoji za izročitev tožnika Republiki Severni Makedoniji izpolnjeni. Tožnik je zoper navedeni sklep vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom opr. št. I Kp 11686/2019 z dne 4. 9. 2019 kot neutemeljeno zavrnilo.

3. Tožena stranka je z odločbo z dne 11. 11. 2019 odločila, da se izročitev tožnika pristojnim organom Republike Makedonije zaradi izvršitve kazni zapora po zgoraj navedeni sodbi makedonskega sodišča dovoli. Tožnik je zoper to odločbo vložil tožbo na Upravno sodišče, ki je s sodbo I U 36/2020 z dne 19. 2. 2020 tožbi ugodilo, odločbo tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

4. V ponovljenem postopku je tožena stranka pridobila tožnikovo novo izjavo, opravila novo poizvedbo o teku postopka mednarodne zaščite in izvedla nove dokaze, ki jih je tožnik predlagal. 5. Tožnik je bil dne 5. 3. 2019, skladno s 524. členom ZKP, zaslišan pred preiskovalno sodnico, s čemer mu je bila dana možnost, da izpostavi vsa relevantna dejstva, ki vplivajo na sprejem odločitve o izročitvi, ki jih tudi povzema.

6. Tožnik je bil, skladno z 22. členom Ustave, zaradi zagotovitve kontradiktornosti postopka, dne 16. 9. 2019 pozvan k podaji pisne izjave v zvezi z relevantnimi okoliščinami za sprejem odločitve o izročitvi ter predložitvi dokazov. Pojasnjeno mu je bilo, da bo minister pri odločitvi upošteval tako dejstva in dokaze, ki izhajajo iz sodnega spisa, kot tudi dejstva in dokaze, ki izhajajo iz upravnega spisa. Tožnik je dne 4. 9. 2019 vložil pisno izjavo, da izročitvi Republiki Severni Makedoniji nasprotuje. Navedel je, da sojenje v Republiki Severni Makedoniji ni bilo pošteno, kar smiselno pomeni ugovor poštenega sojenja v smislu 23. člena Ustave in 6. člena EKČP. Grozili so tudi njegovi ženi, kar dokazuje z obvestilom PP Č. z dne 24. 7. 2019. Odkar je v Sloveniji, se grožnje njegovih nasprotnikov nadaljujejo, kar dokazuje pismo, odposlano iz Makedonije dne 30. 7. 2019, s strani neznane osebe. Zato obstaja nevarnost, da bo v Republiki Severni Makedoniji podvržen mučenju in nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju, kar predstavlja kršitev iz 17. in 18. člena Ustave in 2. in 3. člena EKČP. Skrbi tudi za mladoletno hčerko, ki je otrok s posebnimi potrebami, ki potrebuje njegovo skrb, s čemer smiselno uveljavlja kršitev 8. člena EKČP. 7. V ponovljenem postopku je tožnik po pooblaščencu predložil izjavo z dne 18. 3. 2020, v kateri je ponovno izpostavil, da kaznivega dejanja, zaradi katerega se izročitev zahteva, ni storil, da se grožnje nadaljujejo in je dne 20. 2. 2020 v pripor prejel novo pismo z resno grožnjo, da bo njegovo življenje v Makedoniji ogroženo.

8. Tožena stranka se v nadaljevanju opredeljuje do vseh tožnikovih navedb. Najprej pojasnjuje, da je svojo odločitev sprejela na podlagi določb Ustave, EKČP, Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo o izročitvi z dne 6. 2. 1996 in določb ZKP.

9. Glede pravice pribežališča v zvezi s tožnikovo izjavo, da je dne 6. 6. 2019 vložil prošnjo za mednarodno zaščito, tožena stranka na podlagi poizvedb pri Ministrstvu za notranje zadeve (MNZ) ugotavlja, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito dne 13. 8. 2019, da je bil z njim opravljen osebni razgovor in da je MNZ dne 11. 2. 2020 izdalo odločbo, s katero je bila tožnikova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena, vendar postopek še ni pravnomočno zaključen. Odprt postopek pa ne predstavlja ovire za izdajo odločbe o izročitvi. Tožnik tako v času izdaje predmetne odločbe pravice do pribežališča ne uživa, kar v luči zakonske dikcije 530. člena ZKP pomeni, da ni ovir za izdajo odločbe o izročitvi (sodba VS RS I Up 1049/2001 z dne 8. 5. 2002).

10. Glede navedb, da kaznivo dejanje ni bilo storjeno, tožena stranka navaja, da se je o tem vprašanju pravnomočno izreklo Okrožno sodišče v Ljubljani v svojem sklepu št. I Ks z dne 7. 8. 2019, v katerem je odločilo, da je dovolj dokazov za utemeljenost suma, da je tožnik storil kaznivo dejanje, zaradi katerega se izročitev zahteva. Ker je tožnik zahteval tudi zapisnike obravnav s Temeljnega sodišča v A., tožena stranka ugotavlja, da gre za dokazni predlog, ki se nanaša na vprašanje ugotavljanja obstoja utemeljenosti suma ter odgovornosti za kaznivo dejanje, česar ni pristojna presojati, zato je navedeni dokazni predlog zavrnila.

11. Glede navedb o verjetnosti kršitve pravice do življenja ter verjetnosti mučenja in nečloveškega in ponižujočega ravnanja in kaznovanja iz 3. člena EKČP, tožena stranka ugotavlja, da sta se pristojni sodišči opredelili do teh navedb in jih kot pavšalne zavrnili. Pojasnjuje, da je po praksi ESČP, v veljavi dokazni standard „velike verjetnosti“. Tožnikove navedbe o grožnjah s strani sosedov sprejema kot verjetne, ne sprejema pa tožnikovih trditev, da so bile grožnje podane zaradi družinskega spora, temveč meni, da so bile podane zaradi storitve kaznivega dejanja, kar dokazujejo pravnomočne sodne odločbe. Tudi tožnikove navedbe o grožnjah njegovi ženi ocenjuje za verjetne, vendar pa izpostavlja, da iz obvestila PP Č. z dne 24. 7. 2019 izhaja, da je bilo v zvezi s prijavo njegove žene, podano zoper Č.Č., slednjemu izrečeno opozorilo, ki ga je tudi sprejel. To obvestilo pa potrjuje, da organi pregona resno obravnavajo prijave občanov. Tožnikove navedbe o različni politični pripadnosti (tožnik je član stranke D., starši deklic, ki sta podali prijavi, pa so člani stranke E.) kot razlogu za grožnje, niso z ničemer izkazane. Predloženemu pismu, poslanemu s strani osebe F.F., z (navedenega) naslova dne 30. 7. 2019, ni mogoče podeliti velike dokazne vrednosti, saj ne izkazuje motiva za grožnje in tudi ne izkazuje, kako bi mu ta oseba lahko škodovala. Iz enakih razlogov tudi ne daje velike dokazne vrednosti (novemu) pismu, prejetemu dne 20. 2. 2020, poslanemu s strani osebe G.G., v zvezi s čemer je tožnik navedel, da mu ta pošiljatelj ni znan in da je verjetno izmišljen. Zato tožena stranka ocenjuje, da tožnik ni konkretno izkazal, kako bi grožnje s strani posameznikov lahko učinkovale v celotni državi oziroma v vseh zaporih države; prav tako ni predložil dokazov, da ga država ne bi bila sposobna zaščititi. Ker je tožnik predlagal tudi njegovo zaslišanje, še pojasnjuje, da je ta dokazni predlog zavrnila, ker je upoštevala zapisnik Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 19. 4. 2019 o njegovem zaslišanju in njegovi pisni izjavi z dne 4. 9. 2019 in z dne 18. 3. 2020. Oba postopka namreč predstavljata neločljivo celoto.

12. Glede navedb o nesorazmernosti kazni tožena stranka ugotavlja, da iz sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 7. 8. 2019 izhaja, da zakonski znaki kaznivega dejanja iz sodbe makedonskega sodišča po vsebini ustrezajo kaznivemu dejanju spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, za katerega je po četrtem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika RS (KZ-1) zagrožena kazen do 5 let zapora. Izrečena kazenska sankcija v Republiki Severni Makedoniji tako ne presega ocenjene višine morebitno izrečene kazni za kaznivo dejanje po četrtem odstavku 173. člena KZ-1, zaradi česar tožena stranka zaključuje, da standard „velike nesorazmernosti“ kazni, ki bi pomenil kršitev 3. člena EKČP, ni podan.

13. Glede navedb o kršitvi pravice do družinskega življenja iz 8. člena EKČP tožena stranka ugotavlja, da tožnik živi z ženo in 10-letno hčerko, ki ima eno očesno protezo. Hči je mladoletna, živi skupaj z mamo in se šola v Republiki Sloveniji. Mati in hči sta državljanki Republike Bolgarije. Glede na to, da je tožnik v priporu, finančno za hčerko zadnjih 13 mesecev skrbi predvsem mama, tudi ob pomoči socialnih prispevkov države. Žena in hči ga bosta v primeru prestajanja kazni v Republiki Severni Makedoniji lahko obiskovali oziroma se tja tudi preselili. Tožena stranka ocenjuje, da je poseg v zasebno oziroma družinsko življenje tožnika, do katerega bi prišlo z izročitvijo, upoštevajoč resnost kaznivega dejanja, zaradi katerega je bil obsojen, sorazmeren z legitimnim ciljem, ki ga predstavlja izročitev obsojene osebe državi na podlagi bilateralne pogodbe. Tudi iz (navedene) sodne prakse ESČP izhaja, da pravica do zasebnega ali družinskega življenja samo v izjemnih primerih pretehta nad legitimnim ciljem izročitve.

14. Glede navedb o kršitvi pravice do poštenega sojenja tožena stranka ugotavlja, da sta se do tožnikove navedbe, da sojenje v Republiki Severni Makedoniji ni bilo pošteno, že pravnomočno opredelili pristojni sodišči. Tako gre za pravnomočno razsojeno stvar. Tožnik tudi ni vložil izrednega pravnega sredstva. Zato z vidika standardov ESČP ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Konvencije EKČP. Odrekanje pravice iz 6. člena EKČP mora namreč biti očitno.

15. Glede na navedeno tožena stranka zaključuje, da ni izkazana verjetnost, da bi bil tožnik v primeru izročitve Republiki Severni Makedoniji podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju, oziroma, da bi bila ogrožena njegova pravica do življenja. Prav tako ni izkazana verjetnost kršitve pravice do poštenega sojenja, niti pravice do družinskega oziroma zasebnega življenja, kot tudi ne kršitev drugih pravic, zagotovljenih z Ustavo in EKČP. Tožnik v Republiki Sloveniji tudi ne uživa pravice pribežališča, niti ne gre za izročitev zaradi političnega ali vojaškega kaznivega dejanja.

16. Tožena stranka se še opredeljuje do priglašenih stroškov pravnega zastopanja.

17. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. V tožbi navaja, da je tožena stranka tudi v ponovljenem postopku preuranjeno izdala enako odločbo kot prvič. V njegovem primeru je namreč šlo za neutemeljeno in nepošteno sojenje. Pričanje oškodovank in posredno s tem povezani dokazi (mnenje izvedenca in CSD) so edini dokaz proti njemu. Drugih predlaganih dokazov sodišče ni hotelo izvesti. Ker nima dostopa do sodnega spisa pri Temeljnem sodišču v A., je tako preiskovalnemu sodniku kot tudi toženi stranki predlagal, da od Temeljnega sodišča v A. pridobi zapisnike obravnav v kazenski zadevi zoper tožnika, kar pa se ni zgodilo in kar pomeni, da je bil onemogočen pri dokazovanju, da je šlo za nepošteno sojenje. Očitanih dejanj namreč ni storil. Njegova družina je v dolgoletnem sporu s starši omenjenih deklic. Starši omenjenih deklic pa so člani stranke E., ki je sovražna stranki D., katere član je tožnik. Skratka, v njegovem primeru je šlo za nepošteno sojenje v smislu 23. člena Ustave in 6. člena EKČP. Začeli so groziti tudi njegovi ženi, zato je avgusta 2018 skupaj s hčerko zbežala v Slovenijo. Za hčerko, ki je otrok s posebnimi potrebami, mora skrbeti, kar predstavlja ugovor izročitvi iz razloga kršitve 8. člena EKČP. Grožnje se stopnjujejo tudi s strani njegovih nasprotnikov oziroma posledično režima v Severni Makedoniji, od kar je tožnik v Sloveniji. Tako je v avgustu 2019 v pripor v Ljubljani prejel pismo iz Severne Makedonije, da ga čakajo, da se vrne v Makedonijo, da ga uničijo oziroma ubijejo. Njegova žena, ki je bila med dopustom v Republiki Makedoniji, se je zaradi groženj soseda morala zateči na policijsko postajo v Č. V pripor je dne 20. 2. 2020 prejel tudi novo pismo z grožnjo, da mu želijo smrt. Tako obstaja velika verjetnost, da bo v primeru izročitve Republiki Severni Makedoniji podvržen mučenju oziroma nečloveškemu ravnanju. Dne 8. 1. 2019 je vložil prošnjo za prebivanje v Republiki Sloveniji in bil v zvezi s tem za dne 5. 3. 2019 vabljen na zaslišanje. Na zaslišanje se ni mogel zglasiti, ker so ga ravno tega dne zjutraj priprli policisti. Prav tako je 6. 6. 2019 vložil prošnjo za azil. MNZ je sicer dne 11. 2. 2020 izdalo odločbo, s katero je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena, vendar je zoper odločbo vložil tožbo na Upravno sodišče. Slednje pa o zadevi še ni odločilo. Zato bi bilo treba pred odločitvijo o izročitvi počakati na pravnomočno odločitev o prošnji za mednarodno zaščito. Pristojni organ mora o vloženi prošnji za izročitev odločiti v 30 mesecih, v konkretnem primeru do 5. 9. 2021, torej ni nobene potrebe za prehitevanje in nezakonito odločitev. Tožnik na podlagi navedenega ocenjuje, da niso podani pogoji za njegovo izročitev Severni Makedoniji. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo z dne 20. 4. 2020 odpravi oziroma spremeni tako, da se izročitev tožnika ne dovoli. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

18. Tožena stranka v odgovoru na tožbo meni, da je pravilno uporabila vse materialne predpise, ki so relevantni za odločanje o tožnikovi izročitvi. Upoštevala je vse s strani tožnika predlagane dokaze in se do teh dokazov tudi argumentirano opredelila. Ugotovljena so bila vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembna za odločitev. Ker obstaja pravnomočna sodba makedonskega sodišča glede kaznivega dejanja, zaradi katerega se izročitev zahteva, ni izvedla predlaganega dokaza, da pri Temeljnem sodišču v A. pridobi zapisnik sodnih obravnav zoper tožnika, saj se je dokazni predlog nanašal na vprašanja ugotavljanja obstoja utemeljenosti suma oziroma obstoja pravnomočne sodbe ter odgovornosti za kaznivo dejanje, katerih pa tožena stranka ni pristojna presojati in posledično tudi ne izvajati takega dokaza. Kar zadeva očitek glede potrebnosti izvedbe navedenega dokaza v povezavi z zatrjevanjem kršitve pravice do poštenega postopka, pa tožena stranka navaja, da sta to presojo opravili tako Okrožno sodišče v Ljubljani kot tudi Višje sodišče v Ljubljani, ki sta tudi sprejeli odločitev, da izvedba predlaganega dokaza ni potrebna. Do vseh tožnikovih očitkov se je v izpodbijani odločbi tudi obrazloženo opredelila. Določba 530. člena ZKP ne daje pravne podlage, da se izvršitev odločbe odloži do pravnomočne odločitve o prošnji za mednarodno zaščito. Tožnik ni predložil dokazov o ogroženosti obsojencev v zaporih v Republiki Severni Makedoniji. Glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

19. Tožnik je vložil tudi pripravljalno vlogo, v kateri vztraja pri svojih tožbenih argumentih.

20. Tožba ni utemeljena.

21. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je (v ponovljenem postopku izdana) odločba o izročitvi tožnika Republiki Severni Makedoniji, ki je bila izdana na podlagi prvega odstavka 530. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

22. Postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev je urejen v Zakonu o kazenskem postopku (ZKP). V prvem odstavku 530. člena ZKP, veljavnem v času izdaje izpodbijane odločbe, je bilo določeno, da minister za pravosodje izda odločbo, s katero izročitev dovoli ali ne dovoli; v tretjem odstavku pa, da minister ne dovoli izročitve tujca, če mu je priznana mednarodna zaščita ali če gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje.

23. V obravnavani zadevi je tako za odločitev odločilna okoliščina, ali je tožniku priznana mednarodna zaščita. V zvezi s tem sodišče pojasnjuje, da je bil v času izdaje izpodbijane odločbe tožnikov postopek za priznanje mednarodne zaščite še odprt. S strani MNZ je bila izdana odločba o zavrnitvi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, zoper katero je tožnik sprožil upravni spor. Sodišče je s sodbo I U 313/2020 z dne 3. 6. 2020 tožbo zavrnilo, tako da je postopek o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito pravnomočno zaključen. V konkretnem primeru tudi po mnenju sodišča ne gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje.

24. Tožnik je v postopku zatrjeval, da kaznivega dejanja ni storil. V zvezi s tem ugovorom se sodišče strinja s toženo stranko, da se je o tem vprašanju že pravnomočno izreklo Okrožno sodišče v Ljubljani, ki je odločilo, da je dovolj dokazov, da je tožnik storil kaznivo dejanje, zaradi katerega se zahteva izročitev. Po presoji sodišča je tožena stranka iz navedenega razloga tudi utemeljeno zavrnila tožnikovo zahtevo za pribavo zapisnikov obravnav s Temeljnega sodišča A. 25. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja tudi, da je tožena stranka pred izdajo sporne odločbe presojala tudi tožnikove navedbe, da bi bilo lahko njegovo življenje v Severni Makedoniji ogroženo, oziroma, da bi lahko bil podvržen mučenju in nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. V zvezi s tem je tožena stranka ocenila tožnikove navedbe o (dveh) grozilnih pismih in o tožnikovi pripadnosti politični stranki. Sodišče se strinja z oceno tožene stranke, da pismoma ni mogoče podeliti velike dokazne vrednosti, ker iz njiju ne izhaja motiv za grožnje, niti ne, kdo, kje in na kakšen način bi lahko ogrožal tožnikovo življenje. Prav tako se sodišče strinja z oceno tožene stranke, da njegove navedbe o različni politični pripadnosti (tožnika in sosedov) niso z ničemer izkazane. Poleg tega so tudi njegove navedbe v izjavah glede groženj posameznikov zelo posplošene. Tožnik tudi ni predložil dokazov o ogroženosti obsojencev v makedonskih zaporih, niti ni izkazal, da mu makedonske oblasti ne bi bile sposobne nuditi zaščite. Pri tem ni mogoče mimo dejstva, da je makedonska policija resno obravnavala grožnje njegovi ženi. Sodišče se zato strinja z zaključkom tožene stranke, da tožnik ni verjetno izkazal konkretnega tveganja za ogroženost življenja oziroma za nevarnost nečloveškega ravnanja ali mučenja s strani Severne Makedonije. Zato so njegovi očitki, kar se tiče kršitev 2. in 3. člena EKČP, ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin primera, neutemeljeni.

26. Tožena stranka se je v izpodbijani odločbi opredelila tudi do tožnikovih navedb v zvezi z zatrjevano kršitvijo 8. člena EKČP (pravica do družinskega življenja) in pri tem, ob sklicevanju na evropsko sodno prakso, po presoji sodišča naredila pravilen zaključek, da kljub temu, da ima tožnik v Sloveniji ženo in mld. otroka, poseg v tožnikovo zasebno oziroma družinsko življenje, ki bi ga predstavljala njegova izročitev Republiki Severni Makedoniji, ni nesorazmeren z legitimnim ciljem izročitve, ki ga Republika Slovenija kot zaprošena država zasleduje.

27. Tožnik je v postopku pred izdajo odločbe zatrjeval tudi nesorazmernost kazni, saj je zatrjeval, da je izrečena kazen previsoka. Tožena stranka je ocenila, da izrečena kazenska sankcija v Republiki Severni Makedoniji ne presega višine morebitno izrečene kazni za kaznivo dejanje po četrtem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ-1), to je za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, za katerega je zagrožena kazen zapora do petih let in da zato standard velike nesorazmernosti ni podan. Sodišče se z oceno tožene stranke strinja.

28. Tožnik je v postopku pred izdajo odločbe zatrjeval tudi kršitev pravice do poštenega sojenja. To kršitev je utemeljeval s trditvijo, da makedonsko sodišče ni sprejelo z njegove strani predlaganih dokazov. Sodišče se strinja s toženo stranko, da sta se do tega očitka že pravnomočno opredelili pristojni sodišči. Poleg tega je tožena stranka s tem v zvezi tudi pravilno opozorila na sodno prakso ESČP, da mora biti odrekanje pravic iz 6. člena EKČP v zadevah izročitve očitno in v izrecnem nasprotju z določbo 6. člena EKČP, česar pa tožnik z zatrjevanimi navedbami ni izkazal. 29. Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

30. Sodišče je o zadevi odločilo brez glavne obravnave, na podlagi določbe 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. V zvezi s tem sodišče sicer ugotavlja, da je med tožnikom in toženo stranko sporno, ali tožniku v državi prosilki grozi mučenje oziroma nečloveško ali ponižujoče ravnanje, vendar pa tožnik v zvezi s tem ni navedel takšnih konkretnih dejstev in tudi ni predlagal takšnih dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, zato je sodišče odločilo na seji brez oprave glavne obravnave, ki bi bila torej sama sebi namen.

31. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.