Jedro

Tožnica ni podala nobenih trditev (niti o tem), ali toženka posluje z dobičkom ali izgubo. Ta okoliščina seveda ni edino pomembna oziroma zadostna (za presojo finančno-premoženjskega stanja), je pa nedvomno ena od relevantnih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka (upnik) sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke, da se zaradi zavarovanja njene terjatve v skupnem znesku 111.941,08 EUR z zamudnimi obrestmi (ki jo ima do tožene stranke na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 84515/2013 z dne 28.5.2013) izda predhodna odredba (ki naj bi učinkovala še 8 dni po pravnomočnosti sodne odločbe, ki bo izdana v postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. X Pg 4158/2013), v skladu s katero naj se zarubijo toženkine premičnine ter njeni denarni terjatvi, ki ju ima do svojih dolžnikov H., d.o.o., in M., katerima se prepove poravnati terjatvi toženi stranki (slednji pa se prepove ti terjatvi izterjati, in sicer tudi iz zastave, ki je bila dana v njuno zavarovanje, ali kako drugače z njima razpolagati), pri čemer naj bi se po pravnomočnosti sklepa o rubežu terjatve zarubljeni terjatvi prenesli v izterjavo na tožečo stranko.

2. Zoper omenjeni sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma podredno da ga spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo predhodne odredbe (vse skupaj s stroškovno posledico). V pritožbi poudarja, da naj bi sodišče prve stopnje spregledalo, da dejstvo, ali podjetje posluje z dobičkom ali z izgubo, ne pove ničesar o dejanskem finančnem stanju podjetja, saj lahko le-to posluje z izgubo (1), pa nima dovolj denarnih sredstev za plačilo svojih obveznosti kakor tudi obratno (v zvezi s tem se sklicuje na primer družbe P., d.d. - v stečaju). Poudarja, da je podatek o poslovanju (z izgubo oziroma dobičkom) tudi sicer star eno leto, saj je zadnja bilanca stanja oddana za leto 2012. Sodišče naj bi očitno spregledalo, da tožnica ne more dobiti podatka, s kakšnimi sredstvi (to je premičninami) naj bi tožena stranka razpolagala, saj sama nima vpogleda v seznam osnovnih sredstev toženke (ker ta ni javno dostopen). Podatek iz bilance stanja glede vrednosti morebitnih sredstev toženke pa je nezanesljiv kot tudi zastarel. Za tista sredstva v toženkini lasti, za katera obstajajo javne evidence, kot npr. za nepremičnine, pa je tožnica jasno navedla, zakaj ta sredstva ne zadoščajo za poplačilo njene terjatve. Notorno naj bi bilo dejstvo, da trenutno banke podjetjem sploh ne dajejo več kreditov za financiranje poslovanja, še posebej, če podjetje nima premoženja, ki bi ga lahko dalo v zavarovanje plačila kredita, kot to velja v zadevnem primeru. Notorno na bi bilo nadalje (tudi tukaj se sklicuje na primer družbe P., d.d. - v stečaju), da tudi premična (v bilanci izkazana) sredstva dolžnika upniku ne zagotavljajo poplačila terjatve. Poudarja, da naj bi bilo najbolj primerno predlagano zavarovanje njene terjatve z rubežem terjatve, ki naj bi jo toženka imela do svojih dolžnikov, saj ji bo tako nedvomno zagotovljeno poplačilo v kasnejšem morebitnem izvršilnem postopku. Podatek o toženkini bonitetni oceni ni relevanten, saj ima slednja blokiranih vseh pet računov, kar samo po sebi izkazuje, da njena bonitetna ocena ne more biti dobra, česar ni potrebno posebej navajati oziroma presojati (saj naj bi bilo za konkretni primer nerelevantno). Razlogi, ki jih sodišče navaja v zvezi s tem, naj bi bili sami s seboj v nasprotju. V zvezi z ugotovitvijo sodišča, da naj bi imela toženka neko premoženje, in sicer svoje lastne terjatve do dolžnikov (to je do M. in podjetja H., d.o.o.), pritožnica poudarja, da je prav zato potrebno s predhodno odredbo te terjatve zarubiti. Ker so pred tožnico v vrsti za poplačilo iz sredstev na toženkinih bančnih računih še drugi upniki, bodo ti poplačani pred njo, kar pomeni, da bo njena terjatev ostala neporavnana, saj na drugo toženkino premoženje ne bo mogla poseči. Ker samo ugotavlja, da naj bi bila toženka v slabem finančnem in ekonomskem stanju, prihaja sodišče z nadaljnjimi trditvami, da tožnica ni s stopnjo verjetnosti izkazala nevarnosti, da bo poplačilo njene terjatve onemogočeno oziroma vsaj oteženo, samo s seboj v nasprotje (kot tudi v nasprotje z listinami v spisu). Ugotovitev sodišča, da je toženka v slabem finančnem in ekonomskem stanju naj bi bilo v nasprotju z zaključkom, da to še zdaleč ne daje popolne slike o dejanskem finančnem in ekonomskem stanju toženke. Sodišče tudi ne pojasni razlike med ugotovljenim finančnim (ekonomskim) stanjem ter dejanskim finančnim (ekonomskim) stanjem toženke. Zato naj bi nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Že samo dejstvo, da je toženka v slabem finančnem in ekonomskem stanju, kot to ugotavlja sodišče, pa nedvomno izkazuje, da obstoji verjeten obstoj nevarnosti. Sodišče s svojimi argumenti, podanimi v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, stopnjo verjetnosti prestavi v stopnjo gotovosti obstoja nevarnosti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka kot tudi napačno uporabo materialnega prava. V nasprotju naj bi si bila tudi obrazložitev in izrek izpodbijanega sklepa. Ob dejstvu, da ima tožnica visoko denarno terjatev do toženke, da ima slednja blokiranih vseh pet bančnih računov, da ima vse nepremičnine v svoji lasti obremenjene s hipotekami (kar pomeni, da ni drugih sredstev, na katere bi lahko tožnica posegla v kasnejšem izvršilnem postopku), ter ob ugotovitvi sodišča, da je finančno in ekonomsko stanje toženke slabo, se izkaže, da je tožnica izkazala tudi drugi za izdajo predhodne odredbe potreben pogoj.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno izpostavilo, da je bilo na tožnici trditveno in dokazno breme glede verjetnega obstoja nevarnosti (v skladu z 257. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (2) - ZIZ), da bo bodoča uveljavitev terjatve, ki jo ima do toženke, onemogočena ali precej otežena. V tem okviru (svojega trditvenega bremena) pa je bila dolžna podati trditve (in v zvezi z njimi predlagati ustrezne dokaze), iz katerih bi izhajala celostna slika o finančnem oziroma premoženjskem stanju toženke (na podlagi katerega bi bilo moč s potrebno verjetnostjo sklepati na ogroženost bodoče uveljavitve terjatve). Da tožnica (saj razen trditev glede posameznih segmentov, celostne slike ni podala) pri tem ni bila uspešna in temu bremenu ni zadostila, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo (in to tudi prepričljivo obrazložilo). Pritožbene navedbe pa ne vzbudijo nobenega dvoma v pravilnost tega zaključka.

5. Sodišče prve stopnje je v okviru 9. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa ustrezno poudarilo, da tožnica ni podala nobenih trditev (niti o tem), ali toženka posluje z dobičkom ali izgubo. Ta okoliščina seveda ni edino pomembna oziroma zadostna (za presojo finančno-premoženjskega stanja), je pa nedvomno ena od relevantnih. Pritožbeno oporekanje, češ da okoliščina ali podjetje posluje z dobičkom ali izgubo, ne pove ničesar o njegovem dejanskem finančnem stanju, je pavšalno in zmotno. Neprepričljivo je tudi navajanje, da naj bi bil podatek o poslovanju (ker naj bi bil razviden le iz bilance stanja oddane za leto 2012) zastarel in posledično brez vrednosti. Jasno je, da so tudi ti (sami zase sicer nezadostni) podatki (3) podlaga za celostno oceno uspešnosti poslovanja oziroma premoženjsko-finančnega stanja nekega gospodarskega subjekta. Tudi podatek o premičninah tožene stranke (4) je ena od teh relevantnih okoliščin, ki bi jo bila (zato da bi ustregla svojemu trditvenemu bremenu) tožnica dolžna „pojasniti.“ Kar je bilo predhodno pojasnjeno glede pritožbenega navajanja o „zastarelosti“ podatka glede uspešnosti toženkinega poslovanja (razvidnega iz njene bilance za leto 2012), v celoti velja tudi glede podatka o njenih sredstvih (oziroma njihovi vrednosti). Pritožbeno zatrjevanje, da naj bi bil tak podatek nezanesljiv oziroma zastarel, je pavšalno in neprepričljivo.

6. Pritožbeno navajanje, da toženka nima nobenega premoženja, ki bi ga lahko dala v zavarovanje kredita (zaradi česar ji banka kredita ne bo odobrila), je novo in posledično neupoštevno (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (5) v zvezi s 15. členom ZIZ). Enako velja za trditvi, da toženka drugega premoženja, na katerega bi bilo moč poseči v izvršbi, nima, ter da naj bi bilo notorno, da tudi premična (v bilanci izkazana) sredstva dolžnika upniku ne zagotavljajo poplačila terjatve (6). Poudarjanje, da naj bi bilo ustrezno le predlagano zavarovanje tožničine terjatve z rubežem terjatev, ki jih ima toženka, pa je z vidika verjetnega pogoja obstoja nevarnosti (ob neobstoju siceršnjih potrebnih trditev) nerelevantno (to velja tudi za trditev, da je potrebno prav zato, ker toženka ima lastne terjatve, le-te zaradi zavarovanja tožničine terjatve zarubiti). Z vidika verjetnega obstoja nevarnosti je nezadostno tudi zatrjevanje, da bo tožnica, ker so v vrsti za poplačilo iz sredstev na toženkinih bančnih računih še drugi upniki (ki naj bi bili poplačani pred njo), ostala nepoplačana. Ob tem, da niti ni povsem jasno razvidno, ali so to edini toženkini bančni računi, pa je bistveno bolj pomembno to, da tožnica (kot je bilo večkrat poudarjeno) ni podala trditev, potrebnih za celostno presojo premoženjsko-finančnega položaja tožene stranke. Tudi trditve, da naj bi bil podatek o toženkini bonitetni oceni (ki ga sodišče prve stopnje prav tako pravilno izpostavlja kot enega od relevantnih za presojo finančnega in ekonomskega stanja tožene stranke) nerelevanten, ker naj bi imela slednja blokiranih vseh pet računov, predstavljajo prvenstveno nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pritožbena trditev, da ji tega ni bilo potrebno prej zatrjevati, je zmotna. Sama pritožbena razlaga, zakaj naj bi bil omenjeni podatek nerelevanten, pa je tudi sicer pavšalna in protislovna (pritožnica, ki prvenstveno izpostavlja nerelevantnost podatka, v nadaljevanju vneto razlaga, zakaj naj bi bila toženkina bonitetna ocena („samoumevno“) slaba) ter posledično neprepričljiva.

7. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni ugotovilo, da naj bi bila toženka v slabem finančnem in ekonomskem stanju, ampak je (v okviru 9. točke obrazložitve) „zgolj“ navedlo, da blokada njenih transakcijskih računov ter obremenjenost njenih nepremičnin resda nakazujeta slabo finančno in ekonomsko stanje, a je v nadaljevanju poudarilo (in to je bistveno), da ti dve okoliščini še zdaleč ne dajeta popolne slike o dejanskem finančnem in ekonomskem stanju toženke. Iz tega razloga so pritožbeni očitki, češ da naj bi sodišče prve stopnje zato prišlo v nasprotje z drugimi lastnimi ugotovitvami (predvsem, da tožnica ni izkazala verjetnega obstoja nevarnosti), neutemeljeni (7). Spričo takšnega napačnega razumevanja je brezpredmetno tudi navajanje, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kakšna naj bi bila razlika med ugotovljenim in dejanskim finančnim (ter ekonomskim) stanjem toženke. Sodišče prve stopnje teh dveh kategorij nikjer na tak način ne ločuje. Nobena od očitanih kršitev, ki jih je v tej smeri podala pritožnica, zato ni podana (kar velja tudi za domnevno nasprotje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijanega sklepa). Prav tako ne drži, da naj bi sodišče prve stopnje s svojimi argumenti (glede izkaza nevarnosti) zahtevano stopnjo verjetnosti neutemeljeno „povzdignilo“ v gotovost. Edino, kar v predmetni zadevi drži, je to, da tožnica v predlogu za izdajo predhodne odredbe ni podala ustreznih trditev, ki bi upravičevale zaključek o verjetnem obstoju nevarnosti, da bo (zaradi neizdaje predlagane predhodne odredbe) uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena.

8. Ker razlogi, na katere se sklicuje pritožba, niso utemeljeni, in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče (v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z določbo 15. člena ZIZ) pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Tožeča stranka (upnik) s pritožbo ni uspela, zaradi česar sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi z določbo 15. člena ZIZ).

(1) Pravilno dobičkom.

(2) Ur. list RS št. 51/1998, s kasnejšimi spremembami.

(3) Ki niso nujno razvidni le iz zakonsko predvidenih bilanc.

(4) Katerega sodišče prve stopnje v obrazložitvi sicer izrecno ne omenja.

(5) Uradni list RS, št.26/1999, s kasnejšimi spremembami.

(6) Tudi notorna oziroma splošno znana dejstva je potrebno ustrezno (to je pravočasno) zatrjevati.

(7) Prav tako ni jasno, s katerimi listinami v spisu naj bi sodišče prve stopnje „prišlo“ v nasprotje.