Jedro

Vrednost posamezne listine določajo njene fizične ali materialne sestavine kot tisto kar ta listina v intelektualnem smislu običajno vsebuje. Gre za razmerje, pri katerem je lahko listina enkrat več vredna zaradi njenih materialnih sestavin, spet drugič zaradi njene vsebine.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega D.M. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 20. 4. 2021 obdolženega D.M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi dveh let od pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, po katerem mora v roku osemnajst mesecev po pravnomočnosti sodbe oškodovani gospodarski družbi G.M. d.o.o. vrniti znesek 3.110,00 EUR, sicer utegne biti pogojna obsodba preklicana in določena kazen izrečena. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil navedeni gospodarski družbi prisojen premoženjskopravni zahtevek v višini 3.110,00 EUR, ki ga mora obdolženi izpolniti v roku osemnajst mesecev od pravnomočnosti sodbe, v presežku zahtevka v znesku 2.278,06 EUR je bila gospodarska družba napotena na pravdo, obdolženi pa mora po prvem odstavku 95. člena ZKP vrniti stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP in plačati sodno takso. To je v odločilnem vsebina izreka, izdanega v sodbi III K 40436/2018. 2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločb o kazenski sankciji, premoženjskopravnem zahtevku in stroških kazenskega postopka. Sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik uveljavljanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ni opredelil, po pritožbeni obrazložitvi pa je ugotoviti, da zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pravi, da so v izreku sodbe navedene listine, denimo licence, sporazumi, prevoznice, ipd., opisane pavšalno, s čemer „premične stvari ali drugi del tujega premoženja“ kot zakonski znak niso v zadostni meri konkretizirane. Nasprotna ugotovitev v razlogih sodišča prve stopnje je napačna, kajti potem bi bilo mogoče vsak posamični dokument tudi specificirati, namesto ostati pri splošnem opisu. Razen tega se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni opredelilo do izpovedb prič B.G., S.K. in I.J. v delih, ki kažejo, da so obdolženega pri dejanju vodili drugi nameni in ne da bi si listine prilastil ali da bi se imenovanim pričam maščeval. 5. Kršitev ni podana. Izrek sodbe je razumljiv. Res je sicer, da so v konkretnem opisu dejanja najprej v množini navedene posamezne listine, ki pa so v nadaljevanju opisa ustrezno individualizirane z listinami v alinejah z določenim izdajateljem listine, datumi izdaje listine in njeno vsebino. Pri takšnem opisu je identifikacija premičnih stvari kot znaka kaznivega dejanja le še stvar povezave, medtem ko drugega dela premoženja iz zakonskega opisa kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 209. člena KZ-1 v konkretnem opisu dejanja ni zaslediti ter ga posledično z listinami ali kakšnim drugim predmetom niti ni bilo treba podrobneje navajati ali identificirati. Zahtevam ali postavljenim standardom citirane sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 236/2009 z dne 1. 10. 2009 je bilo po ugotovljenem zadoščeno, v ostalem pa je pritožnik prezrl, ne samo, da je bilo ravno v tej sodbi opozorjeno, da storilčev namen ni sestavni del zakonskega opisa kaznivega dejanja ampak še, da enako izhaja iz razlogov v 17. točki obrazložitve napadene sodbe. Pomeni, da se sodišče prve stopnje do izpovedb navedenih prič ni bilo dolžno opredeliti na način kot izhaja iz pritožbene obrazložitve oziroma obratno, da se je v razlogih sodbe pravilno opredelilo le do tistih dejstev iz izpovedb prič, do katerih se je glede na konkretni opis kaznivega dejanja moralo opredeliti.

6. Kršitve kazenskega zakona so naštete v 372. členu ZKP. Pritožnik nobene od teh ni opredelil, sodišče druge stopnje pa je znova po pritožbeni obrazložitvi ugotovilo, da zatrjuje kršitvi iz 1. in 4. točke 372. člena ZKP. Zaradi pomanjkljivega opisa dejanja iz izreka sodbe le-to nima znakov navedenega kaznivega dejanja, ki bi tudi sicer moralo biti opredeljeno po tretjem odstavku 209. člena KZ-1. Razen za oškodovanca, listine iz opisa dejanja za obdolženega ali kogarkoli drugega niso imele vrednosti, ki bi po višini presegla prag majhne vrednosti iz 1. točke devetega odstavka 99. člena KZ-1. 7. Kršitvi nista podani. Po že ugotovljenem je izrek sodbe razumljiv, saj je premična stvar kot eden od zakonskih znakov iz prvega odstavka 209. člena KZ-1 ustrezno opisana, drugih manjkajočih znakov v opisu dejanja pa niti pritožnik ne navaja. Sodišče druge stopnje je zato skladno s pooblastilom iz prvega odstavka 383. člena ZKP še samo opravilo primerjavo med zakonsko določenimi znaki obravnavanega kaznivega dejanja in konkretno opisanimi dejstvi v izreku sodbe ter ugotovilo, da med njimi ni nobenih razhajanj zaradi katerih opisano kaznivo dejanje v izreku sodbe ne bi ustrezalo zakonsko določenemu kaznivemu dejanju iz prvega odstavka 209. člena KZ-1. Enako velja glede same pravne opredelitve dejanja, ko je treba v danem primeru po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje izhajati iz narave protipravno prilaščene stvari in ne iz objektivne vrednosti stvari oziroma vrednosti, ki jo je stvar imela za obdolženca.

8. Vrednost posamezne listine določajo njene fizične ali materialne sestavine kot tisto kar ta listina v intelektualnem smislu običajno vsebuje. Gre za razmerje, pri katerem je lahko listina enkrat več vredna zaradi njenih materialnih sestavin, spet drugič zaradi njene vsebine. Razponi so različno veliki, včasih celo do mere, ko je zaradi vrednosti materialne sestave listin vrednost njene vsebine zanemarljiva in obratno, ko je vsebina listine toliko vredna, da je vrednost njene materialne sestave nepomembna. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi v 17. točki obrazložitve sodbe ugotovilo, da sta objektivna vrednost konkretnih listin in vrednost, ki so jo te listine imele za obdolženca, drugotnega pomena, saj imajo lastnosti, ki obsegajo in omogočajo udejanjanje pravic. Ugotovitev je pravilna (gl. še Merc K. Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), druga knjiga člen 177 do 256, Uradni list, Ljubljana 2019, stran 516), ker vrednosti vsebine listin ni mogoče določiti zgolj po tržnih merilih, ampak še po drugih merilih, med katerimi je tudi pomen vsebine listine za tistega, na katerega se vsebina neposredno ali posredno nanaša. Da v primeru udejanjanja pravice do plačila vsebina listine ni brez pomena oziroma da je tedaj bolj pomembna ali več vredna od materialne sestave listine, ki mimogrede v obravnavanem primeru ni nič posebnega, je jasno po sebi. Po neizpolnjenem objektivnem pogoju iz tretjega odstavka 209. člena KZ-1 je pravna opredelitev obdolženčevega dejanja po prvem odstavku tega člena pravilna, če je prezreti, da se obdolženi v smeri volje po prilastitvi stvari majhne vrednosti kot subjektivnega pogoja iz tretjega odstavka 209. člena KZ-1 sploh ni zagovarjal, ampak je storitev kaznivega dejanja v celoti zanikal in da navedena volja niti po drugih dokazih ni bila ugotovljena.

9. Pritožnik nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi z odločilnimi dejstvi, saj je to po njegovem zašlo v nasprotje, ko je po eni strani ugotovilo, da je obdolženi dejanje storil iz maščevanja in hkrati, da si je hotel navedeno listino prilastiti. Če drži, da je obdolženi po dejanju pogojeval vrnitev listin z obračunom preostalega dolga in bil pri tem zavrnjen, potem bi bil na koncu za nastanek škode odgovoren oškodovanec, ki bi lahko od obdolženega kvečjemu zahteval povrnitev škode zaradi enodnevne zamude in morebitnih potnih stroškov. Možno pa je tudi, da je obdolženi na ugotovljeni način zgolj neustrezno uresničeval pridržno pravico iz 261. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in je dejansko posredi storitev kaznivega dejanja samovoljnosti po 310. členu KZ-1. Sploh pa so lahko bili v oškodovani gospodarski družbi enako motivirani maščevati se obdolženemu, ko je ta ravnal v nasprotju z njihovimi navodili in bil udeležen v prometni nesreči. Obdolženemu je bilo namreč tedaj povsem jasno, da mu je delovno razmerje prenehalo in da je prenehalo veljati tudi delovno dovoljenje, zaradi česar ni imel nobenega razloga po maščevanju delodajalcu. Ne glede na povzeto pritožnik v nadaljevanju ocenjuje, da obdolženemu kaznivo dejanje niti v izvršitvenem smislu ni bilo dokazano. Izpovedbe prič B.G., S.K. in I.J. o obdolženčevem jemanju listin iz predala v tovornjaku in njihovem dajanju v torbo, niso skladne. Zlasti v delu, ali je obdolženi tako ravnal pred ali po prihodu policistov in dodatno, kako je lahko tako ravnal, če pa je predhodno pospravljal svoje stvari v tovornjaku ter bil zaradi prihoda prič prestrašen. Dejstvo je tudi, da nobena od prič listin v zatrjevanem svežnju papirjev ni mogla identificirati, da je priča B.G. dopustil možnost, da je bila katera od listin že pred tem izgubljena in da je obdolženi še najmanj eno uro po domnevno storjenem kaznivem dejanju ostal na kraju, kjer je čakal na prevoz ter kraja zato ni mogel zapustiti.

10. Dokazna ocena sodišča prve stopnje ni v ničemer protislovna. Kljub uporabljeni besedi namenoma je v 16. točki obrazložitve sodbe ugotovljeno tisto, kar je sprožilo obdolženčevo dejanje in ne motiv ali cilj, h kateremu je obdolženi z dejanjem stremel. To nenazadnje izhaja iz nadaljevanja v 17. točki obrazložitve sodbe, medtem ko se obdolženčevo vznemirjenje, da mu delovno dovoljenje ni bilo podaljšano in prepričanje, da je za to odgovoren njegov delodajalec kot sprožilca dejanja in obdolženčeva volja po prilastitvi listin iz opisa dejanja v izreku sodbe ne izključujeta. Niti tedaj ne, ko se pritožnik sklicuje na izpovedbe zgornjih prič v delih, ki nedvomno kažejo na obdolženčevo pogojevanje vrnitve listin z obračunom, ki so ga priče zavrnile. Obdolženčevo naknadno ravnanje, volje po prilastitvi listin, čeprav le za kratek čas, ne more odpraviti, kot je lahko na drugi strani predhodno ugotovljeni sprožilec nastanek navedene volje pri obdolženemu spodbudil in dodatno okrepil. Glede na to, pritožnikovo predvidevanje dogajanja po zavrnitvi obdolženčevega pogojevanja s strani prič, izključevanje možnega obdolženčevega motiva ter na drugi strani poudarjanje možnega motiva po maščevanju obdolženemu zaradi neposlušnosti delodajalca niso odločilni, medtem, ko neustrezno uresničevanje pridržne pravice iz 261. člena OZ ter posledična storitev kaznivega dejanja samovoljnosti po 310. členu KZ-1 nimata opore v obdolženčevem zagovoru, ki je po že ugotovljenem storitev kaznivega dejanja v celoti zanikal in ne v dokazih, ki v tej smeri niti po obdolženčevem ali pritožnikovem predlogu niso bili izvajani.

11. V zvezi s pritožbeno grajo, uperjeno v dokazanost obdolženčevega izvršitvenega dejanja, pritožnik v pritožbeni obrazložitvi ni upošteval po sodišču prve stopnje pravilno ugotovljenega izhodišča v obdolženčevem zagovoru, po katerem so se listine obravnavanega dne nahajale v tovornjaku in ne izpovedb prič A.N. in V.K., po katerih ni nobenega dvoma, da so bile listine predmet spora med obdolženim ter pričami B.G., S.K. in I.J. Slednji so si prizadevali priti do listin, ki jih je obdolženi po njihovi zaznavi dal v torbo, celo tako, da je priča B.G. prej navedenima pričama, sicer policistoma zatrjeval, da ima obdolženi v torbi pištolo in da so k zadevi poskusili pritegniti še carinike s pristojnega carinskega urada, ki bi opravili pregled torbe. Pri takšnem stanju stvari, ko je treba navedeno izhodišče zgolj povezati z izpovedbami vseh prič, po katerih je možno le, da so se listine nahajale pri obdolžencu oziroma v njegovi torbi in ne v tovornjaku oziroma pri pričah B.G., S.K. in I.J., se pritožnikova ocena pravilnosti zaznave teh prič izkaže za fragmentarno in nesposobno povzročiti, da bi bilo dejansko stanje drugače ugotovljeno. Enako velja za navajano možnost izgube katere od listin in okoliščino, da se je obdolženi na kraju nahajal vsaj še eno uro. Glede na to, da so bile posredi listine, ki so obvezno spremljale prevoz blaga in da so se že po omenjenem izhodišču v obdolženčevem zagovoru nahajale v tovornjaku, je možnost izgube katere od listin oceniti kot teoretično, medtem ko obdolženčeva navzočnost na kraju dejanja po neuspešno rešenem sporu v z vezi z listinami, še ne pomeni, da se listine niso nahajale pri njemu. Treba se je le spomniti torbe, ki je priči A.N. in V.K. nista hotela (smela) pregledati in carinikov s pristojnega carinskega urada, ki jih k pregledu torbe ni bilo mogoče pritegniti.

12. Po pritožbeni obrazložitvi odločba o premoženjskopravnem zahtevku ni pravilna zato, ker v sodbi ni videti razlogov o odločilnih dejstvih, temveč le, katere prevoze je oškodovana gospodarska družba dobila plačane, ne pa tudi obrazložitve zneskov, ki ji je bil dejansko naložen v plačilo. Prav tako ni razvidno, na podlagi katere listine oziroma dokaza je sodišče prve stopnje ugotovilo posamezne postavke, ki so bile obdolžencu naložene v plačilo. Razen tega iz obrazložitve sodbe ne izhaja, na kakšen način je sodišče prve stopnje upoštevalo ravnanje oškodovanca pri zmanjševanju škode. Dejstvo je namreč, da je oškodovana gospodarska družba, kljub manjkajočim listinam dobila določene prevoze plačane, hkrati pa ni izkazala, da je dejansko zahtevala plačilo za vse prevoze, ki so predmet obtožbe. Končno, odločba o premoženjskopravnem zahtevku ni pravilna niti zato, ker je oškodovana gospodarska družba predložila dokumentacijo v tujem jeziku, prav tako pa niso bile podane ustrezne trditve glede zmanjševanja škode, sploh pa se del zahtevka nanaša na posredno škodo, ki sega čez namene tega kazenskega postopka.

13. V prvem delu povzete pritožbene obrazložitve je posredno zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki ni podana. Po razumljivih razlogih v 20. točki obrazložitve sodbe je bil opravljen odbir (triaža) listin, po katerih je oškodovana gospodarska družba dobila plačilo in je bila zato v presežku s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo. Odbir je posledica obvestila pooblaščenke oškodovane gospodarske družbe z dne 17. 2. 2020 (list. št. 168). Ostalo so listine iz izreka sodbe, po katerih gospodarska družba ni mogla izdati računa in v posledici dobiti plačila. Gre znova za razmerje, ki je v nadaljevanju razlogov sodbe jasno razvidno, medtem ko ravnanje oškodovane gospodarske družbe k zmanjševanju škode ni odločilno dejstvo, do katerega bi se moralo sodišče prve stopnje v razlogih sodbe posebej opredeljevati. Zadostuje že navedena podlaga za zanesljivo presojo iz drugega odstavka 105. člena ZKP, ki pa jo je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe v zadostnem obsegu navedlo že v zvezi z dokazanostjo kaznivega dejanja. V ostalem so pritožbena zatrjevanja glede oškodovančevega prispevka k zmanjševanju škode, ki je sam ni povzročil, na robu razumljivega, medtem ko je bilo v zvezi z listinami že obrazloženo, da so bile ustrezno individualizirane. Res je sicer, da so bile listine v pretežnem delu sestavljene v tujem jeziku, kar pa ni ovira, da ne bi bilo mogoče ugotoviti izdajatelja listine, datuma izdaje in vsebine v delu, kjer so navedeni določeni zneski. Ostalo je stvar drugih dokazov, kot so v obravnavani zadevi nekajkrat omenjene izpovedbe prič B.G., S.K. in I.J., po katerih ni nobenega dvoma, zakaj je pri listinah dejansko šlo oziroma kaj te pri vsem skupaj dokazujejo. Glede na to, in ker je ugotovljena vzročna zveza med storjenim kaznivim dejanjem in nastalo škodo v zadostni meri strnjena, je bilo pritožnika še v tem delu zavrniti.

14. Pritožba glede odločbe o kazenski sankciji in odločbe o stroških kazenskega postopka ni obrazložena. V prvem primeru je sodišče druge stopnje odločbo o kazenski sankciji preizkusilo po pooblastilu iz 386. člena ZKP, saj je pritožnik uveljavljal kršitve kazenskega zakona in zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Pri tem je ugotovilo, da kazenska sankcija po vrsti in kot je bila odmerjena ustreza teži kaznivega dejanja ter obdolženčevi krivdi. Drugih olajševalnih okoliščin, razen obdolženčeve neobsojenosti, niti sodišče druge stopnje ni zasledilo ter preizkušane odločbe v obdolženčevo korist ni spreminjalo. Ker v primeru odločbe o stroških kazenskega postopka, podoben preizkus kot zgoraj ni zapovedan, sodišče druge stopnje te odločbe v nobenem smislu ni preizkušalo.

15. Po obrazloženem in ker pri preostalem preizkusu, ki ga je sodišče druge stopnje opravilo po uradni dolžnosti, ni ugotovilo kršitev iz 1. in 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP, je o pritožbi zagovornika obdolženega D.M. odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

16. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in četrtem odstavku 95. člena ZKP. Podlaga zanjo so bile obdolženčeve premoženjske razmere, ugotovljene po sodišču prve stopnje in dejstvo, da mora že po napadeni sodbi vrniti stroške kazenskega postopka in plačati sodno takso.