Jedro

Tožencev ni mogla razbremeniti posledic zamude na naroku za glavno obravnavo z dne 1. 2. 2008 podana navedba, da za zadevna dejstva pred prvim narokom preprosto nista vedela. Vrednost takšnih in podobnih izgovorov je prenizka za izpolnitev pogoja nekrivde iz drugega odstavka 286. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je ob smrti J. S., dne 10. 1. 2006, med tožnico in njim obstajala zunajzakonska skupnost in da ima tožnica kot zunajzakonska partnerka po omenjenem dedno pravico. Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožencev in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. 3. Zoper to sodbo toženca vlagata revizijo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V njej najprej nasprotujeta nivoju obrazloženosti sodbe pritožbenega sodišča in ta očitek nadgradita z mnenjem, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do njunih na drugem naroku za glavno obravnavo podanih trditev, s katerimi sta opravičevala navedbo nekaterih dejstev in dokaznih predlogov šele po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo. Toženca, ki s pokojnim J. S. nista bila v rednih stikih, za nekatera dejstva do prvega naroka pač nista vedela in se o njih tudi nista mogla pozanimati, zato je ''napačen in zmoten'' zaključek sodišča, da ne gre za situacijo iz drugega odstavka 286. člena ZPP. Menita tudi, da je sodišče s presojo o obstoju zunajzakonske skupnosti med tožnico in pokojnim očetom tožencev zmotno uporabilo materialno pravo, razlog za to pa je zmotna oziroma nepopolna ugotovitev dejanskega stanja. Z izčrpno analizo izpovedb različnih prič in njihovega razmerja do bodisi tožnice bodisi pokojnika nato izpostavljata okoliščine, ki jih, kot pravita, sodišči nista upoštevali pri ugotavljanju elementov sporne zunajzakonske skupnosti, pa bi ji morali.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Uvodni očitek nezadostne obrazloženosti izpodbijane sodbe, ki ga revidenta vsebinsko dopolnjujeta s stališčem, da se ne sodišče druge stopnje ne prvostopenjsko sodišče pred njim nista opredelila do navedb, ki sta jih v dokaz nekrivde za prepozno zatrjevanje nekaterih dejstev podala na drugem naroku za glavno obravnavo, dne 1. 2. 2008, je neutemeljen. Pregled vsebine zadevnih navedb tožencev in odziva sodišč nanje je pokazal, da sodišči z neupoštevanjem trditev v pripravljalni vlogi tožene stranke z dne 22. 1. 2008 nista kršili določb pravdnega postopka, svoje postopanje pa sta tudi ustrezno obrazložili. Na podlagi ugotovitve, da sta bila toženca že precej pred prvim narokom za glavno obravnavo (opravljen je bil 30. 11. 2007) v osebnih stikih s S. B., pokojnikovim sosedom, ki jima je zapoznelo navedena dejstva tudi zaupal in čigar zaslišanje je bilo predlagano že na samem začetku pravde, sta namreč pravilno sklenili in razložili, da sta imela toženca za zadostitev standardu odgovornega in ustrezno skrbnega postopanja pravdne stranke, ki obsega tudi dolžnost poskrbeti za pravočasno navedbo dejstev in dokaznih predlogov, dovolj priložnosti (prim. tretji odstavek na 2. strani sodbe sodišča druge stopnje). Zakaj jih nista izkoristila, najbolje vesta toženca sama. Zagotovo pa ju posledic zamude ni mogla razbremeniti na naroku za glavno obravnavo z dne 1. 2. 2008 podana navedba, da za zadevna dejstva pred prvim narokom preprosto nista vedela. Vrednost takšnih in podobnih izgovorov je pač prenizka za izpolnitev pogoja nekrivde iz drugega odstavka 286. člena ZPP.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom izpodbijanja in je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato so neupoštevne vse v nizu eno ali dvopovednih odstavkov podane trditve (na str. 4–6 revizije), s katerimi toženca izčrpno analizirata bodisi interesno ozadje bodisi vsebinske drobce izpovedb zdaj ene zdaj druge priče, vse z namenom izpodbijanja pritožbeno preizkušene dokazne ocene. Ker je ta, kot rečeno, za revizijsko sodišče zavezujoča, je obravnava očitkov, usmerjenih zoper dejstveni substrat odločitev nižjih sodišč, odveč.

8. Odločilne ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki so prestale pritožbeni preizkus, obsegajo naslednja dejstva: - tožnica in pokojni J. S. sta v življenjski in ekonomski skupnosti živela zadnjih osem mesecev pred S. smrtjo, - tožnica je predstavljala izpolnitev močne pokojnikove želje najti táko življenjsko partnerko, ki bo ves čas ob njem, ki bo torej z njim živela in skrbela zanj kot žena, - partnerski odnos med njima je bil kvaliteten, temeljil je na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju in zaupanju, - nameravala sta se poročiti v mesecu maju 2006, - tožnica je obolelemu partnerju nesebično pomagala in mu ves čas skupnega življenja stala ob strani, - ne prva toženka ne drugi toženec s pokojnim vse od leta 1983 nista imela osebnih stikov.

Ta dejstva tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljujejo sklep, da je med tožnico in J. S. v trenutku smrti slednjega obstajala dalj časa trajajoča življenjska skupnost v smislu 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. V skupnosti tožnice in pokojnika je namreč najti vse bistvene kvalitete skupnosti zakoncev, od ekonomsko enovitega skupnega življenja do medsebojne čustvene navezanosti, zaupanja, vzajemnega spoštovanja in pomoči, ki jih je kot take zaznavala in priznavala tudi okolica. Izpodbijana sodba je torej materialnopravno pravilna.

9. Ker uveljavljana revizijska razloga po povedanem nista podana, je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).