Jedro

Res je, da sodišča v civilnih postopkih, ko odločajo o povračilu stroškov, po prevladujoči sodni praksi priznavajo le potne stroške pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča. V pravdnih postopkih tako stališče temelji na 155. členu ZPP, ki določa, da mora stranka, ki v postopku ne uspe, nasprotni stranki povrniti le potrebne pravdne stroške. Stroški prihoda odvetnika, ki ima sedež na območju drugega sodišča kot je sodišče, ki zadevo obravnava, po ustaljeni sodni praksi ne pomenijo potrebnih pravdnih stroškov v smislu 155. člena ZPP.

Vendar niti ZBPP niti ZOdv ali OT ne izključujejo pravice do povračila potnih stroškov odvetniku, ki nudi pravno pomoč po ZBPP, zato je po presoji sodišča toženka zmotno uporabila predpis.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, 2. točka izreka odločbe Okrožnega sodišča v Mariboru Bpp 1307/2019 z dne 6. 1. 2020 se odpravi v delu, ki se nanaša na stroške kilometrine in se zadeva v tem obsegu vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Mariboru (v nadaljevanju toženka) je tožniku kot odvetniku priznal potrebne izdatke in nagrado v višini 111,00 EUR (1. točka izreka), v presežku pa zahtevek zavrnil (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik kot odvetnik predložil napotnico v zvezi z izvedbo brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) pri zastopanju v postopku II N 411/2019 pred Okrožnim sodiščem v Mariboru. Toženka navaja, da je tožniku priznala 370 točk oziroma ob upoštevanju 17. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) 185 točk, kar glede na vrednost točke (0,60 EUR) znaša 111,00 EUR. Ni mu priznala 50 točk za posvet s stranko in 100 točk za pripravo na zadevo, ker gre za opravila po 39. členu Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), do katerih je odvetnik lahko upravičen zgolj v primeru, če storitve iz te tarife niso zajete v drugih tarifnih številkah. Nadalje mu ni priznala 160 točk za zastopanje na naroku 5. 11. 2019, ampak le 40 točk, saj je bil narok preložen pred obravnavanjem glavne stvari. Štela je še, da tožnik ni upravičen do kilometrine v znesku 192,00 EUR, ker je bil z odločbo Bpp 1307/2019 z dne 30. 9. 2019 seznanjen, da se odvetniku izven sedeža delovnega sodišča, pri katerem je bil v teku postopek, za katerega je bila upravičencu dodeljena BPP, ne priznajo stroški kilometrine (prim. II Cp 1858/2017).

3. Tožnik se ne strinja z odločitvijo glede povrnitve stroškov kilometrine. V tožbi navaja, da stališče toženke, da pooblaščenec, ki pristopi iz kraja izven sedeža sodišča, ni upravičen do potnih stroškov, nima opore niti v ZOdvT niti Zakonu o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in niti v OT. Toženka v sklepu tudi ne navede nobene zakonske podlage za tako odločitev, ampak se sklicuje zgolj na sodno prakso. Sklicevanje na sodno prakso je zato samovoljno, pa tudi sicer ne more biti uspešno, saj je šlo v navedenem primeru za zastopanje po pooblastilu, v obravnavanem primeru pa gre za BPP. V ZBPP je predvideno, to pa izhaja tudi iz odločbe o dodelitvi BPP, da pravna pomoč obsega sestavo vseh potrebnih vlog, pravno svetovanje in zastopanje odvetnika. Prevozni stroški pa so izdatki v zvezi z delom, ki ga pooblaščenec opravi za stranko (10.člen OT). Tudi odločba o dodelitvi BPP se na stališče o (ne)utemeljenosti povrnitve potnih stroškov sklicuje zgolj v obrazložitvi. Četudi bi se o takšni pravici odločalo v izreku, pa bi bilo vseeno v nasprotju z določbami citiranih predpisov. Poleg tega sodna praksa ni enotna, saj je v sklepu I Cp 266/2019 z dne 28. 6. 2019 sodišče zavzelo stališče, da je treba stranki priznati potne stroške pooblaščenca od meje delovnega območja sodišča do sedeža sodišča in nazaj. Smisel te in prej navedene odločitve je, da se nasprotne stranke ne obremenjuje prekomerno s stroški pooblaščenca, v obravnavanem primeru pa je pooblaščenca postavila toženka. Verjetno ni smisel ZBPP, da bi moral upravičenec do BPP, ki ima tak status zaradi socialnih razmer, del stroškov (v tem primeru potnih stroškov) sam povrniti pooblaščencu, niti teh ni dolžan trpeti pooblaščenec, ki ga je postavilo sodišče. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi v delu, v katerem mu je bila zavrnjena povrnitev potnih stroškov, ter odloči, da se mu ti potni stroški priznajo. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavno zadevo.

5. Stranka z interesom na tožbo ni odgovorila.

6. Tožba je utemeljena.

7. Šesti odstavek 30. člena ZBPP določa, da je odvetnik za pravno pomoč po tem zakonu upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški oziroma notarski tarifi in v obsegu odobrene BPP. Odvetnik je dolžan voditi stroškovnik o opravljenih storitvah pravne pomoči ter ga navesti na, ali priložiti k napotnici zaradi obračuna in plačila opravljenih storitev pravne pomoči (osmi odstavek). Nadalje peti odstavek 17. člena ZOdv določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. V primeru zastopanja stranke po uradni dolžnosti ali v primeru nudenja brezplačne pravne pomoči so morebitni dogovori po drugem odstavku tega člena nični.

8. Z odločbo Bpp 1307/2019 z dne 30. 9. 2019 je bila prosilcu za BPP dodeljena BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem 1. stopnje v postopku II N 411/2019, izvedba pravne pomoči pa je bila zaupana tožniku. Ker se 17. člen ZOdv nanaša zgolj na plačilo za delo odvetnika, ne pa tudi povračilo stroškov, je treba o povračilu stroškov odločati v skladu z OT. Glede potnih stroškov 10. člen OT določa, da je stranka dolžna plačati kilometrino za uporabo osebnega avtomobila, če odvetnik potuje na razdalji do 400 kilometrov v eno smer, odvetnik pa se lahko s stranko dogovori za kilometrino tudi pri uporabi osebnega avtomobila za daljšo razdaljo (tretji odstavek). Stranka je dolžna plačati kilometrino za uporabo osebnega avtomobila, in sicer v višini, ki se po uredbi, ki ureja davčno obravnavo povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, ne všteva v davčno osnovo (četrti odstavek). Glede na citirana določila je tožnik po presoji sodišča upravičen tudi do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom, tj. do kilometrine.

9. Res je, da sodišča v civilnih postopkih, ko odločajo o povračilu stroškov, po prevladujoči sodni praksi priznavajo le potne stroške pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča. V pravdnih postopkih tako stališče temelji na 155. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki določa, da mora stranka, ki v postopku ne uspe, nasprotni stranki povrniti le potrebne pravdne stroške (155. člen ZPP). Stroški prihoda odvetnika, ki ima sedež na območju drugega sodišča kot je sodišče, ki zadevo obravnava, po ustaljeni sodni praksi ne pomenijo potrebnih pravdnih stroškov v smislu 155. člena ZPP. Taki stroški bi bili lahko potrebni le v posebej utemeljenih primerih (npr. če bi šlo za zapleteno zadevo, za katero bi bilo potrebno posebno znanje odvetnika).1 Vendar v obravnavanem primeru pravna podlaga za odločanje o povračilu stroškov odvetnika ni ZPP in niti Zakon o nepravnem postopku2. 10. Ker niti ZBPP niti ZOdv ali OT ne izključujejo pravice do povračila potnih stroškov odvetniku, ki nudi pravno pomoč po ZBPP, je po presoji sodišča toženka zmotno uporabila predpis. V prid takšni razlagi govori tudi sodna praksa v zadevah, v katerih so bili stroški odmerjeni na podlagi ZBPP.3 Sodišče se tudi strinja s tožnikom, da je taka razlaga predpisov skladna z namenom BPP, ki je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (prvi odstavek 1. člena ZBPP). Neupravičeno bi bilo, če bi moral ob šibkem socialnem položaju upravičenec te stroške odvetniku plačati sam.

11. Pravilnosti take uporabe materialnih predpisov ne izključuje niti navedba toženke, da je bil tožnik z odločbo o dodelitvi BPP seznanjen, da se mu stroški kilometrine ne bodo priznali. Toženka je namreč svoje stališče, za katerega v citiranih predpisih ni pravne podlage, zapisala (le) v obrazložitev odločbe. Zato ne gre za razmerje, o katerem bi bilo pravnomočno odločeno. Pri tem sodišče še opozarja, da je šlo v zadevi I U 994/2017 za primer, ko se je odvetnik z izrecno izjavo odpovedal povračilu potnih stroškov in morebitne parkirnine. Da bi to v obravnavani zadevi storil tožnik, iz izpodbijane odločbe ne izhaja.

12. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki ga je izdal, v ponoven postopek. Ker je bilo že iz izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je potrebno tožbi ugoditi, je sodišče v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

13. Sodišče v tej zadevi ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, kot je predlagal tožnik, saj v konkretnem primeru za to niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1: podatki postopka tega ne omogočajo, tožnik težko popravljive škode niti ne zatrjuje, narava stvari v danih okoliščinah konkretnega primera pa tudi ne zahteva odločanja sodišča o tožnikovi upravičenosti do nagrade. Sodišče še dodaja da, kot sledi iz 2. člena ZUS-1, odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Upravni spor torej pomeni sodni nadzor nad akti navedenih organov, ne pa prevzemanja njihovih funkcij. Sodno odločanje o pravici lahko nadomesti upravno odločanje le v primerih, ko bi drugačen način odločanja pomenil nedopusten poseg v pravico do sodnega varstva.

14. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je delno ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika. Tožnik je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker odvetnik nima pravice do nagrade po odvetniški tarifi v lastni stvari4, se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 15,00 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika). Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu z ZST-1 bo sodna taksa vrnjena tožniku po uradni dolžnosti.

1 Glej II Cp 1858/2017, II Cp 3281/2011, Cpg 221/2015, II Cp 483/2010, II Cp 746/2015, II Cpg 611/2017, Cp 2403/2016, I Cp 1914/2017. 2 V katerem velja osnovno načelo, da vsak udeleženec krije svoje stroške (prvi odstavek 40. člena Zakona o nepravdnem postopku). 3 Glej IV U 189/2014, I U 1125/2011. 4 Primerjaj N. Betetto, Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, str. 26. Enako tudi sodna praksa v zadevah II Cp 3379/2015, II Cp 2733/2009, II Cp 1033/94.