Jedro

Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Kot izhaja iz pritožbe in iz izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ni zaslišalo pravdnih strank, ker se nista odzvali sodnemu vabilu (glej 7. točko izpodbijane sodbe). Gre za v ZPP predvideno posledico neupravičenega izostanka stranke z naroka, na katerem naj bi bila zaslišana (glej 258. in 262. člen ZPP), zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko predmetnega dokaza ni izvedlo. V tej situaciji sodišče prve stopnje ni bilo dolžno podajati nobenih dodatnih argumentov za neizvedbo dokaza, kot zmotno meni pritožnica, in s takšnim ravnanjem ni storilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Skladno s pravili ZPP tudi ″odločitev sodišča″, da na narok z vabilom za zaslišanje povabi pravdni stranki, ni v ničemer obvezujoča in torej ne učinkuje na način, da bi bilo ta dokaz sodišče v vsakem primeru dolžno izvesti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te odločbe, povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 1.116,30 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo,2 (I.) da se dopusti sprememba tožbe z razširitvijo zahtevka in da se zaradi delnega umika tožbe za plačilo 2.204,72 EUR dne 16.8.2018 in kompenzacijo v višini 2.375,34 EUR dne 21.11.2018 postopek v tem delu ustavi, ter razsodilo, (I.) da je tožena stranka (toženka) dolžna plačati tožeči stranki (tožnici) 99.682,22 EUR s pripadki, ki so podrobneje opredeljeni v izreku izpodbijane sodbe, in 44,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.7.2018 dalje do plačila, oboje v 15 dneh, ter (II.) da je toženka dolžna tožnici v 15 dneh plačati 3.979,76 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov, v primeru poteka paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo je toženka vložil pravočasno pritožbo, s katero iz vseh pritožbenih razlogov sodbo izpodbija v celoti in predlaga, naj se pritožbi ugodi in zavrne tožbeni zahtevek, podredno pa, naj se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva sodišču prve stopnje vrne v novo sojenje. V pritožbi navaja, da ne drži, da med pravdnima strankam niso potekali razgovori o rešitvi medsebojnih razmerij. Potekali so ves čas. Toženka je zatrjevala, da je bila v pogovorih za obročno plačilo in (vsaj tako je to razumela) tožnica ji je zagotovila, da bo vsaj nekaj časa z izterjavo obveznosti še počakala. Da so kontakti potekali izhaja iz tega, da je tožnica po začetku izvršbe toženki še dobavljala artikle, in iz predlogov tožnice za zaslišanje direktorja (o časovnem obsegu in načinu poslovanja) ter knjigovodkinje (o knjiženju plačil in zapiranju računov). Pogovori so obstajali. V tej smeri je toženka predlagala zaslišanje svojega zakonitega zastopnika in tudi sodišče prve stopnje je ocenilo, da je zaslišanje strank potrebno, saj je pravdni stranki vabilo na zaslišanje, nato pa je mimo svoje prvotne odločitve ta dokaz zavrnilo. S tem, ko je zaslišanje direktorjev pravdnih strank sodišče prve stopnje zavrnilo izključno iz razloga, ker se nista udeležila glavne obravnave, in pri tem ni pojasnilo, zakaj njuno zaslišanje (glede na izpostavljena in argumentirana sporna dejstva s strani toženke) tudi sicer ni potrebno, je kršilo načelo kontradiktornosti in gre za absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Sodbo je treba razveljaviti, saj pritožbeno sodišče te kršitve ne more sanirati samo.

3. V odgovoru na pritožbo toženke je tožnica predlagala zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. Med drugim je izpostavila, da gre le za poskus zavlačevanja, da so toženkine navedbe o dogovorih neresnične, da po vloženi izvršbi ni bilo več dobav, da sta bili v kontaktu s toženko le zaradi opominjanja tožnice, naj slednja plača, in da ni podana očitana absolutna kršitev, pri čemer toženka zavrnitve dokaza kot nepotrebnega na naroku ni grajala in je v tej smeri prekludirana.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Kot izhaja iz pritožbe in iz izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ni zaslišalo pravdnih strank, ker se nista odzvali sodnemu vabilu (glej 7. točko izpodbijane sodbe). Gre za v ZPP predvideno posledico neupravičenega izostanka stranke z naroka, na katerem naj bi bila zaslišana (glej 258. in 262. člen ZPP), zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko predmetnega dokaza ni izvedlo. V tej situaciji sodišče prve stopnje ni bilo dolžno podajati nobenih dodatnih argumentov za neizvedbo dokaza, kot zmotno meni pritožnica, in s takšnim ravnanjem ni storilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Skladno s pravili ZPP tudi ″odločitev sodišča″, da na narok z vabilom za zaslišanje povabi pravdni stranki, ni v ničemer obvezujoča in torej ne učinkuje na način, da bi bilo ta dokaz sodišče v vsakem primeru dolžno izvesti.

6. Tožnica je vse s strani toženke zatrjevane dogovore (tudi o obročnem plačilu nesporne obveznosti in o (s strani toženke razumljenem) zagotovilu tožnice, da bo z izterjavo obveznosti še počakala) zanikala in toženka obstoja takšnih dogovorov, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, ni izkazala. Predmetnega ugotovljenega dejanskega stanja toženka tudi s pritožbo ne izpodbije. O obstoju zatrjevanih dogovorov namreč ni mogoče sklepati na podlagi neizkazanih oziroma prešibkih pritožbeno izpostavljenih indicev, to je zatrjevanih in neizkazanih (glej 11. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) dobav po vložitvi predloga za izvršbo ter dokaznih predlogov tožnice. Obenem je sodišče prve stopnje celo ugotovilo, da so med strankama še bili kontakti (pogovori) po vložitvi predloga za izvršbo, a niso imeli vsebine, za katero se zavzema pritožnica (glej 14. točko izpodbijane sodbe).

7. Ker drugih pritožbenih trditev toženka ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo in tudi zmotna uporaba materialnega prava ni podana. Iz dejanskih ugotovitev, ki so razvidne iz prvostopenjske odločbe, zato jih pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo, je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče v konkretni zadevi materialno pravo pravilno uporabilo. Prav tako je pravilna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

8. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela in sama krije svoje pritožbene stroške, mora tožnici povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Tožnici se prizna priglašenih 1500 točk za odgovor na pritožbo, 25 točk materialnih stroškov (2 % od 1000 točk in 1 % od 500 točk) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke v času oprave storitve (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife (OT)) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 1.116,30 EUR. Tožnici se ne prizna priglašenih in tudi sicer neizkazanih 50 točk za poročilo stranki, saj gre za nesamostojno storitev oziroma za storitev, ki je že zajeta v nagradi za odgovor na tožbo.

1 Sklep se s pritožbo ne izpodbija.