Jedro

Temelj za zatrjevano pridobitev lastninske pravice na spornih kletnih prostorih je tudi po zatrjevanju tožeče stranke pravni posel. O njegovem nastanku so na razpolago listine, o njegovi vsebini in izvedbi pa tudi izpovedbe prič o kasnejši rabi teh prostorov.

Podlaga za pridobitev lastninske pravice na spornih nepremičninah naj bi bil pravni posel (20. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). Česa drugega tožbena trditvena podlaga ne vsebuje.

Sodbi sodišča druge stopnje tako v obsegu izpodbijanja odločitve o tožbenem zahtevku ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih nepravilnosti niti tistih, na katere mora po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Izrek

Revizija proti odločitvi o zahtevku iz tožbe se zavrne kot neutemeljena.

Revizija proti odločitvi o zahtevku iz nasprotne tožbe se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da so vetrolov in dva kletna prostora na jugovzhodnem delu stanovanjskega objekta na T. v G., stoječega na parc. št... k.o..., v solasti tožnikov vsakega do 1/6. Ugodilo pa je delu nasprotnega tožbenega zahtevka na ugotovitev, da so isti prostori last tožene stranke, poleg tega pa še prostora v severovzhodnem delu istega objekta v izmeri 25 m2. Tožnikom je naložilo, da morajo kletni prostor - sušilnico izročiti v posest toženi stranki, v ostalem delu pa je tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe, ki se nanaša na izročitev vetrolova in dveh kletnih prostorov, zavrnilo. Proti tej sodbi se je pritožila tožeča stranka, vendar jo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrdilo.

Proti tej sodbi tožeča stranka vlaga revizijo iz revizijskih razlogov po prvem odstavku 385. člena ZPP (Zakona o pravdnem postopku) in predlaga njeno spremembo tako, da bo ugodeno zahtevku iz tožbe, zavrnjen pa naj bo zahtevek iz nasprotne tožbe, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč ter v izpodbijanem delu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razlogi sodbe sodišča druge stopnje so nejasni in med seboj v nasprotju (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP). Ni jasno, kako naj bi tožena stranka kot pravni naslednik A. G. na spornih prostorih pridobila lastninsko pravico. Iz listin nasprotno sledi, da je ta pravica prešla na tožnike še pred nastankom pogojev za pravno nasledstvo tožene stranke. Tožniki so torej dejanski, ne pa še zemljiškoknjižni lastniki. Nižji sodišči sta verjeli izključno toženi stranki, nista pa se opredelili do odločilnih dejstev, ki jih zatrjuje in dokazuje tožeča stranka.

Nepravilno je ocenjena tudi izpoved bivšega direktorja J. K., ko je bil zaslišan kot priča v kazenskem postopku. Sicer pa so skupni prostori večstanovanjske hiše po določbi 12. člena stanovanjskega zakona v solastnini vseh etažnih lastnikov.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena, kolikor izpodbija odločitev o zahtevku iz tožbe, kolikor pa izpodbija odločitev o zahtevku iz nasprotne tožbe pa ni dovoljena.

Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP revizija utemelji s pomanjkanjem razlogov o odločilnih dejstvih in deloma z njihovim izostankom. To naj bi se nanašalo tako na dokazno oceno izvedenih dokazov (sodišče naj bi "verjelo izključno eni stranki") kot na oceno lastninskega upravičenja tožene stranke glede na pravno nasledstvo na njeni strani. Vendar pa pregled zadeve teh očitkov ne potrjuje. Temelj za zatrjevano pridobitev lastninske pravice na spornih kletnih prostorih je tudi po zatrjevanju tožeče stranke pravni posel. O njegovem nastanku so na razpolago listine, o njegovi vsebini in izvedbi pa tudi izpovedbe prič o kasnejši rabi teh prostorov. Vse to (vključujoč izpovedi tožnikov) je na nižjih stopnjah v največji meri upoštevano in ocenjeno. Katera dejstva naj bi ostala neocenjena, revizija obrazloženo niti ne pove. Očitek pomanjkanja razlogov o pravnem nasledstvu na strani tožene stranke pa je nerazumljiv. Ob dejstvu, da tožena stranka celo s stanjem v zemljiški knjigi dokazuje, da je kot lastnik pasivno (in po nasprotni tožbi aktivno) legitimirana v pravdi in ob pomanjkanju ustrezne tožbene trditvene podlage o drugačnem pravnem nasledstvu po prenehanju obstoja A. G., prihaja tožeča stranka s seboj v nasprotje: tožbo vlaga proti toženi stranki kot zemljiškoknjižnemu lastniku, istočasno pa trdi, da ta ni pravni naslednik bivšega lastnika.

Revizija torej z navedbo revizijskega razloga po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP dejansko po eni strani graja dejanske ugotovitve, ki po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP ne morejo biti predmet revizijske obravnave, po drugi strani pa izpodbijani sodbi očita zmotno pravno presojo. Na slednje je deloma že odgovorjeno. Podlaga za pridobitev lastninske pravice na spornih nepremičninah naj bi bil pravni posel (20. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). Česa drugega tožbena trditvena podlaga ne vsebuje. Dejanske ugotovitve v tej smeri pa so take (vsebina kupoprodajnih pogodb, zapisnik z dne 20.6.1967, dejanska raba prostorov, ocena izpovedi strank in zaslišanih prič), da ob nakupu stanovanj predmet kupoprodaje sporni kletni prostori niso bili, niti niso bili kasneje v tem obsegu s strani tožnikov uporabljani.

Lastninske pravice na njih torej tožeča stranka ni dokazala. V reviziji postavljena trditev, da so sporni prostori skupni prostori večstanovanjske hiše, na katerih imajo lastniki stanovanj po 12. členu Stanovanjskega zakona solastninsko pravico, pa ne spreminja le pravne, temveč tudi dejansko podlago tožbenega zahtevka. Ne glede na oceno takega ravnanja glede na določbo 191. člena ZPP tožeča stranka na revizijski stopnji navaja nova dejstva (ki bi zahtevala nove dejanske ugotovitve o tem, ali so sporni prostori skupni vsem lastnikom - tudi toženi stranki - ali ne), kar pa po določbi 387. člena ZPP ni dopustno. Sodbi sodišča druge stopnje tako v obsegu izpodbijanja odločitve o tožbenem zahtevku ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih nepravilnosti niti tistih, na katere mora po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Spor iz nasprotne tožbe pa je premoženjski spor, ki se ne nanaša na denarno terjatev. Zato je po določbi tretjega odstavka 382. člena ZPP dopustnost revizije v tem obsegu treba presojati s stališča navedbe vrednosti spora v tožbi (nasprotni tožbi). V tem obsegu gre za obvezno sestavino tožbe (drugi odstavek 186. člena ZPP in drugi odstavek 40. člena ZPP). V obravnavanem primeru je navedba vrednosti spornega predmeta v nasporotni tožbi izostala, niti ni prišlo do njene opredelitve v okoliščinah in na način iz določbe tretjega odstavka 40. člena ZPP (ko bi tudi tožeči stranki - toženi stranki po nasprotni tožbi - bila dana možnost, da zaradi zagotovitve pravice do revizije vpliva na opredelitev vrednosti spora). Izostanek navedbe vrednosti spora pa ima za posledico nedovoljenost revizije, zaradi česar je revizijsko sodišče postopalo v skladu z določbo 392. člena ZPP in revizijo v tem obsegu zavrglo.