Jedro

Pravice do denacionalizacije ni mogoče odreči osebi, če na podlagi predpisov, ki jih je za izvedbo te pogodbe sprejela tuja država, odškodnine ne bi mogla dobiti, četudi bi jo uveljavljala.

Vrhovno sodišče ne odstopa od stališča, da ZDen ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine v tuji državi, odstopa pa od razlage, da glede na določbe FIP in njenih izvedbenih predpisov ni pomembno, za katere vrste premoženja, se je Republika Avstrija odločila izplačati odškodnino.

Iz določb FIP oziroma UVEG izhaja, da so bile do odškodnine upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica. Zato ni mogoče šteti, da so bile do te odškodnine upravičene tudi osebe, ki take škode niso utrpele, jim je pa bilo podržavljeno drugo premoženje, npr. nepremičnine. Določbe FIP in izvedbenih predpisov take razlage ne omogočajo, saj taka vsebina iz besedila njihovih določb ni razvidna, prav tako to ne izhaja iz predmeta in cilja, kot sta ga opredelili pogodbeni stranki FIP.

Po navedenem torej pravica do odškodnine, kot je opredeljena v FIP in na njeni podlagi v UVEG, ni nujno pravica do odškodnine v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen v vsakem primeru odločanja o denacionalizaciji podržavljenega premoženja.

Izrek

I. Reviziji se ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, II U 115/2016-7 z dne 15. 3. 2017, se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravi delna odločba Upravne enote Maribor, št. 362-05-367/1993/182(7004) z dne 19. 2. 2015, ter se zadeva vrne temu organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti stroške upravnega spora na obeh stopnjah v višini 776,08 EUR v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper delno odločbo Upravne enote Maribor, št. 362-05-367/1993/182 (7004) z dne 19. 2. 2015. S to odločbo je prvostopenjski upravni organ zavrnil zahtevo tožnice (O. T. poročene S.) in njenega pokojnega brata S. V. za vrnitev nepremičnine, parc. št. 344/2 – vrt v izmeri 23.065 m2, ob podržavljenju prip. vl. štev. 244, k.o. ..., ki je bila podržavljena bivši lastnici S. R. Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo, št. 4902-4/2015/2 z dne 24. 2. 2016 zavrnilo pritožbo tožnice zoper navedeno odločbo.

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrdilo odločitvi tožene stranke. Ugotovilo je, da so podane okoliščine, ki jih določa drugi odstavek 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), in sicer je podana druga podlaga za odškodovanje. Sodišče se sklicuje na pravno stališče, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014, da iz Pogodbe o poravnavi škode izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj s socialnega področja (t. i. Finančne in izravnalne pogodbe - v nadaljevanju FIP)1 ter zakonov, ki jih je za izvršitev te pogodbe sprejela Republika Avstrija (Zvezni zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona,2 Zakon o vojnih in pregnanskih škodah - v nadaljevanju KVSG3 in Zvezni zakon o odškodovanju razseljencev in izgnancev - v nadaljevanju UVEG4), izhaja, da je imela razlaščenka v tuji državi na voljo pravni temelj za odškodovanje. Pregnanska škoda (v smislu 1. člena FIP) zajema tudi škodo, ki je nastala pregnancem zaradi izgube premoženja v posledici druge svetovne vojne na ozemlju Jugoslavije. V krog oseb, na katere se nanaša FIP (pregnancev oziroma preseljencev), sodi tudi pravna prednica tožnice, ki se je štela za osebo nemške narodnosti in si je avstrijsko državljanstvo pridobila dne 31. 12. 1951, od 1. 1. 1960 pa je imela stalno prebivališče v Republiki Avstriji in je kot taka sodila v krog oseb, na katere se nanaša FIP. Za podržavljeno premoženje v Jugoslaviji bi tako lahko na podlagi FIP in izvedbenih predpisov zahtevala odškodnino. Določba drugega odstavka 10. člena ZDen izključuje upravičenost do denacionalizacije tudi za pravne naslednike iz 12. člena ZDen. Ker se sodišče v celoti strinja z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke v njunih odločbah, se nanje na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sklicuje, in teh razlogov ne ponavlja.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnica (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Vlaga jo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka v upravnem sporu. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in odpravi prvostopenjsko odločbo oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

K I. točki izreka

5. Revizija je utemeljena.

**O dovoljenosti revizije**

6. V obravnavani zadevi revidentka uveljavlja dovoljenost revizije iz razloga 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Kot pomembno pravno vprašanje (ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava) izpostavlja vprašanje, "ali je S. E., rojeni S., rojeni ... in S. V., rojenemu ..., ki izpolnjujeta pogoje za pridobitev statusa upravičenca po 12. členu ZDen, mogoče odreči status denacionalizacijskega upravičenca iz razlogov po drugem odstavku 10. člena ZDen kljub temu, da za odvzeto premoženje po določbah FIP nista dobila odškodnine in do nje tudi nista bila upravičena, saj jima ni nastala pravno priznana škoda v smislu finančne izravnalne pogodbe (FIP), kar je eden od kumulativnih pogojev za pridobitev statusa oškodovanca po FIP". Vrhovno sodišče ocenjuje, da je postavljneno vprašanje pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Pred vložitvijo predmetne revizije na postavljeno vprašanje – ali so imeli upravičenci v smislu ZDen na podlagi določb FIP pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, namreč ni bilo odgovorjeno tako, kot je nanj odgovorilo Ustavno sodišče z odločbo Up 282/2015 z dne 5. 10. 2017 oziroma Vrhovno sodišče v zadevah X Ips 106/2016, X Ips 240/2016 in X Ips 216/2016. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člena ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi ni sporno, da se nanaša na nepremičnino, parc. št. 344/2 – vrt v izmeri 23.065 m2, ob podržavljenju prip. vl. štev. 244, k. o. Z. Pravni temelj podržavljenja je bil (tako kot pravilno navaja revidentka) Zakon o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb (Uradni list FLRJ, št. 63/46, 74/46 - ta predpis je naveden v 21. točki 3. člena ZDen), na podlagi katerega je bila izdana odločba Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. IV J 2021/48-2 z dne 2. 8. 1948, s katero je bila podržavljena nepremičnina bivši lastnici S. R. Gre za premoženje, katerega vrnitev je ob izpolnjevanju drugih pogojev mogoče zahtevati po določbah ZDen. Eden izmed teh drugih pogojev je, da ne obstaja izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen. Ta določa, da niso upravičenci v smislu tega zakona osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države.

9. Namen ZDen je namreč vrnitev podržavljenega premoženja, zato je zakonodajalec z navedeno določbo iz denacionalizacije izločil vse osebe, ki jim je pravo kakšne tuje države na podlagi sklenjene mirovne pogodbe ali mednarodnega sporazuma že priznalo pravico do odškodnine. Po ustaljeni sodni praksi (ki ji je pritrdilo tudi Ustavno sodišče npr. v sklepu Up-584/05 z dne 14. 4. 2006) že iz zakonskega besedila izhaja, da za odločitev o nepriznavanju statusa denacionalizacijskega upravičenca zaradi obstoja okoliščine iz drugega odstavka 10. člena ZDen zadošča, da je prejšnji lastnik za podržavljeno premoženje imel pravico dobiti odškodnino od tuje države, pri čemer ni pomembno, ali jo je tudi dejansko dobil. 10. Izpodbijana sodba temelji na stališču, da revidentka kot pravna naslednica S. R. (ki se sicer ni štela za upravičenko iz 9. člena ZDen), kot upravičenka iz 12. člena ZDen ni upravičena do denacionalizacije, ker je imela pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije na podlagi FIP in na njeni podlagi sprejetih predpisov. Takó odločitev revidentka izpodbija iz več razlogov. Navaja, da FIP kot dvostranska mednarodna pogodba ni podlaga za izplačilo odškodnin, Republika Avstrija pa je s svojo zakonodajo določila tako kriterije za opredelitev upravičencev kot tudi škodo, za katero je odškodnino mogoče dobiti. Da prejšnja lastnica in njena pravna naslednica nista bili upravičeni do odškodnine za odvzeto premoženje, naj bi dokazovalo potrdilo avstrijskega Zveznega ministrstva za finance in druga potrdila, ki jih je predložila v upravnem postopku, sodišče prve stopnje pa se do predloženih dokazov ni opredelilo, temveč se je zgolj sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014, zato je podana kršitev pravil postopka iz 15. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Glede materialnega prava pa revidentka poudarja, da bi bilo ob njegovi pravilni uporabi treba zaključiti, da v obravnavanem primeru S. R. oziroma njeni pravni nasledniki od Republike Avstrije niso prejeli nikakršne odškodnine, niti niso imeli pravice do odškodnine na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen.

11. Dosedanja sodna praksa Vrhovnega sodišča je temeljila na stališču, vključno s sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014, na katero je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje, da je FIP mogoče upoštevati v okviru drugega odstavka 10. člena ZDen, ker naj bi se ta mednarodna pogodba nanašala na plačilo odškodnine za škodo, povzročeno od Anschlussa do konca II. svetovne vojne. FIP naj bi bil torej pravni vir, ki je urejal odškodnino za v tedanji Jugoslaviji podržavljeno premoženje. Republika Avstrija pa je s svojimi predpisi in v okviru svoje proste presoje določila vrsto škode, za katero bo izplačala odškodnino, njeno višino ter socialne in druge kriterije. Ker naj bi s tem nekdanjim lastnikom odvzetega premoženja zagotovila načelno pravico do odškodnine, ni pomembno, za katere vrste premoženja se je Republika Avstrija odločila izplačati odškodnino in ne kakšna je bila njena višina. Ugovore, ki so se nanašali na konkretne pravice, ki naj bi prejšnji lastnici šle po avstrijskih predpisih, je sodna praksa zavračala s pojasnilom, da ZDen ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine, do katere so imeli prejšnji lastniki podržavljenega premoženja pravico po predpisih tuje države. Zato sodišče v teh primerih ni ugotavljalo, ali je oseba izpolnjevala vse pogoje za uveljavljanje odškodnine, niti ni ugotavljalo, ali se je odškodnina po teh predpisih nanašala na premoženje, ki ga je tej osebi podržavila nekdanja Jugoslavija.

12. Ustavno sodišče je z odločbo Up-282/15 z dne 5. 10. 2017 presodilo, da krši pravico do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave stališče, po katerem bi bilo mogoče pravico do uveljavljanja denacionalizacije na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen odreči osebi, glede katere je v konkretnem postopku ugotovljeno le, da spada v krog oseb, ki so bile po mednarodni pogodbi upravičene do uveljavljanja odškodnine po tej pogodbi, čeprav na podlagi predpisov, ki jih je za izvedbo te pogodbe sprejela tuja država, te odškodnine ne bi mogla dobiti, četudi bi jo uveljavljala. To stališče Ustavnega sodišča se, kot je razvidno iz obrazložitve odločbe Up-282/15, nanaša na vprašanje izpolnjevanja vseh pogojev, ki jih je za priznanje odškodnine določal UVEG.5

13. Ob upoštevanju stališča Ustavnega sodišča iz odločbe Up-282/15 z dne 5. 10. 2017 pravice do denacionalizacije ni mogoče odreči osebi, če na podlagi predpisov, ki jih je za izvedbo te pogodbe sprejela tuja država, odškodnine ne bi mogla dobiti, četudi bi jo uveljavljala. Ob teh izhodiščih je torej treba ugotavljati tudi, ali bi po FIP in na njeni podlagi izvedbenih predpisov prejšnji lastnik sploh lahko uveljavljal odškodnino za podržavljeno premoženje, katerega denacionalizacijo uveljavlja. Pravica do denacionalizacije namreč pomeni pravico uveljavljati denacionalizacijo za točno določeno premoženje, ki je bilo podržavljeno. Zato je na podlagi izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen denacionalizacijo mogoče odreči le osebi, ki je od tuje države imela pravico dobiti odškodnino za premoženje, katerega denacionalizacijo ta oseba uveljavlja. Ali se neka odškodnina, do katere je bila oseba upravičena, nanaša na to premoženje ali ne, pa je odvisno od razlage mednarodne pogodbe oziroma predpisa tuje države, ki je določila pravico do odškodnine. S tem Vrhovno sodišče ne odstopa od stališča, da ZDen ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine v tuji državi (nenazadnje je to stališče sprejelo tudi Ustavno sodišče že v sklepih Up 142/00 in Up 7/01), odstopa pa od razlage, da glede na določbe FIP in njenih izvedbenih predpisov ni pomembno, za katere vrste premoženja se je Republika Avstrija odločila izplačati odškodnino.6

14. FIP in na tej podlagi izdani izvedbeni predpisi (KVSG, UVEG in Zakon o prijavi škode) se vsekakor nanašajo na odškodovanje premoženjske škode, ki je nastala pregnanim ali preseljenim osebam iz FLRJ. To izrecno izhaja iz prvega odstavka točke C 6. Priloge 1 k FIP, ki določa, da odškodnine po KVSG prejmejo avstrijski državljani, pregnani ali preseljeni iz območja FLRJ. Iz besedila določb FIP pa ne izhaja, da je bil namen pogodbenih strank odškodovanje za vse vrste škode, ki so osebam nemške narodnosti nastale v zvezi z dogodki v drugi svetovni vojni. Odvzem premoženja po Zakonu o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb je glede na omenjene določbe FIP mogoče šteti med relevantne dogodke v drugi svetovni vojni. Vendar je pomembna tudi opredelitev obsega oziroma predmeta odškodovanja. FIP se v 2. členu glede pravic oškodovancev sklicuje na pravice, priznane z razširitvijo vsebine že obstoječega KVSG. KVSG pa je v § 1 določal, da se vrača materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja predmetov gospodinjske opreme ali premičnih predmetov, potrebnih za opravljanje poklica. Vendar se ta zakon nanaša le na povračilo škode, ki je nastala na avstrijskem ozemlju. Zato se upravičenja do odškodnine po njem ne morejo nanašati na premoženje, podržavljeno v takratni Jugoslaviji.

15. Za izvedbo FIP je bil sprejet še UVEG, s katerim je Republika Avstrija uredila še plačilo odškodnine za materialno škodo, ki je v zvezi z drugo svetovno vojno nastala pregnancem in priseljencem z območij izven Republike Avstrije.7 Namen UVEG, kot je opredeljen v § 1, je zagotavljanje pravic za dejanske škode v smislu § 2 Zakona o prijavi škode; in sicer prav tako kot odškodnina za gospodinjske predmete, odškodnina za premičnine, ki so potrebne za opravljanje poklica in kot pravica do izravnave krivic, tj. do dodatne pomoči oškodovancem, ki so se zaradi izgube predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, znašli v socialni stiski. Po navedenem tako iz 2. člena FIP kot iz § 1. KVSG in § I.(2) UVEG izhaja enak obseg odškodovanja.

16. Če bi se torej zahteva za denacionalizacijo nanašala na te (premične) stvari, bi bilo ob predpostavki, da so izpolnjeni še drugi pogoji (npr. dohodkovni cenzus) mogoče šteti, da je oseba imela pravico dobiti odškodnino za to vrsto podržavljenega premoženja od Republike Avstrije. Pri tem ne bi bilo pomembno, kakšna je bila višina te odškodnine za to vrsto premoženja, saj ne gre za odločanje o konkretni pravici do odškodnine na podlagi FIP. Ob tem Vrhovno sodišče poudarja, da osebe iz 12. člena ZDen – pravni nasledniki oseb, ki so imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje (premično premoženje) od tuje države, glede tega premoženja niso denacionalizacijski upravičenci.

17. To pomeni, da so bile do odškodnine po FIP oziroma UVEG upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica. Zato ni mogoče šteti, da so bile do te odškodnine upravičene tudi osebe, ki take škode niso utrpele, jim je pa bilo podržavljeno drugo premoženje, npr. nepremičnine. Določbe FIP in izvedbenih predpisov take razlage ne omogočajo, saj taka vsebina iz besedila njihovih določb ni razvidna, prav tako to ne izhaja iz predmeta in cilja, kot sta ga opredelili pogodbeni stranki FIP. Da namen FIP in njegovih izvedbenih predpisov ni bil tak, izhaja tudi iz dejstva, da je bila Republika Avstrija zavezana za plačilo odškodnin za v takratni Jugoslaviji podržavljeno premoženje avstrijskim državljanom tudi na podlagi drugih mednarodnih pogodb (npr. na podlagi drugega odstavka 27. člena Avstrijske državne pogodbe in kasneje še na podlagi Pogodbe o priznanju odškodnin za nacionalizacijo zasebnih gospodarskih podjetij iz leta 1980).

18. Stališče, po katerem bi že možnost uveljavljanja odškodnine (npr. za gospodinjske predmete) pomenila izključitveni razlog za uveljavljanje denacionalizacije podržavljenih nepremičnin, bi pomenilo tudi različno obravnavanje prejšnjih lastnikov podržavljenih nepremičnin glede na to, ali so jim bili podržavljeni gospodinjski predmeti ali ne. To pa ni namen obravnavanega izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen (preprečiti dvakratno odškodovanje za odvzeto premoženje). Zato po presoji Vrhovnega sodišča pravice do denacionalizacije nepremičnin ni mogoče odkloniti na podlagi ugotovitve, da bi bil prejšnji lastnik teh nepremičnin upravičen do odškodnine za podržavljene, izgubljene ali uničene gospodinjske predmete ali predmete, potrebne za opravljanje poklica.

19. Po navedenem torej pravica do odškodnine, kot je opredeljena v FIP in na njeni podlagi v UVEG, ni nujno pravica do odškodnine v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen v vsakem primeru odločanja o denacionalizaciji podržavljenega premoženja. Zato je stališče, na katerem temeljita izpodbijana sodba in izpodbijana upravna odločba, napačno. Zaradi napačne uporabe materialnega prava pa že upravni organ, ki je sledil dosedanji sodni praksi, ni ugotavljal vseh za odločitev o zahtevi za denacionalizacijo odločilnih dejstev.

20. Glede revizijskih navedb o potrdilu avstrijskega Zveznega ministrstva za finance in drugih dokazih avstrijskih institucij in organov kot dokazih, da prejšnja lastnica in njeni pravni nasledniki niso bili upravičeni prejeti odškodnine za odvzeto premoženje od Republike Avstrije, Vrhovno sodišče najprej pojasnjuje, da po drugem stavku drugega odstavka 10. člena ZDen pristojni upravni organ po uradni dolžnosti in na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov ugotavlja, ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države. To pomeni, da to vprašanje pristojni upravni organ rešuje neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja tujih sodnih odločb.8 V skladu z določbami Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) stranke lahko predložijo javno ali drugo listino pristojnega tujega organa ali ustanove o vsebini tujega prava, ali je bil prejšnji lastnik podržavljenega premoženja upravičen do odškodnine na tej podlagi oziroma na podlagi mirovne ali mednarodne pogodbe, pa je treba ugotavljati upoštevajoč pravila o pravu mednarodnih pogodb.9 To, kar lahko upravičenci v zvezi s tem dokazujejo, je torej vsebina tujega prava in dejstva, ki so glede na razlago tujega prava oziroma mednarodne pogodbe odločilna.

21. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbi ugodilo ter odločbo tožene stranke odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek (4. točka prvega odstavka in tretji odstavek 64. člena ZUS-1). Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku upoštevati stališča Vrhovnega sodišča, na katerih temelji ta sodba. Vrhovno sodišče še pripominja, da morebitna ugotovitev, da prejšnji lastnik na podlagi FIP in predpisov, izdanih na njeni podlagi, ni dobil ali imel pravico dobiti odškodnino za premoženje, ki je predmet v tem postopku obravnavane zahteve za denacionalizacijo, ne pomeni, da te odškodnine ni dobil oziroma je ni imel pravico dobiti na kakšni drugi podlagi. Enako kot v tej sodbi je Vrhovno sodišče svojo odločitev obrazložilo v zadevah X Ips 240/2016, X Ips 106/2016 in X Ips 216/2016. K II. točki izreka:

22. Revidentka je z revizijo uspela. Ker je Vrhovno sodišče prvostopenjsko sodbo spremenilo in samo odpravilo odločbo prvostopenjskega upravnega organa in zadevo vrnilo temu organu v ponovni postopek, je odločilo tudi o stroških upravnega spora pred sodiščem prve stopnje ter o stroških revizijskega postopka.

23. Stroški upravnega spora pred sodiščem prve stopnje so odmerjeni na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1. Skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju pravilnik)10 se revidentki priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povečani za 22 % DDV, skupaj torej 347,70 EUR. Revidentka je sicer priglasila še stroške po tar. št. 6002 Odvetniške tarife (pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev) v višini 20,00 EUR. Na podlagi tretjega odtavka 25. člena ZUS-1 se za povrnitev stroškov tožniku uporabi pravilnik in ne (tudi) Odvetniška tarif,11 zato Vrhovno sodišče teh stroškov revidentki ni priznalo.

24. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče je revidentki glede na njen zahtevek priznalo stroške v skladu z Odvetniško tarifo, in sicer po 5. točki tar. št. 30 (po drugi alineji 1. točke te tar. št., zvišano za 50 %) 344,25 EUR in 6,88 EUR (po tretjem odstavku11. Člena Odvetniške tarife), oboje povečano za 22 % DDV, skupaj torej 428,38 EUR.

25. Tožena stranka je tako dolžna revidentki povrniti stroške upravnega spora na obeh stopnjah v višini 776,08 EUR v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Vertrag zwischen der Republik Österreich und der Bundesrepublik Deutschland zur Regelung von Schäden der Vertriebenen, Umsiedler und Verfolgten, über weitere finanzielle Fragen und Fragen aus dem sozialen Bereich (Finanz- und Ausgleichsvertrag, BGBl, št. 76/62). 2 Anmeldegesetz, BGBl, št. 12/62. 3 Erweiterung des Anwendungsbereiches des Besatzungsschäden- und des Kriegs- und Verfolgungssachschädengesetz, BGBl, št. 176/62. 4 Umsiedler- und Vertreibenen- Entschädigungsgesetz, BGBl, št. 177/62. 5 UVEG je v drugem odstavku 6. člena določal, da do odškodnine na podlagi tega zakona niso upravičene osebe, katerih prihodki so v letu 1955 presegali 72.000 šilingov. 6 O tem Vrhovno sodišče že v sodbah X Ips 106/206 in X Ips 216/2016 7 Osebe, upravičene do odškodnine po UVEG, je opredeljeval Zakon o prijavi škode. Iz opredelitve pregnanca v § 4 tega zakona izhaja, da so bili do povračila škode v skladu z določbami UVEG upravičene osebe nemške narodnosti, ki so bile izgubile prebivališče v povezavi z dogodki druge svetovne vojne ali zaradi njenih posledic, in bile pregnane (tudi) z jugoslovanskega ozemlja (zaradi pregona z območja izven meja Republike Avstrije in nemške države po stanju 31. 12. 1937). 8 Tako tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-547/02 z dne 8. 10. 2003. 9 Tako tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-282/15 z dne 5. 10. 2017, v kateri se v zvezi s tem sklicuje tudi na odločbo Up-547/02 z dne 8. 10. 2003. 10 Uradni list RS, št. 24/2007 z dne 20. 3. 2007, s spremembami. 11 Takšno stališče glede uporabe Odvetniške tarife izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča I Up 141/2017 z dne 6. 9. 2017.