Jedro

Etažna lastnina lahko nastane bodisi z dogovorom solastnikov oziroma z odločitvijo sodišča o razdružitvi solastnine s preoblikovanjem v etažno lastnino, bodisi tako, da izključni lastnik stavbe odsvoji posamezne dele stavbe s pripadajočimi deli. Vendar pa je sodna praksa že zavzela tudi stališče, da je pred uveljavitvijo SPZ etažna lastnina lahko nastala in obstajala kljub temu, da razmerje ni bilo zemljiškoknjižno evidentirano, in da tudi taka razmerja uživajo pravno varstvo. Med temi primeri so tudi položaji, v katerih je bila stavba v naravi dejansko in pravno razdeljena na posamezne dele in je nastala t. i. dejanska etažna lastnina, v zemljiški knjigi pa se je izvedla z vpisom solastninskih deležev posameznih etažnih lastnikov na zemljiški parceli, na kateri stoji stavba, na enak način pa je tekel tudi nadaljnji promet posameznih delov. Zanje se je v sodni praksi izoblikoval pojem navidezne solastnine.

ZVEtL ni ovira za dokončanje začetih pravdnih postopkov etažnih lastnikov v zvezi z uveljavljanjem sodnega varstva njihove lastninske pravice in predstavlja le dodatno možnost varstva lastnikov v stavbah v etažni lastnini, v katerih ta (še) ni pravno urejena.

Bistveno za presojo, ali gre za pravo ali za navidezno solastnino (in posledično za dejansko etažno lastnino), je, ali se je promet odvijal s posameznimi deli stavbe in ali se je to zgodilo po volji vseh (vknjiženih ali izvenknjižnih) lastnikov nepremičnine, na kateri stavba stoji.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, 1) da se sprememba tožbe z dne 23. 6. 2014 dovoli (I. točka izreka), 2) da se zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnica lastnica posameznega dela stavbe št. x na naslovu L., ki stoji na nepremičninah ID ..., ... in ..., in sicer stanovanja – celotne etaže s prizidkom (teraso) v II. nadstropju, s posebej naštetimi sobami ter garažo v pritličju prizidka, ter sorazmernega deleža na skupnih delih in napravah večstanovanjske stavbe št. x in funkcionalnega zemljišča k stavbi (II. točka izreka), 3) da se zavrne podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnica poleg vknjiženega solastninskega deleža 5/14 nepremičnine ID ... solastnica navedene nepremičnine še do 373/10.000 in da je solastnica nepremičnine ID ... do 4/10, za kolikor se zmanjša solastninski delež I. L. in T. D., tako da solastninski delež vsakega od njiju znaša 3/10 (III. točka izreka) in 4) da je tožnica dolžna tožencem povrniti njihove stroške postopka (IV. in V. točka izreka).

2. Tožnica v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo po izvedbi obravnave razveljavi in ugodi primarno postavljenemu zahtevku, podrejeno pa naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obravnavanem primeru gre za položaj navidezne solastnine in dejanske etažne lastnine, v skladu s prakso, ki je bila v preteklosti pogosta, pa so se etažni lastniki vpisovali v zemljiško knjigo kot solastniki (enako tudi odločba VSL I Cp 666/2013 z dne 24. 5. 2013). To dokazujeta prva prenosa lastninskih pravic. Prvotno je bila nepremičnina v solastnini C. L. in F. L., kasneje pa je na podlagi darilne pogodbe in dedovanja pred nacionalizacijo prišlo do vknjižbe solastninskih deležev na N. L. glede 1/7 ter na J. L. in I. L. vsakega glede 3/7. S kupno pogodbo 11. 12. 1961 je prišlo do oblikovanja etažne lastnine, ko so vsi solastniki skupaj opredelili, kaj predstavlja solastninski delež 3/7. Ta posamezen del stavbe je bil kasneje predmet pravnega prometa. Stanovanje je bilo prodano Zbornici ... V postopku lastninjenja je lastnica postala prvotoženka, ki ga je očitno pridobila kot posamezen del stavbe. Glede na vse preteklo dogajanje v zvezi z obravnavanimi nepremičninami (prodaje, vlaganja zaradi prizidav, prenosi z darilnimi pogodbami, številne zakonske zveze in razveze) je pravno in dejansko v tem trenutku nemogoče ugotoviti matematično pravilno in korektno ter do vseh solastnikov pošteno višino solastninskih deležev. Izvorne težave, to je približne ocene solastninskega deleža posameznega dela, se namreč ne da več korigirati. Ni sprejemljivo stališče sodbe, da zaradi postopka po Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine in določitvi pripadajočega zemljišča (v nadaljevanju ZVEtL) tožnica nima pravnega interesa za primarno postavljeni zahtevek. O vprašanju, ki je sporno v obravnavani zadevi, v nepravdnem postopku ne bo dokončno odločeno. Ugotovitve sodbe dajejo le podlago za zaključek o sporu glede posesti prostorov med prvotoženko in drugotožencem, ne pa tudi v razmerju do tožnice. Te okoliščine bi bile lahko pomembne le v sporu o lastninski pravici prvotoženke ali drugotoženca. Nesprejemljiva je ugotovitev sodbe, da je drugotoženec svoj solastninski delež določil samovoljno in brez soglasja ostalih solastnikov. Solastninski deleži so bili določeni s prvotno prodajo v letu 1961, ob nadaljnjih prenosih pa so bile hkrati vse enote etažne lastnine natančno opisane. Zaradi zmotnega zaključka, da je bil predmet prenosa solastninski delež, je zmoten tudi zaključek, da ni podlage za priposestvovanje posameznega dela stavbe. Tožnica prilaga pet dopisov in odločbo, ki izvirajo iz postopka za pridobitev prvotoženkine stanovanjske pravice.

3. Drugotoženec v odgovoru na pritožbo predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku ugodi. Sklicuje se na odločbe VS RS II Ips 390/2009, II Ips 83/2009 in II Ips 178/2009 ter odločbo US RS I Up 193/2011, v katerih je bilo zavzeto stališče, da je navidezna solastnina ena od oblik dejanske etažne lastnine. Tudi v sodni praksi višjih sodišč je zavzeto stališče, da je z opredelitvijo predmeta pogodbe in prevzemom v posest kljub vknjiženim solastninskim deležem nastala dejanska etažna lastnina (sklepi VSL I Cp 89/2015, II Cp 330/2013 in I Cp 666/2013). Nesporno je, da je bila delitev realizirana in da to še posebej velja za prvotoženko, ki je stanovanje pridobila na podlagi pogodbe z dne 14. 10. 1992 od tedanje Občine L. 4. Prvotoženka in tretjetoženec v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev. Trditve o predmetu pogodb in o pravnem interesu so pritožbena novota. Nov je tudi dokaz z vpogledom v odločbo I Cp 666/2013. Tožnica doslej ni predložila vseh pogodb, na katere se sklicuje v pritožbi, glede dokazov iz arhiva Mestne občine L., priloženih pritožbi, pa ni navedla, zakaj jih ni mogla pridobiti prej. V postopku po ZVEtL in v tem postopku se odloča o isti stvari.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Prvotoženkino in tretjetoženčevo stališče v odgovoru na pritožbo, da so v pritožbi navedena nova dejstva in novi dokazi, ki ne smejo biti upoštevni, ni utemeljeno. Na pogodbo iz leta 1961 in njen pomen je tožnica opozorila že v vlogi, predloženi na prvem naroku za glavno obravnavo. O obstoju pravnega interesa se je prav tako izrekla že pred izdajo sodbe, sicer pa gre za pravno gledišče in ne za navedbo dejstva. Navajanja dejstev ne predstavlja niti pritožbeno sklicevanje na sodno prakso. Listine, priložene pritožbi, za odločitev o pritožbi niso pomembne in se zato o pravočasnosti njihove predložitve pritožbenemu sodišču ni treba izreči. 7. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno: - da med pravdnimi strankami teče od leta 1983 nepravdni postopek zaradi razdružitve skupnega premoženja, - da je bil I. L. napoten na pravdo za ugotovitev, da njegov solastni delež na nepremičnini parc. št. x k. o. ... znaša 3356/1000, in da je bil tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnjen,(1) - da pri Okrajnem sodišču v Ljubljani od 16. 4. 2012 teče postopek za vzpostavitev etažne lastnine na večstanovanjski stavbi v L., v katerem drugotoženec predlaga, naj se na nepremičninah ID ... in ... vzpostavi etažna lastnina, določijo skupni deli stavbe, posamezni deli stavbe in solastninski deleži, ki pripadajo vsakokratnim lastnikom na skupnih delih stavbe, ter za vsak posamezen del določi lastnika in odredi vknjižba v zemljiški knjigi, - da je pravni prednik tožnice T., d.o.o., s kupno pogodbo, sklenjeno 15. 9. 1999 z V. P. L. in Š. L., pridobil obseg pravic, ki sta jih imeli prodajalki; prodajalki sta z darilno pogodbo z dne 17. 11. 1989 pridobili vsaka 1/7 solastninski delež z.k. telesa II – hiše v L., tedaj vpisane v vl. št. ..., k. o. ..., in pravico uporabe na parc. št. x iste k. o., V. L. pa je prodala še svoj solastninski delež na istih nepremičninah do 1/14; zemljiškoknjižno dovolilo se nanaša na 5/14 solastninski delež, - da po navedeni kupni pogodbi predmet prodaje v naravi predstavlja celotno stanovanjsko etažo s prizidkom, teraso v 2. nadstropju hiše v L. s predsobo, hodnikom, kuhinjo, teraso, prostori za etažno ogrevanje, dnevno sobo, otroško sobo, rezervnim prostorom, kopalnico, spalnico v skupni izmeri 120,25 m2, shrambo v kleti hiše, hodnik, garažo v pritličju ter sorazmeren solastninski delež na skupnih prostorih in napravah hiše, - da ima tožnica v posesti posamezen del stanovanja (pravilno: stavbe), kot je opisan v prodajni pogodbi, na podlagi katere je stanovanje pridobila v posest, in ki v zemljiški knjigi ni vknjiženo, prvotoženka in tretjetoženec pa trdita, da ima v posesti več, kot znaša njen solastninski delež, - da med prvotoženko, drugotožencem in prednikom tožnice J. L. ni bilo dogovora o uporabi nepremičnine, - da si je drugotoženec samovoljno in brez soglasja ostalih solastnikov določil solastninski delež, - da se je površina osnovne zgradbe spreminjala zaradi nadgradnje in posameznih adaptacij, - da posest tožnice in njenih pravnih prednic ni bila nesporna, saj je prvotoženka tožnico ob ogledu nepremičnine opozorila, da stanovanjska hiša še ni razdeljena in da od leta 1983 teče nepravdni postopek za razdružitev solastnine, ter je bila tožnica vključena v nepravdni postopek glede razdružitve solastnine.

8. Na podlagi navedenih ugotovitev, predvsem pa dejstev, da je bil v pogodbah, s katerimi se je odvijal pravni promet, naveden solastninski delež, da od leta 1983 teče postopek za razdružitev solastnine in da med prvotoženko, drugotožencem in prednikom tožnice ni bilo dogovora o uporabi nepremičnin(e), sodba zaključuje, da predmet prenosov niso bili posamezni deli stavbe, marveč solastninski deleži, in da sta zato primarni zahtevek, ob nadaljnji ugotovitvi, da je bila tožnica z navedenim seznanjena, pa tudi podredni zahtevek neutemeljena.

9. Utemeljen je pritožbeni očitek, da v presojo, ali je bil predmet prenosa solastninski delež ali lastninska pravica na stanovanju kot posebnem delu stavbe v etažni lastnini s solastninsko pravico na skupnih delih, niso bile vključene vse relevantne okoliščine.

10. Etažna lastnina lahko nastane bodisi z dogovorom solastnikov oziroma z odločitvijo sodišča o razdružitvi solastnine s preoblikovanjem v etažno lastnino, bodisi tako, da izključni lastnik stavbe odsvoji posamezne dele stavbe s pripadajočimi deli. Vendar pa je sodna praksa že zavzela tudi stališče, da je pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) etažna lastnina lahko nastala in obstajala kljub temu, da razmerje ni bilo zemljiškoknjižno evidentirano, in da tudi taka razmerja uživajo pravno varstvo. Med temi primeri so tudi položaji, v katerih je bila stavba v naravi dejansko in pravno razdeljena na posamezne dele in je nastala t. i. dejanska etažna lastnina, v zemljiški knjigi pa se je izvedla z vpisom solastninskih deležev posameznih etažnih lastnikov na zemljiški parceli, na kateri stoji stavba, na enak način pa je tekel tudi nadaljnji promet posameznih delov. Zanje se je v sodni praksi izoblikoval pojem navidezne solastnine, prvič uporabljen v sodbi VS RS II Ips 390/2009.(2)

11. Sodna praksa Vrhovnega sodišča, sprejeta po odločbi VS RS II Ips 390/2009, ne potrjuje argumenta izpodbijane sodbe, da je obravnavana zadeva bistveno drugačna od navedene zadeve, ker je bila v tisti zadevi glavna obravnava zaključena pred uveljavitvijo ZVEtL. V novejših odločbah je bilo že večkrat zavzeto stališče, da ZVEtL ni ovira za dokončanje začetih pravdnih postopkov etažnih lastnikov v zvezi z uveljavljanjem sodnega varstva njihove lastninske pravice in da predstavlja le dodatno možnost varstva lastnikov v stavbah v etažni lastnini, v katerih ta (še) ni pravno urejena. Vrhovno sodišče je v več zadevah obravnavalo vprašanja, povezana z uveljavljanjem tovrstnih lastninskih zahtevkov, a ni razlikovalo med primeri, v katerih je bila obravnava zaključena pred uveljavitvijo ZVEtL ali kasneje.(3) V teh odločbah se je izoblikovalo tudi stališče, da je pravilen tožbeni zahtevek, v katerih tožnik zahteva ugotovitev lastninske pravice na celoti prostorov, ki predstavljajo posebni del stavbe, in solastninske pravice na skupnih delih stavbe.(4) Tak zahtevek je kot primarni postavljen v obravnavani zadevi.

12. Izhajajoč iz navedenih stališč sodne prakse argument izpodbijane sodbe, da gre v obravnavani zadevi za solastnino, ker že od leta 1983 teče postopek za razdružitev solastnine in etažna lastnina še ni bila učinkovito oblikovana, ne more imeti pomembnejše teže. Upoštevaje navedbe pravdnih strank je jedro spora med tožnico na eni strani ter prvotoženko in tretjetožencem na drugi strani(5) prav v tem, ali je bila glede spornih nepremičnin oblikovana dejanska etažna lastnina ali so v solasti pravdnih strank. Iz ugotovitev sodbe ne izhaja, da je bilo jedro spora v nepravdnem postopku drugačno. Poleg tega postopek ni bil ovira, da solastniki ne bi razpolagali s tistimi deli stavbe, ki so jih šteli za svoje. Nenazadnje je bil začet v obdobju, ko v sodni praksi še ni bil izoblikovan pojem dejanske etažne lastnine.

13. Odločilne teže pri presoji o navedenem ključnem vprašanju tudi ne more imeti argument sodbe, da med prvotoženko, drugotožencem in prednikom tožnice J. L. ni bilo dogovora o uporabi nepremičnine. Obstoj dogovora solastnikov o načinu rabe nepremičnine je sicer okoliščina, ki govori v prid obstoju prave (in ne navidezne) solastnine. Pritožba pa utemeljeno uveljavlja, da nasprotno dejstvo, se pravi neobstoj takega dogovora sam po sebi ne daje podlage niti za eno niti za drugo stališče. 14. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek o neobrazloženosti ugotovitve sodbe, da si je drugotoženec samovoljno in brez soglasja ostalih solastnikov določil solastninski delež. Iz sodbe niso razvidni argumenti, na katerih temelji navedena ugotovitev.

15. Pomembnejše teže za razrešitev spornega vprašanja tudi ne more imeti ugotovitev sodbe, da je prvotoženka tožnico ob ogledu nepremičnine opozorila, da stanovanjska hiša še ni razdeljena in da od leta 1983 teče nepravdni postopek za razdružitev solastnine, ter da je bila vključena v nepravdni postopek glede razdružitve solastnine. Ta ugotovitev je pomembna le za zaključek, da tožnica ni pridobila več pravic, kot jih je imel njen pravni prednik, ne pa za presojo, kakšen obseg pravic je imel njen pravni prednik.

16. Bistveno za presojo, ali gre za pravo ali za navidezno solastnino (in posledično za dejansko etažno lastnino), je, ali se je promet odvijal s posameznimi deli stavbe in ali se je to zgodilo po volji vseh (vknjiženih ali izvenknjižnih) lastnikov nepremičnine, na kateri stavba stoji.(6) Pritožba zato utemeljeno opozarja, da je bila premajhna teža dana pogodbi z dne 11. 12. 1961, ki so jo na strani prodajalcev sklenili vsi trije tedanji solastniki nepremičnine in katere predmet je bilo stanovanje v prvem nadstropju stanovanjske hiše. To stanovanje je bilo potrditvah tožnice (in drugega toženca) samostojen predmet nadaljnjega pravnega prometa in ga je prvotoženka odkupila na podlagi določb Stanovanjskega zakona (SZ). Iz navedb pravdnih strank, ki v sodbi niso bile ovrednotene,(7) izhaja, da se je po sklenitvi navedene kupoprodajne pogodbe pravni promet odvijal tudi z drugimi (osamosvojenimi) deli stavbe (vključno s kasneje nastalimi prizidavami in nadzidavami) in da je bil predmet razpolaganja (bodisi prodaje, bodisi darila ali pogodbe o razdružitvi skupnega premoženja) vsakokrat opredeljen po vsebini, solastninski delež pa le ocenjen in ne vedno tudi ustrezen (skladen s stanjem nepremičnin, na katerih stoji stavba, in ki se je od prve odsvojitve spreminjal). Če bi se izkazalo, 1) da je bil s soglasjem vseh tedanjih solastnikov kot predmet prodaje v letu 1961 določen en del stavbe kot stanovanjska enota, 2) da je bila ta stanovanjska enota (opredeljena kot 3/7 solastninski delež) tudi kasneje predmet samostojnega prometa, 3) da je vsak od ostalih solastnikov (gre za drugega toženca I. L. in za pravnega prednika tožnice ter tretjega toženca J. L.) razpolagal s tistimi osamosvojenimi deli nepremičnine, ki jih je bodisi že od leta 1961 uporabljal, bodisi kasneje (ob nenasprotovanju ali celo s konkludentno izraženim soglasjem ostalih solastnikov) prizidal ali nadzidal, in 4) da je opredelitev predmeta razpolaganja s solastninskim deležem izhajala iz prvotnih solastninskih deležev vsakega od njiju, bi navedeno prejkone zadostovalo za zaključek, da se je promet po (konkludentno izraženi) volji "solastnikov" odvijal z osamosvojenimi deli stavbe. Upoštevaje uveljavljeno stališče sodne prakse, da je treba zagotoviti sodno varstvo etažni lastnini, četudi je bila le dejansko (in ne tudi pravno) urejena, ne bi bilo sprejemljivo postavljanje prestrogih zahtev glede načina izraženja volje solastnikov, da se je promet odvijal s posameznimi deli stavbe (in ne s solastninskimi deleži).

17. Pritožba utemeljeno opozarja tudi na zmotnost stališča, da tožnica zaradi postopka po ZVEtL nima pravnega interesa za odločitev o primarno postavljenem zahtevku. To stališče se ni odrazilo v odločitvi o zahtevku in zato na njeno pravilnost ne more vplivati. Ker gornji razlogi narekujejo razveljavitev izpodbijane sodbe, pa pritožbeno sodišče dodaja, da sam tek postopka za vzpostavitev etažne lastnine na podlagi ZVEtL tožnici ne odvzema pravnega interesa za obravnavanje tožbe. Pritožba utemeljeno opozarja, da odločitev v postopku po ZVEtL ne postane materialno pravnomočna (prvi odstavek 25. člena ZVEtL)(8), na (morebitno) pravnomočno odločitev o obstoju lastninske pravice pa bo sodišče, ki odloča v postopku po ZVEtL, vezano. Neutemeljeno je tudi stališče prvotoženke in tretjega toženca v odgovoru na pritožbo, da je predmet odločanja v obeh postopkih enak. Vrhovno sodišče je že večkrat navedlo, da odločitev o zahtevku, kakršen je primarno postavljen v obravnavani zadevi, predstavlja (le) prvi korak k vzpostavitvi etažne lastnine, kar je predmet postopka po ZVEtL.

18. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje se bo moralo v novem sojenju ob upoštevanju gornjih materialnopravnih izhodišč opredeliti do vseh relevantnih navedb pravdnih strank in oceniti predlagane dokaze, pomembne za presojo, ali je bil predmet pogodbe, na katero tožnica opira svojo lastninsko pravico, posebni del stavbe s pripadajočimi upravičenji na skupnih delih ali solastninski delež. Glede na to, da o istem spornem vprašanju glede istih nepremičnin tečeta dve pravdi, in da navedeno terja enak odgovor v obeh zadevah, bo kljub dolgotrajnosti nepravdnega postopka, iz katerega izvirata obe zadevi, pred odločitvijo smiselno pretehtati, ali naj sodišče z odločitvijo v tej zadevi počaka do odločitve revizijskega sodišča v drugi pravdi.

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Zoper odločbo VSL I Cp 283/2014 z dne 16. 4. 2014, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba in potrjena sodba in sklep sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe v zvezi s primarnim zahtevkom (za ugotovitev lastninske pravice) in o zavrnitvi podrednega zahtevka za ugotovitev višjega solastninskega deleža od vknjiženega, je vložena revizija, o kateri po dostopnih podatkih v času izdaje te odločbe še ni bilo odločeno.

Op. št. (2): Gre za eno od pojavnih oblik ti. dejanske etažne lastnine, kamor sodita še izvenknjižna etažna lastnina (ko je pravni promet s posameznimi deli tekel izvenknjižno, posamezni deli pa so bili v preteklosti predmet enkratnih ali večkratnih prenosov lastninske pravice) in nedokončana etažna lastnina (ko so nekateri deli vpisani kot posamezni deli, ostali pa ne). Prim. Božič Penko, ZVEtL, Pravosodni bilten, št. 4/13, str. 119 in nasl., in Debevec, Razmerja pri etažni lastnini, nastali pred uveljavitvijo SPZ, Pravna praksa, št. 43/2012, str. 9 in nasl. Prim. npr. odločbe VS RS II Ips 390/2009 z dne 14. 3. 2013, II Ips 202/2012 z dne 23. 10. 2014 in II Ips 151/2014 z dne 17. 12. 2015. Op. št. (3): Glej npr. odločbe II Ips 13/2012 z dne 14. 6. 2012, II Ips 76/2012 z dne 15. 1. 2015, II Ips 316/2014 z dne 3. 9. 2015, II Ips 316/2013 z dne 24. 9. 2015 in II Ips 151/2014 z dne 17. 12. 2015. Op. št. (4): Tako izrecno sodba VS RS II Ips 316/2013. Op. št. (5): V drugi zadevi, ki je pred revizijskim sodiščem, pa med drugotožencem na eni strani ter prvotoženko in tretjetožencem na drugi strani.

Op. št. (6): Prim. zgoraj navedeni sodbi VS RS II Ips 390/2009 in II Ips 202/2012. Op. št. (7): Ker se izpodbijana sodba do njih ni opredelila, je pri odločanju o utemeljenosti pritožbe treba izhajati iz predpostavke o obstoju zatrjevanih dejstev.

Op. št. (8): Določba se glasi: "Po vzpostavitvi etažne lastnine v postopku za vzpostavitev etažne lastnine po tem zakonu lahko udeleženci in druge osebe svoje zahtevke na skupnih in posameznih delih uveljavljajo v pravdi oziroma v drugih postopkih, pri čemer odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju."