Jedro

Tudi ob izostanku posebnega ukaza oziroma odreditve so bili sestanki, ki se jih je moral tožnik udeležiti vsakodnevno, torej tudi na dan tedenskega počitka, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, obvezni, tožnik se jih je moral udeležiti in tega ni mogel prenesti na druge pripadnike. Ali gre za nalogo, ki je posegla v tožnikovo pravico, je vprašanje materialnopravne presoje, ki jo je sodišče prve stopnje opravilo pravilno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna toženka tožniku plačati odškodnino za nezagotovljeni tedenski počitek v višini 4.700,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2017 do plačila in pravdne stroške v višini 1.757,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje toženka v celoti iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da tožnik ni navedel, po čigavem ukazu je na dni tedenskega počitka opravljal delo. Z izpovedjo ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage (sodba VSM I Cp 704/2016). Razlogi izpodbijane sodbe so nezadostni in posplošeni. So v nasprotju s predloženimi evidencami. Upoštevaje sodno prakso (sklep VSRS VIII Ips 22/2020) je tedenski počitek kršen le, če je treba opraviti določeno delo po izrecnem ukazu nadrejenega. Delo, ki ga narekuje narava mednarodne misije, ne posega v pravico do tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izjave A. A., da je bil tedenski počitek zagotovljen, tožnik nikoli ni izpostavil, da mu ne bi bil zagotovljen. Ni se opredelilo do navedb toženke, potrjenih s predloženimi analizami in pregledi, da se vzdrževanje materialnih sredstev ni izvajalo na te dni, da se je tožnik sam odločil, kdaj bo pripravil dokumentacijo, niti se ni opredelilo do predloženih ukazov, ki so skladni z evidencami in izpovedjo B. B., ki je bil tožniku neposredno nadrejeni, da na te dni ni bilo operativnih nalog. Priča je izpovedal, da bi moral tožnik kot poveljnik voda sam zase zagotoviti tedenski počitek, v aprilu 2015 mu ga je on, ker si ga ni zagotovil. Ker se sodišče prve stopnje do bistvenih navedb toženke ni opredelilo, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. in 212. členom ZPP ter kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka je tožniku zagotovila tedenski počitek na določene, datumsko opredeljene dni, kar je potrjeno z listinami v spisu in izpovedjo oziroma pisno izjavo prič B. B. ter A. A. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da je izpoved B. B. neverodostojna, je pavšalna. Izpovedal je, da se je o tedenskem počitku poročalo in da je bilo treba tožniku določene dni posebej zagotoviti. Odgovornost tožnika je bila, da v primeru nezagotavljanja tedenskega počitka na to opozori nadrejene. Podpise so vodili tožnik in priče, ki jih je predlagal. Predložene evidence so verodostojne listine. Izpodbijane sodbe se ne da preizkusiti, ker iz nje ne izhaja, kaj je tožnik na določen dan delal. Dela tožnik ni dokazal. Na njem je bilo dokazno breme, ki mu ni zadoščeno z izpovedjo strank in prič C. C. ter D. D., ki zasledujeta enak interes kot tožnik. Tožnik sam je, enako kot priča B. B., potrdil, da mu na določene dni niso bile odrejene naloge. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, pri čemer tožnik niti konkretnih nalog ni navedel. Določene naloge pomenijo le spoštovanje hišnega reda in skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS ne posegajo v pravico do tedenskega počitka. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in zahtevek zavrne oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki ju uveljavlja pritožba. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

5. Pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. in 212. členom ZPP, ki določata razpravno načelo oziroma povezanost trditvenega in dokaznega bremena. V zvezi s tem so njeni očitki, da je sodišče prve stopnje dejstva ugotavljalo izven trditvene podlage oziroma da je bila trditvena podlaga tožnika nezadostna, ki niso utemeljeni. Tožnik je v tožbi na splošno navedel, katero delo je opravljal na mednarodni misiji KFOR ..., ki je trajala od 17. 10. 2014 do 29. 4. 2015, in še posebej, katero delo je opravljal vsak dan (tudi sestanki). V prvi pripravljalni vlogi z dne 15. 3. 2022, s katero se je opredelil do toženkinih navedb v odgovoru na tožbo, v katerem je konkretno navedla dni tedenskega počitka, je svojo trditveno podlago dopolnil, in sicer je najprej na splošno za vse te dni, nato pa za vsak dan posebej podal navedbe, katere naloge je opravljal. 6. Tožnik pred sodiščem prve stopnje sicer ni izrecno navedel, kdo mu je delo na dan tedenskega počitka ukazal, pri čemer sodišče prve stopnje dejstev ni ugotavljalo izven trditvene podlage, saj ni ugotovilo, da bi mu delo na dan predvidenega tedenskega počitka kdorkoli ukazal, ampak je utemeljeno izhajalo iz stališča, da ni niti življenjsko logično niti smiselno pričakovati, da bi bila vsaka naloga, ki jo je moral opraviti, takšna, da bi zahtevala poseben ukaz oziroma odreditev. Tudi ob izostanku posebnega ukaza oziroma odreditve so bili sestanki, ki se jih je moral tožnik udeležiti vsakodnevno, torej tudi na dan tedenskega počitka, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, obvezni, tožnik se jih je moral udeležiti in tega ni mogel prenesti na druge pripadnike. Ali gre za nalogo, ki je posegla v tožnikovo pravico, je vprašanje materialnopravne presoje, ki jo je sodišče prve stopnje opravilo pravilno. Toženka se glede tega neutemeljeno sklicuje na stališča v sklepu VIII Ips 22/2020 z dne 30. 6. 2020, s katerimi je Vrhovno sodišče RS izpodbijano odločitev razveljavilo, ker je bila presoja sodišč prve in druge stopnje, da je bila kršena pravica do tedenskega počitka v zvezi z določenimi nalogami, zmotna (naloge, ki sodijo v okvir spoštovanja hišnega reda), v zvezi z določenimi pa preuranjena (kot so sestanki, ker ni bilo ugotovljeno, kako so potekali, kakšno je bilo njihovo trajanje, pogostost in vsebina).

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh za odločitev bistvenih dejstvih, tako da jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Do določenih navedb toženke in predloženih dokazov se sodišče prve stopnje sicer ni opredelilo, vendar s tem očitane kršitve ni storilo, saj gre za navedbe, ki za odločitev niso bistvene, oziroma za dokaze, ki niso bili predlagani za ugotavljanje bistvenih dejstev.

8. Toženka v pritožbi neutemeljeno poudarja vsebino izjave A. A., da je bil tedenski počitek zagotovljen. Sodišče prve stopnje te listine (ne gre za pisno izjavo priče v smislu 236.a člena ZPP) pri ugotavljanju dejanskega stanja utemeljeno ni upoštevalo v večji meri, saj gre za elektronsko korespondenco (B14), ki se sploh ne nanaša na tožnika, ampak se v njej A. A. opredeljuje do zagotavljanja tedenskega počitka drugemu pripadniku E. E. 9. Sodišče prve stopnje je presojo o kršitvi pravice do tedenskega počitka utemeljilo na ugotovitvi, da se je tožnik na dni, za katere je toženka trdila, da je bil prost, udeleževal obveznih sestankov z nadrejenimi in je na njih poročal o izvedenih nalogah, poleg tega je moral vsakodnevno načrtovati delo za naslednji dan. Tožnik je poleg navedenega podal navedbe tudi glede drugih nalog, posebej za vsak dan posebej, ki ga je v odgovoru na tožbo izpostavila toženka in ga ponavlja v pritožbi.

10. Upoštevaje, da sodišče prve stopnje ni štelo, da bi bila tožniku pravica kršena zaradi drugih nalog, kot je vzdrževanje materialnih sredstev in priprava dokumentacije, ali operativnih nalog, so s tem povezane pritožbene navedbe za odločitev nebistvene in se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP). Enako velja za navedbe glede nalog, ki pomenijo spoštovanje hišnega reda.

11. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo izpovedi tožnika in prič C. C. ter D. D., ki so bile skladne. Upoštevalo je tudi izpoved priče B. B., ki je potrdil, da so sestanki potekali "praktično skoraj vsak dan" in da, čeprav na dni tedenskega počitka niso bile predvidene operativne naloge, tožnik ni bil prost vsega dela. Sicer izpovedi te priče utemeljeno ni sledilo, kar je ustrezno utemeljilo; ni ji sledilo, da je bil tedenski počitek tožniku zagotovljen.

12. Toženka pred sodiščem prve stopnje ni podala navedb, da bi B. B. tožniku posebej odredil tedenski počitek in da so podpise evidenc vodili tožnik in priči, ki jih je predlagal (C. C., D. D.). Te navedbe so kot pritožbene novote neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP). Njene navedbe, da je bil tožnik tisti, ki bi si moral kot poveljnik voda sam zase zagotoviti tedenski počitek, je deloma nasprotna njenim navedbam pred sodiščem prve stopnje; v odgovoru na tožbo je na primer navedla, da mu je tedenski počitek zagotovila.

13. Toženka v pritožbi predložene evidence neutemeljeno označuje kot verodostojne listine, saj to niso, da bi se v skladu s prvim odstavkom 224. člena ZPP štelo, da dokazujejo resničnost tistega, kar se v njih potrjuje ali določa. V pravdnem postopku (individualnem delovnem sporu) razen navedenega ni določenih nobenih dokaznih pravil; tožnik je za svoje navedbe (katere naloge je opravljal na dni tedenskega počitka) predlagal dokaze, vključno z zaslišanjem prič; dokaznemu bremenu je zadostil, kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje.

14. V zvezi s predloženimi evidencami, ki so podpisane s strani tožnika, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil ukaz za podpisovanje dan s strani poveljnika čete. Tudi v tem delu je pravilno upoštevalo izpoved priče B. B., da ni bil poleg pri podpisovanju, in tako utemeljeno ni verjelo njegovi izpovedi v delu, da ni bilo nobenih pripomb. Tudi sicer morebitno dejstvo, da ni bilo pripomb v zvezi z evidencami, še ne pomeni, da je bil tedenski počitek na določene dneve zagotovljen (niti da je tožnik s podpisom privolil v kršitev pravice).

15. Toženka v pritožbi neutemeljeno prikazuje, kot da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kaj je tožnik delal na posamezne dni, ko mu tedenski počitek ni bil zagotovljen. Pravilno je ugotovilo, da se je vsakodnevno (torej tudi na te dni) udeleževal obveznih sestankov tako z nadrejenimi, na katerih je poročal o izvedenih nalogah, kot s podrejenimi oziroma je slednjim predajal navodila. Poleg tega je načrtoval naloge za naslednji dan. Na tej dejanski podlagi je utemeljeno presodilo, da mu toženka tedenskega počitka, ki ga urejata 156. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) in drugi ter tretji odstavek 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.), ni zagotovila in je zahtevku ugodilo. Toženka v pritožbi višini prisojenega zneska ne ugovarja.

16. Ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tisti, ki jih uveljavlja toženka, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev, da toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP (načelo uspeha v pravdi; 154. člen ZPP).