Jedro

Za vprašanje zastaranja terjatve, ki izhaja iz mandatne pogodbe, ni bistveno, kdaj je bila posamezna storitev opravljena, marveč čas izvršitve vseh opravil, izhajajočih iz pooblastilnega razmerja. Pri tem ni bistveno, kdaj so bili posamezni postopki dejansko končani, saj lahko tečejo tudi po tem, ko pravdni stranki prekineta sodelovanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (tč. II in IV. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 82164/2011 z dne 19. 6. 2011 v prvem in tretjem odstavku izreka. Toženi stranki je naložilo plačilo 7.213,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2011 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper ugodilni del (točka II izreka) in odločitev o stroških postopka (točka IV izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni v smeri celotne zavrnitve tožbenega zahtevka, vključno s stroškovno posledico. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Opozarja, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno zavrnilo ugovor zastaranja. Za začetek teka zastaranja sta pomembni določbi 339. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) in 19. člena Odvetniške tarife.(2) Slednji določbi sodišče razlaga nepravilno. Določbo 19. člena OT je treba razlagati na način, da terjatev odvetnika za opravljeno storitev praviloma zapade v plačilo po sami izvedbi posamezne storitve. Po izvedbi vseh storitev, kot absolutnem najkasnejšem času zapadlosti, pa odvetniške storitve zapadejo le v primeru določenih specifičnih oz. izjemnih okoliščin, ki pa jih mora zatrjevati in dokazati izvajalec storitve, v konkretnem primeru tožeča stranka. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi napačne uporabe materialnega prava nepravilno štelo, da so terjatve tožeče stranke zapadle v plačilo šele ob zaključku posameznih sodnih postopkov, saj bi kot datum zapadlosti moralo upoštevati datume izvedbe posameznih storitev. Tožeča stranka bi morala datumsko pojasniti in dokazati, kdaj so bili posamezni sodni postopki, v katerih je zastopala toženo stranko, končani. Teh podatkov tožeča stranka ni navedla, zato tudi ni dokazala, da je od zaključka vseh sodnih postopkov minilo manj kot tri leta. Prvostopenjsko sodišče je protispisno in brez kakršnekoli podlage v navedbah ali dokazih strank zapisalo, da naj bi vsi postopki, v katerih je tožeča stranka zastopala toženo, še vedno potekali. Glede na razlogovanje prvega sodišča bi to pomenilo, da terjatev tožeče stranke za plačilo storitev sploh še ni zapadla v plačilo, zato bi bilo treba tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Zmoten oz. preuranjen je zaključek o dokazanosti obsega storitev. Tožena stranka je na več mestih poudarila, da tožeča stranka ni opravila vseh storitev, ki jih je zaračunala z izstavljenim računom. Takšen ugovor pa predstavlja negativno dejstvo, ki ga tožena stranka ni dolžna in ne more dokazovati. Da so bile vse storitve, zajete v vtoževanem računu, dejansko opravljene, mora dokazati tožeča stranka. V zvezi s tem uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Opozarja, da je odločitev sprejeta brez vsakršne konkretne obrazložitve in na podlagi prostega preudarka, čeprav ni šlo za primer, ki ga predvideva določba 216. člena ZPP. Sodba ne vsebuje jasnih razlogov za končno višino obveznosti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni pojasnilo, na podlagi katerih listin in na kakšen način je izračunalo znesek 114,35 EUR, ki naj bi predstavljal materialne stroške, zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Graja odločitev v stroškovnem delu, ker je sodišče odločilo, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške. Glede na to, da je tožeča stranka od tožene zahtevala plačilo 18.026,69 EUR, prisojen pa ji je bil znesek 7.213,28 EUR, je uspela le s 40 %, v preostalem delu je bil njen zahtevek zavrnjen. Zato bi moralo sodišče ustrezen del stroškov tožene stranke naložiti v plačilo tožeči stranki, saj je bila več kot polovica njenega tožbenega zahtevka zavrnjena.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni podala odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba zmotno opozarja na nepravilno zavrnitev ugovora zastaranja. Pravilno je razlogovanje prvega sodišča, da sodi mandatna pogodba, sklenjena med pravdnima strankama, v krog gospodarskih pogodb, za katere velja zastaralni rok treh let. Prvo sodišče je pri vprašanju zastaranja pravilno izhajalo iz materialnopravnega izhodišča, ki ga je našlo v določbi 19. člena OT. Na podlagi citirane določbe se šteje, da je odvetniška storitev opravljena najkasneje, ko odvetnik v celoti izvrši vsa opravila, izhajajoča iz pooblastilnega razmerja ali iz sklepa pristojnega organa. Na podlagi predmetne določbe, ki jo je treba uporabiti pri vprašanju zastaranja terjatev iz postopkov, pričetih pred 1. 1. 2009, je pravilen materialnopravni zaključek, da je odvetniška storitev opravljena najkasneje, ko odvetnik v celoti izvrši vsa opravila, izhajajoča iz pooblastilnega razmerja. Na podlagi predmetne določbe tudi z metodami razlage ni mogoče priti do ugotovitve, za katero se zavzema pritožba - obstoj določenih specifičnih oz. izjemnih okoliščin, ki bi jih moral zatrjevati in dokazovati izvajalec storitve. Takšno razlogovanje nima podlage v povsem nedvoumni določbi drugega odstavka 19. člena OT, ki postavlja jasno razmejitev med nezastaranimi in zastaranimi terjatvami. Povsem irelevantna je navedba sodišča, da postopki, za katere tožeča stranka zahteva plačilo opravljenih storitev, še potekajo. Bistveno je, da so postopki potekali v času vložitve tožbe oziroma, da ni odvetnik v celoti izvršil vseh opravil, izhajajočih iz pooblastilnega razmerja oz., da ni bil izdan sklep pristojnega organa v posamičnem postopku več kot tri leta pred vložitvijo tožbe. Tožeča stranka je predložila zelo obsežen seznam (list. št. 93 do 143), v katerem je natančno navedla stranke, opravilne številke, vrednost spornega predmeta; datumsko je specificirala opravljeno storitev in napravila obračun. Tožena stranka je sicer ugovarjala, da so nekatere terjatve zastarane, ker so bila posamična opravila izvršena več kot tri leta pred vložitvijo tožbe. Vendar pa, kot je bilo že prej pojasnjeno, ni bistveno, kdaj je bila posamezna storitev opravljena, marveč čas izvršitve vseh opravil, izhajajočih iz pooblastilnega razmerja. Predložena obsežna specifikacija povsem ustrezno pojasni, kdaj so bile posamične storitve opravljene in izkazuje tek postopka. Pri tem pa ni bistveno, kdaj so bili posamezni postopki dejansko končani, saj lahko tečejo tudi po tem, ko pravdni stranki prekineta sodelovanje. Tožeča stranka je k računu št. 10223 z dne 24. 10. 2010 predložila seznam, v katerem so navedene opravilne številke spisa, vključno z datumskimi označbami opravljene storitve, kar omogoča ugotovitev, koliko časa je tožeča stranka na posamični zadevi delala in katere storitve je opravila; vse to pa tudi omogoča presojo glede zastaranja terjatve.

6. Pritožbeno zatrjevanje, da sodišče za ugotovitev glede teka postopkov ni imelo podlage v navedbah strank, je zmotno. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 24. 4. 2014 v točki XXIII navedla, da izvršilni postopki še niso bili končani. Tožena tej trditvi ni konkretizirano ugovarjala, niti ni ugovarjala, da je bil v času treh let pred vložitvijo tožbe končan kateri od postopkov, navedenih v seznamu tožeče stranke.

7. Pritožba zmotno meni, da bi moralo sodišče v primeru, (ne)končanja postopkov zahtevek zavrniti. Čeprav postopek še traja, ima odvetnik možnost za posamezen sklop opravil izdati račun, še posebej v primeru, če gredo zadeve v smeri prenehanja mandatnega razmerja. Tožeča stranka je imela podlago za izstavitev vtoževanega računa, s katerim je zaračunala storitve, ki jih je za toženo stranko opravila v daljšem časovnem razdobju. Iz predloženega seznama izhaja, da postopki v roku treh let pred vložitvijo tožbe še niso bili zaključeni, tožena stranka pa tudi ni izkazala nasprotnega.

8. Tudi pritožbeni očitki, ki jih tožena stranka naslavlja v zvezi z obsegom opravljene storitve, niso utemeljeni. Bistveno je, da je tožeča stranka predložila zelo natančen seznam, v katerem je navedla tako opravilne številke kot tudi datume oprave storitev, vključno s ceno storitve. Glede na takšno specifikacijo bi morala tožena stranka natančno pojasniti, katera od storitev, navedena v seznamu, ni bila opravljena ter katera od storitev je bila zaračunana dvakrat. Temu bremenu pa tožena stranka ni zadostila, zato so neutemeljeni njeni pritožbeni očitki, da sodba glede obsega storitev nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti.

9. Pritožba utemeljeno opozarja, da v konkretnem primeru ne pride v poštev odločanje po prostem preudarku, saj ne gre za primer, ki ga predvideva določba 216. člen ZPP. Kljub temu pa to ni imelo vpliva na pravilnost in zakonitost odločitve. Prvo sodišče je podalo ustrezno pojasnilo o načinu obračuna. Izhajalo je iz specifikacije tožeče stranke ter ugovorov tožene stranke o neutemeljenosti določenih postavk v specifikaciji. Za opravljene storitve v postopkih, začetih pred 1. 1. 2009, je uporabilo Odvetniško tarifo in kot vrednost točke določilo 0,459 EUR. Za storitve v postopkih, začetih po 1. 1. 2009, pa je uporabilo Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT). Do ugovorov tožene stranke se je jasno opredelilo. Tako je sledilo nekaterim njenim ugovorom in pri izračunu skupnega zneska nagrade ni upoštevalo pregledov spisov, listin in druge dokumentacije ter kratkih dopisov strankam. Ugotovilo je, da tožeča stranka ni upravičena do plačil za umik izvršbe, preklic rubeža, predlog sodišču ali izvršitelju ter predlog za odlog izvršbe, prav tako pa tudi ne do nagrade po tar. št. 3465 ZOdvT v zvezi z opravo storitev glede Zavoda ..., medtem ko je glede poizvedb do plačil le delno upravičena. Res je, da prvo sodišče ni natančno pojasnilo, na katere opravilne številke iz seznama tožeče stranke se nanašajo storitve, ki jih ni priznalo, vendar pa je način obračunavanja v zadostni meri pojasnjen, kar omogoča preizkus.

10. Glede materialnih stroškov, ki jih je sodišče obračunalo v znesku 114,35 EUR, pritožbeni očitek ni utemeljen. Tožeča stranka je v seznam vključila tudi materialne stroške (sodne takse), sodišče pa je pri izračunu zneska upoštevalo 13. člen OT, ki toženi stranki nalaga povračilo sredstev, ki jih je tožeča stranka zanjo založila. Ker tožena stranka zneskom iz specifikacije ni konkretizirano ugovarjala, je sodišče, ob pooblastilu iz 13. člena OT, tožeči stranki priznalo materialne stroške v znesku 114,35 EUR.

11. Sodišče se je pri odločitvi glede pravdnih stroškov poslužilo dodatnega merila iz drugega odstavka 154. člena ZPP. Upoštevalo je celotni potek pravde in delni uspeh obeh strank ter pravilno odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Tožeča stranka je namreč uspela z zneskom 12.325,20 EUR, kar je precej več kot 50 % uspeh. Ker pa ji je tožena stranka že plačala 5.111,92 EUR, za kolikor je znižala svoj zahtevek v izvršilnem postopku, njena terjatev znaša še 7.213,28 EUR. Ob upoštevanju vseh teh dejstev pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna odločitev, da stranki nosita vsaka svoje stroške pravdnega postopka.

12. Ker pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere, skladno z določbo 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Op. št. (1): Ur. list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.

Op. št. (2): Ur. list RS, št. 67/2003 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: OT.