Jedro

Ob ugotovitvi, da je bil zvočni posnetek snemanja razgovora pri sodnem izvedencu pridobljen z neupravičenim posegom v njegovo ustavno varovano pravico do komunikacijske zasebnosti, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se mora iz spisa izločiti celoten prepis tega zvočnega posnetka, nadalje pa tudi izjave, ki so iz slednjega prepisane v kazensko ovadbo in predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj.

Izrek

Pritožba C. C., zakonite zastopnice mladoletne oškodovanke kot tožilke B. B., se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Domžalah je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo predlog zagovornika osumljenega A. A. za izločitev zvočnega posnetka z dne 19. 7. 2017 (točka I. izreka), ugodilo pa je predlogu zagovornika za izločitev prepisa posnetka z dne 19. 7. 2017 in iz spisa izločilo v izreku navedeno vsebino izjav (točka II. izreka).

2. Zoper sklep se je pritožila C. C. kot zakonita zastopnica mladoletne oškodovanke kot tožilke zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, in sicer „točko I. izreka izpodbijanega sklepa tako, da predlog zagovornika osumljenega za izločitev zvočnega posnetka z dne 19. 7. 2017 zavrže, točko II. izreka izpodbijanega sklepa pa spremeni tako, da predlog zagovornika za izločitev izjav, navedenih v točki II. izreka, zavrne“.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Odločitvi prvostopenjskega sodišča pod točko I. izreka izpodbijanega sklepa pritožnica nasprotuje z navedbami, da je sodišče meritorno odločalo o dokazu, ki ga ni v spisu.

5. Iz podatkov spisa izhaja, da je pritožnica zvočni posnetek z dne 19. 7. 2017 priložila kazenski ovadbi, vloženi na Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani, ne pa tudi kasneje vloženemu predlogu za opravo posameznih preiskovalnih dejanj. Sodišče prve stopnje je v tožilski spis želelo vpogledati, vendar je s strani državnega tožilstva prejelo odgovor, da spisa sodišču ne morejo poslati, saj je ovadba temeljila na posnetku neupravičenega snemanja, takšno dokumentacijo pa je državni tožilec dolžan izločiti, izločene dokaze v tožilskem spisu pa lahko pregledujeta le osumljenec in njegov zagovornik (list. št. 93 spisa). Glede na navedeno je ugotoviti, da je dokaze, pridobljene z nedovoljenim snemanjem, iz tožilskega spisa izločil že državni tožilec in sodišču niso bili posredovani, v kazenski spis sodišča prve stopnje pa pritožnica zvočnega posnetka ni vložila. Ob ugotovitvi, da zvočnega posnetka v predmetnem kazenskem spisu ni in ga iz njega tako ni mogoče izločiti, se zagovornikov predlog za njegovo izločitev izkaže za neutemeljenega, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

6. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na neobstoječe stanje, so neutemeljene. Zmotno in brez podlage v določbah kazenskega postopka pa je tudi pritožbeno stališče, da sodišče ne bi smelo meritorno odločati in bi moralo zagovornikov predlog zavreči in ne zavrniti. Predlog zagovornika za izločitev dokazov je bil pravočasen, popoln in razumljiv, sodišče ga je zato ustrezno obravnavalo in zgolj ugotovitev, da posnetka, ki ga je med drugim za izločitev predlagal zagovornik, v spisu ni bilo, sodišču ne daje podlage, da bi predlog v tem delu moralo zavreči, kot posplošeno navaja pritožnica. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na določbo drugega in tretjega odstavka 83. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), v skladu s katero sodišče s sklepom, po uradni dolžnosti ali na predlog stranke, izloči nedovoljene dokaze ali pa predlog stranke za izločitev zavrne. Nasprotne pritožbene navedbe in zatrjevanje kršitev „kazensko procesnih pravil, Ustave in mednarodnih konvencij, ki zavezujejo Slovenijo“, pa so neutemeljene in tudi povsem nekonkretizirane.

7. Pritožbeno sodišče ne zazna nikakršnega nasprotja med točko I. izreka izpodbijanega sklepa in njeno obrazložitvijo, ki ga pritožnica zatrjuje z navedbo, da „obrazložitev sklepa ne daje prvostopenjskemu sodišču zakonske podlage ali možnosti, da na predlog zagovornika iz spisa izloči posnetek z dne 19. 7. 2017, saj tega dokaza ni v spisu“. Sodišče prve stopnje navedenega posnetka iz spisa ni izločilo, kar jasno izhaja iz I. točke izreka izpodbijanega sklepa, svojo odločitev, zakaj dokaza ni izločilo, pa je v skladu z izrekom opisalo v točki 9. obrazložitve.

8. Nadalje pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača navedbe pritožnice, da sodišče prve stopnje ne bi smelo odločati o zvočnem posnetku in o dokazih, ki naj bi iz njega izhajali, ker se z njimi ni seznanilo. Četudi sodišče prve stopnje ni poslušalo vsebine zvočnega posnetka z dne 19. 7. 2017, je na podlagi vseh preostalih okoliščin lahko ugotovilo, da je posnetek naredila pritožnica z nedovoljenim snemanjem razgovora pri sodnem izvedencu. Ni namreč sporno, kje in kdaj je bil posnetek narejen ter kakšna je bila vsebina pogovora, saj se je nanj sklicevala pritožnica sama, tako v kazenski ovadbi kot v predlogu za opravo posameznih preiskovalnih dejanj (tega pa tudi v pritožbi ne zanika), sodišču pa je predložila tudi zapis posnetka in vanj jasno zabeležila čas in kraj dogajanja, namen srečanja, vse prisotne, namen zapisa in natančno vsebino razgovora. Glede na navedeno in lastne navedbe pritožnice v dokumentaciji spisa, v katerih govori o „zapisu posnetka srečanja pri sodnem izvedencu dne 19. 7. 2017“, pritožbeno sodišče ne dvomi, da predložen zapis pogovora (priloga A2) dejansko predstavlja prepis zvočnega posnetka z dne 19. 7. 2017. Nenazadnje je pri vsaki posamezni izjavi v prepisu zapisan tudi (do sekunde natančen) čas izjave na posnetku, zato pritožbeno sodišče zavrača pritožnico v navedbah, da ne gre za prepis zvočnega posnetka, temveč zgolj za zapis tega, kar je sama videla in slišala na pregledu pri izvedencu.

9. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil zvočni posnetek snemanja razgovora sodnega izvedenca z dne 19. 7. 2017 pridobljen z neupravičenim posegom v njegovo ustavno varovano pravico do komunikacijske zasebnosti, je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da se mora iz spisa izločiti celoten prepis tega zvočnega posnetka, nadalje pa tudi izjave, ki so iz slednjega prepisane v kazensko ovadbo in predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj.

10. Pritožnica v zvezi z izjavami, ki jih je sodišče izločilo iz predloga za opravo posameznih preiskovalnih dejanj in kazenske ovadbe, zatrjuje, da le-te ne predstavljajo prepisa zvočnega posnetka z dne 19. 7. 2017, temveč gre za navedbe pritožnice, ki je bila neposredno udeležena na kraju in ob času nastanka teh izjav ter je o njih izpovedovala iz lastnih zaznav.

11. Čeprav pritožbeno sodišče ne oporeka pritožbenim navedbam, da je bila pritožnica prisotna na razgovoru pri sodnem izvedencu, pa ugotavlja, da pri spornih izjavah ne gre za njeno lastno opisovanje srečanja, kot želi prikazati v pritožbi, temveč za dobesedno prepisovanje izjav iz prepisa zvočnega posnetka v ostalo dokumentacijo spisa. Izjave mladoletne oškodovanke in osumljenca, kot so zapisane v predlogu za opravo posameznih preiskovalnih dejanj in v kazenski ovadbi, so tako vsebinsko kot slogovno povsem identične besedilu iz prepisa zvočnega posnetka. Pritožnica je vse sporne izjave tudi citirala, jih tako, za razliko od ostalega besedila, razločila z narekovaji, ali pa jih je vnesla v posebej oblikovane razpredelnice pogovora, v katerih je bil ob vsaki posamezni izjavi naveden tudi čas (minuta in sekunda) posnetka, ko je bila izjava izrečena. Prav tako se je pritožnica sama sklicevala na zvočni posnetek in prepis zvočnega posnetka, ter je tako ob zapisu spornih izjav kontinuirano navajala, da jih „izkazuje posnetek srečanja in zapis prepisa, ki ga prilaga“ oziroma da je „to zabeleženo na posnetku in zapisu“. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbenih navedb, da sporne izjave iz predloga za opravo posameznih preiskovalnih dejanj in kazenske ovadbe ne izhajajo iz prepisa posnetka in da gre zgolj za njeno lastno opazovanje.

12. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu obrazložilo svojo ugotovitev, da je pritožnica s snemanjem srečanja pri osumljencu kot sodnemu izvedencu neupravičeno posegla v njegovo pravico do komunikacijske zasebnosti, hkrati pa je opravilo tudi presojo pravice mladoletne oškodovanke, ki naj bi jo z nedovoljenim snemanjem zasledovala pritožnica, ter navedlo konkretne razloge za zaključek, da pritožnica legitimnega cilja, ki naj bi ga s snemanjem zasledovala, ni opravičila (točke 16 do 19 obrazložitve). Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni opravilo tehtanja med pravicami osumljenca in oškodovanke, prav tako pa pritožnica konkretnih razlogov izpodbijanega sklepa ne more uspešno izpodbiti s ponavljanjem povsem pavšalnih navedb o varovanju pravic mladoletne oškodovanke in preprečevanju kaznivih dejanj osumljenca nad oškodovanko. Prav tako ne držijo navedbe v pritožbi, da je osumljenec namenoma izvajal nedopustne aktivnosti zoper mladoletno oškodovanko, kar naj bi izhajalo iz njegovega zagovora, da bi postopal drugače, če bi vedel, da se njegovo delovanje zoper mladoletno oškodovanko protokolira, saj osumljenec v svojem zagovoru, ki ga je podal dne 9. 1. 2019, tega ni navajal. 13. Pritožnica razlogov izpodbijanega sklepa prav tako ne more izpodbiti s posplošenimi navedbami, da sodišče prve stopnje o nezakonitosti dokazov ni opravilo postopka, „ni zbiralo dokazov niti ni izvajalo dokazov niti ni razsojalo skladno s pravili ZKP“, ter da z izdajo izpodbijanega sklepa brez sodnega postopka obdolžuje in zatrjuje storitev kaznivih dejanj ter grobo krši človekove pravice in svoboščine mladoletni oškodovanki in njeni zakoniti zastopnici, saj takšne pritožbene navedbe ostajajo na ravni neobrazloženosti, zato se sodišče druge stopnje do njih ne more opredeliti.

14. Upoštevaje vse obrazloženo je višje sodišče pritožbo zakonite zastopnice mladoletne oškodovanke kot tožilke zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 403. člena ZKP), saj ni ugotovilo kršitev, ki jih uveljavlja pritožnica in tudi ne tistih, ki jih preverja samo po uradni dolžnosti.

15. Pritožbeno sodišče na koncu pojasnjuje, da je izpodbijani sklep lahko preizkusilo le v okviru pritožbenih navedb, pri preizkusu sklepa po uradni dolžnosti pa je v skladu z določbo petega odstavka 402. člena ZKP preverilo zgolj stvarno pristojnost sodišča. Kljub navedenemu pa je ugotovilo, da tehnika izločanja besedila v izpodbijanem sklepu ni pravilna, saj je sodišče prve stopnje v izrek sklepa (pri določenih alinejah) zapisalo prav vsebino izjav, ki se izločajo. S takšnim postopanjem je v izreku sklepa, in posledično v spisu, ostalo besedilo, ki bi moralo biti izločeno. Pritožbeno sodišče v okviru svojih pooblastil, skladno s petim odstavkom 402. člena ZKP in ob odsotnosti pritožbe, podane v tej smeri, v izpodbijani sklep ni moglo poseči, zato bo navedeno pomanjkljivost moralo odpraviti sodišče prve stopnje z ustreznim sklepom.