Jedro

Ker tožnik soglasja solastnice za uporabo zemljišč ni predložil, je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je zemljišča izbrisal iz kmetijskega gospodarstva, katerega nosilec je tožnik.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Lenart je z izpodbijano prvostopno odločbo odločila, da se iz kmetijskega gospodarstva KMG-MID …, katerega nosilec je tožnik, v celoti izbrišejo GERK-i z identifikacijskimi številkami: GERK-PID …. Upravna enota po uradni dolžnosti vpiše spremembe v evidenco GERK po dokončnosti te odločbe in o tem obvesti stranko z izpisom iz registra kmetijskih gospodarstev. Iz obrazložitve izhaja, da je pooblaščenec A. B., na Upravni enoti Lenart dne 21. 4. 2011 izjavil, da se ne strinja s tem, da so GERK-i, katerih solastnica je A., gre za parc. št. 261, 263, 282, 283, 290, 291, 292, 293, 295, 296 in 297 k.o. …, vpisani na kmetijskem gospodarstvu nosilca C. Prvostopni organ je zato tožnika pozval, naj predloži dokazilo o pravici do uporabe teh zemljišč. Tožnik je odgovoril, da se je žena A. na lastno željo preselila v dom starostnikov in je na kmetiji ostal sam, to pa še naprej obdeluje in na njej gospodari. Po vpogledu v zemljiško knjigo je prvostopni organ ugotovil, da sta lastnika zemljišč s parcelnimi št. 261, 263, 283, 290, 291, 292 in 293 k. o. … A. in C., vsak do polovice. Lastniki zemljišča s parcelno št. 282 k. o. … so A. do 24516/51272, C. do 24516/51272 in Republika Slovenija do 2240/51272. Lasniki zemljišč s parcelnimi št. 295, 296 in 297 k. o. … so A. in C. vsak do 1/6 ter D. in E. vsaka do 1/3. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov je obvestil prvostopni organ, da ima tožnik s skladom, ki je upravljalec kmetijskih zemljišč v Republiki Sloveniji, sklenjeno zakupno pogodbo za solastniški delež in ne nasprotujejo vpisu GERK-a na tej parceli. Prvostopni organ je opravil tudi ustno obravnavo in tako po izvedenem ugotovitvenem postopku ugotovil, da tožnik živi na kmetiji sam, saj se je A. leta 2010 preselila v dom starostnikov. Tožniku pri delu na kmetiji pomaga hčerka E. z družino. Solastnica A. je po pooblaščencih v postopku, B. in D., izjavila, da tožniku ne daje soglasja za uporabo kmetijskih zemljišč in vpisa GERK-ov. Na osnovi tega upravni organ zaključuje, da se stranki nista mogli sporazumeti glede uporabe kmetijskih zemljišč, soglasje vseh solastnikov za uporabo kmetijskih zemljišč, ki so v uporabi kmetijskega gospodarstva, pa je pogoj za vpis v register kmetijskih gospodarstev. Ker tožnik ni predložil dokazil o soglasju A. za uporabo predmetnih zemljišč, je prvostopni organ s sklicevanjem na četrti odstavek 3. člena in 35. člen Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju Pravilnik) odločil, kot izhaja iz izreka prvostopne odločbe.

Tožnik se je zoper to odločbo pritožil, Ministrstvu za kmetijstvo in okolje pa je z odločbo, št. 33008-106/2011/2 z dne 10. 5. 2012 njegovo pritožbo zavrnilo. GERK (grafična enota rabe zemljišča kmetijskega gospodarstva) je strnjena površina kmetijskega zemljišča z enako dejansko rabo, ki je v uporabi enega kmetijskega gospodarstva. Način vodenja registra kmetijskih gospodarstev in s tem postopke in pogoje za vpis v RKG določa Pravilnik o registru kmetijskih gospodarstev. V predmetni zadevi ni sporno, da so predmetna zemljišča v solasti A. in C., prav tako ni sporno, da A. odreka C. soglasje za uporabo navedenih zemljišč. Solastnik zemljišča mora imeti za pridobitev pravice do uporabe pridobljeno soglasje vseh lastnikov oziroma solastnikov in glede na to, da jih C. nima, je odločitev prvostopnega organa pravilna (7. točka prvega odstavka 2. člena Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev). Glede pritožbenih navedb v zvezi z zaščiteno kmetijo drugostopni organ pojasnjuje, da predmet tega postopka ni vprašanje odločanja o zaščiteni kmetiji, temveč pravica do uporabe kmetijskih zemljišč, kot to določa Pravilnik o registru kmetijskih gospodarstev. V skladu s tem Pravilnikom pa tožnik nima soglasja za uporabo zemljišč, katerih solastnica je A. Drugostopni organ tudi zavrača pritožbeno navedbo, da je storjena bistvena kršitev pravil postopka, ker se prvostopni organ ni izrekel o predlogu pooblaščenca tožnika, naj upravni organ prekine postopek do odločitve v nepravdnem postopku na sodišču. Organ prve stopnje se sicer o tem predlogu ni izrecno izrekel, šteje pa da je ta predlog zavrnil z izdajo izpodbijane odločbe. Drugostopni organ pa dodaja, da zgolj izjava, da bo podan predlog, naj sodišče odloči o poslu rednega upravljanja ter o predlogu za začasno odredbo, ki bo tožniku dodeljevala pravico za uporabo teh zemljišč do razrešitve spora, ne zadošča, da bi upravni organ prekinil postopek.

Tožeča stranka v vloženi tožbi navaja, da je bilo v postopku zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnica A. namreč dne 2. 6. 2011 ni bila več solastnica nepremičnin, glede katerih je tekel postopek izbrisa GERK. Svoj solastniški delež na teh nepremičninah je namreč s pogodbo o preužitku sklenjeno pri notarju X. izročila D. Glede na to pooblaščenca A. nista mogla v imenu solastnice dati izjave, da se A. ne strinja z vpisom GERK-ov, saj slednja ni bila več solastnica nepremičnin. Ugotovitev o solastništvu je torej zmotno ugotovljena kot nesporna. Dejansko stanje je bilo tako v postopku napačno ugotovljeno, saj dejanski in pravni solastnik o soglasju ni bil vprašan. Razen tega tožeča stranka ponavlja pritožbeno trditev, da bi moral prvostopni organ prekiniti postopek zaradi vložitve predloga za pridobitev začasne pravice za uporabo zemljišč o razrešitvi spora. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so v njej navedeni, in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Odgovor na tožbo je po svojem pooblaščencu vložila tudi A., ki nastopa v tem upravnem sporu kot prizadeta stranka v smislu 3. alinee 16. člena v zvezi s prvim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ta v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da sta A. in D. pri notarju X.u dne 18. 5. 2011 sklenili pogodbo o preužitku, vendar pa je bil predlog za vknjižbo lastninske pravice te pogodbe vložen šele 26. 7. 2011, o predlogu pa je sodišče odločilo dne 24. 11. 2011. Glede na to, da pride do prenosa lastninske pravice šele z vpisom v zemljiško knjigo, je zato odločitev upravnih organov, ki sta v zvezi s soglasjem za uporabo solastne nepremičnine upoštevala izjave A. oziroma njenih pooblaščencev pravilna. Prizadeta stranka tudi meni, da prvostopni organ pravilno postopka ni prekinil in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Priglaša tudi stroške upravnega spora.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: Način vodenja registra kmetijskih gospodarstev določa Pravilnik o registru kmetijskih gospodarstev (Pravilnik). Ta v 7. točki prvega odstavka 2. člena določa, da so zemljišča v uporabi kmetijskega gospodarstva, tista zemljišča, za katera ima nosilec kmetijskega gospodarstva pravico do uporabe. Pravico do uporabe ima nosilec, ki je lastnik ali zakupnik zemljišča oziroma ima za uporabo zemljišča pridobljeno soglasje vseh lastnikov oziroma solastnikov zemljišč ali drugo pravno podlago, iz katere izhaja pravica do uporabe zemljišč. Upravna enota vpiše v register kmetijskih gospodarstev podatke o GERK na podlagi predloga nosilca (22. člen Pravilnika). Upravna enota pa lahko, kadar dvomi v pravilnost prijavljenih podatkov GERK, pozove nosilca, da predloži dokazila, s katerimi izkazuje pravico do uporabe zemljišč (prvi odstavek 35. člena Pravilnika). Če nosilec dokazil iz prvega odstavka 35. člena Pravilnika ne predloži, ali če upravna enota na podlagi predloženih dokazil ugotovi, da pogoji za vpis GERK niso izpolnjeni, upravna enota odloči o izbrisu GERK iz registra kmetijskih gospodarstev.

Po presoji sodišča so bila zgoraj navedena določila v predmetni zadevi pravilno uporabljena. Po izjavi pooblaščenca solastnice predmetnih zemljišč A., da tožnik nima soglasja vseh solastnikov za uporabo predmetnih zemljišč, je prvostopni organ postopal v skladu s prvim odstavkom 35. člena Pravilnika in tožnika pozval, da predloži dokazila, s katerimi izkazuje pravico do uporabe zemljišč. V predmetni zadevi ni sporno, da tožnik soglasja solastnice A. za uporabo predmetnih zemljišč ni predložil. Ker torej tožnik tega soglasja ni predložil, je prvostopni organ predmetna zemljišča izbrisal iz kmetijskega gospodarstva, katerega nosilec je tožnik.

Na pravilnost izpodbijane odločitve tudi tožbene navedbe ne vplivajo. V času izdaje izpodbijane prvostopne odločbe je bila po podatkih zemljiške knjige solastnica tega zemljišča A. in pogodba o preužitku, ki je bila podlaga za prenos lastninske pravice, ne vpliva na pravilnost odločitve, saj je za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom potreben vpis v zemljiško knjigo (49. člen SPZ). Predlog za vpis v zemljiško knjigo je bil vložen 26. 7. 2011, torej po izdaji prvostopne odločbe.

Prav tako ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da bi moral prvostopni organ prekiniti predmetni postopek. Postopek se prekine iz razlogov navedenih v 153. členu ZUP, v predmetni zadevi pa nobeden od teh razlogov ni bil podan.

K zgoraj navedenemu sodišče še dodaja, da izpodbijana odločitev temelji na določilih Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev, podlaga za to pa je v tudi Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki v 66. členu določa, da ima solastnik pravico in imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. Kolikor torej en solastnik uporablja solastni del drugega solastnika, mora za to imeti njegovo soglasje. Upravljanje s solastno stvarjo je urejeno v 67. členu SPZ. Solastnik, ki se glede poslov rednega upravljanja ne more sporazumeti z drugimi solastniki, lahko predlaga, da o tem odloči sodišče v nepravdnem postopku (četrti odstavek 67. člena SPZ). Tožeča stranka niti ne zatrjuje, da je predlog že vložila, vsekakor pa lahko to še vedno stori.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožeča in prizadeta stranka sta zahtevali povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.