Jedro

Sodna odločba je vsaka odločba, ki jo izda sodni organ (sem ne sodijo le odločbe, ki pomenijo konec postopka ali njegovega dela, ampak tudi odločbe, ki odrejajo začasne ukrepe ali ukrepe zavarovanja). Uredba Bruselj I bis v točki a) 2. člena to izrecno tudi določa. Prekinitev postopka je izjema od načela izvršljivosti sodbe, izvršljive v državi članici izvora, zato zahteva restriktivno razlago. Namenjena je uravnoteženju dolžnikovega položaja z možnostjo, da se ta izjemoma, kadar je to nujno potrebno, s prekinitvijo posebej varuje. Cilj tega ukrepa je namreč v tem, da se stranko, zoper katero se zahteva izvršitev, obvaruje pred škodo, ki presega nevšečnosti, ki redno spremljajo izvršbo. Pavšalen očitek pritožnika, da bi sodišče postopek moralo prekiniti, ne zadošča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Nasprotni udeleženec kot upnik je zoper predlagatelja kot dolžnika na podlagi plačilnega naloga Delovnega sodišča v Massi (Italija) D.I. 33/2015 z dne 21. 1. 2015 (v nadaljevanju plačilni nalog) sprožil izvršilni postopek. S plačilnim nalogom je bilo predlagateljici naloženo plačilo 125.107,05 EUR in stroškov postopka. Okrajno sodišče v Mariboru je 20. 3. 2018 izdalo sklep I 573/208, s katerim je dovolilo izvršbo. Sklep je bil izdan na podlagi 39. člena Uredbe ES št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba Bruselj I bis), saj naj bi obstajal izvršilni naslov tujega sodišča. 2. Dne 28. 3. 2018 je predlagatelj na Okrožno sodišče v Mariboru (v nadaljevanju tudi sodišče prve stopnje) vložil predlog za zavrnitev izvršitve začasno izvršljivega plačilnega naloga, ki je s sklepom IV R 110/2018 z dne 4. 4. 2018 predlog predlagatelja zavrnilo.

3. Zoper odločitev sodišča prve stopnje je predlagatelj vložil pravočasno pritožbo. Sodišču prve stopnje je očital, da je zmotno uporabilo materialno pravo po 45. členu Uredbe Bruselj I bis. Predlagal je, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in ugotovi, da ne obstoji izvršljivost plačilnega naloga, nasprotnemu udeležencu pa naloži v plačilo stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodna odločba, ki je izdana v državi članici in je izvršljiva v tej državi članici, je izvršljiva tudi v drugih državah članicah, ne da bi jo bilo treba razglasiti za izvršljivo (39. člen Uredbe Bruselj I bis). Na zahtevo osebe, zoper katero se zahteva izvršitev, se izvršitev sodne odločbe zavrne, če obstaja eden od razlogov iz 45. člena Uredbe Bruselj I bis. Med temi razlogi je tudi okoliščina, da je priznanje sodne odločbe v očitnem nasprotju z javnim redom v zaprošeni državi članici (točka a) prvega odstavka 45. člena Uredbe Bruselj I bis). Glavni očitek pritožnika je prav v tem, da izpodbijani sklep nasprotuje javnemu redu Republike Slovenije, za vprašanja postopka pa bi sodišče moralo uporabiti slovenski procesni red.

6. V skladu s točko a) 2. člena Uredbe Bruselj I bis „sodna odločba“ pomeni vsako odločbo, ki jo izda sodišče države članice, ne glede na njeno poimenovanje, vključno s sklepom, odredbo, odločbo ali sklepom o izvršbi, kakor tudi z odločbo o določitvi stroškov, ki jo izda sodni uradnik. Za namene priznanja in izvršitve tujih sodnih odločb pojem „sodna odločba“ zajema tudi začasne ukrepe, vključno z ukrepi zavarovanja, ki jih odredi sodišče, ki je na podlagi te uredbe pristojno za odločanje o glavni stvari, ne zajema pa začasnih ukrepov, vključno z ukrepi zavarovanja, ki jih odredi sodišče, ne da bi bil toženec vabljen pred sodišče, razen če je bila sodna odločba, ki vsebuje ukrep, tožencu vročena pred izvršitvijo.

7. Vrhovno sodišče se je z vprašanjem, ali je lahko začasno izvršljiv plačilni nalog izvršljiva sodna odločba v smislu Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Uredba Bruselj I),1 ukvarjalo že v zadevi Cp 9/2016 z dne 19. 5. 2016. Stališče iz tega sklepa je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo, zato pritožnik v tej zadevi ne more uspeti z vztrajanjem, da plačilni nalog kot začasno izvršljiva odločba glede na slovenski procesni red ne izpolnjuje pogojev za priznanje v Republiki Sloveniji. Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je namreč že v povezavi s Konvencijo z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju konvencija) odločilo, da je sodna odločba vsaka odločba, ki jo izda sodni organ (sem ne sodijo le odločbe, ki pomenijo konec postopka ali njegovega dela, ampak tudi odločbe, ki odrejajo začasne ukrepe ali ukrepe zavarovanja),2 Uredba Bruselj I bis pa v prej citirani točki a) 2. člena to izrecno tudi določa. Upoštevaje določbo 39. člena Uredbe Bruselj I bis mora biti odločba izvršljiva po pravu države članice, v kateri je izdana, zato je za izvršljivost konkretne odločbe odločilno italijansko pravo in ne slovensko pravo, potrjuje pa jo izdano potrdilo.3 Neutemeljena so zato sklicevanja pritožnika na določbo drugega odstavka 437. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki šele končni odločbi, izdani po tretjem odstavku 436. člena ZPP, plačilnemu nalogu daje status pravnomočnosti, kot tudi na določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki urejajo predhodne in začasne odredbe. Javni red Republike Slovenije se res nanaša na določbe materialnega in procesnega prava, a je o nasprotovanju javnemu redu mogoče govoriti le, če bi bil rezultat priznanja nevzdržen. Priznanje izdane odločbe ni nevzdržno, saj tudi slovenski pravni red pozna odločbe, ki so izdane le na podlagi upnikovih navedb in so hkrati že izvršljive.4 Kaj je imel slovenski zakonodajalec v mislih pri formulaciji pravnega pojma izvršilnega naslova v postopku zavrnitve izvršitve tuje sodne odločbe, ni bistveno, saj Uredba Bruselj I bis kot pogoj za priznanje izvršljivosti tuje odločbe predpisuje le njeno izvršljivost v državi članici, v kateri je bila izdana.

8. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pravila prenovljene Uredbe Bruselj I bis, ki je v duhu zaupanja med državami članicami EU odpravila vmesni postopek eksekvature in zagotovila neposredno izvršbo tujih sodnih odločb. Tako lahko dolžnik izvršbi nasprotuje v dveh vzporednih, a ločenih postopkih: (a) z ugovorom zoper sklep o izvršbi po ZIZ, in (b) z zahtevo za zavrnitev izvršbe, v kateri uveljavlja razloge iz 45. člena Uredbe Bruselj I bis.5 V postopku za zavrnitev izvršitve tuje sodne odločbe dolžnik ne more uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na nedopustnost izvršbe (55. člen ZIZ).6 Te ugovore namreč lahko uveljavlja v izvršilnem postopku, od katerega je postopek zavrnitve izvršitve tuje sodne odločbe po Uredbi Bruselj I bis ločen. Zatrjevano nasprotovanje javnemu redu RS po obrazloženem ni podano.

9. Predlagatelj v pritožbi navaja tudi, da je zoper plačilni nalog vložil ugovor, s čimer naj bi s stopnjo verjetnosti izkazal, da obstaja možnost razveljavitve ali spremembe izdanega sklepa o plačilnem nalogu. Prvi odstavek 51. člena Uredbe Bruselj I bis določa, da lahko sodišče, pri katerem je vložena zahteva za zavrnitev izvršitve, prekine postopek, če je bilo zoper sodno odločbo vloženo redno pravno sredstvo v državi članici izvora ali če se rok za to pravno sredstvo še ni iztekel. Vložitev pravnega sredstva je le pogoj, da sodišče odloča o prekinitvi postopka, ne pomeni pa, da sodišče tudi mora prekiniti postopek. Iz predloga predlagatelja za zavrnitev izvršitve tuje sodne odločbe takšen predlog ne izhaja, zato sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati, da se o takšnem predlogu ni izreklo. Tudi sicer je prekinitev postopka izjema od načela izvršljivosti sodbe, izvršljive v državi članici izvora, in zato zahteva restriktivno razlago.7 Prekinitev je namenjena uravnoteženju dolžnikovega položaja z možnostjo, da se ta izjemoma, kadar je to nujno potrebno, s prekinitvijo posebej varuje.8 Cilj tega ukrepa je namreč v tem, da se stranko, zoper katero se zahteva izvršitev, obvaruje pred škodo, ki presega nevšečnosti, ki redno spremljajo izvršbo. Kriteriji za prekinitev se torej osredotočajo na to, ali in kako izvršitev te odločbe dolžnika konkretno prizadene, razloge za prekinitev pa dokazuje stranka, ki jo zahteva.9 Pavšalen očitek pritožnika, da bi sodišče postopek moralo prekiniti, zato ne zadošča. 10. Razlogi za zavrnitev izvršitve tuje sodne odločbe, ki jih predvideva 45. člen Uredbe Bruselj I bis, v konkretnem primeru niso podani, zato je Vrhovno sodišče pritožbo predlagatelja zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

1 Uredba Bruselj I se uporablja le še za postopke, ki so bili začeti pred 10. januarjem 2015; za postopke začete po tem datumu pa velja Uredba Bruselj I bis. 2 Tako SEU v zadevi Mærsk Olie & Gas A/S v Firma M. de Haan en W. de Boer C-39/02 z dne 14. 10. 2004, tč. 46. 3 Potrdilo je bilo skladno s 53. členom uredbe in priloženo. 4 Začasna odredba ima učinek sklepa o izvršbi (268. člen ZIZ). 5 Neža Pogorelčnik Vogrinc, Sprememba Bruseljske uredbe, Pravosodni bilten, 1/2017, str. 207-221. 6 Eden od ugovorov je tudi, da je odločba, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, razveljavljena, odpravljena ali spremenjena (4. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ). 7 Glej 29. in 30. točko obrazložitve odločbe SEU C-183/90 z dne 4. 10. 1991 v zadevi Van Dalfsen and Others v Van Loon and Others, kateri razlogi za prekinitev so sicer vezani na konvencijo, a tudi po Uredbi Bruselj I bis ni razlogov za drugačno razlago. 8 Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča Cp 9/2016 z dne 19. 5. 2016. 9 Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča Cpg 5/2009 z dne 9. 3. 2010.