23.2.1995

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevami Izvršnega sveta Skupščine Občine Postojna, Skupščine Občine Domžale in Skupščine Občine Litija, na seji dne 23.2.1995

o d l o č i l o:

Člen 128 Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94) ni v neskladju z Ustavo.

O b r a z l o ž i t e v

A.

Izvršni svet Skupščine Občine Postojna, Skupščina Občine Domžale in Skupščina Občine Litija so v dneh 29/9, 14/10 in 25.11.1994 vložili zahteve za oceno ustavnosti in zakonitosti 128. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju: ZS). Določbe tega člena, po katerih postanejo poslovni prostori, ki so ob dnevu uveljavitve tega zakona v uporabi temeljnih sodišč, last Republike Slovenije, v uporabo pa jih v skladu z navodili ministra za pravosodje prevzamejo okrožna oziroma okrajna sodišča, ustanovljena z istim zakonom, po stališču prvega predlagatelja nasprotujejo 33. in 69. členu Ustave. Prvi predlagatelj namreč meni, da je npr. občina Postojna lastnik sodne zgradbe, saj je tudi v zemljiški knjigi vpisana s pravico uporabe na družbeni lastnini, le-to pa je po njegovem od ukinitve družbene lastnine treba šteti in upoštevati kot lastninsko pravico.

Izpodbijana zakonska določba mu brez postopka in brez odškodnine odvzema lastnino, kar po njegovem mnenju dejansko pomeni obliko nacionalizacije. Zaradi nje naj bi bili kršeni tudi pravni načeli, da je treba pogodbe spoštovati in da je treba slišati obe strani. Omenjeno pooblastilo ministru pa izpodbija predlagatelj z utemeljitvijo, da lahko lastninska ali njim podobna razmerja določa le zakon.

Obe predlagateljici pa utemeljujeta svoji zahtevi smiselno enako; druga navaja še, da je občina prostore za sodišče in javno tožilstvo pridobila s kupoprodajno pogodbo, tretja pa, da je sodišču oddajala prostore z najemno pogodbo, po kateri sicer najemnine ni bilo treba plačevati.

Predlagatelji predlagajo razveljavitev 128. člena ZS, druga predlagateljica še zadržanje izvrševanja določb tega člena do končne odločitve.

Državni zbor je 17.2.1995 odgovoril, da poslovni prostori temeljnih sodišč pred uveljavitvijo ZS niso bili last občin, temveč družbena lastnina, in da Zakon torej izpeljuje preoblikovanje družbene lastnine v javno lastnino. Stavbe, v katerih so svojo funkcijo opravljala temeljna sodišča, so služile opravljanju funkcije države in ne funkcije lokalne samouprave. To je bilo v skladu z ustavnim sistemom, po katerem so bile občine pooblaščene za opravljanje državnih funkcij; v skladu z novo Ustavo pa bodo delovale le kot lokalne samoupravne enote in bi opravljanja pristojnosti sodišč niti izjemoma ne bilo mogoče prenašati nanje. Izpodbijana odločitev je bila sprejeta na podlagi namena, ki so mu služili poslovni prostori sodišč, pa tudi na podlagi zemljiškoknjižnih stanj teh prostorov (v prvih povojnih letih so bili vpisani kot splošno ljudsko premoženje, včasih tudi z navedbo republiškega upravnega organa), na podlagi sredstev za njihovo vzdrževanje (že do leta 1987, ko je to bila načelno še stvar občine, je republika prispevala denar za vzdrževanje sodnih stavb, v zadnjem obdobju pa še bolj) in zaradi ločitve državnih funkcij od funkcij lokalne samouprave. Podzakonski predpis iz 2. odstavka 128. člena ZS ne bo mogel posegati v lastninjenje, torej v vsebino, ki jo lahko ureja le zakon.

B.

Ustavno sodišče je s sklepoma z dne 3.11.1994 in z dne 23/2-1995 vse te zadeve združilo zaradi skupnega obravnavanja.

Družbena lastnina ni prenehala obstajati že z uveljavitvijo nove Ustave, temveč poteka njeno preoblikovanje v javno in druge oblike lastnine od XCIX. ustavnega amandmaja (Uradni list RS, št. 7/91) po zakonodajni poti. Zakonodajalec ga mora izpeljati tako, da bo ustrezalo novemu ustavnemu redu, da bo omogočalo in vzpodbujalo ekonomski in družbeni razvoj države, pa tudi tako, da bo zagotavljalo izpolnjevanje specifičnih nalog države. Med take naloge sodi tudi zagotavljanje razmer za opravljanje sodne funkcije. V prejšnjem sistemu, ko je tudi občina opravljala velik del oblastvenih nalog, je del družbenih sredstev, s katerimi je upravljala, namenjala zagotavljanju in vzdrževanju sodnih prostorov. Po novi Ustavi je sodna funkcija v celoti stvar države in njeno izvajanje niti izjemoma ne more biti prepuščeno občini, ki je zdaj samoupravna lokalna skupnost. Tudi sredstva za delo sodišč se v celoti zagotavljajo v proračunu Republike Slovenije (4. člen ZS). Ker mora torej zdaj država med drugim zagotavljati prostorske razmere za opravljanje dejavnosti vseh sodišč v državi, je po vsem obrazloženem tudi zakonodajalčeva odločitev, da postanejo obstoječi poslovni prostori temeljnih sodišč, kolikor gre za dosedanjo družbeno lastnino, last republike v uporabi sedanjih sodišč, v skladu z Ustavo.

S to odločitvijo ne more biti kršeno pravno pravilo "pacta sunt servanda", saj izpodbijana zakonska določba ne posega v morebitna pogodbena razmerja, na podlagi katerih so posamezne občine eventualno dobile pravico uporabe na spornih nepremičninah. Gre za odločitev države, ki razporeja del družbene lastnine v okviru nespremenjene namembnosti in v popolnem skladu z razporeditvijo nalog.

Neutemeljena je tudi trditev prvega predlagatelja, da je bilo pri sprejemanju izpodbijanega zakona kršeno pravno načelo, da je treba slišati tudi drugo stran. Gre namreč za zakonodajni postopek, v katerega ni mogoče prevzemati postopkovnih načel civilnega procesnega prava. Kolikor pa predlagatelj dosedanjo občino kot družbenopolitično skupnost šteje za "drugo stran" pri odločanju o tej stvari, pa je notorno, da so bili v zakonodajnem postopku preko izraženih mnenj in stališč poslancev in državnih svetnikov uveljavljeni tudi interesi in stališča občin o tem vprašanju.

Ker torej zadeva družbeno lastnino, ne pa lastnino občine in njeno odvzemanje ali omejevanje, prvi odstavek 128. člena ZS ni v neskladju z Ustavo.

Zakonodajalec s pooblastilom v drugem odstavku istega člena ne daje resornemu ministru pravice posegati v lastninska razmerja, zato ta določba ni v nasprotju s tretjim odstavkom 153. člena Ustave, ki določa, da morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z Ustavo in zakoni.

C.

Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločitev je sprejelo soglasno. Pritrdilno ločeno mnenje je dal sodnik Krivic.

P r e d s e d n i kdr. Tone Jerovšek

Pritrdilno ločeno mnenje sodnika Krivica

Strinjam se z izrekom oziroma s tem, da so prostori sodišč last države, ne pa tudi z obrazložitvijo, zakaj taka zakonska ureditev ni v neskladju z Ustavo. Po obrazložitvi sporna določba ni protiustavna zato, ker "zadeva družbeno lastnino, ne pa lastnino občine" - ker torej pravice na teh nepremičninah pred spornim zakonom še z nobenim drugim zakonom niso bile spremenjene v lastninsko pravico občin. S to zadnjo ugotovitvijo se sicer tudi strinjam, vendar pa to po mojem mnenju še ne pomeni samo po sebi, da današnji ("poustavni") nosilci pravice uporabe in pravice razpolaganja na stvareh v družbeni lastnini ne morejo uživati lastninskopravnega ustavnosodnega varstva teh svojih premoženjskih pravic, čeprav nesporno ne gre za lastninsko pravico, ampak za specifične premoženjske pravice na stvareh v družbeni lastnini. To stališče je razumljivo le ob upoštevanju nemške ustavnosodne judikature in literature, na katero se pri tem opiram.

Naša ustavna ureditev temeljnih pravic in njihovega ustavnosodnega varstva je precej podobna nemški, tudi ureditev lastninske pravice (pri nas v 33., 67. in 69. členu Ustave, v Nemčiji v 14. členu GG). Tudi če je do te podobnosti morda prišlo bolj ali manj slučajno, je zgoraj omenjena nemška judikatura in literatura o "ustavni lastninski pravici" ("Eigentumsgrundrecht") tudi za nas zanimiva in relevantna. Še več: ne vidim razloga, da bi se naša država, ki se želi čimprej politično, ekonomsko in pravno vključiti v Evropo, morala v svojem pravnem razvoju postaviti najprej tja, kjer so bile zahodnoevropske države pred mnogimi desetletji, in potem postopoma prehoditi vso pot njihovega pravnega razvoja tudi sama, namesto da bi spoznanja, do katerih je dolgotrajni razvoj pri njih že pripeljal, uporabila takoj, seveda kolikor so ta spoznanja uporabna tudi v naših razmerah oziroma pri doseženi stopnji naše gospodarske in druge razvitosti.

Nemško stališče, omenjeno na koncu opombe 1, se je razvilo že v dvajsetih letih tega stoletja na podlagi weimarske ustave (iz katere sta določbi GG čl. 14/I in II praktično prepisani). Ustavno varstvo lastnine, ki je bilo prvotno mišljeno predvsem za zemljiško lastnino, se je že v dvajsetih letih razširilo ne le na vsako lastnino, ampak na vse premoženjske pravice (stvarne in obligacijske), v osemdesetih letih pa z judikaturo Bundesverfassungsgerichta celo na nekatere pravice s področja socialnega zavarovanja ('sozialversicherungsrechtliche Rechtspositionen und Anwartschaften').

Slednje tu omenjam le mimogrede, saj za naše odločanje v pričujoči zadevi ni relevantno. Pomembno pa je, ali bo tudi pri nas prevladalo stališče, da ustavno varstvo lastnine zajema ne le lastninsko pravico samo, ampak tudi druge premoženjske pravice. V tem primeru bi se na ustavno varstvo lastnine lahko sklicevali tudi nosilci premoženjskih pravic na nekdanji družbeni lastnini. To seveda ne pomeni, da se pri presoji ustavnosti zakonskih posegov, s katerimi se družbena lastnina pretvarja v zasebno ali državno (občinsko) lastnino, te pravice ne bi morale kot šibkejše umakniti pred močnejšo lastninsko pravico (analogno, kot je Ustavno sodišče že odločilo pri presoji ustavnosti Stanovanjskega zakona) ali pred močnejšim javnim interesom - pomeni pa, da jih vendarle ne bi bilo mogoče preprosto ignorirati kot pravice, ki ustavnopravnega varstva sploh ne morejo uživati (in se v pričujoči zadevi zadovoljiti z golo ugotovitvijo, da so sporne nepremičnine še vedno v družbeni lastnini in da občine na njih še niso pridobile lastninske pravice - ne da bi se opredelili tudi do pravice upravljanja na stvareh v družbeni lastnini kot možnega objekta ustavnosodnega varstva).

V pričujočem primeru pa gre za take stvari v družbeni lastnini, na katerih so imele pravico uporabe nekdanje občine. Te so imele v prejšnjem pravnem sistemu sicer prav tako status 'družbenopravnih oseb' kot organizacije združenega dela oziroma kasnejša podjetja, toda že takrat so bile v pravnem statusu teh dveh podvrst takratnih 'družbenopravnih oseb' bistvene razlike - danes pa imajo pravne naslednice nekdanjih podjetij nesporno status pravnih oseb zasebnega prava (skupaj z nekdanjimi 'civilnopravnimi osebami' - društvi in verskimi skupnostmi), država, občine in javni zavodi pa nesporno status oseb javnega prava.

Tu pa bi bilo potrebno - spet upoštevajoč spoznanja nemške ustavnopravne teorije in prakse - tudi pri nas (zaradi analognega pravnega in dejanskega položaja v tem pogledu) uveljaviti stališče, da država in druge pravne osebe javnega prava ne morejo biti nosilke lastninske in drugih ustavnih pravic človeka ter pravnih oseb zasebnega prava (33. člen Ustave celo izrecno, česar v nemški ustavi ni, zagotavlja le zasebno lastnino), saj Ustava te pravice nosilcem jamči prav nasproti državi oziroma nosilcem javne oblasti in ne tudi slednjim med seboj. To pa ne pomeni, da je vsak zakonski poseg v občinsko lastnino a priori dopusten oziroma da sploh ne more biti protiustaven: lahko je protiustaven, če poseže "v ustavni položaj in pravice lokalne skupnosti", zaradi česar občina po 91. členu Zakona o lokalni samoupravi tak zakonski poseg lahko izpodbija pred Ustavnim sodiščem. Zakonski poseg v občinsko lastnino bo torej protiustaven, če bo občini onemogočal opravljati njeno ustavno vlogo in pristojnosti, torej zaradi neskladnosti s členi 138 - 144 Ustave in ne zaradi domnevne kršitve pravice iz 33. člena, ki občini kot javnopravni osebi pač ne pripada. V pričujoči zadevi pa ne gre za protiustaven zakonski poseg v ustavni položaj občine, ker gre za lastnino nepremičnin, ki niso namenjene dejavnosti lokalne samouprave, ampak izvrševanju državne sodne funkcije. Celo v primeru, če bi na takih nepremičninah občine imele lastninsko pravico, bi jo zakon smel prenesti na državo, saj s tem ne bi posegel v ustavno zagotovljeni položaj občine in v njene pristojnosti - lastninska pravica kot taka pa občinam ni ustavno zavarovana kot njihova ustavna pravica.

V podkrepitev tega stališča - ker so pri nas spoznanja nemške ustavnopravne literature in judikature o tem skoraj nepoznana, vprašanje pa je pomembno in zahtevno - naj mi bo dovoljeno navesti nekaj citatov iz najbolj znanega komentarja nemške ustave, kratko imenovanega po glavnih avtorjih Maunz/Durig. (Prevod in poudarki v tekstu so moji.)

"Zasebna lastnina - in sicer lastnina zasebnikov - je bila s 14. čl. GG razglašena za posebno vrednost naše družbene ureditve. V rokah pravne osebe javnega prava pa lastnina ne more biti podlaga za zasebno iniciativo, zasebno avtonomijo, zasebno uporabnost in individualno samoodgovornost. Ustavne pravice na splošno so "zgodovinske bojne pravice posameznika" proti državi. Brez "posiljevanja njihovega bistva" jih ni mogoče prenesti na "kompetenčna ali druga razmerja med različnimi organi javne oblasti" (Durig). - /Rn. 204/

Veljava ustavnih pravic v korist pravnih oseb javnega prava je bila od Zveznega ustavnega sodišča (BVerfG) sprejeta le v izjemnih primerih, ki pa v pogledu 14. člena praviloma ne pridejo v poštev. Po eni strani gre za postopkovne ustavne pravice (npr. iz čl. 103/I - pravica biti zaslišan), po drugi strani pa velja izjema za tiste pravne osebe, ki državljanu služijo za uresničevanje določenih individualnih ustavnih pravic in ki so "samostojne, od države neodvisne ali distancirane ustanove" (BVerfG) - npr. za RTV zavode glede pravice iz čl.5/I (svoboda poročanja), za univerze in fakultete glede pravice iz čl. 5/III (svoboda znanosti in poučevanja) kot tudi za verske skupnosti. Slednje so tudi nosilke ustavne lastninske pravice (ker jim to GG izrecno priznava - medtem ko javnopravnim RTV ustanovam Zvezno ustavno sodišče sklicevanja na 14. člen ni priznalo). - /Rn. 206/

... Te predpostavke pri komunalnih teritorialnih skupnostih manjkajo. Komune niso nikakršne družbene institucije za uresničevanje individualnih pravic svojih članov, ampak del državne organizacije. Ustavno jamstvo lokalne samouprave služi splošni državljanski politični svobodi (BVerfG), "izgradnji demokracije od spodaj navzgor" (bavarska ustava). Samoupravne pravice so institucionalno varovane pristojnosti in ne izraz nasproti državi usmerjenih subjektivnih ustavnih pravic. Občine so ustanovljene z državnim organizacijskim pravom kot avtonomni nosilci javne uprave in izvršujejo javne naloge z demokratično legitimacijo. V pogledu te kompetenčne oblasti so občine prav tako malo nosilke ustavnih pravic kot sama država. Varstvo lastnine iz čl. 14 pa jim ne pripada niti takrat, kadar nastopajo zunaj področja opravljanja javnih nalog. - /Rn. 207/

Manjkajoči sposobnosti države in njenih delov ("Untergliederungen") biti nosilec ustavnih pravic pa ne stoji nasproti, da lahko po zakonski ureditvi tudi pravne osebe javnega prava pridobivajo lastnino in uveljavljajo vse pravice iz lastnine, ki jim jih dajejo navadni zakoni. Manjka jim le ustavnopravno jamstvo, tako da tudi njihova ustavna pritožba zaradi kršitve lastnine ne pride v poštev. - /Rn. 210/

... isto velja tudi za pravne osebe zasebnega prava, kolikor so javnopravne osebe edini delničarji ali družbeniki. Ustrezno mora veljati, če ima javnopravna stran večinski delež, ki ji omogoča odločilen vpliv na družbo. - /Rn. 211/

Matevž Krivic

Če zanemarimo redakcijski lapsus oziroma pojmovno nedomišljenost uporabljene formulacije v našem 33. členu, ki jamči "pravico do zasebne lastnine", medtem ko nemška ustava jamči le "lastnino" (torej "pravico na lastnini" in ne morda "pravice do lastnine", s čimer v zvezi nemška teorija poudarja, da bi slednja pomenila ustavno podlago za prerazdeljevanje lastnine in ne za jamčevanje njenega obstoja obstoječim lastnikom; glej npr. W. Leisner: Eigentum - v Isensee/Kirchhof: Handbuch des Staatsrechts der BRD, Band VI, str. 1026-1028). Pri nas seveda obstaja potreba po "prerazdeljevanju lastnine" oziroma po pretvorbi družbene lastnine z denacionalizacijo, lastninjenjem in podržavljanjem, toda ta potreba je v bistvu predustavna (tranzicijska), medtem ko Ustava govori že o stanju, ko naj družbene lastnine ne bi bilo več.Ker Ustava sama tudi v prehodnih določbah nima nobenih določb o tej lastninski tranziciji (kar je verjetno njena pomanjkljivost), ostaja edina ustavna podlaga za zakonodajo o tem 1. člen Ustavnega zakona za izvedbo Ustave (v zvezi s tem problemom historično oprt na 99. ustavni amandma k prejšnji ustavi). To pa seveda ne pomeni, da je ta zakonodaja ustavno povsem nevezana in da lahko bivšo družbeno lastnino prerazdeljuje povsem poljubno, ne upoštevajoč na njej že prej nastale pravice. To so bile nedvomno premoženjske pravice, npr. razpolagalna pravica podjetij - in kolikor ustavno varstvo lastnine zajema (po nemški teoriji in praksi - o tem glej kasneje) ne le samo lastninsko, ampak tudi druge premoženjske pravice (in pod določenimi pogoji celo "javnopravne premoženjske položaje" v socialnem zavarovanju, npr. pokojnino), je tem pravicam podjetij treba tudi v tranziciji priznati ustavnopravno varstvo na podlagi 33. in ostalih členov o lastnini.

Člen 14 GG: (1) Lastnina in pravica dedovanja sta zagotovljeni. Vsebino in omejitve določajo zakoni. (2) Lastnina obvezuje. Njena uporaba mora hkrati služiti splošni blaginji (koristim - "dem Wohle der Allgemeinheit"). (3) Razlastitev je dopustna le zaradi splošne koristi ("zum Wohle der Allgemeinheit"). Do nje lahko pride le z zakonom ali na podlagi zakona, ki uredi način in obseg odškodnine. Odškodnino je treba določiti ob pravičnem tehtanju interesov skupnosti in prizadetega. V primeru spora glede višine odškodnine je odprta pravna pot pred rednimi sodišči.

"Razvoj je šel pod veljavo čl. 153 weimarske ustave najprej v to smer, da je pod ustavno varstvo lastnine postavil ne le zemljiško lastnino in druge stvarne pravice, ampak sploh vse premoženjske pravice ('vermogenswerte Rechte') državljana, torej še zlasti tudi terjatve ('Forderungsrechte'). Ta razvoj, ki ga je v literaturi vpeljal Martin Wolff in ki ga je izpeljala judikatura Reichsgerichta, je peljal k izenačenju stvarnih in obligacijskih pravic in s tem tudi k 'razlastitveni sposobnosti' obligacijskih pravnih položajev." (Hans-Jurgen Papier v Maunz/Durig: Kommentar zum GG, Art. 14, Rn. 21.)

Pod pritiskom enega in ob močnih pomislekih drugega dela literature - op. cit., Rn. 6-7.

Če omenim samo najočitnejšo in morda najpomembnejšo: podjetje je zaradi slabega gospodarjenja lahko prišlo pod 'prisilno upravo' in v stečaj, občina pa ne.

Člen 7 Zakona o lokalni samoupravi: "Lokalne samoupravne skupnosti so osebe javnega prava s pravico posedovati, pridobivati in razpolagati z vsemi vrstami premoženja."

V tej točki pa je naša ustava vsaj delno podobna tudi italijanski - oziroma točneje, je nekje vmes med nemško in italijansko. Nemška o državni oziroma javni lastnini sploh ne govori (le med prehodnimi določbami v 134. členu o zveznem, deželnem in občinskem premoženju - "Vermogen"), italijanska pa najprej sicer konstatira obstoj javne in zasebne lastnine (čl. 42/I: "Lastnina je javna ali zasebna. Gospodarske dobrine pripadajo državi, podjetjem ali zasebnikom."), nato pa posebej zagotavlja le zasebno lastnino (čl. 42/II: "Zasebna lastnina je priznana in zagotovljena z zakonom, ki določa način njenega pridobivanja, njenega uživanja in njene omejitve s ciljem, da bi bila zagotovljena njena socialna funkcija in da bi jo naredili dostopno vsem." - podčrtani del te določbe je skoraj dobesedno povzet v 67. členu naše ustave). Naša ustava pa državne, občinske oziroma javne lastnine ne omenja nikjer, v poglavju o človekovih pravicah in svoboščinah pa omenja in jamči le zasebno lastnino. Glede tretiranja državnega oziroma občinskega premoženja bi jo torej lahko vendarle šteli za bistveno bližjo nemški ustavi: člen 14 GG govori le o "lastnini" (ne izrecno o "zasebni lastnini") zgolj zato, ker lastninsko pravico kot ustavno pravico sploh priznava samo zasebnikom in pravnim osebam zasebnega prava (pri državi zato GG govori o njenem "premoženju") - naša ustava pa sploh govori samo o "zasebni lastnini".

Maunz/Durig: Kommentar zum Grundgesetz, Beck, Munchen 1994. Komentar k 14. členu, ki obsega 352 strani oziroma 732 "robnih številk" (Randnummern - Rn.), je napisal munchenski profesor dr. Hans-Jurgen Papier.

Verske skupnosti imajo namreč v Nemčiji po tradiciji status javnopravnih oseb (na kar se veže tudi njihovo financiranje preko cerkvenega davka), medtem ko imajo pri nas status zasebnopravnih oseb in s tem seveda nesporno tudi sposobnost biti nosilec ustavno varovane lastninske pravice.

Tu ponovno, kot že večkrat, opozarjam na decidirano in kategorično nemško stališče, da ne obstaja niti individualna niti kolektivna "pravica državljanov do lokalne samouprave", ampak da so nosilec take pravice zgolj lokalne skupnosti kot take. (S tem skladna je tudi definicija v Evropski listini, ki jo je Ustavno sodišče že večkrat citiralo.)

Izraza "politika" in "demokracija" se pojmovno vežeta na državno oblast - in tako se nanjo pojmovno veže tudi pojem lokalne samouprave , ne morda na civilno družbo ali na karkoli ne-državnega. Pri nas se po vsem svetu znani pravni pojem lokalne samouprave - zaradi reminiscenc na "družbeno samoupravljanje", ki je bilo pojmovano kot nekaj ne-državnega, celo kot negacija države ("deetatizacija") - pogosto še vedno napačno razume kot nekakšen zunaj-državni, ne- državni ali ne-oblastveni način urejanja lokalnih zadev.