Jedro

Ne zadošča, da odvetnik priglasi stroške plačila DDV in izjavi, da je zavezanec za plačilo DDV, ampak mora to svojo zavezanost tudi ustrezno izkazati.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se stroškovni del sodbe delno spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki, iz 1.072,20 EUR zniža na 491,59 EUR.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 199,56 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni od prejema te odločbe, stroške odgovora na pritožbo pa mora tožena stranka nositi sama.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.072,20 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper to sodbo se v delu glede odločitve o stroških postopka pritožuje tožeča stranka in v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Navaja, da iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče toženi stranki priznalo za sestavo odgovora na tožbo 500 točk, za zastopanje stranke na prvem naroku 500 točk, za končno poročilo stranki 50 točk, 2% materialnih stroškov in 20% DDV na odvetniške storitve. Iz tako priznanih stroškov izhaja, da je sodišče toženi stranki priznalo 1.050 točk (1.050 točk x 0,459 EUR je 481,95 EUR), povečanih za 2% (9,64 EUR), kar skupaj znaša 491,59 EUR in ne 1.072,20 EUR, kot to izhaja iz izreka napadene sodbe. Pritožba poudarja, da je sodišče pooblaščenki tožene stranke priznalo tudi 20% DDV na odvetniške storitve, takšna odločitev pa je napačna in neskladna z ustaljeno sodno prakso. Pooblaščenka tožene stranke namreč ni izkazala, da je zavezanka za DDV. Sodišče lahko prizna strankam le tiste stroške, ki jih v vlogi izkažejo, pri čemer pa ni dovolj, da DDV le priglasijo. Sodišče mora pri odmeri stroškov v celoti spoštovati pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, kar pa v predmetni zadevi ni storilo.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in obrazloženo predlagala njeno zavrženje oziroma (delno) zavrnitev ter priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje toženi stranki pritožbeno neizpodbijano priznalo skupaj 1.050 točk za opravljene odvetniške storitve njene pooblaščenke, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR znaša 481,95 EUR, prav tako pa je sodišče prve stopnje pritožbeno neizpodbijano toženi stranki priznalo 2% vrednosti storitve za materialne stroške, to je 9,64 EUR, je pritrditi pritožbenim navedbam tožeče stranke, da znaša skupaj toženi stranki priznan znesek stroškov postopka brez upoštevanja 20% DDV 491,59 EUR. Iz tega izhaja, da je sodišče prve stopnje zaradi računske pomote toženi stranki v izreku izpodbijane sodbe priznalo povračilo previsokega zneska pravdnih stroškov.

Po določbi 2. odst. 14. čl. Odvetniške tarife – OT (Ur. l. RS, št. 67/2003 in 70/2003), ki se v predmetnem postopku uporablja na podlagi določbe 41. čl. Zakona o odvetniški tarifi – ZodvT (Ur. l. RS št. 67/2008 do št.35/2009), je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji. Določbi 2. odst. 155. čl. ZPP oziroma 2. odst. 14. čl. OT ne nudita podlage za odstopanje od načela povezanosti trditvenega in dokaznega bremena. Ne zadošča torej, da odvetnik priglasi stroške plačila DDV in izjavi, da je zavezanec za plačilo, ampak mora svojo zavezanost tudi ustrezno izkazati. Takšno stališče je zavzeto tudi v sodni praksi (npr. sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 1075/2007).

Iz podatkov v spisu izhaja, da pooblaščenka tožene stranke tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni predložila potrdila, da je zavezana za plačilo DDV, ob priglasitvi stroškov v odgovoru na tožbo in na naroku za glavno obravnavo pa tudi ni navedla, da ima tako potrdilo deponirano pri okrožnem sodišču, kar sicer navaja v odgovoru na pritožbo, česar pa pritožbeno sodišče kot novega dejstva v pritožbenem postopku pri pritožbenem preizkusu pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje ne more upoštevati. Vpogleda v javno evidenco Davčne uprave RS o zavezancih za plačilo DDV ni predlagala, prav tako pa podatka, da bi bila zavezanka za plačilo DDV ni zaslediti iz njenih vlog (npr. z navedbo ID za DDV). Zato je pritrditi pritožbi, da pooblaščenka tožene stranke pred sodiščem prve stopnje ni izkazala, da je zavezanka za plačilo DDV, kar pa bi ob zgoraj navedenem morala storiti, da bi ji stroški iz tega naslova lahko bili priznani. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke moralo v celoti ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem stroškovnem delu spremeniti tako, da je znesek pravdnih stroškov, ki ga je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki znižalo na 491,59 EUR.

Glede na to, da je tožeča stranka uspela s pritožbo, je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (čl. 165/II ZPP v zv. s čl. 154/I ZPP). Glede na vrednost pritožbeno spornega predmeta 580,61 EUR (1.072,20 EUR – 491,59 EUR) je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo 250 točk za sestavo pritožbe po tar. št. 21/1 OT in 2% materialnih stroškov, skupaj tako 117,04 EUR, priznalo pa je tudi 49,26 EUR povračila sodne takse za pritožbo po tar. št. 3 ZST. Pritožbeno sodišče pa je tožeči stranki priznalo tudi strošek 20% DDV, saj iz vlog pooblaščenca tožeče stranke izhaja podatek, da je zavezanec za DDV (o.p. navedba ID za DDV). Tožena stranka je tako dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 199,56 EUR v roku 15 dni. Priglašene stroške odgovora na pritožbo pa bo morala tožena stranka nositi sama, saj odgovor na pritožbo ni doprinesel k vsebinski odločitvi o obravnavani pritožbi tožeče stranke.