Jedro

Tožnik bi imel z vrsto tožbe, kakršno je vložil v konkretnem primeru, dostop do sodnega varstva na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1 pod pogojem, da bi v tožbi izkazal oziroma da bi sodišče lahko ugotovilo, da tožnik nima za varstvo pravic, za katere meni, da so mu kršene, drugega sodnega varstva. Standard, kriterij oziroma procesno predpostavko „drugo sodno varstvo“ pa je Ustavno sodišče obrazložilo tako, da mora sodišče ob presoji te procesne predpostavke ugotoviti, ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor, in če obstaja, katero sodno varstvo je to, ter da mora biti takšno (primarno) sodno varstvo tudi učinkovito.

Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi se ta akt o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi kakorkoli nanašal na opravljanje oziroma prenehanje mandata dekana.

Tožnik ni izkazal procesnih predpostavk za sprejem tožbe na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1 v obravnavo, ker je za vse zatrjevane kršitve pravic tožnika, razen glede morebitnega predčasnega prenehanja mandata, glede na odločbo Ustavnega sodišča RS, zagotovljeno učinkovito in primarno sodno varstvo pred delovnim sodiščem.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Rektor Univerze v Ljubljani je na podlagi 9. člena Zakona o ukrepih na področju plač in drugih stroškov dela za leto 2017 in drugih ukrepih v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 88/2016, ZUPPJS17) izdal sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in sicer, da tožniku na delovnem mestu visokošolski učitelj, v nazivu redni profesor, s prvim dnem po izteku enega leta po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine preneha veljati pogodba o zaposlitvi 630155-13/2014 z dne 1. 4. 2014 s pripadajočim aneksom št. 1 z dne 24. 12. 2015. Zadnji delovni dan delavca je 13. 1. 2018. S tem sklepom je bilo tudi določeno, da ima tožnik pravico do odpravnine v višini 9.853,73 EUR.

2. Tožnik je vložil tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe zaradi nezakonitosti posega v mandat dekana. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen po pogodbi o zaposlitvi številka 630155-13/2014 z dne 1. 4. 2014. K pogodbi je bil kasneje sklenjen še Aneks št. 1/2015 z dne 15. 12. 2015. Zaposlen je bil za nedoločen čas s polnim delovnim časom, na delovnem mestu „visokošolski učitelj“, v nazivu „redni profesor“. Tožena stranka je kot delodajalec tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi s „Sklepom o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi“, številka 105-2/2018-1 z dne 5. 1. 2018, ki ga je tožnik prejel 9. 1. 2018 (v nadaljevanju tudi : Sklep). Kot razlog za odpoved je navedla določila 9. člena ZUPPJS17. Iz navedenega Sklepa izhaja, da je bil zadnji delovni dan za tožnika 13. 1. 2018. Zoper zgoraj navedeno odpoved pogodbe o zaposlitvi je tožnik že sprožil delovnopravni spor, v katerem zatrjuje nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Postopek se pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani vodi pod opr. št. I Pd 83/2018. Vendar pa je tožena stranka s „Sklepom o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi“ številka 105-2/2018-1 z dne 5. 1. 2018, tudi drugače posegla v tožnikov položaj. Z navedenim Sklepom je namreč posegla v njegov mandat dekana na Fakulteti za A. Posledično tožnik izpodbija navedeni sklep kot nezakonit. Tožnik tožbo vlaga zoper pravno osebo, ki je izdala akt, s katerim je bil postopek odločanja končan (5. odstavek 17. člena Zakona o upravnem sporu; ZUS-1), zato je v predmetni zadevi tožena stranka Univerza v Ljubljani (enako tudi odločba Upravnega sodišča RS, opr. št. II U 167/2009 z dne 8. 9. 2010). Tožnik s tožbo zahteva ugotovitev, da je bilo z izdajo Sklepa nezakonito poseženo v človekove pravice oziroma temeljne svoboščine tožnika, prav tako zahteva prepoved nadaljnjih posegov v njegove pravice, kot tudi, da naj se poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine (položaj dekana) odpravi oziroma prepove. Sklep bo vplival tako na njegovo plačo kot na njegov siceršnji položaj na fakulteti.

3. Tožnik je dekan Fakultete A. in sicer za obdobje od 1. 10. 2016 do 30. 9. 2018, kot izhaja iz sklepa rektorja univerze o imenovanju dekana, št. 630155-15/2016 z dne 13. 6. 2016. Skladno z določilom 24. člena Zakona o visokem šolstvu (ZVis) je dekan strokovni vodja članice univerze, ki opravlja v navedenem členu določene naloge in je izvoljen na splošnih in neposrednih volitvah, kot jih predpisuje statut visokošolskega zavoda (univerze). Določilo 68. člena Statuta Univerze v Ljubljani (Statut UL) nadalje določa, da dekan vodi, zastopa in predstavlja članico, da je strokovni vodja članice in opravlja naloge na temelju zakona, odloka o preoblikovanju univerze, statuta in pooblastil rektorja ter da odgovarja za zakonitost dela na članici. Njegove naloge so podrobneje opredeljene v 70. členu Statuta UL. Tudi šesti odstavek 24. člena ZVis določa, da je za dekana članice univerze lahko izvoljen le tisti, kdor je tam zaposlen kot visokošolski učitelj.

4. Navedeno pomeni, da se s posegom v tožnikovo pogodbo o zaposlitvi (z izdanim Sklepom) hkrati neposredno in nedopustno posega v njegovo funkcijo in mandat dekana. Ustavnopravna teorija in teorija volilnega sistema poudarja, da mora pri volitvah in imenovanjih pomembnih funkcionarjev mandatna doba (funkcija) prevladati nad delovnim razmerjem oziroma da mora delovno razmerje izhajati iz mandatne dobe in ne obratno. Tožena stranka pa temu nasprotuje in šteje, da tožnik s prenehanjem svoje zaposlitve (po krivdi tožene stranke) tudi ni več dekan.

5. Nadalje 21. člen ZVis določa, da je dekan po svoji funkciji član senata članice univerze. Glede na določilo prvega odstavka 74. člena Statuta UL namreč seje senata članice sklicuje in vodi dekan. Določilo 33. člena Statuta UL nadalje določa, da je funkcija dekana nezdružljiva s članstvom v upravnem odboru univerze, kot tudi je nezdružljiva s funkcijo rektorja in prorektorja. Vse navedeno jasno kaže na to, da ima dekan posebno funkcijo, da je torej funkcionar.

6. Ustavno sodišče je v sklepu U-I-100/17 z dne 14. 12. 2017 zapisalo, da je zoper sklep delodajalca, izdan na podlagi 9. člena ZUPPJS17, v skladu z določbami Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDDSS-1) zagotovljeno sodno varstvo v delovnem sporu. Hkrati pa je izpostavilo, da je sodno varstvo zoper odločitev o predčasnem prenehanju mandata (dekana) zagotovljeno v upravnem sporu, še zlasti, ker gre za prenehanje mandata, ki je bil pridobljen na volitvah. Na podlagi 4. člena ZUS-1 namreč v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

7. Izpostavlja, da gre tudi za poseg v volilno pravico, kot jo v okviru poglavja o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah opredeljuje Ustava RS v svojem 43. členu. Gre namreč za kršitev tako imenovane pasivne volilne pravice, torej pravice biti izvoljen, ki zajema tudi pravico obdržati izvoljeno funkcijo. Z navedenim Sklepom pa je bilo ravno to tožniku preprečeno.

8. Skladno z ZVis in skladno z 58. členom Ustave RS je univerza avtonomni visokošolski zavod s posebnim položajem (6. člen Zvis), katerega ustanovitelj je sicer Republika Slovenija, to pa hkrati še ne pomeni, da gre za javni zavod, temveč gre za pravno osebo zasebnega prava, ki je povrh avtonomna, jo pa je sicer ustanovila Republika Slovenija. Da gre za avtonomno organizacijo, sicer izhaja tudi iz 1. in 6. člena Statuta UL.

9. Prav ta avtonomnost univerze, ki je opredeljena celo kot ustavni postulat, pa daje še dodatno težo voljeni funkciji dekana. Svoboda volitev obsega tudi možnost vsakega volivca, da uveljavi svojo volilno pravico. Učinkovito pa jo lahko uveljavi le, če izvoljena oseba svoj položaj lahko obdrži. Prav volitve zagotavljajo ustavno zagotovljeno avtonomnost univerze. Če se torej v izvoljeni mandat poseže z dejanji oblasti (v tem primeru s protiustavnim ZUPPJS17), je to neposreden poseg v avtonomijo univerze in neposreden poseg v pravice tožnika, ki s svojo funkcijo to avtonomijo pravzaprav brani oziroma zagotavlja.

10. Sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi številka 105-2/2018-1 z dne 5.1.2018 pa je po mnenju tožnika tudi nezakonit. Izdani sklep je nezakonit (tudi) zato, ker se ZUPPJS17 ne nanaša na tožnika. Tožnik namreč ni javni uslužbenec Na podlagi ZJU je namreč javni uslužbenec posameznik, ki sklene delovno razmerje v javnem sektorju, pri čemer javni sektor sestavljajo državni organi in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi, javni zavodi in javni gospodarski zavodi ter druge osebe javnega prava, če so posredni uporabniki državnega proračuna ali proračuna lokalne skupnosti (prvi in drugi odstavek 1. člena ZJU). Skladno z ZVis in skladno z 58. členom Ustave RS je namreč univerza avtonomni visokošolski zavod s posebnim položajem (6. člen ZVis), katerega ustanovitelj je sicer Republika Slovenija, to pa hkrati še ne pomeni, da gre za javni zavod, temveč gre za pravno osebo zasebnega prava, ki je povrh avtonomna, jo pa je sicer ustanovila Republika Slovenija. Ne glede na to, da je sicer Univerza v Ljubljani delno financirana tudi s strani proračuna (da se dejavnost univerze financira tudi iz drugih virov, izhaja iz 28. člena Statuta UL, gre namreč za avtonomno organizacijo, kar izhaja tudi iz 1. in 6. člena Statuta UL). Da delavec, zaposlen v (javnem) zavodu, katerega ustanovitelj je Republika Slovenija, ni javni uslužbenec, izhaja tudi iz odločbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1561/2005 z dne 23. 12. 2005. Zgolj (delno) financiranje univerze s strani RS namreč samo po sebi še ne pomeni, da so vsi njeni zaposleni hkrati tudi javni uslužbenci. Da bi bil tožnik javni uslužbenec, ne določa niti ZVis, tako tudi iz (preambule) tožnikove pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je sklenjena na podlagi določil ZDR-1 in ne npr. ZJU.

11. ZUPPJS17 v 1. členu ločuje med javnimi uslužbenci in funkcionarji. Navedeno je povsem logično, saj je funkcionar izvoljen in torej že zaradi svojega mandata ne more in ne sme biti izenačen z „navadnim“ uslužbencem. Njegov mandat namreč definira njegovo zaposlitev (in ne obratno). Funkcijo dekana skladno z ustavno zapovedano avtonomijo univerze določa univerza sama: ker gre za voljeno funkcijo. Ta zaradi načela volitev ter pasivne kot aktivne volilne pravice ne more in ne sme biti vezana na zaposlitev.

12. Ker tožnik tudi zato, ker je funkcionar, ni javni uslužbenec, zanj ne velja 9. člen ZUPPJS17, ki se izrecno nanaša zgolj na javne uslužbence in je zato izdani sklep brez zakonske podlage. Četudi pa bi šteli, da gre v primeru tožnika za javnega uslužbenca, pa bi bilo na podlagi 154. člena ZJU potrebno ugotoviti, da pogodba o zaposlitvi javnim uslužbencem preneha po samem zakonu le v primerih, ki so eksplicitno navedeni v navedenem členu, med katere med drugim spadajo tudi drugi načini prenehanja, ki jih ureja področni zakon, ki ureja delovna razmerja javnih uslužbencev v organih. ZUPPJS17 pa ni takšen področni zakon, saj ne ureja delovnih razmerji javnih uslužbencev v organih, poleg tega Univerza v Ljubljani ni organ, temveč je avtonomna institucija.

13. Nadalje je v predmetni zadevi potrebno ugotoviti, da ZUPPJS17 v letu 2018 sploh več ne velja. ZUPPJS17 namreč, kot to izhaja že iz imena samega, določa začasne ukrepe „za stabilizacijo javnih financ“. Že iz spremnega dopisa Vlade RS k predlogu zakona ZUPPJS17, kot tudi iz predloga samega izhaja, da gre za doseganje javno finančnih ciljev za leto 2017 in da s 1. 1. 2017 prenehajo veljati ukrepi, ki jih je prej uzakonjal ZUPPJS16 (za leto 2016). Pred tem je veljal ZUPPJS15, ki se je nanašal na leto 2015 in ga je torej v letu 2016 zamenjal ZUPPJS16. Tudi Ustavno sodišče RS je v svoji odločitvi (glej sklep U-I-100/17 z dne 14. 12. 2017, v točki 3) zapisalo, da je ZUPPJS16 prenehal veljati 31. 12. 2016. Enako velja tudi za ZUPPJS17, ki je prenehal veljati 31. 12. 2017, saj se nanaša le na leto 2017. Ker zakonske podlage za tak Sklep torej ni, je nezakonita tudi odpoved tožnikove pogodbe in je s tem hkrati nezakonito poseženo v tožnikovo dekansko funkcijo.

14. V nadaljevanju tožbe tožnik uveljavlja tudi sodno varstvo pravice do prepovedi diskriminacije na podlagi starosti, sklicuje se na varstvo zaupanja v pravo. Predlaga naslovnemu sodišču, da če ne bo ugotovilo nezakonitosti Sklepa oziroma če ne bo ugotovilo posegov v tožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine, na podlagi argumentov ustavnopravne narave, podanih v tožbi, naj prekine predmetni postopek in z zahtevo začne postopek za oceno ustavnosti spornih določil ZUPPSJ17, v nasprotnem primeru bo namreč prišlo do nedopustnih kršitev po 2., 14., 43. in 58. členu Ustave RS. Kot dokaz prilaga pravno mnenje z dne 10. 7. 2017 in dopolnilno pravno mnenje z dne 19. 1. 2018. 15. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa, da sodišče ugotovi, da je bilo z dejanjem in sicer z omenjenim sklepom poseženo v človekove pravice, da mu na podlagi izpodbijanega sklepa mandat ni potekel in da še traja z vsemi pravicami in obveznostmi in zahteva povrnitev stroškov postopka ter da se toženi stranki naloži, da tožnika v roku 3 dni od vročitve predmetne sodbe pozove nazaj k opravljanju tožnikove funkcije in mu v celoti omogoči opravljanje funkcije dekana z vsemi njenimi pravicami in obveznostmi do njenega izteka.

16. V nadaljevanju tožbe pa utemeljuje težko popravljivo škodo, zaradi katere predlaga izdajo začasne odredbe in sicer tako, da se zadrži učinkovanje izpodbijanega sklepa do pravnomočno končanega postopka o glavni stvari in da se toženi stranki prepove posegati v tožnikov mandat in položaj dekana in da se prepove izvajati kakršnekoli aktivnosti v smeri izvedbe volitev za novega dekana pod določenimi sankcijami, ki jih navaja pod točko 4 predloga za izdajo začasne odredbe.

17. V odgovoru na tožbo tožena stranka med drugim pravi, da v predmetni zadevi ne gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi, temveč za prenehanje delovnega razmerja na podlagi zakona - 9. člena ZUPPJS17, pri čemer je predstojnik (rektor) za zagotovitev zakonitega poslovanja moral izdati sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je v tej zadevi (kot tudi v drugih istovrstnih zadevah) ravnala v skladu z veljavno zakonodajo, saj ZUPPJS17 velja in ni ugotovljen kot protiustaven. Tožena stranka je postopala v skladu z dopisi in napotili MJU in MIZŠ. Vrhovno sodišče je v sodbi VIII Ips 221/2015 odločilo, da gre v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi po ZUJF (posledično tudi po ZUPPJS16 in ZUPPJS17) „za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi zakona ter da ni od delodajalca odvisno ali bo javnemu uslužbencu pogodba prenehala, pač pa je od delodajalca odvisno le časovno omejeno nadaljevanje trajanja zaposlitve zaradi zagotovitve nemotenega delovnega procesa, to je v tem smislu zgolj čas prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi na podlagi navedenih določb ZUJF“. S tem je ministrstvo dodatno opozorilo toženo stranko, da tudi za zagotovitev nemotenega delovnega procesa sklepanje dogovorov o nadaljevanju delovnega razmerja ni dovoljeno.

18. Sodna praksa je v podobnih primerih že zavzela stališče, da je ravnanje delodajalca zakonito, če je podlaga za ravnanje delodajalca veljavna določba interventnega zakona. Tožena stranka je javni visokošolski zavod, njen ustanovitelj je Republika Slovenija. Tožnik je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki, zato je javni uslužbenec. Navedeno je potrdilo tudi Delovno in socialno sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 5. 2. 2018 v zadevi pod opr. št. I Pd ...

19. Tožena stranka še pojasnjuje, da drugi del ZJU (t. j. od 22. člena dalje) za toženo stranko ne velja, saj velja zgolj za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti. Glede na navedeno 154. člen ZJU, na katerega se sklicuje tožnik, ni relevanten v predmetni zadevi.

20. Med drugim se tožena stranka sklicuje na določilo 69. člena Statuta Univerze v Ljubljani, po kateri dekan opravlja naloge dekana na delovnem mestu visokošolskega učitelja. Statut Univerze v Ljubljani v 69. členu določa, da dekan opravlja naloge na delovnem mestu visokošolskega učitelja. Iz navedenih določb izhaja, da mora za veljavno funkcijo dekana ves čas obstajati delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto visokošolskega učitelja. Zmotno je razumevanje tožnika, da delovno razmerje izhaja iz mandatne dobe. Iz navedenih določil nedvoumno izhaja, da je pogoj za opravljanje funkcije, t.j. nalog dekana, zaposlitev na delovnem mestu visokošolskega učitelja. Brez obstoja takšnega delovnega razmerja oseba ne more prevzeti in ohranjati funkcije dekana. Kakršnokoli drugačno ravnanje, kot je za opravljanje nalog dekana predvideno v Statutu UL, bi pomenilo kršitev Statuta UL.

21. ZViS in Statut UL določajo posebno funkcijo dekana in postopek pridobitve mandata, vendar navedeno ne pomeni, da je dekan članice univerze funkcionar. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je dne 5. 2. 2018 s sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe in pritrdilo toženi stranki, da tožnik ni funkcionar, saj ne ZViS ne katerikoli drug zakon niti Statut UL tega ne določata. Navedbe tožnika o tem, da ZUPPJS17 zanj ne velja iz razloga, ker je funkcionar, so zato neutemeljene.

22. Na podlagi sklepa je tožniku prenehalo delovno razmerje kot tudi mandat dekana. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je dne 5. 2. 2018 s sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero bi se zadržalo učinkovanje sklepa o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. V obrazložitvi je navedeno „/.../ tožnik ni verjetno izkazal, da je podani sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi nezakonit.“

23. Ugotavljanje nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja je v pristojnosti Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, ki vodi postopek pod opr. št. I Pd 83/2018. Kot je že predhodno navedeno, lahko naloge dekana, ki jih dekan opravlja na podlagi podeljenega mandata s strani rektorja, dekan opravlja zgolj na delovnem mestu visokošolskega učitelja. V zadevnem primeru je delovno razmerje prenehalo in tudi ni bilo z začasno odredbo Delovnega in socialnega sodišča zadržano učinkovanje sklepa o prenehanju delovnega razmerja ali začasno urejeno stanje na način, da bi v trenutku odločanja naslovnega sodišča obstajalo delovno razmerje, v okviru katerega bi bil tožnik zaposlen na delovnem mestu visokošolskega učitelja.

24. Ker delovno razmerje ne obstaja in tožnik ni zaposlen na delovnem mestu visokošolskega učitelja, so navedbe tožnika o posegu v njegov mandat neutemeljene. Pogodba o zaposlitvi je prenehala po samem zakonu in s tem so prenehale tudi vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja. Funkcija dekana je bila en od njih, saj je ta neposredno vezana na delovno razmerje in brez tega ne more obstajati.

25. Tožena stranka še izpostavlja, da tožnik predlaga zadržanje učinkovanja sklepa o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, vendar je to nemogoče, saj je v času od izdaje sklepa (5. 1. 2018) do vložitve tožbe tožnika pri naslovnem sodišču (9. 2. 2018) že prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi (14. 1. 2018).

26. Tožnik tudi ni konkretiziral škode, temveč zgolj posplošeno navaja, da so mu „dokončno zaprta vrata pri izpolnitvi kariernih ciljev“ in da bo „eksistenčno prizadet“, pri čemer ne pojasni, kako izkazuje težko popravljivo škodo.

27. Tožena stranka je zaradi prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (na podlagi zakona) tožnika in posledično prenehanja mandata dekana, v skladu s Statutom Univerze v Ljubljani za mandatno obdobje od 14. 1. 2018 do 30. 9. 2018 imenovala novega dekana Fakultete A. in izvedla aktivnosti, da delovni proces na fakulteti poteka nemoteno, zato bi ji začasni poseg povzročil večjo škodo. Tožena stranka bi bila ob izdaji začasne odredbe prisiljena ravnati nezakonito, zato bi jo doletele sankcije nadzorstvenih organov, ki zagotovo predstavljajo večjo škodo. Ob tem bi morala tožena stranka izvesti dodatne aktivnosti in prilagoditi delovni proces, kar bi na strani tožene stranke dodatno povečalo škodo in negativno vplivalo na njeno poslovanje. Poleg tega je predlagana začasna odredba vezana na predhodno vzpostavitev delovnega razmerja in je zato brez tega ni mogoče izvršiti.

28. Tožnik se sklicuje tudi na sklep Ustavnega sodišča U-I-100/17 z dne 14. 12. 2017, v katerem je omenjena zaščita mandata z začasno odredbo. Ta zaščita bi v zadevnem primeru lahko bila izvedena le, če bi tožnik predlog podal še pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Predlog pa je tožnik podal šele 30. dan po vročitvi sklepa in je delovno razmerje vmes že prenehalo, zato predlagano zadržanje ni več mogoče. 29. Predlaga, da sodišče v celoti zavrne tožbeni zahtevek, kot ga je podal tožnik v tožbi z dne 7. 2. 2018 in odredi tožniku plačilo stroškov postopka.

30. V pripravljalni vlogi tožnik med drugim pravi, da je v delovnem sporu pravočasno vložil pritožbo zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe, ker je odločitev sodišča očitno zmotna. Poleg tega je tožnik v tožbi v predmetni zadevi pojasnil, kako sta mandat oziroma funkcija dekana in delovno razmerje dve ločeni zadevi. Med drugim predlaga zaslišanje tožnika.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

31. Tožba se zavrže. 32. Po določbah 1. odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in 2. odstavka 157. člena Ustave sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Gre za t.i. rezervni upravni spor. „Drugo sodno varstvo« iz 1. odstavka 4. člena ZUS-1 ali 2. odstavka 157. člena Ustave je med drugim lahko tudi sodno varstvo pred delovnim sodiščem, lahko pa tudi sodno varstvo v t. i. rednem upravnem sporu pred Upravnim sodiščem, če (bi) mora(la) stranka v konkretnih okoliščinah danega primera uporabiti določeno pravno sredstvo v upravnem postopku ali pa pravno sredstvo v upravnem sporu, ki ni tožba na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1. Tožnik bi torej imel z vrsto tožbe, kakršno je vložil v konkretnem primeru, dostop do sodnega varstva na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1 pod pogojem, da bi v tožbi izkazal oziroma da bi sodišče lahko ugotovilo, da tožnik nima za varstvo pravic, za katere meni, da so mu kršene, drugega sodnega varstva. Standard, kriterij oziroma procesno predpostavko „drugo sodno varstvo“ pa je Ustavno sodišče obrazložilo tako, da mora sodišče ob presoji te procesne predpostavke ugotoviti, ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor, in če obstaja, katero sodno varstvo je to, ter da mora biti takšno (primarno) sodno varstvo tudi učinkovito.1 V zvezi s to procesno predpostavko pa tožnik v tožbi ne navaja ničesar, s čimer bi utemeljeval, da za varstvo pravic, ki jih uveljavlja v tem postopku, nima drugega učinkovitega sodnega varstva.

33. Tožnik je namreč vložil tožbo zaradi »nezakonitega posega v mandat dekana«, ki naj bi bil po navedbah tožnika storjen s Sklepom o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi št. 105-2/2018-1 z dne 5. 1. 2018 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep). To je brez izjeme razvidno iz vsebine tožbe, na primer iz 2., 3., 4. in 5. odstavka na strani 2 tožbe, 2. odstavka na strani 4 tožbe, prvega odstavka pod točko 3 tožbe na strani 5, iz 5. odstavka na strani 6 tožbe, iz 5. odstavka na strani 9 tožbe, ter iz 1., 2. in 3. točke tožbenega zahtevka pod točko 5 tožbe in iz 1. točke zahteve za izdajo začasne odredbe na strani 13 tožbe, kjer tožnik utemeljuje, da mu je bilo nezakonito in protiustavno poseženo v več pravic in sicer z izpodbijanim sklepom.

34. Tožnik torej v tožbi ne navaja, ne utemeljuje in tudi ne dokazuje, da mu je bilo nedopustno poseženo v pravico do izvajanja mandata dekana, kar bi sicer bilo mogoče povezati z ustavno pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena Ustave, s kakšnim drugim ravnanjem ali aktom tožene stranke, ki ni izpodbijani sklep.

35. Vendar pa iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi se ta akt o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi kakorkoli nanašal na opravljanje oziroma prenehanje mandata dekana. Tudi pogodba in aneks k pogodbi o zaposlitvi, na kar se nanaša izpodbijani sklep, ne urejata nič v zvezi z izvrševanjem mandata dekana. V izpodbijanem sklepu je tožnik dobil pravilen pravni pouk, da ima zoper omenjeni sklep sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem, kar med strankama ni sporno, in tožnik je to (primarno) sodno varstvo že sprožil. 36. Zatrjevanje tožnika v tožbi, da mu je z izpodbijanim sklepom poseženo v več različnih ustavnih in drugih pravic, kot so, na primer, pravica iz 43. člena Ustave in pravice iz 49., 50. in 14. člena Ustave (slednje zaradi diskriminacije na podlagi starosti), pa ne pomeni, da lahko tožnik sodno varstvo na podlagi takšne ali drugačne razmejitve med ustavnimi pravicami razdeli na tiste, katerih varstvo bo uveljavljal v postopku pred delovnim sodiščem, in na tiste, ki jih bo uveljavljal v postopku v upravnem sporu, pri čemer gre v obeh primerih za en in isti akt, ki ga stranka izpodbija. Po določbi 1. odstavka 15. člena Ustave se namreč človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi Ustave in zagotovljeni sta sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic njihove kršitve (4. odstavek 15. člena Ustave) pred vsakim sodiščem. To pomeni, da je delovno sodišče, ki je (primarno) pristojno za odločanje o zakonitosti izpodbijanega sklepa, in ki že vodi postopek, kar med strankama niti ni sporno, pristojno, da v sodnem postopku presodi tudi, ali izpodbijani sklep posega v človekove pravice in temeljne svoboščine in če posega, ali je ta poseg v skladu s sorazmernostjo in ostalimi določbami Ustave, in s tem zagotovi učinkovito sodno varstvo ustavnih in drugih pravic stranke.

37. V edinem delu tožbe, ki ga je mogoče povezati z argumentacijo tožnika o tem, da je v obravnavani zadevi Upravno sodišče na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1 oziroma 2. odstavka 157. člena Ustave pristojno za odločanje o varstvu tožnikovih pravic, ki naj bi jih kršil izpodbijani sklep, pa tožnik zmotno razlaga in uporabi stališče Ustavnega sodišča v zadevi U-I-100/17 z dne 14. 2. 2017. Sodna odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-100/17 se nanaša na predčasno prenehanje mandata rektorja univerze na podlagi ZUPPJS16 in je zato relevantna tudi za presojo procesne predpostavke v obravnavanem upravnem sporu. Tožnik namreč pravi (v zadnjem odstavku na strani 3 tožbe), da je Ustavno sodišče zapisalo, da je zoper sklep delodajalca, izdan na podlagi 9. člena ZUPPJS17, v skladu z določbami Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), zagotovljeno sodno varstvo v delovnem sporu. »Hkrati pa je izpostavilo, da je sodno varstvo zoper odločitev o predčasnem prenehanju mandata (dekana) zagotovljeno v upravnem sporu, še zlasti ker gre za prenehanje mandata, ki je bil pridobljen na volitvah.«

38. Upravno sodišče ugotavlja, da ni mogoče šteti, da je Ustavno sodišče z navedenim stavkom pravo interpretiralo tako, da ima tudi tožnik v tem upravnem sporu, ki je primerljiv s položajem pobudnika ocene ustavnosti v zadevi U-I-100/17, zoper isti pravni akt sodno varstvo pred delovnim sodiščem in hkrati pred Upravnim sodiščem, a s to razliko, da se pred delovnim sodiščem zagotavlja sodno varstvo določenih pravic, pred Upravnim sodiščem pa pravica v zvezi s pridobljenim mandatom dekana, pri čemer pa naj bi bile vse te pravice kršene z istim sklepom.

39. Navedeno stališče Ustavnega sodišča v povezavi z 2. odstavkom 157. člena Ustave, 1. in 4. odstavkom odstavkom 15. člena Ustave ter tudi načelom pravne varnosti in vladavine prava (2. člen Ustave) pomeni nekaj drugega in sicer to, da ima tožnik zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu zoper posamični akt, ki pomeni odločitev o predčasnem prenehanju mandata. Ta odločitev pa z izpodbijanim sklepom sploh ni izrečena oziroma izdana. Zoper morebitno predčasno prenehanje mandata dekana, če pristojni organ meni, da je do predčasnega prenehanja mandata prišlo, mora biti izdan poseben posamični akt, da takšno predčasno prenehanje mandata sploh lahko začne pravno veljavno učinkovati. Ta zahteva po izdaji posebnega posamičnega akta zaradi pomena mandata, ki je »pridobljen na volitvah« (U-I-100/17, 14. 12. 2017, odst. 3), kot je postavilo Ustavno sodišče, izhaja prav iz te odločbe Ustavnega sodišča; po stališču Ustavnega sodišča gre za ustavno pravico, kajti sicer Ustavno sodišče v navedeni zadevi ne bi stranko (rektorja univerze) napotilo na izčrpanje ustavne pritožbe.

40. Na to, da mora tožena stranka tožniku izdati konkreten posamičen akt, če je mnenja, da mora tožniku mandat dekana predčasno prenehati, kaže tudi dejstvo, da nobena zakonska določba izrecno ne določa, da ob prenehanju delovnega razmerja visokošolskemu učitelju avtomatično oziroma nujno preneha tudi mandat dekana ali rektorja. To nadalje pomeni, da dejstvo, ki nekako izvira iz odgovora na tožbo tožene stranke, da tožena stranka smatra oziroma stoji na stališču, da je tožniku z izdajo izpodbijanega sklepa tudi prenehal mandat dekana, nikakor ne pomeni, da toženi stranki ni treba izdati posebnega posamičnega akta za pravno veljavno učinkovanje prenehanja mandata, kajti iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi bil odpravljen ali kakor koli veljavno spremenjen sklep rektorja Univerze v Ljubljani št. 630155-15/2016 z dne 13. 6. 2016 o imenovanju tožnika za dekana Fakultete A. Univerze v Ljubljani za mandatno obdobje od 2016 do 2018, ki jo tožnik po tem sklepu opravlja do 30. 9. 2018. 41. To pomeni, da tožnik ni izkazal procesnih predpostavk za sprejem tožbe na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1 v obravnavo, ker je za vse zatrjevane kršitve pravic tožnika, razen glede morebitnega predčasnega prenehanja mandata, glede na odločbo Ustavnega sodišča RS, zagotovljeno učinkovito in primarno sodno varstvo pred delovnim sodiščem, med tem ko mora tožnik v zvezi z morebitnim predčasnim prenehanjem mandata za dekana najprej od tožene stranke zahtevati, da mu pristojni organ izda posamičen akt o predčasnem prenehanju mandata dekana v skladu z določbo 28. člena ZUS-1 oziroma lahko vloži tožbo na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1, če utemelji, da uporaba določila 28. člena ZUS-1 v konkretnih okoliščinah danega primera ne zagotavlja učinkovitega sodnega varstva pravice iz 44. člena Ustave kot individualne pravice. Tega pa tožnik v tožbi ne zatrjuje niti ne utemeljuje.

42. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrglo iz razloga, ker izpodbijani sklep ni akt, ki ga tožnik lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi z določbo 2. odstavka 4. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

43. Ker je za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe najprej potrebno preizkusiti vse procesne predpostavke iz 36. člena ZUS-1 za sprejem tožbe v obravnavo, kajti pred tožbe, ki je sposobna za obravnavo v upravnem sporu, ni mogoče po vsebini odločati o zahtevi za izdajo začasne odredbe, in ker je sodišče v prvi točki izreka moralo tožbo zavreči zaradi pomanjkanja procesne predpostavke, je v drugi točki izreka s sklepom zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe (2. in 5. odstavek 32. člena ZUS-1 v zvezi z 4. točko 1. odstavka 36. člena ZUS-1).

44. Obrazložitev k tretji točki izreka:

45. Ker je sodišče tožbo zavrglo, je v tretji točki izreka odločeno, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).

1 Odločbi Ustavnega sodišča RS v zadevah Up-547/2004 z dne 3. 3. 2005, 10-11 odst. ter Up-661/2004 z dne 12. 1. 2006.