Jedro

Eden od pogojev za upoštevanje litispendence (poleg istovetnosti strank) je tudi istovetnost zahtevka (v izvršilnem postopku pa še istovetnost predlaganih izvršilnih sredstev). V skladu z ekvivalenčno teorijo, ki v sodni praksi prevladuje, je treba poleg zahtevka v predlogu upoštevati tudi dejanski temelj zahtevka (historični dogodek). Res se sicer v obeh primerih izterjuje (zarubljena oziroma fiduciarno prenesena) terjatev iz naslova odškodnine, vendar pa se terjatev izterjuje zaradi poplačila različnih terjatev po različnih izvršilnih naslovih, torej gre za različen dejanski temelj vloženih predlogov za izvršbo, glede na navedeno pa litispendenca ni podana.

Če poleg upnika glede prenesene terjatve uveljavljajo kakšno pravico še drugi, lahko dolžnikov dolžnik v korist vseh teh pri sodišču položi celoten znesek ali samo zapadli znesek terjatve. Temu je tako omogočeno, da v primeru, kadar je soočen s situacijo, v kateri več oseb od njega zahteva izpolnitev iste (zarubljene) terjatve, terjatev lahko položi pri sodišču, z namenom, da sodišče opravi delitev. Postopek, ki je za to predviden, je nepravdni postopek. V primeru sodnega depozita izvršilno sodišče ne more presojati pravilnosti pogojev položitve in izročitve depozita. V konkretnem postopku sodišče ne more presojati upnikovih navedb v zvezi s tem, da naj drugi upniki ne bi imeli veljavnih opravljenih rubežev terjatve. S tem, ko je dolžnica navedla, da je terjani znesek položila na sodni depozit, je uveljavljala ugovorni razlog prenehanja terjatve zaradi izpolnitve oziroma, da je terjatev prenehala na drug način. To je bistveni učinek sodne položitve. Dolžnica sama nosi tveganje napačne položitve in postavljenih pogojev, vendar pa morebitnih nepravilnosti upnik ne more uveljavljati v konkretnem postopku, pač pa bi bil to potencialno lahko le predmet drugih postopkov.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep v izpodbijanih I., II. ter V. točki v delu, v katerem dolžnici sodišče ni priznalo nad 45,80 EUR izvršilnih stroškov, razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, sicer se pritožba zavrne in se sklep v izpodbijani IV. točki izreka potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za novo odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče ugovoru dolžnice delno ugodilo tako, da se izvršba opravi zgolj na proračun Republike Slovenije ter sklep o izvršbi razveljavi v drugi točki izreka glede stroškov postopka v obsegu, ki presega znesek 54,00 EUR (I. točka izreka), v preostalem ugovor dolžnice zavrnilo (II. točka izreka), ustavilo izvršbo z rubežem in prodajo nematerializiranih vrednostnih papirjev (III. točka izreka), zavrnilo predlog dolžnice za odlog izvršbe (IV. točka izreka) in odločilo, da mora upnik dolžnici povrniti stroške ugovornega postopka v višini 45,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper tisti del sklepa, ki je za dolžnico neugoden se po Državnem pravobranilstvu Republike Slovenije pravočasno pritožuje dolžnica iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev v novo sojenje ali spremembo sklepa. Izpostavlja naziv in zastopanje upnika. Pravna oseba upnika, kot jo navaja sodišče, v registru pravnih oseb ne obstaja. Obstaja pa pravna oseba s podobnim nazivom. Odvetnika ne more zastopati on sam. Poleg tega izpodbijani sklep ne vsebuje identifikacijskih znakov iz 16. člena ZIZ. Upnik ni zanikal dejstva, da je dolžnica celoten dolg po pravnomočnih sodbah poravnala. Sodišče je materialnopravno napačno ocenilo pomen in namen instituta sodnega depozita. Zakon upniku ne podeljuje absolutne pravice biti poplačan. V tej zadevi zato ni osrednje vprašanje, ali bo upnik prišel do poplačila svoje terjatve, saj je to stvar nepravdnega postopka, upnik pa bo imel pravico do poplačila ob pogojih, kot veljajo tudi za ostale upnike. Upnik bo imel možnost sodnega varstva v nepravdnem postopku. Namen sodnega depozita je podoben namenu stečajne mase. Dolžnik je dolžan plačati dolg samo enkrat. S položitvijo zneska pri sodišču se dolžnik razbremeni svojih obveznosti. Sklicuje se na odločitev Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. III Ip 2537/2015, kjer gre za bistveno enak pravni položaj. Odločitev sodišča je arbitrarna, nejasna, nerazumljiva in necelovita. Poleg tega je podana litispendenca, saj je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novem mestu opr. št. In 4/2014 z dne 17. 2. 2014 izdan na podlagi istih izvršilnih naslovov. O litispendenci je sodišče obvestila tudi UJP. Dne 30. 6. 2015 pa je upnik sprožil nov izvršilni postopek pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu opr. št. In 82/2015, v katerem je sodišče ugovoru dolžnika ugodilo, saj je upnik zaradi začetka stečajnega postopka nad A. A. d.o.o. izgubil pravice iz imetništva terjatve po fiduciarni cesiji. Celotna terjatev v tem postopku izvira iz pogodbe o prenosu terjatev v zavarovanje, naslovno sodišče pa je glede na stečaj nad fiduciantom povsem prezrlo vprašanje, s katerim bi se moralo ukvarjati po uradni dolžnosti. Že v zadevi opr. št. VL 2949/2013, ki temelji na pogodbi o priznanju dolga, katere vsebina dolžnici kot dolžnikovemu dolžniku ni poznana, je zakoniti zastopnik dolžnice opozoril, da predvideva, da gre za priznanje dolga iz naslova pravdnih stroškov. Iste stroške pa upnik terja v izvršbi Okrajnega sodišča v Novem mestu opr. št. In 138/2013 in bi bilo treba ugotoviti, da je terjatev prešla nazaj v premoženje stečajnega dolžnika. Glede stroškov postopka dolžnica navaja, da ni jasno, kateri znesek je osnova za odmero stroškov, zato se dolžnica pritožuje zoper stroškovni del sklepa, ki ga ni mogoče preizkusiti. Odločitev sodišča, da se izvršba opravi na proračun, je zmotna, saj je dolžnica terjatev že poravnala z deponiranjem pri sodišču. V predmetni zadevi je tako že aktiviran sodni depozit z namenom poravnavanja obveznosti dolžnice. Izvršba bi se tako lahko opravila le na račun, kamor je položen depozit. Pritožuje se tudi zoper odločitev glede odloga izvršbe. Gre za poskuse upnika kako obiti zakon. Dolžnici bi glede na več sproženih postopkov nastala nenadomestljiva škoda, saj bi šlo za dvakratno plačilo dolga. Priglaša pritožbene stroške.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo navaja, da ni res, da je dolžnica celoten dolg po pravnomočnih sodbah poravnala s položitvijo zneska v nek drug postopek. Sklepa o rubežu in prenosu terjatve sta postala pravnomočna prej, preden je bil izdan sklep o depozitu in denar dejansko deponiran. Denarne terjatve, ki jo je upnik pridobil s tema sklepoma, dolžnica ne more prenašati in z njo ni smela razpolagati. Izpolniti bi morala le upniku. S predlogom za depozit je dolžnica izrecno izključila upnika kot upravičenca za poplačilo, poplačilo pa je vezala na pravnomočno sodno odločbo in vrstni red, s privilegiranjem same sebe. Zaradi postavljenih pogojev upnik ne more računati na poplačilo v nepravdnem postopku. Nerazumljivo je dolžničino izvajanje o nepoplačilu upnika v primeru insolventnosti. V nepravdnem postopku so postavljeni izključujoči in omejujoči pogoji za upnika kot prednostnega upravičenca. Dolžnica naj svoje obveznosti plača neposredno upniku in ji ne bo nastala prav nobena škoda. Dolžnica bi skladno s 119. členom ZIZ obveznost lahko položila le pri izvršilnem sodišču. Upnik je dolžnico opominjal na obveznost plačila. Upnik se sprašuje o poštenosti dolžnice, ki kljub gospodarski izvršbi ne realizira sklepa o izvršbi. Ugovor ni bil vsebinsko in s pravno pomembnimi argumenti obrazložen in ni bil dokazno podprt. V zadevi III Ip 2537/2015 gre za izvršbo tretje osebe v izvršbi na pogodbenem temelju. Izvršilni postopek In 82/2015 pa se vodi po po sodbi opr. št. VIII Pg 3219/2012. Ker je dolžnica terjatev predhodno plačala v stečaj, je upnik terjatev prijavil v stečajni postopek in je delno že priznana, delno pa bo priznana v nadaljevanju. Upnik ni nikoli ravnal nepošteno, dolžnica pa skuša obiti zakon tako, da bi izplačala dolgovano odškodnino sama sebi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Višje sodišče je sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. Uvodoma višje sodišče ugotavlja, da niso utemeljene dolžničine pritožbene navedbe glede litispendence. Eden od pogojev za upoštevanje litispendence (poleg istovetnosti strank) je tudi istovetnost zahtevka (v izvršilnem postopku pa še istovetnost predlaganih izvršilnih sredstev). V skladu z ekvivalenčno teorijo, ki v sodni praksi prevladuje, je treba poleg zahtevka v predlogu upoštevati tudi dejanski temelj zahtevka (historični dogodek).(1)

7. Konkretni postopek teče zaradi izterjave terjatve po sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 2949/2013 z dne 10. 1. 2013, in sicer se izterjuje zarubljena terjatev, prisojena s pravnomočno in izvršljivo sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 12/2006 z dne 14. 4. 2010 v zvezi s sklepom VIII Pg 12/2006 z dne 9. 9. 2010, sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1213/2010 z dne 23. 2. 2012 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1243/2012 z dne 25. 4. 2013 v zvezi s sklepoma Okrajnega sodišča v Novem mestu opr. št. VL 2949/2013 z dne 7. 6. 2013 in 23. 10. 2013 o rubežu in prenosu terjatve. Zadeva In 105/2015 Okrajnega sodišča v Novem mestu (prej In 138/2013 in In 43/2014) pa poteka zaradi izterjave terjatve po notarskem zapisu SV 315/12. Res se sicer v obeh primerih izterjuje (zarubljena oziroma fiduciarno prenesena) terjatev, priznana A. A. d.o.o. do Republike Slovenije iz naslova odškodnine, vendar pa se terjatev izterjuje zaradi poplačila različnih terjatev po različnih izvršilnih naslovih, torej gre za različen dejanski temelj vloženih predlogov za izvršbo. Glede na navedeno litispendenca ni podana. Zadeva Okrajnega sodišča v Novem mestu In 4/2014 pa poteka med drugimi strankami ter litispendenca ni podana že zaradi neistovetnosti strank.

8. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe glede nemožnosti identifikacije upnika. V tej zadevi je upnika mogoče zanesljivo identificirati, saj je upnik v predlogu za izvršbo, ki je del sklepa o izvršbi, navedel identifikacijski podatek upnika. Res je sicer pri upniku tekom postopka prišlo do spremembe firme, vendar to ne vpliva na dejstvo, da gre za isto pravno osebo. Drži pa, da v tej zadevi upnik hkrati ne more nastopati tudi kot svoj pooblaščenec, kar je sicer pri odločitvi o ugovoru glede stroškov upoštevalo tudi sodišče prve stopnje.

9. V tem postopku se nadalje ne izterjuje terjatev na podlagi pogodbe o fiduciarni cesiji, zato v konkretnem primeru ne pride v poštev presoja posledic insolventnosti fiducianta (A. A. d.o.o.) v smislu drugega odstavka 206. člena SPZ v zvezi z drugim odstavkom 209. člena SPZ.

10. V ugovoru je dolžnica zatrjevala, da je prenehala njena obveznost do upnikov, tudi do upnika v tej zadevi, zaradi sodnega pologa, o katerem je obvestila tudi vse upnike dolžnika A. A. d.o.o. Navedla je, da je dne 14. 1. 2014 na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Novem mestu na podlagi sklepa o depozitu položila znesek 721.414,84 EUR vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2013 do dne pologa. V pravočasni dopolnitvi ugovora je navedla, da je bila terjatev, ki temelji na sodbah, na podlagi katerih upnik zahteva izvršbo, že večkrat zarubljena s strani drugih upnikov. Ker se tudi upnik ni znal izjasniti, kdo so vse upniki, je jasno, da je terjatev dolžnica lahko izpolnila le preko sodnega depozita. Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnice zavrnilo, saj je ocenilo, da s samo položitvijo zneska v nepravdnem postopku še ni zagotovljeno, da je upnik prišel do poplačila svoje terjatve. S pogoji, kot jih je postavila dolžnica, namreč ni izkazano, da je s sodnim depozitom dolžnica terjatev poravnala prav upniku. Ker je znesek položen v korist več udeležencev, med katerimi je šele potrebno ugotoviti, kateri izmed njih izpolnjuje pogoje za prevzem zneska, je ugovor dolžnice ocenilo kot neutemeljen.

11. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na napačnem materialnopravnem izhodišču. Ob dejanskem stanju, kot ga je dolžnica navajala v ugovoru (da je terjatev, ki se v tej zadevi izterjuje, zarubljena s strani več upnikov in da je z namenom plačila te terjatve dolžnica položila znesek 726.054,62 EUR), pridejo v poštev določbe materialnega prava glede izpolnitve s sodnim depozitom, in sicer ne le 306. člen OZ, temveč tudi 119. člen ZIZ, na katerega se sicer sklicuje tudi upnik. ZIZ namreč v 119. členu določa, da lahko v primeru, če poleg upnika glede prenesene terjatve uveljavljajo kakšno pravico še drugi (kar predstavlja del relevantnega dejanskega stanja v konkretni zadevi), dolžnikov dolžnik v korist vseh teh pri sodišču položi celoten znesek ali samo zapadli znesek terjatve. Ta člen torej dolžnikovemu dolžniku omogoča, da v primeru, kadar je soočen s situacijo, v kateri več oseb od njega zahteva izpolnitev iste zarubljene terjatve, terjatev lahko položi pri sodišču, z namenom, da sodišče opravi delitev. Ta člen pa je potrebno uporabiti v povezavi z določbami 302. do 310. člena OZ, ki urejajo položitev stvari (oziroma tistega, kar se dolguje) pri sodišču, postopek, ki je za to predviden, pa je nepravdni postopek (168. do 177. člen Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP). Takšne položitve ni mogoče opraviti pri izvršilnem sodišču, saj ZIZ ne predvideva postopka sodnega pologa, niti v kateremkoli delu ne napotuje na subsidiarno uporabo ZNP. Prav tako bi bilo v takem primeru vprašljivo, katero izvršilno sodišče bi bilo za delitev sploh pristojno, saj bi (dolžnikova) dolžnica v takem primeru že morala predvideti upnika z najboljšim vrstnim redom. Dolžnica je torej sredstva, ki predstavljajo plačilo terjatve, pravilno položila pri nepravdnem sodišču, ki je tudi pristojno za odločitev o izročitvi položenih sredstev.

12. V primeru večkratnih rubežev terjatve se vrstni red zastavnih pravic več rubežev določa po dnevu oprave rubeža (prvi odstavek 110. člena ZIZ) in ne glede na čas nastanka terjatve. Glede na navedeno ni mogoče brezpogojno slediti upnikovi kategorični navedbi, da bi dolžnica morala izpolniti le njemu ter to tudi ni predmet ugotavljanja v tem postopku. Komu bi morala izpolniti, je odvisno od vrstnega reda zastavnih pravic. Učinek rubeža terjatve je skladno s 107. členom ZIZ namreč v prepovedi dolžnikovemu dolžniku (dolžniku zarubljene terjatve), da poravna terjatev dolžniku (upniku zarubljene terjatve, torej družbi A. A. d.o.o. in njenim pravnim naslednikom), dolžniku pa se med drugim tudi prepove s terjatvijo kakorkoli razpolagati.

13. V primeru sodnega depozita izvršilno sodišče ne more presojati pravilnosti pogojev položitve in izročitve depozita (ti sicer glede na citirane določbe niso že prima facie nepravilni). Upnik sicer zatrjuje, da je preko postavljenih pogojev neupravičeno izključen od delitve položenega zneska, vendar tega zaenkrat ne more uveljavljati v konkretnem izvršilnem postopku. Prav tako sodišče v konkretnem postopku ne more presojati upnikovih navedb v zvezi s tem, da naj drugi upniki ne bi imeli veljavnih ločitvenih pravic (da torej v njihovo korist niso bili opravljeni rubeži terjatev).

14. Dolžnica je v ugovoru torej uveljavljala prenehanje terjatve zaradi položitve dolgovanega zneska na sodni polog. S tem je uveljavljala ugovorni razlog prenehanja terjatve zaradi izpolnitve oziroma, da je terjatev prenehala na drug način (ugovorni razlog iz 8. točke drugega odstavka 55. člena ZIZ). V 306. členu OZ je določeno, da je s položitvijo dolgovane stvari dolžnik prost obveznosti takrat, ko stvar položi. To je bistveni in za ta postopek relevantni učinek sodne položitve. Obveznost dolžnika preneha s samo položitvijo pri sodišču. Dolžnica sama nosi tveganje napačne položitve in postavljenih pogojev, vendar pa morebitnih nepravilnosti upnik ne more uveljavljati v konkretnem postopku, pač pa bi bil to potencialno lahko le predmet drugih postopkov. Iste zarubljene terjatve pa dolžnica ni dolžna plačati dvakrat. 15. Ker je sodišče prve stopnje svojo odločitev sprejelo na podlagi napačnega materialno pravnega izhodišča, posledično ni v celoti ugotovilo dejanskega stanja, pomembnega za odločitev v tej zadevi. Glede na znesek, ki ga upnik izterjuje v tej zadevi, je namreč potrebno ugotoviti, ali je dolžnik s plačilom zneska 726.054,62 EUR v celoti pokril terjatev, ki jo izterjuje upnik. Ugotoviti je potrebno, ali znesek 721.414,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2013 predstavlja celotno izterjevano terjatev oziroma, ali je dolžnica ta znesek pravilno izračunala, saj je upnik v odgovoru na ugovor zatrjeval, da je položeni znesek prenizek, ter v zvezi s plačilom opraviti tudi dokazno oceno. Ker je zaradi napačne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in sklep razveljavilo v izpodbijani I. in II. točki izreka (odločitev o ugovoru) ter posledično glede na razveljavitev odločitve o ugovoru tudi v V. točki izreka v delu, v katerem dolžnici sodišče ni priznalo nad 45,80 EUR stroškov ugovora (glede na to, da dolžnica le v tem delu ni uspela z zahtevkom za povrnitev pritožbenih stroškov, je višje sodišče štelo, da se pritožuje le zoper ta del V. točke izreka), zadevo pa v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Razveljavitev I. točke izreka je narekovalo dejstvo, da je sodišče prve stopnje izrek oblikovalo tako, da je ponovno dovolilo izvršbo na računu dolžnice, na katerega je izvršba že dovoljena s sklepom o izvršbi, kar pomeni dvakratno odločitev o isti stvari in s tem kršitev po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, na katero višje sodišče pazi po uradni dolžnosti. V novem postopku naj sodišče prve stopnje ponovno odloči o ugovoru ob upoštevanju v tem sklepu navedenih izhodišč.

16. Pritožba dolžnice pa ni utemeljena v delu, v katerem izpodbija IV. točko izreka sklepa z dne 12. 11. 2015, t.j. glede odločitve o predlogu dolžnice za odlog izvršbe. Sodišče lahko na dolžnikov predlog popolnoma ali deloma odloži izvršbo skladno s prvim odstavkom 71. člena ZIZ le v določenih zakonsko opredeljenih primerih (prvi pogoj), če dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo (drugi pogoj) in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku (tretji pogoj). Po drugem odstavku istega člena sme sodišče na predlog dolžnika odložiti izvršbo tudi v primerih, ko so za to podani posebno upravičeni razlogi, vendar najdlje za tri mesece in le enkrat. Skladno s splošnim načelom trditvenega in dokaznega bremena (prvi odstavek 7. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) je breme zatrjevanja in dokazovanja pogojev za odlog na dolžniku, ki mora zato, da doseže odlog izvršbe, verjetno izkazati obstoj vseh treh pogojev kumulativno (odlog po prvem odstavku 71. člena ZIZ) oziroma obstoj posebno upravičenih razlogov (odlog po drugem odstavku 71. člena ZIZ).

17. Višje sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, da dolžnica v obravnavanem primeru s svojimi trditvami v predlogu za odlog zgoraj navedenim kriterijem ni zadostila. Dolžnica je svoj predlog za odlog utemeljevala z zatrjevanjem, da je njena obveznost prenehala, da bi z realizacijo izpodbijanega sklepa v breme državnega proračuna, ki jih država potrebuje za svoje delovanje, dolžnici nastala nenadomestljiva škoda, če se bi izkazalo, da je sklep o izvršbi utemeljen, pa bo dolžnica kot država vedno imela sredstva za poplačilo.

18. S temi navedbami tudi po presoji višjega sodišča dolžnica trditvenemu bremenu glede izpolnjevanja pogojev za odlog izvršbe po 71. členu ZIZ dolžnica ni zadostila, saj si prihaja v nasprotje, ko po eni strani zatrjuje, da zarubljena sredstva nujno potrebuje za svoje delovanje, po drugi strani pa trdi, da bo kot država vedno imela sredstva za poplačilo. Prav tako zgolj možnost, da upnik ne bo imel sredstev za vrnitev preplačanega in da lahko preneha obstajati, ne pomeni zatrjevanja nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, kot to zahteva zakon. Nadalje dolžnica v predlogu za odlog tudi ni zatrjevala posebno upravičenih razlogov za odlog izvršbe. Dodati je tudi, da v zvezi s predlogom za odlog izvršbe dolžnica ni predlagala nikakršnih dokazov. Izpodbijana odločitev o zavrnitvi njenega predloga za odlog pa se tako izkaže za pravilno. Glede navedb, da upnik ravna fraudalozno in bi šlo za dvakratno poplačilo dolga višje sodišče še pojasnjuje, da le-teh ne sme upoštevati, saj so prepozne. Dolžnica namreč te navedbe prvič podaja šele v pritožbi in pri tem niti ne trdi, da tega ni mogla storiti v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato gre za nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Glede na navedeno je višje sodišče pritožbo dolžnice zoper izpodbijano IV. točko izreka zavrnilo in v tem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je višje sodišče pridržalo za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) Op. št. (1): Po čisti procesni teoriji bi se sicer upošteval le sam tožbeni predlog. Glej. A. Galič, Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, Druga knjiga, stran 222 in 223.