Jedro

Za presojo stopnje obtoženčeve krivde (malomarnosti) je brez dvoma pomembno, kakšni so bili pogoji objektivne možnosti za spremljanje oškodovankine hoje. Pravilno opozarja pritožnik, da ni vseeno, ali je obtoženec med približevanjem prehodu za pešce videl oziroma mogel videti oškodovanko, ali pa mu je preglednost na prehod za pešce zakrivalo vozilo karavan, ki je peljalo preko križišča z obtoženčeve leve proti desni strani. V obeh primerih obtoženčeva krivda sicer ne bi smela biti vprašljiva, za presojo stopnje obtoženčeve malomarnosti pa utegne biti morebitna navzočnost vozila karavan poleg drugih okoliščin vsekakor pomembna, pomembna pa je tudi za oceno teže kaznivega dejanja in izbiro in odmero kazenske sankcije.

Izrek

Pritožbi zagovornika obt. B. D. se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Obrazložitev

Obt. B. D. je bil z izpodbijano sodbo spoznan za krivega, da je iz malomarnosti storil hudo kaznivo dejanje zoper varnost javnega prometa po 4. odst. 255. člena v zvezi s 1. odst. 251. člena KZ RS.

Na podlagi 4. odst. 255. člena KZ RS mu je bila izrečena kazen tri mesece zapora. Po čl. 68 kZ SFRJ mu je bil izrečen varnostni ukrep prepovedi vožnje motornih vozil C kategorije za dobo šestih mesecev.

Po 1.odst. 98. člena ZKP pa so mu bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka.

Proti navedeni sodbi se je pritožil zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa obtožencu izreče milejšo kazensko sankcijo.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje se ne strinja s pritožnikovimii pomisleki glede obstoja kaznivega dejanja. Ne dvomi tudi v pravilnost ocene izpodbijane sodbe, da je nezgodo zakrivil obtoženec. Kot upravičena in tehtna pa sprejema pritožnikova opozorila, da obtoženčev subjektivni odnos do dejanja (krivda) v postopku na prvi stopnji ni bil ugotovljen s potrebno zanesljivostjo in natančnostjo in da so tudi razlogi izpodbijane sodbe v tem pogledu presplošni, torej nezadostni. Ker je stopnja kazenske odgovornosti pomembna za presojo teže kaznivega dejanja, s tem pa tudi za izbiro in odmero kazenske sankcije, ni bilo mogoče odreči utemeljenosti zagovornikovemu predlogu za razveljavitev izpodbijane sodbe.

Po mnenju sodišča prve stopnje, ki pa ni pravilno, naj ne bi bilo bistveno, ali je vozilo karavan, (to naj bi po navedbah obtoženca med njegovim približevanjem zaznamovanemu prehodu za pešce zapeljalo preko križišča z obtoženčeve leve proti desni strani), obtožencu zakrivalo pogled na hojo oškodovanke po prehodu za pešce skoraj do sredine 16,70 m širokega cestišča. Za presojo stopnje obtoženčeve krivde (malomarnosti) je brez dvoma pomembno, kakšni so bili pogoji in objektivne možnosti za spremljanje oškodovankine hoje. Pritožnik pravilno opozarja, da ni vseeno, ali je obtoženec med približevanjem prehodu za pešce videl oziroma imel možnost videti oškodovanko, ali pa mu je preglednost na prvo polovico prehoda in s tem na oškodovanko, zakrivalo vozilo karavan. V obeh navedenih primerih obtoženčeva krivda sicer ne bi smela biti vprašljiva glede na zakonske obveznosti voznikov v odnosu na prehod za pešce. Za presojo stopnje obtoženčeve malomarnosti pa utegne biti morebitna navzočnost vozila karavan, poleg drugih okoliščin, nedvomno pomembna. Do obstoja te okoliščine pa se sodišče prve stopnje ni povsem jasno opredelilo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (list. št. 4), "da je možno, da je bil obtoženec res pozoren na omenjeno vozilo", bi bilo mogoče domnevati, da sodišče prve stopnje v tem delu sprejema obtoženčev zagovor. Ker pa ta del obtoženčeve izpovedbe izpodbija priča - očividka B. L., ki jo sodišče prve stopnje sicer ocenjuje kot verodostojno pričo, bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti tudi do njene izpovedbe, " da naj bi bilo križišče takrat, ko je oškodovanka stopila na cesto, povsem prazno in da do trčenja v križišče ni pripeljalo nobeno vozilo". Sodišče je dolžno navesti, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov (1. odst. 357. člena ZKP). Na nujnost takšne ocene opozarja tudi pritožnik z navajanjem, češ da priča z mesta, od koder je dogodek opazovala, začetnega dela poti oškodovanke naj ne bi mogla spremljati. Šele potem, ko bo sodišče povsem določno in brez dvoma ugotovilo obstoj ali neobstoj vozila karavan, bo mogla s potrebno zanesljivostjo oceniti tudi stopnjo obtoženčeve malomarnosti. Ta je bila v izpodbijani sodbi opredeljena kot zavestna (brez upoštevanja okoliščine, da naj bi preko križišča peljal vozilo karavan), ocena takšne obtoženčeve krivde pa je bila obrazložena zgolj z "obtoženčevimi izkušnjami in osebnimi lastnostmi", kar pa pritožnik povsem upravičeno šteje kot nezadostno in pomanjkljivo obrazložitev obtoženčeve krivde.

Po navedenem je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi zagovornika, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče zavzeti in utemeljiti stališče glede obtoženčevega zagovora o vozilu karavan, oceniti morebiten vpliv te okoliščine na stopnjo obtoženčeve malomarnosti, na težo obravnavanega kaznivega dejanja, kot tudi na pomen te okolišičine za izbiro in odmero kazenske sankcije.

V zvezi s pritožbenimi navedbami je treba še dodati, da natančnejše ugotavljanje hitrosti v obravnavanem primeru ni potrebno; obtožencu se namreč ne očita prekoračitev dovoljene hitrosti (kršitev določbe 46. člena ZTVCP) pač pa kršitev določbe 3. odst. 110. člena ZTVCP. V tej zvezi je bilo sodišče dolžno ugotavljati zgolj primernost obtoženčeve hitrosti glede na ugotovljene okoliščine, podatek o nominalni višini obtoženčeve hitrosti pa je v tem primeru zgolj ena od okoliščin, pomembnih za oceno intenzitete kršitve cit. zakonske določbe, v tej zvezi pa morebitna minimalna odstopanja med hitrostjo, ki jo je izračunal izvedenec prometne stroke in podatki tahografskega vložka, niso pomembna. Pritožbeno sodišče tudi ne vidi potrebe po natančnejšem razčiščevanju okoliščin, koliko časa naj bi vozilo karavan, ob predpostavki, da je res zapeljalo preko križišča, obtožencu zakrivalo pogled na oškodovanko, še posebej, ker po oceni izvedenca prometne stroke natančnejši izračun spričo nezadostnih podatkov niti ne bi bil mogoč. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče ne vidi potrebe po dopolnjevanju dokaznega postopka z rekonstrukcijo dogodka ter pribavljanjem poročila Ministrsva za notranje zadeve Republike Slovenije, kar zadeva ogled kraja prometne nezgode zaradi preverjanja verodostojnosti priče B. L. pa pritožbeno sodišče odločitev o izvedbi tega dokaza prepušča sodišču prve stopnje.

Ker je bila izpodbijana sodba razveljavljena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbeno sodišče ni preizkušalo zagovornikove pritožbe v smeri odločbe o kazenski sankciji.

Pravna podlaga za uporabo predpisov bivše SFRJ (ZKP, KZ SFRJ je podana v 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I z dne 25.6.1991).