Jedro

Pravno zmotno je stališče zagovornika, da pri ocenjevanju verodostojnosti izpovedb teh prič sodišče prve stopnje ne bi smelo njihovih pričevanj v predmetnem kazenskem postopku soočiti z zagovori, ki so jih podali kot obtoženci glede obravnavanih kaznivih dejanj. Nedovoljeno bi bilo namreč ravno obratno in sicer, če bi sodišče pri oceni zagovora določenega obtoženca njegovo resničnost ocenjevalo na podlagi tega, kar je morebiti v prehodni fazi postopka ali v ločenem postopku o isti zadevi izpovedal kot priča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obtoženi A. J. spoznan za krivega storitve štirih kaznivih dejanj ropa po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 206. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Za vsako kaznivo dejanje mu je bila določena kazen petih let zapora, nakar mu je bila na podlagi določil o steku izrečena enotna kazen sedemnajstih let in šestih mesecev zapora. V izrečeno enotno kazen mu je bil vštet pripor od 16. 2. 2018 od 9.00 ure dalje. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ga je prvostopenjsko sodišče oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka in plačila sodne takse, dolžan pa je skupaj z že obsojenimi sostorilci povrniti potrebne izdatke oškodovancev ter nagrado in potrebne izdatke njihovih pooblaščencev. Po 73. členu KZ-1 mu je bil izrečen varnostni ukrep odvzema predmetov. Na podlagi prvega in drugega odstavka 105. člena ZKP mu je bilo naloženo plačilo premoženjskopravnih zahtevkov: solidarno z že obsojenimi D. M., A. L. in S. F. oškodovanki M. D. premoženjskopravni zahtevek v višini 28.500,00 EUR; solidarno z že obsojenima D. M. in A.L. oškodovani družbi ... d. o. o., ..., premoženjskopravni zahtevek v višini 1.047,30 EUR; solidarno z že obsojenimi D. M., A. L., L. M. in T. L.oškodovanki P. P. premoženjskopravni zahtevek v višini 33.950,65 EUR. S preostalim delom premoženjskopravnega zahtevka je bila oškodovanka P. P. napotena na pravdo, prav tako pa so bili na pravdo s celotnimi premoženjskopravnimi zahtevki napoteni oškodovanci O. K., L. P. ter mladoletne E. K. in P. ter P.P. K.; solidarno z že obsojenimi D. M., A. L.in L. M. premoženjskopravni zahtevek ... d. d., v višini 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.600,00 EUR od 14. 3. 2018 dalje do plačila in od 2.400,00 EUR od 31. 5. 2018 dalje do plačila; solidarno z obtoženimi D. M., A. L. in L. M. oškodovancema B. in V.i M.premoženjskopravni zahtevek v višini 10.607,99 EUR. S preostalim delom premoženjskopravnega zahtevka pa je prvo sodišče imenovana oškodovanca napotilo na pravdo; Republiki Sloveniji, ki jo zastopa Državno odvetništvo RS, Zunanji oddelek v Celju, premoženjskopravni zahtevek v višini 1.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 7. 4. 2019 dalje do plačila. Po 74. členu KZ-1 je prvo sodišče obtožencu odvzelo premoženjsko korist, tako da mu je naložilo v plačilo eno tretjino zneska 579,70 EUR, ki je bil pridobljen na škodo ..., d. o. o., in B. L. ter eno šestino zneska 7.600,00 EUR, ki je bil pridobljen na škodo družine K. - P..

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, graja pa tudi odločbi o kazni ter premoženjskopravnih zahtevkih. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odgovor na pritožbo je 13. 2. 2020 podala okrožna državna tožilka, ki se zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane prvostopenjske sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po pregledu kazenskega spisa in pritožbeno izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb obtoženčevega zagovornika, sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva. Zbrane dokaze in obtoženčev zagovor je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je storil očitana mu štiri kazniva dejanja ropa po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 206. člena KZ-1. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

6. Uvodoma zagovornik smiselno sodišču prve stopnje očita, da je obtožencu kršilo pravico do obrambe s tem, ko mu naj ne bi na zadnji glavni obravnavi 8. 11. 2019 vročilo modifikacije obtožnice (drugi odstavek 371. člena ZKP). Kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 8. 11. 2019, je okrožna državna tožilka potem, ko so stranke izjavile, da dodatnih dokaznih predlogov nimajo, v spis vložila spremembo obtožnega akta z dne 8. 11. 2019, številka Kt/3385/2018, v kateri je po izvedbi dokaznega postopka le zaradi preglednosti nekoliko spremenila opis kaznivih dejanj pod točkama I/2. in I/3. (kaznivi dejanji na škodo družin L. in K. – P.). Na zapisniku o glavni obravnavi sicer ni zapisano, da je sodišče prve stopnje obtožencu in zagovorniku pisno spremembo obtožnega akta vročilo (državna tožilka v odgovoru na pritožbo trdi, da je bilo temu tako), a je razvidno, da je okrožna državna tožilka modifikacijo obtožnice izčrpno obrazložila, spremembe pa so bile posledica dognanj izvedenega dokaznega postopka. Obtoženi je na zapisnik podal izjavo, da je "spremembe obtožbe, kot so navedene v pisni modifikaciji in ki jih je pojasnila tožilka, razumel". Izjavil je, da v zagovor nima več česa dodati. Glede na opisano procesno situacijo, sodišče druge stopnje ugotavlja, da s takšno spremembo obtožbe niso bila kršena določila prvega odstavka 344. člena ZKP. Po slednjih sme tožilec, če med dokaznim postopkom spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, obtožnico tudi ustno spremeniti. Seveda se sme spremenjena obtožnica nanašati le na dejanje, ki je že predmet obtožbe, kar pa je bilo v obravnavanem primeru brez dvoma izkazano. Pri tem kazenski postopkovnik niti ne zahteva, da bi se ustno spremenjena obtožnica vročala obtožencu, saj opis dejanja v prejšnji obtožnici in spremembe na glavni obravnavi pomenijo eno samo obtožbo, o kateri se odloči z eno odločbo.

7. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka v smislu drugega odstavka 371. člena ZKP ne pomeni niti v pritožbi zatrjevana okoliščina, da prepis zvočnega posnetka zadnje glavne obravnave z dne 8. 11. 2019 obtožencu in zagovorniku ni bil vročen še pred razglasitvijo sodbe 11. 11. 2019. V skladu z določbo šestega odstavka 314. člena ZKP se strankam omogoči predvajanje in pridobitev kopije posnetka iz informacijskega sistema e-sodstvo takoj, ko je to tehnično izvedljivo, medtem ko se posnetki glavnih obravnav v celoti ali deloma prepišejo le na utemeljeno zahtevo strank ali če sodnik sam tako odredi. Zagovornik je imel torej možnost zahtevati kopijo zvočnega posnetka zadnje glavne obravnave, lahko pa bi tudi takoj podal zahtevo za izdelavo prepisa, česar pa ni storil. Tudi po petem odstavku 12. člena Navodila o zapisniku o glavni obravnavi v kazenskih zadevah1, se kopija prepisa zvočnega zapisa lahko izda na zahtevo stranke. Iz predmetnega kazenskega spisa ni razvidno, da bi obtoženec in njegov zagovornik sodišče zaprosila za izdajo prepisa zvočnega posnetka zaslišanja priče B. J. ter besede strank z glavne obravnave 8. 11. 2019. V situaciji, ko sta obtoženec in zagovornik prisostvovala procesnim dejanjem na glavni obravnavi, pozneje pa nista zahtevala prepisa zvočnega posnetka, ni mogoče govoriti o tem, da je bila obtožencu kršena pravica do obrambe oziroma do pritožbe.

8. Tudi v aktualni pritožbi zagovornik izraža prepričanje, da bi moralo sodišče prve stopnje iz kazenskega spisa kot nedovoljen dokaz izločiti odredbo dežurne preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Celju z dne 13. 12. 2017, opr. št. I Kpd 56240/2017, ter na podlagi te odredbe pridobljene dokaze. Odredba naj ne bi vsebovala konkretiziranih razlogov za sum, da je bila telefonska številka ... v uporabi obtoženčevega brata N. J. in bila uporabljena pri storitvi kaznivega dejanja na škodo družine G.. Vsebovala naj bi le prepis pisnega predloga državnega tožilstva in policijske pobude, ne pa obrazloženih lastnih razlogov za sum preiskovalne sodnice, da sta osumljena N. J. in A. J. storila očitano kaznivo dejanje. Analiza postopanja policije naj bi pokazala, da so šele po izdaji neobrazložene odredbe prišli do potrebnih razlogov za sum, da naj bi uporabnik telefonske številke ... sodeloval pri ropu družine G. ter na podlagi nezakonite odredbe pozneje pridobljene podatke povezala s telefonsko številko ... V nasprotju s pritožnikom, sodišče druge stopnje ugotavlja, da obrazložitev odredbe dežurne preiskovalne sodnice z dne 13. 12. 2017, opr. št. I Kpd 56240/2017, izdane na podlagi 149.b člena ZKP ter drugega odstavka 151. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1), za pridobitev izpisov telefonskega prometa, podatkov o uporabnikih, naročnikih oziroma lastnikih mobilnih telefonskih številk, podatkov o IMEI številkah mobilnih aparatov oziroma t. i. prometnih podatkov pri telefonskih operaterjih T., d. d., Ljubljana, A., d. d. in ., d. o. o., Ljubljana, ustreza vsem kriterijem obrazložitve zahtevanega dokaznega standarda razlogov za sum (točka 3 obrazložitve). Odredba je osredotočena na točno določeno osebo in časovno omejena v okviru tedaj obravnavanega kaznivega dejanja. Ukrepi so se nanašali na točno določene telefonske številke, bili so osredotočeni na tedaj osumljenega N. J., namenjeni pa so bili doseganju ustavno dopustnega cilja in sicer odkrivanja in preiskovanja hujšega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Prometni podatki, ki so bili zbrani in obdelovani v konkretnem primeru, niso presegli smotra boja zoper kriminal, ki ga država zasleduje kot legitimen cilj in je v splošnem interesu. Iz odredbe izhaja tudi ocena preiskovalne sodnice, da je odreditev ukrepa po 149.b členu ZKP nujna za potrebe kazenskega postopka in sorazmerna s težo obravnavanega kaznivega dejanja. Sodišče druge stopnje je že v sklepu z dne 12. 2. 2019, opr. št. III Kp 56957/2018, ko je obravnavalo pritožbo obtoženčevega zagovornika zoper sklep Okrožnega sodišča v Celju z dne 10. 1. 2019, opr. št. III K 56957/2018, s katerim je slednje zavrnilo identičen predlog za ekskluzijo dokazov, zavzelo odločno in nedvomno stališče, da je dežurna preiskovalna sodnica v sporni odredbi navedla jasne, konkretne in prepričljive razloge o obstoju zahtevanega dokaznega standarda razlogov za sum. Višje sodišče je v tej zvezi zaključilo, da se je prvo sodišče že v sklepu z dne 10. 1. 2019, opr. št. III K 56957/2018, pravilno opredelilo do pritožbenih očitkov, da naj bi policisti že pred izdajo pisne odredbe na podlagi tretjega odstavka 149.b člena ZKP opravljali posamezne aktivnosti in poizvedbe glede telefonske številke... . Glede na to, da pritožnik v aktualni pritožbi zgolj ponavlja razloge s katerimi problematizira zakonitost odredbe dežurne preiskovalne sodnice za pridobitev prometnih podatkov, o teh pomislekih obrambe pa je sodišče druge stopnje že odločalo in so bili pravnomočno zavrnjeni kot neutemeljeni, se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na že citirani sklep z dne 12. 2. 2019, opr. št. III Kp 56957/2018. Sicer pa se je sodišče prve stopnje do vprašanja dovoljenosti po obrambi izpostavljenih dokazov izčrpno ter s tehtnimi razlogi, ki jim sodišče druge stopnje pritrjuje, opredelilo tudi pod točkami 31 do 33 obrazložitve izpodbijane sodbe.

9. Na 11. strani pritožbe zagovornik smiselno uveljavlja kršitev pravice do obrambe, ker naj bi sodišče prve stopnje neupravičeno zavrnilo dokazni predlog obrambe za postavitev izvedenca psihološke stroke, ki naj bi ugotovil, ali ima obtoženec sploh sposobnost biti vodja ostalim že obsojenim sostorilcem. Zaradi neutemeljene zavrnitve tega dokaznega predloga pa naj bi prvo sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje. Pri oceni utemeljenosti pritožnikovih trditev, sodišče druge stopnje najprej opozarja na že dalj časa uveljavljena merila, ki jih je ustavnosodna praksa postavila za odločanje o dokaznem predlogu v smislu 3. alineje 29. člena Ustave: 1. glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2. sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3. da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten; 4. da morata stranki pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in da je 5. v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. V skladu z načeli učinkovitosti in ekonomičnosti postopka po 15. členu ZKP sme sodišče zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Razloge za zavrnitev predmetnega dokaznega predloga obrambe je sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo pod točko 98 obrazložitve (opomba št. 45). Zapisalo je, da ni zaznalo nobene potrebe po angažiranju izvedenca psihološke stroke, ki naj bi glede na obrazložitev tega dokaznega predloga s strani obrambe izdelal psihološko poročilo za obtoženega ter mnenje o tem, ali je bil glede na očitno predhodno poznanstvo in povezave ostalih obtoženih organizator in vodja združbe na način, kot je bilo opisano v obtožnici, saj je zaključilo, da je podanih dovolj ostalih dokazov, s katerimi je utemeljen tudi ta očitek in da izvajanje dodatnih dokazov v tej smeri ni potrebno, saj je vodenje takšne združbe po presoji sodišča prve stopnje mogoče zgolj ob ugotovljenem dejstvu prištevnega storilca. Razlogi, ki jih je zapisalo sodišče prve stopnje so sprejemljivi tudi za drugostopenjsko sodišče in zaradi takšne, pravilno argumentirane odločitve, nikakor ni mogla biti obtožencu kršena pravica do obrambe.

10. V nadaljevanju pritožbe zagovornik izraža prepričanje, da je prvostopenjsko sodišče sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje glede obtoženčeve vloge pri storitvi ropov. Meni, da ni mogoče z gotovostjo trditi, da je bil vodja hudodelske združbe, kaj šele, da je aktivno sodeloval pri izvršitvi vseh štirih kaznivih dejanj ropa v hudodelski združbi. Njegova povezanost z ostalimi storilci naj bi bila le naključna. Tesneje je bil povezan le z A. L. . Tekom kazenskega postopka izvedeni dokazi naj bi kazali na to, da naj bi imel glavno besedo in oblast v hudodelski združbi D. M., kar naj bi slednji zaslišan kot priča potrdil. Tudi vloga A. L. naj ne bi bila omejena le na opravljanje prevozov.

11. V nasprotju s pritožnikom sodišče druge stopnje ugotavlja, da je v izvedenem dokaznem postopku sodišče prve stopnje do potankosti razjasnilo vlogo vsakega posameznega člana hudodelske združbe, tudi obtoženčevo, ter svoje zaključke pospremilo s prepričljivo argumentacijo. Pri tem si je prvo sodišče pravilno pomagalo s temeljitim dokaznim vrednotenjem izpovedb, ki so jih na glavni obravnavi kot priče podali že pravnomočno obsojeni sostorilci A. L., D. M., L. M., S. F., T.L. ter mladoletna K. J. Vsebino njihovih pričevanj je detajlno soočilo z zagovori, ki so jih nekateri podali tekom preiskave in nato zavzelo prepričljivo dokazno oceno o njihovi verodostojnosti (točke 13 do 22 obrazložitve). Pravno zmotno je stališče zagovornika, ki ga je v tej zvezi zavzel, ko je zatrjeval, da pri ocenjevanju verodostojnosti izpovedb teh prič sodišče prve stopnje ne bi smelo njihovih pričevanj v predmetnem kazenskem postopku soočiti z zagovori, ki so jih podali kot obtoženci glede obravnavanih kaznivih dejanj. Nedovoljeno bi bilo namreč ravno obratno in sicer, če bi sodišče pri oceni zagovora določenega obtoženca njegovo resničnost ocenjevalo na podlagi tega, kar je morebiti v prehodni fazi postopka ali v ločenem postopku o isti zadevi izpovedal kot priča. V tem primeru bi bila kršena njegova ustavna in zakonska pravica, da se ni dolžan zagovarjati in odgovarjati na vprašanja, če pa se zagovarja, pa ni dolžan izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde. Zato gre zaključiti, da so pritožbeni očitki o bistvenih kršitvah določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP oziroma celo 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, popolnoma neutemeljeni. Seveda pa se sodišče prve stopnje pri ugotavljanju vloge obtoženca pri storitvi obravnavanih kaznivih dejanj ni oprlo le na pričevanja že pravnomočno obsojenih sostorilcev, pač pa je izhajalo tudi iz izpovedb oškodovancev, drugih, tekom kazenskega postopka zaslišanih prič, izvedenih materialnih dokazov ter izvedenskih mnenj.

12. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe uspešno ovrglo zagovor obtoženca ter tezo obrambe, da naj bi se že pravnomočno obsojeni sostorilci dogovorili, da obtoženca po krivem obremenijo zaradi lastnih interesov (točka 18 obrazložitve). Klavdija Jeraj je kot priča prepričljivo zanikala obstoj kakršnegakoli dogovora o tem, da naj bi krivdo za rope prevalili na obtoženca. Omenila je le, da ji je D. M. kot nekdanji partner zagotavljal, da jo bo zaščitil, a iz tega potem ni bilo nič. Tudi A. L. je kot priča poudaril, da se pred aretacijo sploh niso pogovarjali, da bi komu naprtili krivdo. V tej zvezi ne gre spregledati niti pričevanja T.L. na glavni obravnavi 18. 9. 2019, ko je izpovedal, da se nikoli niso dogovarjali v navedeni smeri, ker niti niso pričakovali, da jih bo policija dobila. Po drugi strani pa ima sodišče prve stopnje prav, ko ocenjuje tozadevne drugačne izpovedbe D. Mi. kot neprepričljive. Ta je namreč na glavni obravnavi 15. 10. 2019 najprej trdil, da naj bi bil idejni vodja storitve ropov A. L., a na njega ni prevalil krivde, ker ga pozna že 15 let, potem pa nadaljeval, da pa je bil obtoženec za krivca izbran, ker naj bi ga "zafrknil" pri odkupu zlata. Pri tem pa ne gre spregledati, da kaj takega ni potrdila nobena od zaslišanih prič. D. M. se v preiskavi na zaslišanju 19. 2. 2018 niti ni zagovarjal, 19. 4. 2018 pa je navajal, da se boji groženj, ki jih je prejel od obtoženca. V priporu naj bi namreč izvedel, da mu obtoženec grozi z maščevanjem, oče pa mu je ob obisku povedal, da sta ga iskala dva s štajerskim naglasom. Takšno maščevanje z obtoženčevo "ekipo" je D. M. omenjal tudi v pisni izjavi z dne 16. 4. 2018 (list. št. 1100). Na glavni obravnavi 16. 9. 2018 pa je v vlogi priče te grožnje sicer zanikal, a s povsem neprepričljivim pojasnilom, da če bi bile grožnje resnične, bi se mu v tem času že kaj zgodilo. V tej zvezi pa gre omeniti, da so bile vsebinsko podobne grožnje obtoženca, tokrat s celo skupino, izrečene tudi po konfliktu med njim in vodjo izmene v priporih T. T..

13. Ko gre pritrditi razlogom izpodbijane sodbe o neobstoju dogovora, da se po krivem obremeni obtoženca, pa ni mogoče odreči pravilnosti zaključkom, da je bil tudi A. L. v priporu deležen posrednih (preko prefinjenih oblik pritiska na starše po A. S.) in neposrednih groženj ter usmeritev kako naj priča. Sodišče prve stopnje se je do tega vprašanja izčrpno ter s prepričljivo argumentacijo opredelilo pod točkami 10 do 13 obrazložitve. Nikakor ni mogoče odreči utemeljenosti argumentu prvega sodišča, da se A. L. v preiskavi ni zagovarjal, prvič je izjavo podal šele kot priča na glavni obravnavi 16. 9. 2018, zato ni bilo nobenega razloga, da bi se z njim razčiščevalo glede laži, ki naj bi jih navajal. Pritožbeni očitek, da naj bi bili zaključki o pritiskih v smeri vplivanja na izpovedbe A. L. konstrukt državnega tožilstva zato po oceni sodišča druge stopnje ni utemeljen.

14. Na podlagi pravilne dokazne ocene pričevanj D. M., L. M., S. F., T. L., še zlasti pa A. L.in K. J., je prvostopenjsko sodišče prišlo do zanesljivega dokaznega zaključka, da organizatorja, informatorja, usmerjevalca predmetnih kaznivih dejanj ropa nista bila ne D. M., ne A. L. kot to skuša prikazati obramba, ampak prav obtoženi A. J..

15. Zato sodišče ne more slediti razlogom pritožbe, ko skuša pritožnik ob predstavitvi zakonske definicije hudodelske združbe po prvem odstavku 41. člena KZ-1, prikazati, da obtoženec v povezavi z ostalimi sostorilci ni imel nobene takšne vloge, ki bi ga opredeljevala kot člana hudodelske združbe, saj naj bi bila njegova povezava z ostalimi le naključna. Da ni šlo za zgolj naključno povezavo med njim in ostalimi že pravnomočno obsojenimi sostorilci pa je sodišče prve stopnje z razumnimi razlogi argumentiralo na podlagi pravilne ocene verodostojnosti pričevanj zgoraj navedenih prič, še zlasti pod točkama 98 in 99 obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodna praksa je doslej, predvsem skozi odločbe Vrhovnega sodišča RS (opr. št. I Ips 747/2010 z dne 23. 6. 2011, I Ips 185/2011 z dne 22. 12. 2011, I Ips 23071/2014 z dne 7. 2. 2018 in druge) izoblikovala jasne kriterije na podlagi katerih sodišče presoja, ali je bilo določeno kaznivo dejanje, v konkretnem primeru štirje ropi, storjeno v kvalificirani obliki z udeležbo v hudodelski združbi. Pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da bi storilec kaznivega dejanja strožje odgovarjal zaradi izvršitve dejanja v hudodelski združbi, določa prvi odstavek 41. člena KZ-1. Ti pogoji so: 1) da gre za člana združbe najmanj treh oseb, 2) da izvrši kaznivo dejanje zaradi izvedbe hudodelskega načrta te združbe in 3) da izvrši kaznivo dejanje v povezavi z najmanj še enim članom kot sostorilcem ali udeležencem. Morajo pa biti za to, da lahko govorimo o hudodelski združbi, izpolnjeni še nekateri dodatni pogoji, ki jih zakon izrecno ne navaja. Povezave med člani združbe tako niso le naključne ter med njimi obstaja več kot le dogovor za storitev kaznivega dejanja, saj so dejavnosti združbe usmerjene v vnaprejšnje načrtovanje in koordinacijo uresničitve širšega hudodelskega načrta, katerega cilj je storitev enega ali več kaznivih dejanj. Hudodelska združba ima običajno vodjo, ki izvaja nadzor, koordinacijo, razdeli naloge posameznim članom. Združba deluje po načelu delitve dela, ko ima vsak njen član točno določeno vlogo. Vse te pogoje je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe prepričljivo utemeljilo. Povedalo je, zakaj je obtožencu upravičeno očitano, da je deloval kot organizator in informator, ki je ostale sostorilce usmerjal pri izvrševanju vseh štirih ropov. Predhodno je priskrbel informacije o oškodovanih družinah, dajal navodila za izvršitev ropov, priskrbel pištolo, po izvršenih ropih pa z D. M. ponujal odtujeno zlato v odkup. Nenazadnje je K. J. poudarila, da do ropov sploh ne bi prišlo, če ne bi obtoženec podal natančnih informacij o tem, kaj se je pričakovalo pri posameznem oškodovancu. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da se je obtoženec z že obsojenimi sostorilci in mladoletnico združil zato, da bi ropali, pri ropu družine M. je tudi neposredno sodeloval, pri ostalih pa k storitvi odločilno prispeval. Zato je prvo sodišče pravilno postopalo, da mu ni dodelilo zgolj vloge pomagača. V pravni teoriji in praksi se je namreč izoblikovalo stališče, da za presojo, da bi lahko določeno osebo šteli za sostorilca kaznivega dejanja, ki je storjeno v okviru hudodelske združbe, ni potrebno, da uresniči vse zakonske znake tega kaznivega dejanja, temveč zadošča, da sodeluje pri uresničitvi le enega od njih ali pa kako drugače odločilno prispeva k storitvi (sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 185/2011 z dne 22. 2. 2011 in opr. št. I Ips 23071/2014 z dne 7. 2. 2018), za pravno opredelitev hudodelskega združevanja pa zadostuje že namen storitve enega kaznivega dejanja v okviru hudodelskega načrta. Zato pritožbenim izvajanjem, češ da obtoženec ni imel oblasti nad izvršenimi kaznivimi dejanji ter nad ostalimi člani hudodelske združbe ter da pri njemu ni podana zavestna komponenta o članstvu v hudodelski združbi, upoštevaje izčrpne ter dosledno argumentirane zaključke prvostopenjskega sodišča, sodišče druge stopnje ne more slediti.

16. Ob pravilni dokazni oceni sodišča prve stopnje o obtoženčevi vlogi v hudodelski združbi, tudi za sodišče druge stopnje po zagovorniku izpostavljena gostota telefonskih komunikacij med že obsojenim A.L. ter ostalimi obsojenimi sostorilci ter okoliščina, da obtoženec v določenih časovnih obdobjih ni vzpostavljal komunikacij s svojo telefonsko številko ... , ne moreta imeti takšne dokazne teže, da bi ovrgli pravilnosti zaključkov prvega sodišča. Še D. M. je kot priča (npr. glavna obravnava 16. 9. 2019) izpovedal, da so ob izvrševanju ropov telefone puščali doma, enako tudi njegov brat L. M. na zaslišanju 19. 4. 2018. Do izsledkov analiz telefonskega prometa obtoženega z ostalimi sostorilci, še zlasti A. L. in D. M., se je sodišče prve stopnje prepričljivo opredelilo pod točko 34 obrazložitve izpodbijane sodbe. Zato ne gre pritrditi pritožniku, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da obtoženec s telefonsko številko ... v določenem obdobju ni vzpostavil komunikacije ter da naj bi na medsebojno komuniciranje prvo sodišče le sklepalo na podlagi dveh zaseženih telefonov in osmih predplačniških kartic. Zaključek prvega sodišča o drugih možnostih komunikacije ni bil izmišljen kot trdi pritožnik, ampak je imel podlago tudi v dognanjih priče mag. B. J. (točka 55 obrazložitve), da sistem internetnega komuniciranja (uporaba aplikacij Viber, Facebook, pregledovanje internetnih strani itd.) ne omogoča natančnega lociranja uporabnika telefonskega aparata. Zgolj na podlagi števila vzpostavljenih telefonskih komunikacij, brez upoštevanja ostalih relevantnih dokazov, zato tudi po prepričanju sodišča druge stopnje ni mogoče sklepati na vlogo obtoženca pri izvršitvi obravnavanih kaznivih dejanj ropa in gre zato iz tega izpeljana pritožbena izvajanja, da naj bi A. L. D. M. predajal informacije o oškodovancih ter da naj bi bil on pobudnik ustanovitve hudodelske združbe, katere člane je izbral D. M., šteti le za način obtoženčeve obrambe, do katerega pa se je sodišče prve stopnje uspešno dokazno opredelilo.

17. Ni se mogoče strinjati s pritožnikom, da naj bi kot priče zaslišani sostorilci izpovedali, da so vsa navodila za izvedbo ropov prejeli izključno in neposredno od D. M.. Tako A. L. kot tudi K. J. sta obtožencu pripisala vlogo načrtovalca, organizatorja, informatorja skratka osebe, brez katere do ropov sploh ne bi prišlo. Sodišče prve stopnje pa je pod točkami 14 do 17 dokazno ocenilo tudi tozadevne izpovedbe D. M., L. M., S. F. in T.L, jih procesno dopustno vrednotilo v primerjavi z njihovimi zagovori, ter zavzelo povsem jasno stališče, podprto s tehtnimi argumenti, da so se slednji sostorilci kot priče trudili, da obtoženca ne bi obremenili, a je njihovo spremenjeno izpovedovanje, glede na podrobnosti, ki so jih znali opisati v zagovorih, neprepričljivo. Pričevanje A. L. je ocenilo kot verodostojno, saj se je v bistvenih delih skladalo z zagovori, ki so jih ostale priče podale v preiskavi. Sodišče druge stopnje se prav tako strinja z dokazno oceno prvega sodišča, da je pri priči K. J. zaznati, da med sabo meša kaznivi dejanji na škodo družin L. in M., da pa ji zgolj zato ne gre odreči verodostojnosti, saj je tudi sama odkrito pojasnila določene spremembe v pričevanjih ter med zagovorom in pričevanji, iz izvedenskih mnenj izvedencev psihološke in psihiatrične stroke pa tudi ni bilo mogoče sklepati na njeno neverodostojnost. Tudi ta priča je poudarila, da ji je D. M. povedal, pa tudi sama je slišala, da je bil obtoženec vodja, organizator, da je on izbiral hiše, poznal njihovo lokacijo in oškodovance. V tej luči pa se pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je pričo A. L. očitno favoriziralo, izkaže za neutemeljenega.

18. Dokazno oceno glede kaznivega dejanja ropa pod točko 1. na škodo družine G. je sodišče prve stopnje temeljito obrazložilo pod točkami 23 do 38. Pritožnik se temi zaključki ne strinja ter izpostavlja, da je D. M. kot priča izpovedal, da so pri tem kaznivem dejanju sodelovali le on, A. L. in S. F.. Tudi oškodovanec naj bi navajal le tri storilce. Glede slednjega sodišče druge stopnje ugotavlja, da je takšna oškodovančeva izpovedba logična in ne ovrže prvostopenjske dokazne ocene, saj so v hišo vstopili le trije sostorilci (D. M., A. L. in S. F.), medtem, ko se obtožencu očita, da je ostal zunaj, stražil in opazoval hišo. Sodišče prve stopnje se je glede obtoženčeve vloge pri tem ropu pravilno oprlo na izpovedbe A. L., pri čemer je ugotovilo tudi to, da so te skladne vsebini zagovora S. F., torej, da se je obtoženec tega ropa udeležil, a je ostal pri avtomobilu in opazoval hišo, dal pa je tudi navodila o signaliziranju z baterijsko svetilko. Sodišče prve stopnje je tudi vzpostavilo zanesljivo povezavo med zaposlitvijo obtoženčevega brata N. J. v podjetju oškodovancev ter obtoženčevim poznavanjem ključnih informacij za uspešno izvedbo ropa. Gre za podatke, ki jih je lahko poznal le obtoženec, še zlasti glede na to, da so ostali sostorilci prihajali iz povsem drugih območij Slovenije. S. F. je na glavni obravnavi 18. 9. 2019 potrdil, da je on oškodovanca A. G.a naslovil kot "T.", s tem, da naj bi mu ta podatek zaupal D. M., kar pa je glede na ugotovljene okoliščine povsem neverjetno. Zato je neomajen zaključek prvega sodišča, da je podatke o tej družini preko pogovora z bratom lahko pridobil in sostorilcem posredoval le obtoženi. Poleg pridobitve informacij in organizacije tega ropa je povsem sprejemljiv zaključek, da je imel obtoženec povsem konkretno vlogo stražarja, ki bi storilce v hiši opozoril na morebitno nevarnost. A. L. je tudi v prvem pričevanju 16. 9. 2018 izpostavil obtoženca kot informatorja, ki je nudil informacije o okoliščinah pomembnih za izvedbo ropa, le da je v tej zvezi omenjal še D. M. z navedbo: „To sta se menila M. in J.". Že tedaj je povedal tudi to, da sta se obtoženi in D. M. v tem primeru peljala skupaj v avtomobilu. Zato ni prepričljiv pritožbeni očitek, da naj bi A. L v prvem pričevanju navajal, da obtoženca ni bilo na kraju dejanja ter da naj bi bilo vse na D. M.. Pri natančnejšem zaslišanju na glavni obravnavi 15. 10. 2019 pa je A. L. še pojasnil, da je obtoženec stražil na takšni razdalji, na kateri je bilo mogoče signalizirati z baterijsko svetilko, če bi šlo kaj narobe. Po kaznivem dejanju so se torej sostorilci odpeljali v K., kjer je prebival D. M.. Tam so si razdelili ukradeni denar, o čemer je kot obtoženec navajal tudi S. F.. Obtoženec in D. M. pa sta zadržala zlato, za katerega pretopitev in prodajo je tudi poskrbel obtoženec. Dokaze, ki z gotovostjo potrjujejo slednje je sodišče prve stopnje predstavilo in temeljito pretehtalo pod točko 37 obrazložitve. Tako je bil ovržen zagovor, da naj bi obtoženčeva vloga le v tem, da naj bi dvakrat nudil pomoč pri prodaji zlata. Po pritožniku poudarjeni del navedb S. F., da naj bi po hiši hodili kot norci, ker je niso poznali, ne more ovreči utemeljenosti prvostopenjskih zaključkov o vlogi obtoženca. Ta je namreč informacije ključne za izvedbo ropa pridobil od brata N. J. in zato je povsem možno, da sostorilcem ni znal relevantnih okoliščin prikazati tako, kot bi jih, če bi si lahko notranjost hiše G. ogledal sam.

19. Do navedb S. F. glede poznavanja slovenskega jezika se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo pod točko 16 obrazložitve. Po prvem odstavku 8. člena ZKP imajo stranke, priče, osumljenci in drugi udeleženci v postopku pri preiskovalnih in drugih dejanjih ali na glavni obravnavi pravico uporabljati svoj jezik na način, kot ga določa ZKP. Po šestem odstavku istega člena je treba osebe iz prvega odstavka o pravici do prevajanja poučiti. Če zna jezik, v katerem teče postopek, se lahko posameznik prostovoljno in izrecno odpove prevajanju ali tolmačenju določenega preiskovalnega in drugega sodnega dejanja ali dela glavne obravnave ali določenih sodnih ali drugih pisanj v skladu z 8. členom ZKP. Pouk in izjava posameznika se vpišeta v zapisnik. S. F. je bil pred preiskovalnim sodnikom Okrožnega sodišča v Celju v svojstvu osumljenca prvič zaslišan 21. 2. 2018 (list. št. 168 do 169). Na zapisnik o zaslišanju osumljenca je preiskovalni sodnik zapisal sledečo izjavo, ki jo je osumljeni podpisal: "Še pred podajo osebnih podatkov osumljeni S. F. izjavi, da se odpoveduje pravici do tolmača v tem kazenskem postopku, saj slovensko razume, sam se bo trudil govoriti slovensko, razume pa popolnoma vse, kar ugotavlja tudi dežurni preiskovalni sodnik že ob sprejemanju osebnih podatkov“. Pri tej izjavi je F. vztrajal tudi v prisotnosti zagovornice na zaslišanju 22. 2. 2018 (list. št. 186 do 189). O njegovem znanju slovenskega jezika pričajo tudi zvočni posnetki in njihovi prepisi, sprejemljiv pa je še zaključek prvega sodišča, da je bil S. F. vendarle študent F., kar dodatno potrjuje njegovo aktivno obvladovanje slovenskega jezika. Zapisniki o njegovem zaslišanju tekom preiskave torej niso obremenjeni s kršitvijo določb 8. člena ZKP.

20. Tudi pri izpodbijanju dejanskih ugotovitev glede kaznivega dejanja ropa na škodo družine L., obramba ponuja lastno dokazno oceno, ki pa jo je prvostopenjsko sodišče pod točkami 39 do 57 obrazložitve izpodbijane sodbe zanesljivo ovrglo. Sodišče druge stopnje ne vidi nobenega razloga, da ne bi verjelo poteku dogodka kot ga je v pričevanju opisal A. L, v bistvenih delih pa potrdila tudi K. J., čeprav je ta rop očitno v določenih podrobnosti zamenjevala s tistim na škodo družine M.. Tako A. L. kot tudi K. J. sta skladno navajala, da je bila pretveza za vstop v hišo zanimanje za nakup cvetličnih korit. Podobno kot podatek o vzdevku oškodovanca T. pri kaznivem dejanju na škodo A. G., je lahko podatek o prodaji cvetličnih korit pri družini L. izviral le od obtoženca. Sodišče prve stopnje se je o načinu, na katerega je obtoženec prišel do tega podatka, prepričljivo opredelilo pod točko 45 obrazložitve. Za razliko od prvega dejanja pa je pri drugem poznal tudi notranjost hiše, saj se je pred časom v njej nahajal (izvajanje selitve). Sodišče druge stopnje ne vidi ničesar spornega v dokazni oceni izpovedb A. L. glede aktivnosti obtoženca v času izvajanja ropa v hiši družine L.. Prepričljivo je namreč povedal, da obtoženi ni bil v hiši, ker naj bi se bal, da ga bodo prepoznali po glasu. To je tudi logično, saj je v tej hiši že bil. Njegova zadolžitev je bila po navedbah L. ta, da signalizira z baterijsko svetilko, če bi šlo kaj narobe. Priča je navedla celo to podrobnost, da je obtoženec stal pod nekim orehom. V tej zvezi gre spomniti, da je tudi oškodovanec B. L. izpovedal, da se oreh nahaja na sosedovem travniku. Izpovedbe A. L. pa tudi K. J. o bistvenih okoliščinah tega ropa je po prepričanju drugostopenjskega sodišča prvo sodišče pravilno ocenilo, kar pomeni, da so neutemeljeni pritožbeni očitki o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju v tem delu sodbe. Nesprejemljivi so očitki obrambe, da naj bi se A. L. pred drugim pričevanjem 15. 10. 2019 posvetoval z zagovornikom ter izpovedoval zoper obtoženca z namenom maščevanja. Če bi res imel takšen namen, bi to lahko storil že na prvem zaslišanju 16. 9. 2019, ko je vendarle že bil pod pritiskom groženj kakšna izpovedba se od njega pričakuje. Že tedaj pa je potrjeval obtoženčevo vlogo informatorja, vlogo D. M. kot glavnega izvršitelja, ostalih pa kot pomočnikov.

21. Pritožbeno izvajanje glede tega, da obtožencu ni dokazano, da je priskrbel pištolo, uporabljeno pri kaznivih dejanjih ropa pod točkami 2 do 4, sodišča druge stopnje ne prepriča. Povsem irelevantno je namreč, če je obtoženec razpolagal z denarjem za nakup takšne pištole (po izpovedbah oškodovanca naj bi bila vredna 1.500 EUR), ob z gotovostjo dokazanem dejstvu, da je bila prav ta pištola ukradena P. K.. Sodišče prve stopnje je pod točko 52 obrazložitve prepričljivo obrazložilo dokazni sklep, da je s pištolo najprej razpolagal obtoženi in jo pozneje izročil obtožencu (navedbe K. J. in zagovor L. M.). Poleg teh zaključkov pa je prvo sodišče tudi vzpostavilo drugo logično povezavo med obtožencem in uporabljeno pištolo. Pri hišni preiskavi pri obtožencu je bila namreč najprej zaznana in fotografirana (fotografiji št. 9 in 11), pozneje pa tudi zasežena baterijska svetilka znamke Mag Lite, ki jo je oškodovanec P. K. prav tako z vso gotovostjo prepoznal kot svojo. Ne drži pritožbeni očitek, da se obtoženec zoper takšne sklepe prvega sodišča ne more braniti, ker naj bi se dokazi tolmačili v njegovo škodo, saj nenazadnje obtoženec ni niti pojasnil kako to, da je razpolagal s predmetom, ki je bil med ostalimi predmeti poleg predmetne pištole, ukraden pri kaznivem dejanju na škodo P. K.. Prav tako pa je sodišče pri presoji tega kaznivega dejanja ocenilo podatek, da obtoženec ni komuniciral preko svoje telefonske številke ter z razumno oceno ostalih dokazov pod točkama 55 in 56 prišlo do zanesljivega zaključka, da ta okoliščina ne omaje pravilnosti dokazne ocene, da je bil obtoženec povezan tudi s tem kaznivim dejanjem ter je s svojim ravnanjem bistveno prispeval k njegovem uspehu.

22. Tudi pri izpodbijanju dejanskih ugotovitev glede kaznivega dejanja na škodo družine M. pritožnik vztraja pri tezi, da je med že obsojenimi sostorilci očitno obstajal dogovor, da obtoženca obremenijo, ki pa je bila uspešno ovržena po sodišču prve stopnje, o čemer je svoje stališče drugostopenjsko sodišče predstavilo že pod točko 12 obrazložitve. Obtoženčevo vlogo pri tem kaznivem dejanju sta prepričljivo predstavila v svojih pričevanjih A. L. in K. J.. Sodišče prve stopnje je pod točko 63 obrazložitve pojasnilo, na kakšen način je obtoženec prišel do informacij o oškodovancih, ter uspešno ovrglo izpovedbe D. M., da obtoženec pri tem ropu ni sodeloval. Pri tem ne more v prid obtoženca pretehtati pritožbena navedba, češ da oškodovanec B. M.ni prepoznal obtoženčevega glasu. Ta priča je namreč izpovedala, da tretjega moškega skoraj ni slišal govoriti (točka 63 obrazložitve).

23. Res je sicer kot zatrjuje pritožnik, da obtoženec pri ropu družine K. – P. neposredno ni sodeloval, vendar pa je sodišče prve stopnje pod točkami 73 do 94 obrazložitve izpodbijane sodbe z razumnimi argumenti utemeljilo njegovo vlogo pri tem kaznivem dejanju, ki ustreza prispevku sostorilca in člana hudodelske združbe. Sodišče prve stopnje je uspešno ovrglo obtoženčev alibi, ki naj bi ga potrdile priče N. J., A. Š. in A. Z.. Tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da gre za nekonsistentne izpovedbe, ki so tudi v nasprotju same s seboj ter obtoženčevim zagovorom še zlasti glede časovnih okoliščin. Pri tem gre kot primer izpostaviti izpovedbo A. Z., da naj bi se kritičnega dne z obtožencem dobila zvečer oziroma okoli 19. ure, medtem ko je N. J. navajal, da so bili prijatelji skupaj v lokalu ...gotovo do 24.00 oziroma celo 1.00 ure, A. Š. pa je kot uro obtoženčevega odhoda omenjal 23.00 oziroma 24.00 uro. Je pa priča A. Z. potrdila, da sta se tisto noč z obtožencem odpeljala v K.. V tej zvezi so povsem logični zaključki prvega sodišča, da je bil namen obtoženčeve zglasitve v ... v nočnih urah, že po tem, ko so sostorilci izvršili kaznivo dejanje na škodo družine K. - P., povezan z delitvijo plena iz kaznivega dejanja. V nasprotju s pritožbenimi izvajanji sodišče druge stopnje namreč sprejema izčrpno argumentirano stališče prvega sodišča, da je obtožencu dokazano, ne samo, da je za izvršitev tega kaznivega dejanja vedel, pač pa da je nudil ključne podatke za njegovo uspešno izvedbo, da ga je organiziral in usmerjal izvršitev. K. J. je kot priča pojasnila namen nastanka zaseženega video posnetka oškodovančeve hiše ter tudi pojasnila, da je obtoženec o hiši teh oškodovancev pripovedoval že pred izvedbo prvega ropa na škodo družine G.. Enako je L.M. v preiskavi navajal, da je obtoženec to družino opazoval že več kot leto in pol, da pa je informacije o sefu v hiši pridobil s strani nekega serviserja klime. Obtoženca je kot informatorja označil celo T. L. na zaslišanju na glavni obravnavi 18. 9. 2019 (list. št. 289), že v preiskavi pa navajal, da je bil rop načrtovan po podatkih, ki jih je posredoval A. J.z vzdevkom .... Da je obtoženec prišel tisto noč v ... v zvezi z delitvijo plena je v zagovoru povedal tudi L. M.. Glede na pravilno dokazno oceno prvega sodišča o obtoženčevi vlogi pri storitvi kaznivega dejanja ropa na škodo družine K. – P. ni moč soglašati s prepričanjem pritožnika, da obtoženec pri tem kaznivem dejanju ni nudil nobenega odločilnega prispevka ter da njegova oblika udeležbe ni konkretizirana. Neomajne dokazne sklepe o teh vprašanjih je sodišče prve stopnje zavzelo pod točko 94 obrazložitve izpodbijane sodbe.

24. O vlogi obtoženca v hudodelski združbi priča tudi po prvem sodišču izpostavljena telefonska komunikacija med A. L. in obtožencem dne 13. 2. 2018, ko L. obtoženca naslavlja z izrazom ..., kar sicer po italijansko pomeni vodjo. Po točko 79 obrazložitve pa ne gre spregledati zaključke prvega sodišča v zvezi z najdbo obtoženčeve biološke sledi v notranji površini rokavice, zasežene v bližini kraja ropa na škodo družine K. – P.. Z analizo vzorca je bilo ugotovljeno, da so bili v tej sicer mešani sledi vsi obtoženčevi aleli in da je zelo verjetno donor ene od komponent te mešanice bioloških sledi. Strokovnjak Nacionalnega forenzičnega laboratorija G. H. je v svojem pričevanju ovrgel možnost, da je ta sled nastala le z dotikom rokavice, pač pa je šlo za običajno uporabo oziroma njeno nošenje. Tudi ta dokaz, ki ga je sodišče prve stopnje ustrezno ocenilo, je po prepričanju sodišča druge stopnje ovrgel obtoženčev zagovor, da se je ves njegov prispevek nanašal le na pomoč pri prodaja zlata.

25. Pritožnik izpodbija tudi po prvem sodišču opredeljen krivdni odnos obtoženca do storjenih kaznivih dejanj, češ da ni ravnal z direktnim naklepom, ker se ni zavedal sodelovanja v hudodelski združbi, ker ni storil nobenega ravnanja v smislu prvega odstavka 206. člena KZ-1 ter da ni nobenega dokaza, da je članom hudodelske združbe ukazal, da morajo storiti rope ali jih v to kako drugače prisilil. Sodišče druge stopnje v tej zvezi ugotavlja, da se je do obtoženčeve oblike krivde, torej direktnega naklepa, prvo sodišče pravilno opredelilo pod točko 100 obrazložitve izpodbijane sodbe. Obtožencu obtožba ni očitala, da bi že obsojene sostorilce prisilil v izvedbo ropov, pač pa, da se je z njimi združil za izvedbo ropov v hudodelski združbi, v okviru katere je imel vlogo, ki je bila odločilna za uspešno izvedbo vseh ropov. Sodelovanja v hudodelski združbi se je zavedal, saj je bil njen ključni člen v vlogi organizatorja, informatorja, usmerjevalca, ostalim članom je dajal navodila, priskrbel pištolo in skrbel za prodajo ukradenega zlata. Glede na vse pravilno ocenjene dokaze, ki mu takšno vlogo z gotovostjo dokazujejo, seveda ni mogoče slediti pritožniku, da se obtoženec sodelovanja v hudodelski združbi sploh ni zavedal. 26. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da ne uporabi instituta nadaljevanega kaznivega dejanja iz 54. člena KZ-1, saj rop ni le premoženjsko, ampak sestavljeno kaznivo dejanje (tatvina in prisiljenje), ki vsebuje tudi komponente osebnega kaznivega dejanja. Kadar gre za osebna kazniva dejanja je konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja praviloma izključena. Kot pravilno navaja sodišče prve stopnje se je do tega vprašanja večkrat v istem smislu opredelilo tudi Vrhovno sodišče RS2. 27. Po presoji sodišča druge stopnje je odločitev prvostopenjskega sodišča o kazni v izpodbijani sodbi argumentirana in razumna. Sodišče prve stopnje je posamezno določene kazni petih let zapora za vsako od kaznivih dejanj ropa obtožencu odmerilo v skladu s splošnimi pravili za odmero kazni, predpisanimi v 49. členu KZ-1. Prvi odstavek tega člena zavezuje sodišče, da odmeri kazen v mejah, ki so z zakonom predpisane za to dejanje, obenem pa upošteva tudi težo kaznivega dejanja in storilčevo krivdo. Drugi odstavek 49. člena KZ-1 nalaga sodišču, da pri odmeri kazni upošteva še olajševalne in obteževalne okoliščine in jih primeroma našteva. Gre torej za uporabo načela individualizacije kazenskih sankcij, ki pomeni uporabo kazenske sankcije sorazmerne nevarnosti konkretnega kaznivega dejanja in prilagojene storilčevi osebnosti. To načelo omogoča sodišču ustrezno diferenciacijo kazni znotraj predpisane glede na ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine vsakega konkretnega primera posebej. Pri izbiri vrste in odmeri višine posamezno določene kazni petih let zapora je sodišče prve stopnje upoštevalo težo kaznivih dejanj in stopnjo obtoženčeve krivde, kot obteževalno mu je štelo nasilnost ropov, uporabo prave pištole, ki jo je obtoženi priskrbel, povzročitev telesnih poškodb oškodovancem vseh štirih ropov, posledice, ki jih slednji čutijo na psihičnem zdravju in počutju, stopnjujočo krutost ropov, visok znesek protipravno pridobljene premoženjske koristi, tudi visoko sekundarno škodo ter nagibe ki so ga vodili k storitvi kaznivih dejanj, na strani olajševalnih okoliščin pa je našlo le to, da obtoženi doslej ni bil obsojen zaradi storitev kaznivih dejanj niti ni bil evidentiran kot storilec prekrškov. Sodišče prve stopnje je obtoženemu enotno kazen izreklo v mejah, ki jih predpisuje 3. točka drugega odstavka 53. člena KZ-1. Glede na zagroženo kazen za obravnavano kaznivo dejanje od petih do petnajstih let zapora, gre ugotoviti, da je vse štiri kazni prvo sodišče obtožencu določilo na samem posebnem minimumu. Upoštevaje prevladujoče obteževalne okoliščine, pa nikakor ne gre pritrditi pritožniku, da so bili pri obtožencu izpolnjeni razlogi za uporabo omilitvenih določil iz 2. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1. V skladu z določbami 50. člena KZ-1 lahko namreč sodišče storilcu odmeri kazen pod mejo, ki je predpisana z zakonom, ali uporabi milejšo vrsto kazni: če zakon določa, da se sme storilec mileje kaznovati ali če ugotovi posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni. Sodišče prve stopnje slednjih ni ugotovilo, niti jih pritožnik ne zatrjuje. Nikakor pa v obravnavanem primeru ne pride v poštev uporaba določbe drugega odstavka 51. člena KZ-1, ki je namenjena le storilcu, ki prizna krivdo ali sklene sporazum o priznanju krivde.

28. Zagovornik zgolj pavšalno nasprotuje odločbi o premoženjskopravnih zahtevkih s trditvijo, da so zahtevki oškodovancev neizkazani ter da ni podatkov, ali so oškodovanci sploh bili imetniki odtujenega premičnega premoženja ter da vrednost odtujenih predmetov ni z gotovostjo izkazana. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločba o premoženjskopravnih zahtevkih skladna dejanskemu stanju kot je bilo ugotovljeno za vsako posamezno kaznivo dejanje ropa iz odločbe o krivdi, glede nekonkretiziranih pritožbenih očitkov v tej zvezi pa se pritožbeno sodišče ne more opredeliti.

29. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

30. Obtoženec je brez vsakršnega premoženja, brez sredstev za preživljanje, nahaja pa se v priporu. Zato ga je tudi pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse, saj je ocenilo, da bi bilo s plačilom le-te ogroženo njegovo vzdrževanje.

1 Uradni list RS, št. 32/2000 2 npr. sodba z dne 12. 1. 2017, opr. št. I Ips 37585/2015