Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožnik vključil v organiziran delovni proces druge toženke na način, da se je zaposlil pri prvi, tretji in četrti toženki, ki so ga napotovale na delo k drugi toženki, kjer je za plačilo, ki ga je prejemal od prve, tretje in četrte toženke, osebno in ves čas zaposlitve nepretrgano opravljal delo po navodilih in pod nadzorom druge toženke.

Kljub tej ugotovitvi je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je šlo pri delu tožnika za drugo toženko po vsebini za agencijskega delavca zaposlenega pri A., tretji in četrti toženki, ki so zagotavljali njegovo delo v smislu določb 59. do 63. člena ZDR-1 drugi toženki.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba in sklep sodišča prve stopnje: - delno razveljavi v točki I/3 v zvezi z denarnimi zahtevki, ki jih tožnik zahteva od druge toženke za obdobje od 23. 1. 2015 dalje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2017 dalje do plačila, v točki I/5 glede poziva na delo k drugo toženki in v točki III v delu, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, - v celoti razveljavi v točki I/6 izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da so nične vse pogodbe o zaposlitvi (s prip. aneksi), sklenjene med tožnikom in tretjo toženko (za obdobje od 1. 5. 2007 – 31. 12. 2007) in sklenjene med tožnikom in četrto toženko (za obdobje od 1. 1. 2008 – 10. 9. 2009); da med tožnikom in drugo toženko od 1. 5. 2007 dalje obstoji pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, za poln delovni čas, za delovno mesto "voznik tovornih vozil" in za osnovno urno postavko 11 EUR/h povečano za vse dodatke po podjetniški kolektivni pogodbi druge toženke; da je na podlagi te sodbe druga toženka dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja oziroma vse pravice po pogodbi o zaposlitvi, ki velja od 1. 5. 2007 dalje za delovno mesto "voznik tovornih vozil", vključno z obračunom vsakokratnih mesečnih plač (v višini 2.200,00 EUR bruto), plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom neto plač, vključno z obračunom potnih stroškov, malice, vsakoletnih regresov in trinajstih plač, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti neto zneskov pa do plačila, ter tožnika od 1. 5. 2007 dalje prijaviti v vsa zavarovanja (pokojninsko, zdravstveno, starševsko, za brezposelnost), vključno z vpisom delovne dobe v matično evidenco ZPIZ, vse v roku 15 dni, pod izvršbo; da se ugotovi, da je med tožnikom in drugo toženko z dnem 31. 12. 2019 prišlo do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi na drug nezakonit način in se nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi razveljavi, da je druga toženka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo od nezakonitega prenehanja (25. 10. 2019) dalje ter mu tudi od 31. 12. 2019 dalje priznati vse pravice po pogodbi o zaposlitvi, vključno z obračunom vsakokratnih mesečnih plač (v višini 2.200,00 EUR bruto), plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom plač, vključno z obračunom regresa in vsakoletne trinajste plače, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti neto zneskov pa do plačila, ter tožnika tudi od 31. 12. 2019 dalje prijaviti v vsa zavarovanja (pokojninsko, zdravstveno, starševsko, za brezposelnost) ter dodatno pokojninsko zavarovanje, vključno z vpisom delovne dobe v matično evidenco ZPIZ, vse v roku 15 dni, pod izvršbo; da so toženke dolžne v 15 dneh povrniti tožniku tudi pravdne in sodne stroške tega postopka v višini kot jih odmeri sodišče, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva poteka paricijskega roka dalje pa do plačila, da ne bo izvršbe (I. točka izreka). Tožbo je v delu, ki se nanaša na izročitev pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas, za poln delovni čas, za delovno mesto voznik tovornih vozil, zavrglo (II. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje se s tipsko pritožbo pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo (pravilno: sodbo in sklep) sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo in sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, stroške pa naj krije druga toženka. Pritožbeno sodišče je iz zelo obsežne pritožbe povzelo le bistvene navedbe. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo. Ugotovilo je, da je tožnik opravljal delo na enak način kot luški delavci in sicer osebno, nepretrgano, po navodilih, pod nadzorom in v organiziranem delovnem procesu druge toženke, le plačo mu je izplačevala tretja oziroma prva toženka. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo tudi, da sta tretja in prva toženka ob najavljeni potrebi druge toženke poslali določeno število delavcev, ki so delo opravljali po njenih navodilih. Tretja oziroma prva toženka nista bili registrirani za posredovanje delavcev k drugemu uporabniku. Druga toženka je bila dejanski delodajalec tožnika. Tako sta tretja oziroma prva toženka tožnika dejansko zaposlovali na črno, saj nista imeli pogojev za posredovanje svojih delavcev uporabniku – drugi toženki, ker nista imeli registrirane dejavnosti posredovanja delavcev k uporabniku. Tožnik je pri drugi toženki delo opravljal brez pisne pogodbe, za tak primer pa se po 18. členu ZDR-1 šteje, da obstoji pogodba o zaposlitvi med drugo toženko in tožnikom. Po sedmem odstavku 5. člena ZPDZC-1, pa mu je druga toženka dolžna priznati plačilo nadomestil plače v višini, kot mu za to delo pripada za celotno obdobje. V nadaljevanju pa pritožnik opozarja, da je sodišče s tem, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja za celotno obdobje, tožniku kršilo ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS v zvezi z 2. in 14. členom Ustave RS. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da sta tretja in prva toženka agencijsko posredovali delavce k drugi toženki. Vse tri so ravnale v nasprotju z zakonskimi normami in sicer tretja in prva toženka v nasprotju z drugim odstavkom 163. člena ZUTD, 59. - 63. členom ZDR-1 in 3. členom ZPDZC-1, druga toženka pa s tretjim odstavkom 166. člena ZUTD, 59. - 64. členom ZDR-1 in 4. členom ZPDZC-1. Te določbe pa so kršile zaradi "poslovnega interesa", ki se je kazal v izkoriščanju tožnika, ki je delo opravljal po bistveno nižji ceni, kot je bila cena določena v kolektivni pogodbi druge toženke. Druga toženka je s tretjo in prvo toženko sklepala pogodbe le pod pogojem, da nista bili registrirani kot agencija, kar je nedopusten in nemoralen nagib. Šlo je le za pridobitev dobička dejansko na škodo tožnika. Tako so pogodbe sklenjene med tožnikom in tretjo ter prvo toženko nične, še posebej, ker nista imeli pravne podlage za sklenitev pogodbe za napotitev tožnika na delo k drugi toženki kot uporabniku. Nične pa so tudi zato, ker so s pogodbami o poslovnem sodelovanju kršena načela morale. Ker je bil tožnik dejansko v delovnem razmerju pri drugi toženki, je ta dolžna vzpostaviti za tožnika stanje, kot bi bilo, če bi ravnala zakonito. Poleg tega pa poudarja še, da tudi če bi bili tretja in prva toženka agenciji, bi tožnik moral preiti k drugi toženki kot dejanskemu delodajalcu, saj tožnik pri njej ni delal začasno. Na to kaže večletno opravljanje dela tožnika na istem delovnem mestu "voznik tovornega vozila", zato je pri drugi toženki šlo za stalno potrebo po njegovem delu. Ker tretja in prva toženka nista imeli zakonito prijavljene dejavnosti, je tožnik pri drugi toženki delo opravljal na črno. Po ZDR-1 se šteje, da obstoji pogodba o zaposlitvi z drugo toženko, ki mu je dolžna priznati nadomestilo plače v višini za celotno obdobje po sedmem odstavku 5. člena ZPDZC-1 v zvezi s 169. členom OZ, ki odkazujeta na to, da zastaranja ni.

3. Druga toženka je podala odgovor na pritožbo in predlagala, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi s pritožbo zatrjevanih ne. Dejansko stanje je (razen v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja od dneva prenehanja pri prvi toženki – dne 19. 1. 2020 – in plačilo razlike v denarnih prejemkih za obdobje od 23. 1. 2015 do 19. 1. 2020) pravilno in popolno ugotovilo. Sodba je v tem delu pravilna, pravilno pa je sodišče prve stopnje tudi zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na terjatev, da je druga toženka dolžna tožniku izročiti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za polni delovni čas za delovno mesto Voznik tovornih vozil. Takšen zahtevek po 17. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) lahko delavec postavi le, če opravlja delo brez sklenjene pogodbe o zaposlitvi, kar pa v tožnikovem primeru ne drži).

6. Pritožbeno sodišče je presojalo le navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Tožnik je bil v vtoževanem obdobju zaposlen pri prvi, tretji in četrti toženki, in sicer od 1. 5. 2007 do 31. 12. 2007 pri tretji toženki, od 1. 8. 2008 do 10. 9. 2009 pri četrti toženki, od 1. 10. 2009 do 31. 12. 2019 pa pri prvi toženki A. d. o. o., ki mu je dne 19. 12. 2019 redno iz poslovnega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto voznik priklopnega tovornega vozila in luško transportnega delavca, na podlagi katere je tožniku dne 19. 1. 2020 prenehalo delovno razmerje. Tožnik je dne 8. 1. 2020 drugi toženki podal zahtevek za odpravo nezakonitosti in dne 23. 1. 2020 vložil tožbo. A. d. o. o. je bil v času, ko je še potekal spor pred sodiščem prve stopnje dne 7. 4. 2022 izbrisan iz sodnega registra na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. St 1815/2021 z dne 3. 3. 2022 o končanju stečajnega postopka brez razdelitve upnikom, zato je sodišče prve stopnje tožbo zoper prvo toženko zavrglo.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek za ugotovitev ničnosti vseh pogodb o zaposlitvi skupaj s pripadajočimi aneksi, ki jih je imel tožnik sklenjene s četrto, tretjo in prvo toženko v obdobju od 1. 5. 2007 do 10. 9. 2019. Pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in temi toženkami so se dejansko izvajale, kar izhaja iz Izpisa zavarovanj v Republiki Sloveniji (A2). Tožnik je bil pri toženkah v delovnem razmerju in prijavljen v vsa obvezna zavarovanja.

9. Pravilno je zavrnilo tudi tožbena zahtevka za ugotovitev, da med tožnikom in drugo toženko od 1. 5. 2007 dalje obstoji pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, za polni delovni čas, za delovno mesto "voznik tovornih vozil" in za osnovno urno postavko 11 EUR/h povečano za vse dodatke po podjetniški kolektivni pogodbi druge toženke. Skladno z obstoječo sodno prakso VDSS, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, in sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v zadevah VIII Ips 8/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 11/2022, VIII Ips 12/2022, VIII Ips 13/2022, VIII Ips 19/2022 in VIII Ips 20/2022 vse z dne 20. 12. 2022, VIII Ips 9/2022 z dne 13. 12. 2022 ter VIII Ips 5/2022 z dne 21. 2. 2023, delavec in tako tudi tožnik ne more imeti hkrati sklenjenih dveh pogodb o zaposlitvi za polni delovni čas.

10. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je druga toženka z IPS podjetji, kot so bile prva, tretja in četrta toženka, sklepala pogodbe o opravljanju storitev, pri čemer se je sklicevala na podjem iz 619. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Pogodbe je sklepala za opravljanje luško prekladalnih in drugih storitev, ki jih je naložila IPS podjetju. Plačilo je bilo dogovorjeno na mersko enoto tudi cena/uro za posamezno vrsto storitve. Imela je pravico preverjanja podatkov o ustreznosti izvajalcev storitev in izvajanja nadzora v okviru svojih obveznosti vodenja pristanišča po koncesijski pogodbi in pravico voditi evidence opravljenih storitev zaradi obračuna. IPS podjetje je bilo dolžno sporočiti ime odgovorne osebe zaradi nadzora med opravljanjem njegovih storitev in neposredno komunikacijo z odgovornimi delavci druge toženke in pred opravljanjem dela izvajalcem posredovati navodila za izvedbo naročene storitve. Druga toženka je imela pravico nadzorovati IPS podjetje pri spoštovanju predpisov in ga opozoriti na morebitne kršitve, sklenjen pa so imeli tudi sporazum po 39. členu ZVZD-1. IPS podjetje je delavcem izplačevalo plačo, zagotavljalo usposabljanje iz varnosti in zdravja pri delu, zaščitno opremo, z njim pa so delavci tudi urejali odsotnosti zaradi bolniškega staleža in dopustov. Delovni proces na kontejnerskem terminalu je organizirala druga toženka in ga je v vtoževanem obdobju opravljala pretežno z IPS delavci. Pri IPS podjetjih je določala delovno silo po profilih in skupinah.

11. Tožnik je delal kot luško transportni delavec (voznik kamiona) pod nadzorom delovodje (luški ali od IPS), delovna navodila je dobil od luškega disponenta, dispečerja ali vodje izmene. Opravljal je delo, ki mu ga je določila druga toženka. Za vstop na in z dela je imel kartico (dovolilnico) druge toženke. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je tožnik vključil v organiziran delovni proces druge toženke na način, da se je zaposlil pri prvi, tretji in četrti toženki, ki so ga napotovale na delo k drugi toženki, kjer je za plačilo, ki ga je prejemal od prve, tretje in četrte toženke, osebno in ves čas zaposlitve pri teh IPS nepretrgano opravljal delo po navodilih in pod nadzorom druge toženke.

12. Pogodbe, sklenjene med toženimi IPS in drugo toženko, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, niso imele bistvenih elementov podjema oziroma podizvajalske pogodbe. IPS podjetje ni prejelo naročila za opravo storitve prekladanja ali npr. prevoza točno določene količine avtomobilov, ampak je druga toženka od IPS zahtevala za naslednji dan točno število delavcev posameznega profila, zato je bil predmet pogodbe zagotovitev delovne sile in ne izvajanje del. Prav tako je sama organizirala delovni proces na terminalu (nadzor delavcev preko kontrolorjev tako glede izvedbe dela kot tudi glede varnosti in zdravja pri delu) in ne IPS, ki bi ga, če bi bil dejansko kot podizvajalec, vsekakor organiziral sam. Poleg tega je druga toženka tudi sama izbirala delavce IPS podjetij, ki so delo pri njej opravljali. Po vsebini so dejansko opravljale dejavnost zagotavljanja dela tožnika drugi toženki, čeprav za to dejavnost niso izpolnjevale zakonsko določenih pogojev. Skladno z določbo 163. člena Zakona o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010 in nadalj.) bi morale biti vpisane v ustrezni register, pridobiti si dovoljenje za opravljanje te dejavnosti, poleg tega pa tožnik dela pri drugi toženki ni opravljal začasno, ampak trajno, čeprav je skladno s tretjim odstavkom 163. člena ZUTD in prvim odstavkom 61. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) napotitev delavca, torej tožnika, lahko le začasna. Kot izhaja iz že navedenega je druga toženka takšen način sodelovanja z ostalimi toženkami pogojevala. Tako so bile povsem odvisne od nje. Zato je tudi druga toženka zlorabila na videz zakonite pogodbe na škodo tožnika in s tem prikrila tudi tožnikovo dejansko zaposlitev pri njej.

13. Kljub tej ugotovitvi je sodišče prve stopnje ob upoštevanju stališča Vrhovnega sodišča RS v svetovalnem mnenju VIII SM 2/2021 z dne 5. 10. 2021 napačno zaključilo, da je šlo pri delu tožnika za drugo toženko po vsebini za agencijskega delavca zaposlenega pri A., tretji in četrti toženki, ki so zagotavljali njegovo delo v smislu določb 59. do 63. člena ZDR-1 drugi toženki, zato je zavrnilo tudi zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in posledično zahtevek za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja z drugo toženko, vključno z zahtevkom za plačilo plače pri drugi toženki in nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja pri drugi toženki z dnem 31. 12. 2019 in pozivom nazaj na delo. Kot izhaja iz ugotovitve sodišča prve stopnje in listinskih dokazov (A1), je tožniku delovno razmerje pri prvi toženki prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

14. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožnikove tožbene zahtevke, je, razen v delu, ki se nanaša na tožnikove denarne zahtevke do druge toženke v obdobju od 23. 1. 2015 dalje, zakonskih zamudnih obresti od 23. 1. 2017 dalje ter zahtevka, da ga je dolžna druga toženka pozvati nazaj na delo, ob upoštevanju dejstva, da je druga toženka utemeljeno podala ugovor zastaranja za vse terjatve iz delovnega razmerja nastale pred več kot petimi leti, pravilna. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba v tem delu izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Vrhovno sodišče RS je v zadevah iz točke 9 obrazložitve te sodbe in sklepa zavzelo stališče, da je zaradi takšnega načina poslovanja med drugo in tretjo toženko (prikrito delovno razmerje tožnika z drugo toženko) prihajalo do kršitve osnovnih pogojev zaposlitve delavcev in s tem tudi tožnika, ki morajo biti (če so zaposleni pri delodajalcih za zagotavljanje dela delavcev) vsaj takšni, kot če bi jih uporabnik zaposlil neposredno na istem delovnem mestu. Druga toženka je v bistvu bila tožnikov dejanski delodajalec, saj je ostajala trajna potreba po njegovem delu, zato je njena odgovornost enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja.

16. Sodišče prve stopnje zaradi materialnopravno zmotnega stališča, da je tožnik delo za drugo toženko opravljal kot napoteni delavec, ni ugotavljalo bistvenih dejstev, ki se nanašajo na tožnikov zahtevek v zvezi s prikrajšanjem pri prejemkih iz delovnega razmerja. Tako je pritožbeno sodišče sodbo v točki I/3 v delu, ki se nanaša na prikrajšanje tožnika v obdobju od 23. 1. 2015 dalje, ko je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s prvo toženko, razveljavilo. Tožnik je delo pri drugi toženki opravljal ves čas zaposlitve pri A. (prvi toženki), tretji toženki in četrti toženki. To njuno razmerje ima ves čas zaposlitve pri ostalih toženkah vse elemente (razen plačila za opravljeno delo po fiktivni podjemni pogodbi s strani tretje toženke in prijave v obvezna zavarovanja) delovnega razmerja, zato je tožnik upravičen do plačila prikrajšanja, ki mu je nastalo zaradi takšnega ravnanja toženke, in sicer plačila razlike v vsakokratni mesečni bruto plači, potnih stroških, malic, regresov in trinajstih plač, med zneski, ki jih je prejel od tretje toženke, in zneski, ki bi jih dejansko moral prejeti, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje dokazov v tej smeri zaradi napačne uporabe materialnega prava ni izvajalo. Nadalje bo moralo sodišče ob upoštevanju stališča VSRS odločiti tudi zahtevku za poziv nazaj na delo in se opredeliti do dejstva, da je tožnik od druge toženke zahteval odpravo nezakonitosti po 200. členu ZDR-1 (A3).

17. Pritožbeno sodišče je sodbo v tem delu in posledično tudi v odločitvi, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, razveljavilo in jo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Gre za obsežen sklop dejstev, od katerih je odvisna ugotovitev utemeljenosti zahtevkov po višini, sodišče prve stopnje pa dejstev s tem v zvezi sploh še ni ugotavljalo. Pritožbeno sodišče je zato ocenilo, da ugotovljenih pomanjkljivosti samo ne more odpraviti. Namen pritožbenega odločanja je preverjanje izpodbijane odločitve in ne prenos ugotavljanja obsežnih sklopov dejstev, ki bi jih prvič ugotavljalo pritožbeno sodišče. Ob tem pa z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje tudi ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku. Sodišče prve stopnje bo moralo izvesti vse predlagane in potrebne dokaze, ki jih zaradi stališča, da tožnik ni upravičen do višjega plačila za dejansko opravljeno delo in poziva druge toženke na delo, ni izvedlo ter o tem delu zahtevka ponovno odločiti.

18. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih stranki nista priglasili.