Jedro

Naročniško razmerje nastane s pogodbo, ki jo sklene naročnik s ptt organizacijo po določbah zakona o poštnih, telegrafskih in telefonskih storitvah (Ur.l. SFRJ, št. 2/86 in 26/90, 67. in 68. člen) ter na njegovi podlagi izdanih splošnih pogojih (samoupravni sporazum o splošnih pogojih za opravljanje poštnih, telegrafskih in telefonskih storitev - Ur.l. SFRJ, št. 40/88 in 11/91). Po teh predpisih naročniško razmerje ne more nastati s samo prodajo stavbe, v kateri se nahaja telefonska naprava, ki je priključena na telefonsko omrežje. Naročniško razmerje tudi ne more nastati s samo prodajo naročniške naprave. Telefonski priključek torej ne more biti pritiklina stavbe.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala plačilo zneska 83.912,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.10.1992 dalje in pripadajočimi pravdnimi stroški. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Izpodbija odločitev o tožbenem zahtevku (sodbo sodišča druge stopnje v celoti, delno sodbo sodišča prve stopnje pa v 1. točki izreka). Pri tem uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odstavku 354. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je sodišče druge stopnje napačno razumelo pritožbo. Predmet tožbe je bila telefonska naročniška naprava, priključena na krajevno telefonsko omrežje v skladu z zakonom o ptt storitvah. Tožeča stranka tudi v reviziji vztraja pri trditvi, da je takšna naročniška naprava lahko predmet pravnega prometa in da jo je mogoče šteti za pritiklino stanovanjske hiše, v kateri se nahaja. Da je tako, izhaja po mnenju revidenta iz določb zakona o ptt storitvah, ki urejajo spremembo imena pod pogojem, da ostane telefon na istem mestu, kakor tudi iz določb, ki urejajo prenehanje naročniškega razmerja. Tožeča stranka še trdi, da vprašanje naročniškega razmerja, ki ima javnopravne elemente, s pogodbo o pravnem prometu nima neposredne zveze. Ptt organizacija praviloma ne more vplivati na možnost prenosa naročniške naprave, podobno kot to velja za električni priključek. Če pa je telefonski priključek pritiklina prostora, v katerem se nahaja, se zastavlja vprašanje, na kateri strani je dokazno breme, da tak priključek ni bil predmet prodajne pogodbe. Še posebej ob ugotovitvi, da je bil pogoj za nakup. Ker sodišče druge stopnje ni presodilo vseh navedb v pritožbi, ki so odločilnega pomena, in ker sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo (468. člen ZOR), tožeča stranka predlaga, da revizijsko sodišče sodbi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije in nasprotni stranki. Javni tožilec se o njej ni izjavil, odvetnica pa je na revizijo tožeče stranke odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). V imenu toženih strank predlaga njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da uveljavljena revizijska razloga nista podana.

Sodišče druge stopnje ni storilo očitanih kršitev ZPP. Vse pravno odločilne trditve v pritožbi je presodilo in o njih tudi zavzelo stališče. Odgovorilo je tudi na vprašanje, ali je naročniški priključek oziroma naročniška naprava pritiklina prostora, v katerem se nahaja, ali ne. Na to vprašanje je odgovorilo nikalno in tudi obrazložilo zakaj. Če je zaradi utemeljitve svojega materialnopravnega izhodišča pojasnilo, katere dele naročniške naprave bi bilo mogoče šteti za pritiklino, s tem ni storilo nobene procesne kršitve. Ker pa tudi niso bile storjene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti, je ta revizijski ugovor v celoti neutemeljen.

Sodišče druge stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem revizijsko sodišče poudarja, da je moralo pri presoji tega revizijskega razloga izhajati iz dejanskih ugotovitev na prvi in drugi stopnji. Ker je sodišče druge stopnje sprejelo dejanske ugotovitve, ugotovljene na prvi stopnji, kot točne, je nanje vezano tudi revizijsko sodišče. Vezano zato, ker je ponovna presoja dejanskega stanja na revizijski stopnji prepovedana (3. odstavek 385. člena ZPP).

Tožeča stranka utemeljuje svoj tožbeni zahtevek s trditvijo, da je telefonski priključek prešel nanjo na podlagi kupne pogodbe z dne 19.10.1987. Del ugotovljenega dejanskega stanja pa je tudi ugotovitev, da v pogodbi, ki so jo navedenega dne sklenile prva tožeča stranka kot kupovalka in prva tožena stranka ter M. K. kot prodajalki, določb o telefonskem priključku ni, ter da tožeča stranka takšnega dogovora ni dokazala.

Poskus tožeče stranke, da bi dokazno breme glede tega dogovora prevalila na toženo stranko s tem, ko šteje telefonski priključek za pritiklino prodane hiše, ne more biti uspešen. Revizijsko sodišče namreč ugotavlja, da naročniško razmerje nastane s pogodbo, ki jo sklene naročnik s ptt organizacijo po določbah zakona o poštnih, telegrafskih in telefonskih storitvah (Ur.l. SFRJ, št. 2/86 in 26/90, 67. in 68. člen) ter na njegovi podlagi izdanih splošnih pogojih (samoupravni sporazum o splošnih pogojih za opravljanje poštnih, telegrafskih in telefonskih storitev - Ur.l. SFRJ, št. 40/88 in 11/91). Po teh predpisih naročniško razmerje ne more nastati s samo prodajo stavbe, v kateri se nahaja telefonska naprava, ki je priključena na telefonsko omrežje. Naročniško razmerje tudi ne more nastati s samo prodajo naročniške naprave. Da je tako, kaže tudi dejstvo, da je telefonska naročnica spornega telefonskega priključka M. U., ki ni ne prodajalka ne lastnica hiše, kjer je sporni telefonski priključek. Telefonski priključek torej ne more biti pritiklina stavbe.

Sodišči prve in druge stopnje sta zato pravilno uporabili materialno pravo, ko sta presodili, da telefonski priključek ni bil predmet navedene pogodbe.

Tožeča stranka pa v reviziji tudi zmotno trdi, da gre v konkretnem primeru le za "prenos" naročniške naprave na novega naročnika zaradi preselitve prejšnjega. Če gre za "prenos", ki je posledica preselitve, so subjekti tega razmerja lahko le vsi trije, tj. dosedanji naročnik, novi naročnik in ptt organizacija. Po vsebini gre za odstop pogodbe. Po 145. členu zakona o obligacijskih razmerjih se mora druga stranka strinjati z odstopom. Privolitev pa je veljavna samo, če je dana v obliki, ki jo zakon predpisuje za odstopljeno pogodbo. ZOR torej odkazuje na specialne predpise o pogodbi, ki je predmet odstopa. Tak specialni predpis je že navedeni zakon o ptt storitvah, ki v 4. točki 1. odstavka 75. člena povezuje "prevzem" s prenehanjem prejšnjega naročniškega razmerja. Zakon določa, da dosedanje naročniško razmerje lahko preneha tudi, če se telefonski naročnik izseli iz svojega stanovanja ali poslovnega prostora, svoje telefonske naprave pa prepusti novemu uporabniku tega stanovanja ali poslovnega prostora. Lahko zato, ker ima ta še drugo možnost. Lahko namreč zahteva preselitev telefonskega priključka (77. člen), kar se je zgodilo tudi v obravnavanem primeru. Če ga hoče prepustiti novemu naročniku, pa mora naročniško razmerje pisno odpovedati, sicer to samo po sebi ne preneha in se tudi ne prenese na novega naročnika. Izjeme so določene v 76. členu zakona (smrt, razveza naročnika), po katerem novi telefonski naročnik postane član družinskega gospodinjstva prejšnjega naročnika. Mednje drugi tožnik ne sodi. Preselitev prejšnjega naročnika, če ta ne zahteva priključitev naprave v prostor, kamor se je odselil, ima lahko za posledico prenehanje naročniškega razmerja zanj, vendar to še ne pomeni, da se avtomatično vzpostavi razmerje s tistim, ki se je v stanovanje vselil. V takšnem primeru končno tudi ne gre le za spremembo v naročnikovem nazivu, kot to trdi tožeča stranka. Za spremembo se poleg že navedenih primerov (smrt, razveza) šteje le še sprememba imena, priimka ali poklica dosedanjega naročnika (2. odstavek 207. člena splošnih pogojev). Naročnik ostane torej ista oseba.

Iz navedenega tako sledi, da je pravica do telefonskega priključka sicer res premoženjska pravica. Ta pravica je tudi v pravnem prometu, vendar je ta promet omejen. Tožeča in ne tožena stranka je zato tista, ki bi morala dokazati, da je sklenila dogovor z dotedanjo telefonsko naročnico M.U. o prepustitvi svoje telefonske naprave njej. Dokazati pa bi tudi morala, da bi bila sklenitev naročniškega razmerja s ptt organizacijo v takšnih pogojih brezplačna. Zmotna je torej trditev, da je dokazno breme na strani tožene stranke. Le če bi tožeča stranka dokazala, da je takšen dogovor obstajal, kakor tudi da je bila zaradi njegove neizpolnitve oškodovana, bi od druge tožene stranke (in ne tudi od prve) lahko zahtevala plačilo odškodnine.

Zaradi vsega navedenega reviziji ni bilo mogoče ugoditi. Revizijsko sodišče jo je zato zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 1. odstavku 166. člena in 155. členu ZPP. Tožeča stranka z revizijo ni uspela, v odgovoru pa so le ponovljena že večkrat med postopkom izražena stališča tožene stranke. Zato stroški v zvezi z njim niso bili potrebni.