Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL Sodba I Cp 226/2020

ECLI:SI:VSLJ:2020:I.CP.226.2020 Civilni oddelek

originalna pridobitev lastninske pravice priposestvovanje priposestvovanje dela nepremičnine dobra vera domneva dobre vere dokazna ocena dokazno breme priposestvovanje na družbeni lastnini priposestvovalna doba začetek teka priposestvovalne dobe lastninjene nepremičnine v družbeni lasti
Višje sodišče v Ljubljani
22. junij 2020

Povzetek

Sodišče je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je tožnik pridobil lastninsko pravico na delu nepremičnine na podlagi priposestvovanja, saj je bil v dobri veri. Pritožba tožencev je bila zavrnjena, ker niso uspeli izpodbiti domneve o tožnikovi dobri veri, kljub trditvam, da je tožnik vedel, da del hiše stoji na nepremičnini tožencev. Sodišče je ugotovilo, da slaba vera očeta ne pomeni avtomatično slabe vere tožnika, saj se dobra vera presoja samostojno.
  • Dobra vera tožnika v zvezi z lastništvom spornega dela nepremičnine.Ali je tožnik v dobri veri glede lastništva spornega dela nepremičnine, kljub slabi veri njegovega očeta?
  • Ugotovitev dejanskega stanja in presoja dobre vere.Kako sodišče presoja dobro vero tožnika v kontekstu priposestvovanja nepremičnine?
  • Odgovornost za pravdne stroške.Kdo je dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka?
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da slaba vera očeta ne pomeni avtomatično, da je bil v slabi veri tudi tožnik, saj se dobra vera priposestvovalca presoja samostojno. Zgolj pritožbena navedba, da ni verjetno, da oče spornega lastništva ne bi omenil sinu, ne zadošča za drugačen zaključek. Tudi po presoji pritožbenega sodišča iz navedenega izhaja, da dobra vera tožnika v zvezi z lastništvom spornega dela nepremičnine ni izpodbita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Pravdne stranke so sosedje. Del tožnikove hiše stoji na nepremičnini tožencev. Najprej je oče tožnika na spornem delu zemljišča postavil zid, in sicer okoli leta 1970, nato pa še nadstrešek. Leta 1986 je nato tožnik vse to nadzidal in si uredil stanovanje. Tožnik je lastnik nepremičnine, na kateri stoji večina hiše, postal na podlagi pogodbe o priznanju lastninske pravice in kupoprodajne pogodbe z dne 26. 9. 1992. Trdi, da ni vedel, da del hiše stoji na parceli tožencev in je zato s tožbo uveljavljal priposestvovanje dela nepremičnine v lasti tožencev, na katerem stoji njegova hiša. 2. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na delu nepremičnine z ID znakom parcela ... 111/4, parcela 111/4 k. o. ... (ID ...), ki je na podlagi izvedenskega mnenja v tej zadevi z dne 10. 5. 2019, določen s katastrskimi točkami iz koordinat ZKT, kot prikazuje izračun: 15880 (7.28) 15881 (1,23) 12442 (1.94) 10315 (4.96) 12444 (0.15) 15763 (1.64) 15764 (0.35) 15880, zemljišče v površini 11,34 m2, ki predstavlja po spremembi novonastalo (v GURS rezervirano številko) nepremičnino z oznako parc. št. 111/6 k. o. ... Tožencema je sodišče naložilo, da tožeči stranki povrneta 1.841,54 EUR pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje.

3. Proti sodbi sta se pritožila toženca iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) in sta predlagala spremembo sodbe na način, da se zahtevek tožnika v celoti zavrne, podredno pa, da se sodba razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila sta tudi stroške pritožbenega postopka. Trdita, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je presodilo, da je tožnik kot dobroverni lastniški posestnik priposestvoval sporni del nepremičnine. Tožnik v relevantnem obdobju (od 25. 7. 1997 do 25. 7. 2007) ni mogel biti v dobri veri, saj je vedel, da del njegove hiše stoji na nepremičnini tožencev. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnikov oče vedel, da gradi na tujem in je bil torej nedobroveren. Vendar pa je sodišče nato napačno presodilo, da oče tožniku nikoli ni povedal, da del hiše stoji na nepremičnini tožencev. Ni verjetno, da se oče in sin o sporni meji ne bi pogovarjala in bi torej lahko sin bil v dobri veri glede dela nepremičnine, glede katerega uveljavlja priposestvovanje. Pritožnika se sklicujeta na izpovedbe prič, ki potrjujejo, da je tožnik vedel, da del hiše leži na nepremičnini tožencev. Ker je sodišče zmotno ugotovilo dobro vero tožnika, je posledično tudi napačno uporabilo materialno pravo, natančneje 43. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ).1 Pritožnika zatrjujeta tudi bistveno kršitev določb postopka iz 15. tč. 2. odstavka 339. čl. ZPP, saj o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med odločilnimi dejstvi (obstoj dobre vere) in zapisniki oziroma prepisi izpovedb prič. Na koncu pritožnika prvostopenjskemu sodišču očitata tudi napačno odločitev o pravdnih stroških, ki je posledica napačne odločitve o glavni stvari.

4. Tožnik je odgovoril na pritožbo, se zavzel za njeno zavrnitev in priglasil stroške, ki so mu nastali v pritožbenem postopku. V odgovoru na pritožbo je izpostavil izpovedbe več prič, ki niso znale izpovedati o tem, ali je tožnik vedel, da gradi na tujem. Nobena priča ni potrdila, da bi ona sama povedala tožniku o poteku meje, niti ni nobena priča izpovedala, zakaj sklepa, da bi tožnik moral vedeti, da del hiše leži na nepremičnini tožencev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Noben od pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

7. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilne pravne podlage in jo tudi pravilno uporabilo. Temeljna je določba 2. odst. 43. čl. SPZ, ki določa, da dobroverni lastniški posestnik nepremičnine pridobi lastninsko pravico na njej po preteku desetih let. Ob upoštevanju 266. čl. SPZ pa se glede priposestvovanja uporabljajo tudi določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR)2. Skladno z določbo 29. čl. ZTLR se na stvari, ki je družbena lastnina, lastninska pravica ne more priposestvovati. Priposestvovalna doba je torej lahko začela teči šele od lastninjenja dalje, torej od uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL)3 dne 25. 7. 1997 dalje. Tožnik je torej (ob izpolnjenosti drugih pogojev) lahko del nepremičnine priposestvoval po preteku 10 let, tj. 25. 7. 2007. 8. V predmetni zadevi je bila med strankama sporna predvsem dobrovernost tožnika, ki je po določbi 2. odst. 43. čl. SPZ pogoj za priposestvovanje nepremičnine. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 9. čl. SPZ, po katerem se dobra vera domneva in je na strani nasprotne stranke, da dokaže drugače. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da dokaznega bremena, da tožnik ni bil v dobri veri, toženca nista zmogla.

9. Očitana bistvena kršitev določb postopka iz 15. tč. 2. odstavka 339. čl. ZPP ni podana, saj ne gre za nasprotja med tem, kar sodišče navaja, da je navedeno v zapisnikih, in med samimi zapisniki, pač pa sodišče nesporno zapisano (kar so izpovedale priče in stranke) razlaga drugače, kot pritožba meni, da je prav. V resnici gre torej za nasprotovanje dokazni oceni, torej za grajo ugotovljenega dejanskega stanja.

10. Pritožbeno sodišče se strinja s celovito, skrbno in natančno dokazno oceno ter zaključkom sodišča prve stopnje, da toženca nista uspela izpodbiti zakonske domneve o dobroverni posesti tožnika.

11. Ne drži, da je sodišče prve stopnje verjelo izključno tožniku, medtem ko je izpovedbe ostalih prič označilo za neverodostojne. Prvostopenjsko sodišče je zaslišalo več prič, opravilo analitično in sintetično dokazno oceno njihovih izpovedb ter na podlagi takšne celovite presoje (8. čl. ZPP) prišlo do zaključka, da toženca nista uspela izpodbiti zakonske domneve o dobrovernosti tožnika v relevantnem obdobju od 25. 7. 1997 do 25. 7. 2007. 12. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da slaba vera očeta ne pomeni avtomatično, da je bil v slabi veri tudi tožnik, saj se dobra vera priposestvovalca presoja samostojno. Tožnik je bil ob začetku gradnje zidu, ki je segal ne nepremičnino tožencev, star devet let in kot tak premlad, da bi razumel pojem lastnine in meje. Pogodba o priznanju lastninske pravice in kupoprodajna pogodba z dne 26. 9. 1992 ne omenja, da del hiše tožnika stoji na nepremičnini tožencev. Tožnik je izpovedal, da je med pravdnimi strankami obstajal dogovor, da vsak zida na svoji strani zidu, čemur ni nihče nasprotoval. Toženca tudi sama nista nikdar sprožila postopkov, ki bi preprečevali nadzidavo hiše tožnika in tudi nista zahtevala rušenja dela hiše, ki je zgrajen čez mejo. Prvostopenjsko sodišče je vse to pravilno ovrednotilo. Zgolj pritožbena navedba, da ni verjetno, da oče spornega lastništva ne bi omenil sinu, ne zadošča za drugačen zaključek. Tudi po presoji pritožbenega sodišča iz navedenega izhaja, da dobra vera tožnika v zvezi z lastništvom spornega dela nepremičnine ni izpodbita.

13. Sodišče prve stopnje je razumno in korektno izpostavilo, da pritožnika in ostali K. niso nikoli sprožili nikakršnega postopka, ki bi preprečeval nadzidavo ali zahtevali rušenje dela hiše. Prav to trdno govori v prid zaključku, da tožnik ni vedel, da del njegove hiše stoji na parceli pritožnikov.

14. Glede sosedskih govoric in sosedskih odnosov, na katere se sklicuje pritožba, prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da takšne govorice, ki bi sicer lahko bile indic za tožnikovo slabo vero, niso prepričljivo dokazane. Pravilno je presodilo, da ne gre za govorice, o katerih bi vedeli izpovedati vsi zaslišani vaščani – večina prič brez sorodstvenih vezi s tožencema takšnih govoric ni poznala.

15. Tudi sicer ni utemeljen pritožbeni očitek glede napačne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z izpovedmi prič. Pritožnika se najprej sklicujeta na svoje lastne izpovedbe, v katerih sta podala svoje mnenje, da se je tožnik zagotovo zavedal, da del hiše posega na sosedovo nepremičnino oziroma da se je tega zagotovo zavedal njegov oče. Iz njunih izpovedb pa ne izhaja, da bi katerikoli od njiju tožniku izrecno povedal, da gradi delno na tujem zemljišču. 16. Pritožnika se nato sklicujeta na izpovedbe z njima povezanih prič, ki jih je zaradi sorodstvenih vezi (teta, bratranec, mama in stric) sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo za manj zanesljive oz. vsaj objektivno ne nepristranske. Poleg tega pa tudi te priče niso izpovedale, da bi tožniku one same povedale, da gradi delno na tujem, niti niso znale razložiti, kje in kdaj naj bi tožnik to izvedel. Nasprotno so tudi te priče zgolj sklepale, da je tožnik vedel, da del hiše leži na nepremičnini pritožnikov. Vse to je jasno in dosledno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

17. Res je priča M. J., ki je brez razmerja do pravdnih strank, izpovedala, da se je govorilo, da z mejo nekaj ni v redu. A je prepričljiva ocena sodišča prve stopnje, da takšna nedoločna izjava ene od prič ne pomeni, da so vsi v vasi vedeli, da tožnik gradi na tujem. Poleg tega pritožnika zamolčita, da je v nadaljevanju priča izrecno povedala, da ne ve, ali sta tožnik in njegov oče vedela, da gradita hišo na parcelo tožencev. Prav tako tudi ostale priče (T. G., P. D., R. K., A. H., R. P. in K. J.) o vednosti tožnika niso vedele izpovedati nič določnega. Tudi izpoved priče S. K., da naj bi tožnik želel kupiti del nepremičnine od tožencev, je pravilno ocenjena, saj iz nje niti ne izhaja, za kateri del nepremičnine naj bi šlo. Toženca v prvostopenjskem postopku tudi nista zatrjevala, da je tožnik želel odkupiti sporni del nepremičnine, niti tega ne trdita v pritožbi.

18. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

19. V skladu s 1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. in 155. čl. ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v pritožbenem postopku. Toženca, ki s pritožbo nista uspela, v skladu s 1. odst. 154. čl. ZPP sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka in morata tožniku, ki je podal obrazložen odgovor na pritožbo, povrniti njegove stroške pritožbenega postopka. Upoštevajoč Odvetniško tarifo (OT)4, vrednost spornega predmeta (4.500,00 EUR), vrednost točke 0,60 EUR in priglašene stroške sta pritožnika solidarno zavezana za povračilo stroškov v vrednosti 279,99 EUR, ki so tožniku nastali z odgovorom na pritožbo (375 točk po tar. št. 21/1 OT, 7,5 točk po 3. odstavku 11. člena OT za materialne stroške in 84,15 točk davka na dodatno vrednost 22% po 2. odstavku 2. člena OT). Toženca morata tožniku stroške povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. Obligacijskega zakonika).

1 Uradni list RS, št. 87/02, 91/13 in 23/20. 2 Uradni list SFRJ, št. 6/80, 20/80 – popr., 36/90, Uradni list RS, št. 4/91 in 87/02 – SPZ. 3 Uradni list RS, št. 44/97 in 59/01. 4 Uradni list RS, št. 2/15 in 28/18.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia