Jedro

Že plačano akontacijo odškodnine je potrebno revalorizirati z indeksom porasta cen in potem odšteti od (celotne) prisojene odškodnine, zato ni pravilno akontacijo revalorizirati z obrestno mero, ki velja za zakonite zamudne obresti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu (2. točka izreka) in izrek o stroških (3. točka izreka) delno spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 382.608,00 SIT odškodnine za negmotno škodo z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.10.1997 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 97.456,00 SIT, vse v 8 dneh pod izvršbo." V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške pritožbenega postopka v višini 26.420,00 SIT, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati 5.863,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 410,90 SIT od dne 18.11.1991 dalje, od zneska 2.714,20 SIT od dne 18.12.1991 dalje in od zneska 2.738,60 SIT od dne 18.1.1992 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter odločilo, da stranki nosita sami svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni na način, da v celoti prizna zahtevano odškodnino s pravdnimi stroški, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, pri čemer zahteva dodatno plačilo stroškov pritožbe. Po mnenju pritožnika je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo o višini tožbenega zahtevka zlasti, ko je vračunavalo že izplačano akontacijo odškodnine za posamezno obliko škode. Ni moč pritrditi sodbi, ko plačano akontacijo odškodnine za tožnika škodljivo obračunava z upoštevanjem zakonitih zamudnih obresti, namesto, da bi pravilno izplačane zneske akontacije preračunavala z indeksom rasta cen na drobno. Tožnik se tudi ne strinja s sodbo glede zahtevane gmotne škode.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na obstoj absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka po 2. odst. 354. člena ZPP in pravilno uporabo materialnega prava in pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri valorizaciji že plačane akontacije odškodnine zmotno uporabilo materialno pravo, sicer pa je po višini priznalo za posamezne vrste oblike negmotne škode povsem primerno odškodnino. Kot izhaja iz izvedeniškega mnenja je tožnik utrpel v škodnem dogodku nateg vezi in ovojnice desnega komolca, ki je nastal zaradi hitrega iztega podlahti v komolcu preko fiziološke meje. Zaradi poškodbe je bil tožnik ambulantno oskrbljen, od 9.12.1991 do 11.12.1991 pa je bil tudi hospitaliziran. Sodišče prve stopnje je glede na intenziteto bolečin, ki jih je tožnik trpel ter glede na njihovo trajanje kot jih je opisal izvedenec v izvedeniškem mnenju pravilno ocenilo, da je tožnikov zahtevek iz tega naslova utemeljen do višine 400.000,00 SIT.

Prav tako je pravilno zaključilo, da znaša pravična in primerna odškodnina iz naslova pretrpljenega strahu 200.000,00 SIT. Pritožbene navedbe o prenizko odmerjeni odškodnini niso utemeljene iz razlogov, kot jih je navedlo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Tudi sodišče druge stopnje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o višini negmotne škode pravilno uporabilo določbo 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur.l. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89), pri čemer je bil pravilno uporabljen tudi pravni standard pravične denarne odškodnine. Odškodnina ustreza naravi poškodbe, njenemu zdravljenju in intenzivnosti ter trajanju telesnih bolečin, ki jih je tožnik utrpel zaradi poškodbe ter intenzivnosti prestanega strahu.

Prav tako pa ni utemeljena pritožba tožnika glede izpodbijanja nepriznanja povračila stroškov za tujo pomoč in nego med zdravljenjem. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja dr. S., je tožnik potreboval tujo pomoč le 10.12.1991 in sicer le nekaj ur po operaciji, kar pa je tudi po zaključku pritožbenega sodišča tožnik že dobil poravnano s strani zavarovalnice v višini 3.000,00 SIT leta 1992. Utemeljena pa je pritožba tožnika glede vračunavanja že plačane akontacije. Sodišče prve stopnje je posamezne zneske že plačane akontacije s strani zavarovalne družbe X. dne 20.7.1992 in sicer za telesne bolečine 80.000,00 SIT, za strah 25.000,00 SIT in za odškodnino za tujo pomoč v višini 3.000,00 SIT preračunalo na dan sojenja upoštevajoč zakonite zamudne obresti. Tako je ugotovilo, da tožena stranka ni dolžna tožniku iz naslova negmotne škode ničesar izplačati, saj je tožnik celotno negmotno škodo prisojeno s strani sodišča prve stopnje v višini 600.000,00 SIT, dobil že povrnjeno s plačilom akontacije odškodnine v letu 1992. Po zaključku pritožbenega sodišča ni pravilno izhodišče sodišča prve stopnje, da se pri upoštevanju akontacije upoštevajo zakonite zamudne obresti, temveč je pravilno izhodišče, da se akontacija valorizira z indeksom porasta cen in potem odšteje od prisojene odškodnine. Zato je sodišče druge stopnje pri valorizaciji akontacije upoštevalo indeks cen življenjskih potrebščin (julij 1992 - oktober 1997) in ugotovilo ob upoštevanju navedenega načina valorizacije, da je znesek že plačane akontacije odškodnine za telesne bolečine 80.000,00 SIT znašal na dan sojenja 165.632,00 SIT, znesek že plačane odškodnine za strah 25.000,00 SIT pa 51.760,00 SIT, kar skupaj znese 217.392,00 SIT. Tako valorizirano akontacijo je pritožbeno sodišče odštelo od prisojene odškodnine za negmotno škodo, ki jo je sodišče prve stopnje upoštevajoč merila iz 200. člena ZOR povsem pravilno določilo. Glede na naveden poračun je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tožena stranka tožniku iz naslova negmotne škode dolguje še 382.608,00 SIT, kar je tudi tožniku prisodilo z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.10.1997 dalje do plačila. Akontacijo odškodnine za gmotno škodo pa pritožbeno sodišče upoštevajoč zaključek, da je tožnik s plačilom akontacije odškodnine za gmotno škodo dobil v celoti povrnjeno škodo, kar je sklenilo že sodišče prve stopnje, pa ni valoriziralo in tudi ni upoštevalo pri odmeri odškodnine za negmotno škodo.

Ker je sodišče prve stopnje zaradi napačne valorizacije akontacije že plačane odškodnine prišlo do zaključka, da tožena stranka ni dolžna tožniku ničesar izplačati, je nepravilno odločilo tudi o stroških postopka. Zato je pritožbeno sodišče upoštevajoč tožnikov uspeh v konkretnem sporu ob upoštevanju vrednosti točke na dan sojenja (76,00 SIT) in odvetniške tarife odmerilo stroške postopka na prvi stopnji v višini 97.456,00 SIT in jih na podlagi 154. člena 2. odst. ZPP prisodilo v plačilo toženi stranki.

Ker je tožnik uspel s pritožbo, je tožena stranka dolžna tožniku povrniti tudi stroške pritožbenega postopka, ki znašajo 26.420,00 SIT. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 166. člena ZPP.