Jedro

Sklicevanje na vsebino 7. člena Protokola št. 14 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin je brezpredmetno, ker gre za postopkovne določbe, ki veljajo pred Evropskim sodiščem za človekove pravice.

Izrek

Zahteva obsojenega E.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sodbo z dne 17.10.2005 obsojenega E.B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen enega leta zapora. Obsojencu je preklicalo pogojni obsodbi, izrečeni s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici z dne 8.3.2004 in Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 15.5.2002 ter mu nato po 3. odstavku 52. člena KZ, 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen tri leta zapora, v katero mu je po 1. odstavku 49. člena KZ štelo čas, ki ga je prebil v priporu od 9.1.2001 od 13. ure do 8.3.2001 do 18. ure. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da po 1. odstavku 97. člena ZKP obremenjujejo potrebni izdatki in nagrada obsojenčeve zagovornice po uradni dolžnosti proračun. Višje sodišče v Kopru je z izpodbijano pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbi obsojenega E.B. in njegove zagovornice kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi 1. odstavka 98. člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP je obsojenca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenec vložil "pritožbo" za varstvo zakonitosti, ki jo Vrhovno sodišče glede na vsebino obravnavalo kot zahtevo za varstvo zakonitosti. V laični zahtevi vložnik kršitev zakona določneje ne opredeljuje, ampak ponavlja svoj zagovor, da je psičko I. od L.V. kupil, da si je slednji po nasvetu policije izmislil, da mu je v zameno za psičko izročil heroin. Vložnik se sprašuje, zakaj sodišče ni zaslišalo tožnika T. (T.M.) iz T. in gospe, ki mu je zamenjala denar (M.Č.), ki ga je V. izročil kot plačilo za psičko. V zahtevi opisuje razmere v družini V., kjer da so vsi sinovi narkomani, da je eden od teh obtožen tudi za "dilanje" droge in da sta starša zasvojena z igrami za srečo. Poudarja, da sodba temelji na neresničnih navedbah L. in R.V., ki jih je posredna priča potrdil tudi njun oče (M.V.). Obsojeni v zahtevi tudi poudarja, da mu je bila kršena pravica do poštenega sojenja "po Protokolu Konvencije o varstvu temeljnih svoboščin po prvem delu 6. člena", da mu je bila odvzeta svoboda izražanja, saj ni mogel govoriti z zagovornico, ki se mu je na svobodi izmikala. Navaja, da mu je bila kršena pravica "iz strani sodnika" po 7. členu Protokola št. 14, ker je bil sodnik "okužen", saj mu je kljub "pobudi" tožilke za izrek enega leta zapora prisodil tri. Predloga zahteva ne vsebuje, konča pa se z navedbo, da vložnik take razsodbe živ ni pripravljen sprejeti.

Vrhovna državna tožilka K.U. v odgovoru na zahtevo navaja, da ni utemeljena, ter kršitve zakona in pravice do poštenega sojenja, ki jih uveljavlja vložnik niso podane, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej razloga iz katerega tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti. Vrhovnemu sodišču predlaga naj zahtevo zavrne.

Obsojenemu E.B. je bil odgovor vrhovne državne tožilke poslan v izjavo, vendar mu ni bil vročen, ker se je, kakor je razvidno iz zapisa pošte na vročilnici, preselil, ne da bi o tem obvestil sodišče. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenec z navedbami, s katerimi ponavlja svoj zagovor in izpodbija verodostojnost pričevanj prič L., R. in M.V., ponuja lastno dokazno presojo, ki se razlikuje od tiste, ki jo je sodišče sprejelo v izpodbijani pravnomočni sodbi. S tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Glede na to, da gre za zahtevo laičnega vložnika, je njegove navedbe, da bi moralo prvostopenjsko sodišče zaslišati priči T.M. in M.Č., Vrhovno sodišče razlagalo kot uveljavljanje kršitev pravic obrambe, ker sodišče teh dokazov ni izvedlo. Glede priče T.M. taka kršitev ni podana že iz razloga, ker je obramba predlog za zaslišanje te priče na glavni obravnavi 11.10.2005 umaknila (list. št. 132). Glede zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje priče M.Č., pa je prvostopenjsko sodišče navedlo, da izvedba tega dokaza ne bi bistveno prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja, saj bi navedena priča povedala kvečjemu o obsojenčevem interesu za menjavo večjega v manjše bankovce, ne pa tudi čemu je bilo to potrebno. Takšno utemeljitev, ki temelji na oceni, da obramba ni s potrebno stopnjo verjetnosti izkazala, da bo s predlaganim dokazom dokazala, da je obsojenec denar pri navedeni priči menjal, da bi lahko z njim plačal kupnino za psičko I., je kot prepričljivo sprejelo tudi drugostopenjsko sodišče. Po presoji Vrhovnega sodišča je v pravnomočni sodbi zavrnitev tega dokaznega predloga razumno obrazložena, obsojenec pa v zahtevi ni navedel argumentov, s katerimi bi vsebinsko v zadostni meri podkrepil uveljavljano procesno kršitev .

Obsojencu je bila po uradni dolžnosti v skladu s 3. odstavkom 70. člena ZKP za zagovornico postavljena odvetnica M.L., ki ga je v postopku učinkovito zagovarjala. Na glavni obravnavi je pričam postavljala vprašanja zaradi razjasnitve pravnorelevantnih dejstev, predlagala dopolnitev dokaznega postopka in se zoper prvostopenjsko sodbo pritožila. Zgolj z navedbo, da z zagovornico ni mogel govoriti, ker se mu je še na svobodi izmikala, obsojenec, ki je bil na prostosti, ni izkazal, da mu je bila kršena pravica, da bi se branil z zagovornikom in da je bilo s tega vidika zato sojenje nepošteno.

Tudi kolikor se vložnik sklicuje na vsebino 7. člena Protokola št. 14 (očitno h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin) so te vložnikove navedbe popolnoma nepomembne, ker gre za postopkovne določbe, ki veljajo pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. Prav tako zgrešijo cilj vložnikove navedbe, da je bil sodnik (očitno predsednik senata) "okužen", ker mu je izrekel daljšo zaporno kazen, kot jo je predlagala tožilka. Za sklepanje o sodnikovi nepristranskosti ta navedba ni relevantna, pa tudi točna ni. Vrhovna državna tožilka je po 347. členu ZKP, pri čemer ta predlog za sodišče ni zavezujoč, sodišču predlagala naj obsojencu za obravnavano kaznivo dejanje izreče kazen enega leta in pol zapora, mu prekliče pogojni obsodbi ter nato izreče enotno kazen tri leta in šest mesecev zapora (list. št. 133), sodišče pa mu je izreklo pol leta krajšo kazen od predlagane.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih v zahtevi (opisno) uveljavlja obsojeni E.B. niso podane, izredno pravno sredstvo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je zahtevo po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenec z zahtevo ni uspel, vendar ga je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP, glede na njegove slabe gmotne razmere, oprostilo plačila povprečnine, kot stroška nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.