Jedro

S tem ko zagovornik po eni strani trdi, da gre za pomanjkanje ali celo neobstoj dokazov, po drugi strani pa daje doslej zbranim podatkom in dokazom drugačno dokazno vrednost kot sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obd. M.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 23.2.2004 zoper obd. M.Š. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker je podan utemeljen sum, da je storil osem kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena in kaznivo dejanje tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ. Senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 26.2.2004 zavrnil zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno.

Obdolženčev zagovornik je zoper navedeni pravnomočni sklep vložil priporočeno po pošti dne 8.3.2004 zahtevo za varstvo zakonitosti. Predlaga, da Vrhovno sodišče napadeni sklep razveljavi in odredi izpustitev obdolženca na prostost. Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Povzema bistvene navedbe zahteve in ocenjuje, da slednja ne zatrjuje in ne opiše, na kakšen način naj bi sodišče kršilo zakon. Oporeka le sodišču njegove zaključke v zvezi z dejanskimi okoliščinami oziroma dejanskim stanjem obravnavanih kaznivih dejanj. Ta razlog pa ni zakoniti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, zato je zahteva neutemeljena in jo je potrebno zavrniti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve kršitev zakona, zaradi katerih je dovoljeno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti (1. do 3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP), ni konkretno opredelil. Tudi iz sicer obširne obrazložitve ni jasno razvidno, katere kršitve uveljavlja. Navaja le, da je senat napačno zaključil, da obstaja utemeljen sum za vsa obdolžencu očitana kazniva dejanja. Po njegovem stališču že iz kazenske ovadbe izhaja, da za nekatera kazniva dejanja ni dovolj dokazov. V nadaljevanju nasprotuje oceni doslej zbranih podatkov in dokazov glede kaznivih dejanj, opisanih v obrazložitvi sklepa preiskovalne sodnice o odreditvi pripora pod točkami 1., 2., 4., 6. in 8. ter glede kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ, ki naj bi ga obdolženec storil v škodo A.K. S temi navedbami zahteva izpodbija dejstveno podlago, ki jo je ugotovilo sodišče in na katero je oprlo zaključek o obstoju utemeljenega suma. Pri tem po eni strani trdi, da gre za pomanjkanje ali celo neobstoj dokazov, po drugi strani pa daje doslej zbranim podatkom in dokazom drugačno dokazno vrednost, kot sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu. S tem zahteva uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Enaka ugotovitev velja tudi za izvajanja, s katerimi zahteva napada zaključek sodišča o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Navaja namreč, da okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče in so povezane z obdolženčevim prejšnjim življenjem, njegovimi osebnimi lastnostmi in razmerami, ne kažejo na ponovitveno nevarnost. Pri tem zahteva ponuja lastno presojo okoliščin, da je bil obdolženec doslej obsojen le za kaznivo dejanje prikrivanja po 1. odstavku 221. člena KZ, da so za druga kazniva dejanja vložene le obtožnice, da je izkazal zaposlitev pri podjetju C.-T., ki ga vodi njegov oče, da izjava njegovega brata J.Š. glede te okoliščine ni verodostojna, da živi obdolženec pri starših in da s preživljanjem nima stroškov, da zasluži dovolj ter da nima potrebe, da bi si s tatvinami zagotavljal sredstva za preživetje. Tudi s temi navedbami zahteva uveljavlja v nasprotju z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Na podlagi navedbe, da se senat sklicuje le na razpoložljive dokaze v spisu in da ne pove, zakaj smatra, da so podani razlogi za utemeljen sum in za priporni razlog ponovitvene nevarnosti, je mogoče sklepati, da zahteva meri na pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih ter s tem na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Izpodbijani pravnomočni sklep, ki ga je treba vselej presojati kot celoto, nima očitanih pomanjkljivosti, ker vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. V sklepu preiskovalne sodnice navedeni podatki in dokazi so v zvezi s posameznimi kaznivimi dejanji tudi vsebinsko povzeti. Preiskovalna sodnica je na podlagi takšnega dokaznega gradiva ocenila, da je izkazan obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja. Izvenobravnavni senat je z odločitvijo, s katero je zavrnil zagovornikovo pritožbo, v obrazložitvi sklepa znova navedel dokaze, zbrane v predkazenskem postopku, pritrdil presoji preiskovalne sodnice glede obstoja utemeljenega suma.

Prav tako ni mogoče pritrditi očitku zahteve, da je priporni razlog ponovitvene nevarnosti v napadenem sklepu pomanjkljivo obrazložen. Tako sklep preiskovalne sodnice kot tudi sklep izvenobravnavnega senata vsebujeta obrazložitev vseh dejstev, ki so odločilna za presojo obstoja tega pripornega razloga. Po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP je podana podlaga za odreditev pripora, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in obdolženčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje. Pravnomočni sklep navaja konkretne okoliščine, ki zadevajo težo kaznivih dejanj, okoliščine, v katerih naj bi jih obdolženec storil, njegovo prejšnje življenje in razmere, v katerih živi. Na podlagi teh, s podatki kazenskega spisa potrjenih okoliščin, sodišče razumno sklepa, da je pri obdolžencu podana realna nevarnost ponovitve premoženjskih deliktov, če bi bil na prostosti. Pri tej presoji se je sodišče tudi opredelilo do okoliščine, povezane s trditvijo, da je obdolženec zaposlen pri očetu ter do pogodbe o zaposlitvi in potrdila o opravljenem znanju iz varstva pri delu, ki ju je predložil zagovornik. Zato, in ker je v pravnomočnem sklepu ustrezno obrazloženo, zakaj je odreditev pripora v tej zadevi neogibno potrebna za varnost ljudi, in zakaj je podana sorazmernost med takim ogrožanjem in omejitvijo pravice, ki jo predstavlja pripor kot ukrep, s katerim se posega v obdolženčevo svobodo, ni podana navedena bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zahteva. Zato je zahtevo zagovornika obd. M.Š. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).