Jedro

Tožena stranka neutemeljeno navaja, češ da tožnica za tožbo z zahtevkom, da se ugotovi nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (ugotovitveno tožbo), nima pravnega interesa, saj lahko takšno tožbo vloži na podlagi tretjega odstavka 204. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 18. 6. 2010 nezakonita in da je tožena stranka dolžna tožnici za mesec marec 2010 obračunati 241,23 EUR bruto plače, plačati pripadajoče davke in prispevke ter tožnici izplačati neto znesek 187,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2010 dalje do plačila ter, da je dolžna tožnici obračunati jubilejno nagrado za 10 let delovne dobe pri delodajalcu, v višini 567,54 EUR bruto, od tega odvesti davke in prispevke in tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2009 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 1.080,44 EUR, v roku 8 dni od dneva prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, tožnici pa naloži plačilo stroškov postopka oz. da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da tožnica nima na voljo tožbe na “ugotovitev nezakonitosti odpovedi“, saj 2. odstavek 204. člena Zakona o delovnih razmerjih določa, da ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitve o disciplinski odgovornosti delavca lahko delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oz. od dneva, ko je izvedel za kršitev pravic pred pristojnim delovnim sodiščem. Delavec, ki meni, da mu je delodajalec nezakonito odpovedal delovno razmerje ima na voljo le tožbo na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ne pa tudi tožbo, katere glavni zahtevek je ugotovitev nezakonitosti odpovedi, kot to toži tožnica. Z ugotovitveno tožbo je namreč moč tožiti le na ugotovitev obstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristonost kakšne listine. Ugotovitev nezakonitosti odpovedi je tako lahko le predhodno vprašanje v postopku odločanja o obstoju pravnega razmerja. V posledici tega je naslovno sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo zahtevku na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj takšnega tožbenega zahtevka tožnica po materialnem pravu nima. Tožnica je z vložitvijo tožbe, to je na ugotovitev obstoja predmetnega delovnega razmerja prekludirana od 19. 7. 2010 dalje. Izpodbijana sodba pa ima tudi pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, saj je sodišče kršilo določbo 2. odstavka 181. člena ZPP, s tem ko je ugotovilo obstoj pravnega interesa tožnice za vložitev ugotovitvene tožbe. Razlogovanje sodišča v zvezi z ugotovitvijo, da naj bi obstajal pravni interes tožnice za ugotovitveno tožbo sploh ni jasen oz. so razlogi sami s seboj v nasprotju. Sodišče po eni strani razloguje, da delavec, ki toži na izdajo ugotovitvene tožbe, niti ne potrebuje posebej izkazovati obstoja pravnega interesa, po drugi strani pa sodišče meni, da je pravni interes delavca izkazan že s tem, ker je obstoj delovnega razmerja za vsakega delavca ena od temeljnih vrednot in to ne zgolj v eksistencialnem pomenu, temveč pogosto tudi številnih drugih pomenov, pač odvisno od posameznikov. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni posebej ugotavljalo in tudi ni ugotovilo procesnih predpostavk za vložitev ugotovitvene tožbe in sicer, da je pravni položaj tožnice ogrožen zaradi negotovosti določenega pravnega razmerja, da je ugotovitvena tožba primerno sredstvo za odpravo te negotovosti in da tožnica nima možnosti drugega pravnega sredstva, s katerim bi učinkoviteje zavarovala svoj pravni položaj, ta ogroženost pa je posledica tožničine negotovosti glede pravnega razmerja. Povsem jasno so navedene okoliščine, iz katerih izhaja, da pri tožnici ni negotovosti v zvezi z obstojem delovnega razmerja in tožba ni primerno sredstvo za odpravo negotovosti, saj negotovosti sploh ni, zato tožnica nima zakonitega pravnega interesa za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Nasprotna ugotovitev sodišča pa je procesno pravno nedopustna in pomeni napačno uporabo 2. odstavka 181. člena ZPP. Sodišče prve stopnje tudi ni pravilno uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti oz. jih ni uporabilo pravilno v zvezi z vprašanjem vezanosti tožene stranke na Kolektivno pogodbo grafične dejavnosti v zvezi z zahtevkom tožnice za obračun plače za mesec marec 2010 in v zvezi z zahtevkom po izplačilu jubilejne nagrade. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka izstopila iz članstva GZS dne 12. 2. 2007 in glede na 3. odstavek 10. člena Zakona o kolektivnih pogodbah tožena stranka, od 13. 2. 2008 dalje, ni več zavezana k izpolnjevanju obveznosti iz kolektivne pogodbe, ne glede na to, kar v zvezi s tem določa pogodba o zaposlitvi iz leta 1999. Pravdni stranki zato nista bili dolžni spreminjati določb 13. člena pogodbe o zaposlitvi, saj je bila določba spremenjena po sili zakona in neodvisno od volje strank. Nedopustno je tudi sklepanje sodišča, da toženo stranko kolektivna pogodba še vedno obvezuje glede na to, da se je tožena stranka po kolektivni pogodbi vseeno ravnala tudi potem, ko je pravno ni več zavezovala. Pravno so tudi neupoštevne tožbene navedbe o neenakopravnem obravnavanju zaposlenih v zvezi z izplačilom jubilejne nagrade. Dejstvo, da je toženka jubilejno nagrado za 10 let dela pri delodajalcu izplačala drugi delavki, ki se je pri njej zaposlila približno istočasno kot tožnica, ni dopustno sklepati na vezanost toženke na Kolektivno pogodbo za grafične dejavnosti. Dolžnost delodajalca po enakem obravnavanju se nanaša na fazo pred sklenitvijo pogodbe, to pomeni da je dolžnost delodajalca enako obravnavati iskalce zaposlitve. Med delovnim razmerjem pa je avtonomija delodajalca, da odloči, kako se urejajo razmerja med delodajalcem in vsakim izmed delavcev posebej. Delodajalec, ki se je odločil, da bo zaposleni B.B. izplačal jubilejno nagrado za 10 let dela, se je pač odločil, da delavki B.B. da več kot ji gre po kolektivni pogodbi. Pri tožnici pa se je odločil drugače. Navedeni razlogi se nanašajo tudi na pogodbeno pravico tožene stranke, da tožnici pri obračunu plače za marec 2010 določi nižjo plačo v povezavi s povzročeno škodo zaradi reklamacij naročnikov, pri čemer je tožnica opravila kontrolo kvalitete izdelkov in bi lahko preprečila sporne dobave, pa jih zaradi malomarnosti ni. Znesek znižanja ne predstavlja povračila povzročene škode, pač pa pogodbeno kazen zaradi kršitve obveznosti pravilnega in skrbnega dela, ki ne presega pogodbeno dogovorjeno višino (- 20 %). Tožena stranka pa izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj ne gre za zahtevek v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, za katerega je sodišče upoštevalo vrednost spora v višini šestkratnika plače. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uvelajvljanih pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da tožnica nima pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) in ZPP sta prirejena predpisa oz. je ZDR v razmerju z ZPP (v obsegu, v katerem opredeli odločitev sodišča) specialen zakon. ZDR v 3. odstavku 204. člena predvideva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitve o disciplinski odgovornosti delavca. Odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožnici, predstavlja ugotovitev te nezakonitosti in s tem odločitev o zahtevku z ugotovitveno vsebino. Takšen zahtevek in izrek je sicer dejansko v nasprotju s pravili ZPP o tem, kaj je lahko vsebina ugotovitvene tožbe in kasneje sodbe. Po 181. členu ZPP je to lahko le obstoj ali neobstoj pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oz. neprisotnost kakšne listine. Po ZPP bi bilo pravilno, če bi se tožba v takšnem primeru glasila le na konkretno pravno posledico, ki izvira iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi (to je oblikovanje pravice, ki jo stranka lahko uveljavlja z enostransko izjavo volje), torej ugotovitev, da delovno razmerje med strankama še naprej obstaja. Glede na določb ZPP tudi določbe ZDR o ugotovitvi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zlasti v 3. odstavku 204. člena ZDR niso ustrezne vendar pa je potrebno upoštevati, da sta ZDR in ZPP prirejena predpisa oz. je ZDR v razmerju z ZPP specialen zakon. Zato kljub pomislekom ustreznosti takšne zakonske ureditve ni mogoče govoriti o nezakoniti odločitvi sodišča prve stopnje o zakonitosti odpovedi, saj je takšno odločitev sodišče sprejelo v obliki, ki izhaja iz samega zakona (tako je odločilo Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 321/2007 z dne 22. 4. 2008). Glede na navedeno je neutemeljena pritožba, da tožnica ni izkazala pravnega interesa na ugotovitev obstoja delovnega razmerja.

Prav tako ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, razlogi niso nejasni, niti med seboj v nasprotju in omogočajo ustrezen preizkus sodbe. Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati jubilejno nagrado za 10 let dela pri toženi stranki. V pogodbi o zaposlitvi (sklenjeni 1. 4. 1999) je bilo v 13. členu določeno, da tožnici v skladu s Kolektivno pogodbo grafične dejavnosti pripadajo nadomestila plače, drugi prejemki (regres, jubilejna nagrada, odpravnina ob upokojitvi) ter tudi povračila stroškov v zvezi z delom. Med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka izkazala izstop iz članstva GZS, vendar pa je tudi po poteku enega leta še vedno upoštevala določbe te panožne kolektivne pogodbe in na podlagi nje izpolnjevala obveznosti delavcem. Tožnici je na podlagi Kolektivne pogodbe za grafične dejavnosti določila dolžino letnega dopusta za leto 2009. Sodišče je pravilno zaključilo, da glede na to, da tožena stranka tožničine pogodbe o zaposlitvi ni spremenila in da je delavki B.B. izplačala jubilejno nagrado za 10 let dela pri toženi stranki na podlagi Kolektivne pogodbe grafične dejavnosti in da je delavka B.B. izpolnila pogoje za izplačilo jubilejne nagrade sočasno kot tožnica, je tudi tožnica upravičena do izplačila jubilejne nagrade. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da je v delovnem pravu podana popolna avtonomija pogodbenih strank; zato se lahko delodajalec prosto odloči kateremu delavcu bo izplačal jubilejno nagradno, saj ZDR v 7. členu določa omejitev avtonomije pogodbenih strank. Prav tako ZDR v 49. členu določa, da ne glede na spremembo zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca, delavec ohrani vse tiste pravice, ki so ugodneje določene v pogodbi o zaposlitvi.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tožene stranke, da je tožnici plačo za mesec marec 2010 zakonito znižala za 20 % glede na povzročeno škodo zaradi reklamacij naročnikov pri katerih je tožnica opravljala kontrolo kvalitete izdelkov. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka ni izkazala, da bi tožnici vročila sklep o odtegnitvi dela plače za mesec marec z dne 9. 4. 2010 (priloga B5 in B14) in da tožena stranka tudi ni vodila nobenega postopka ugotavljanja odgovornosti tožnice v zvezi z reklamacijami A. d.d. in B. d.d.. Tožena stranka in tožnica se tudi nista dogovorili s pogodbo o zaposlitvi, v katerih primerih lahko delodajalec delavcu plačo zniža, zato je tožena stranka tožnici neupravičeno odtegnila del plače za mesec marec v višini 241,23 EUR bruto oz. 187,92 EUR neto. Tožena stranka sicer ima v Pravilih podjetja z dne 23. 3. 2004 določbe v 9. členu določeno, da se mora pri določanju meril upoštevati načelo, da je delavec z ustrezno delovno usposobljenostjo in normalnim delovnim naprezanjem dosegel osnovno plačo, določeno s pogodbo o zaposlitvi. V 10. členu pravil pa je določeno, da so osnove za določanje delovne uspešnosti količina +/- 5 %, gospodarnost +/- 5 % ter kakovost +/- 10 %. Maksimalno tožena stranka lahko, na podlagi veljavnih pravil podjetja, delavcu iz naslova delovne uspešnosti odtegne – 20 % iz naslova vseh treh elementov oz. poviša plačo v enakem odstotku. Pravilno pa je sodišče zaključilo, da tožena stranka ni izkazala, da je bila tožnica odgovorna za reklamacije A. d.d. in B. d.d. in da bi zato tožena stranka lahko tožnici znižala plačo za 20 %, glede na določbe Pravil podjetja.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odmerilo stroške postopka in pri tem upoštevalo, da gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. Tretji odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) določa, da v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja (v sporni zadevi tožnica vlaga tožbo zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ter izplačila razlike v plači in jubilejne nagrade), delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka. Glede na to, da je sodišče stroške odmerilo ob upoštevanju vrednosti spora (šestkratnik plače plus vrednost denarnih zahtevkov) je odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s stroški postopka pravilna.

Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.