Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS Sodba in sklep I U 1093/2024-14

ECLI:SI:UPRS:2024:I.U.1093.2024.14 Upravni oddelek

mednarodna zaščita omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito poseg v osebno svobodo kršitev javnega reda in miru nastanitev v centru za tujce načelo sorazmernosti
Upravno sodišče
13. junij 2024
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Pri omejitvi gibanja gre za hud poseg v človekove osnovne pravice, ki mora temeljiti na taksativno izrecno določenih razlogih, pri čemer je ob izreku potrebno opraviti strogi test sorazmernosti posegov človekove pravice, ki ga toženka ni opravila, saj iz sklepa ni razviden. V skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 je mogoče omejitev gibanja na Center za tujce odrediti sicer le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka 84. člena, torej obveznega zadrževanja na območju azilnega doma. Iz izpodbijanega sklepa pa ni razvidno, da bi toženka ugotovila, da v tožnikovem primeru ni mogoče učinkovito izvesti tega ukrepa iz prejšnjega odstavka, da bi se lahko na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 tožniku odredil ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1). Toženkina ugotovitev, da z ukrepom nastanitve v ločeni sobi namen ukrepa ne bi bil dosežen, saj bi se tožnik vrnil v okolje, kjer bi se kršitve nadaljevale, ne zadošča in ne predstavlja presoje sorazmernosti, upoštevajoč, da gre za varstvo temeljne človekove pravice (osebne svobode). V izpodbijanem sklepu ni razlogov za ugotovitev toženke, da bi bil ukrep pridržanja na območje azilnega doma neučinkovit, zato ni mogoč preizkus zakonitosti izrečenega strožjega ukrepa, to je pridržanja na prostore Centra za tujce.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov številka 2142-60/2024/3 (UOIM-07) z dne 4. 6. 2024 se odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se do pravnomočne odločitve pristojnega sodišča v tem upravnem sporu odloži izvršitev sklepa Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov številka 22142-60/2024/3 (UOIM-07) z dne 4. 6. 2024 .

Obrazložitev

_O izpodbijanem sklepu_

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka tožniku na podlagi 4. alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) omejila gibanje, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda (1. točka izreka) na prostore Centra za tujce, Veliki Otok 44z, 6230 Postojna, od 3. 6. 2024 od 13.20 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 3. 9. 2024 do 13.20 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je bila toženka obveščena, da je tožnik, ki je 29. 4. 2024 vložil prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju Prošnja), 27. 4. 2024, 29. 4. 2024, 16. 5. 2024, 20. 5. 2024, 1. 6. 2024 in 2. 6. 2024 kršil Uredbo o hišnem redu azilnega doma (v nadaljevanju Hišni red) in grozil ter ravnal tako, da je vnašal nemir med zaposlene in nastanjene v azilnem domu.

3. Toženka je na podlagi Poročila o dogodku varnostne službe z dne 26. 4. 2024, zapisnika UOIM z dne 29. 4. 2024 in Uradnega zanamka UOIM z dne 29. 4. 2024 ugotovila, da je bil tožnik 26. 4. 2024 ob 13:35 udeležen v prerivanju s prosilcem A. A. (Maroko) na oddelku Z. Toženka je ugotovila, da se je tekom dneva več prosilcev obrnilo na varnostno službo, ker jim je tožnik grozil in jih pozival k pretepu. Varnostna služba je tožnika pozvala k umiritvi, ki pa je prošnje ignoriral in A. A. udaril s pestjo v predel telesa. Tožnika je zato varnostna služba fizično položila na tla, da ga je obvladala in ga zopet pozvala k umiritvi. Tožnik je potem ugriznil varnostnika v desno roko, zaradi česar so tožnika varnostniki vklenili, ga odpeljali v prostor za zadržanje in ga obvestili, da so poklicali policija. Ves čas čakanja na prihod policistov je bil tožnik žaljiv in grozil s smrtjo varnostnikom. Večkrat je tožnik varnostnike poskušal tudi napasti. Tudi ob prihodu policistov je bilo tožnikovo vedenje nasilno in žaljivo. Tožnika so odpeljali policisti PP Vič in tudi med prevozom je večkrat ponovil, da bo vse pobili ob povratku v azilni dom Vič. Do varnostnikov in socialnega delavca UOIM je naknadno pristopil še prosilec B. B. (Maroko), ki je povedal, da mu je tožnik grozil, da mu bo prerezal vrat. 4. Toženka je na podlagi Poročila o dogodku varnostne službe z dne 27. 4. 2024 in Zapisnika UOIM z dne 29. 4. 2024 ugotovila, da je tožnik 27. 4. 2024 ob 16:50 v sobi Z15 pristopil do varnostne službe, bil do varnostnikov žaljiv in aroganten. Tožnik je kljub opozorilom varnostne službe z neprimernim obnašanje nadaljeval in žugal s prstom proti varnostnikom.

5. Toženka je na podlagi Poročila o dogodku varnostne službe z dne 16. 5. 2024 ugotovila, da se je tožnik 16. 5. 2024 ob 22:05 vrnil v AD Vič. Na poziv receptorke, da predloži izkaznico, ki izkazuje njegovo identiteto, je tožnik postal razdražen, nesramen, žaljiv. S prstom je žugal pred obrazom receptorki in nakazoval, da jo bo udaril. V dogodek sta se zaradi varnosti vključila še dva varnostnika in tožnika pozivala k umiritvi. Tudi do njiju je prosilec postal žaljiv in agresiven. Šele po ponovnem pozivu k umiritvi in potem ko so tožniku varnostniki razložili možne posledice njegovega neprimernega obnašanja, je odšel v sobo.

6. Toženka je na podlagi zapisnika socialne službe z dne 23. 5. 2024 ugotovila, da je prosilec dne 18. 5. 2024 poskušal oropati prosilca zunaj AD Vič in da se je 21.5. 2024 v sobi L6 prepiral z ostalimi prosilci, jim grozil in bil do njih rasističen.

7. Toženka je na podlagi Poročila o dogodku varnostne službe z dne 1. 6. 2024 in Uradnega zaznamka UOIM, da je bil tožnik 1. 6. 2024 ob 8:46 vpleten v prepir z C. C. (Maroko), ker slednji ni dal cigaret tožniku. Tožnik je prosilca preklinjal in ga udarili s pasom po hrbtu tako, da je morala posredovati varnostna služba. Toženka je na podlagi prosilcev iz Sirije, ki so bili prisotni v sobi, ugotovila, da je tožnik že dan pred tem dogodkom zaradi istega razloga preklinjal in želel z njim fizično obračunati. Tožnik je grozil tudi varnostniku, ki je poklical policijo. Z žalitvami in neprimernim vedenjem je nadaljeval do prihoda policistov, ki so prosilca pridržali.

8. Toženka je na podlagi zgoraj povzetih listin ugotovila, da je tožnik večkrat kršil 10. in 11. člen Uredbe o hišnem redu azilnega doma (v nadaljevanju Hišni red) ter kljub večkratnim opozorilom varnostne službe in večkratnim razgovorom socialnih delavcev nadaljeval z neupoštevanjem hišnega reda, s čimer ogroža sebe in ostale nastanjene in zaposlene v azilnem domu. Pri tožniku ne gre za enkratno kršitev hišnega reda, ampak za ponavljajoča dejanja. Večkrat ga je obravnavala tudi policija. Toženka je pojasnila, da je tožniku kljub temu, da je bil 29. 4. 2024 in 23. 5. 2024 ustno na zapisnik seznanjen z možnostjo omejitve gibanja, s takšnim početjem nadaljeval. Pred razgovorom o možnosti omejitve gibanja je bil prosilec s strani uradne osebe seznanjen z njegovimi dejanji z dne 26. 4. 2024, 27. 4. 2024, 16. 5. 2024, 18. 5. 2024, 21. 5. 2024 in 1.6. 2024. 9. Toženka je povzela tožnika, ki je v zvezi z dogodkom 26. 4. 2024 trdil, da ni bil nasilen, da ni nikogar ugriznil ali mu grozil, priznal pa je, da je bil žaljiv do varnostnika. V zvezi z dogodkom 27. 4. 2024 je povedal, da ni mislil resno, da se je samo hecal. V zvezi z dogodkom 16. 5. 2024 je povedal, da receptorki ni želel nič slabega, da ni bil nervozen, da je kartico izročil in da je bila receptorka neprijazna do njega. Očitani rop 18. 5. 2024 je zanikal, se razburil in zanikal krajo. Trdi, da v AD Vič dela. Priznal je, da ne želi govoriti z drugimi ljudmi, ker mu je umrla mama in ko se pogovarja, ima pritisk, ima problem, ni agresiven, je le nervozen. V zvezi z dogodkom 1. 6. 2024 je povedal, da je pol res in sicer, da je prosil za cigarete, ni pa udaril drugega. Dodaja, da ne mara veliko ljudi, da hoče biti sam.

10. Toženka je ugotovila, da je tožnik kršil 10. in 11. člen Hišnega reda, da je bilo s tožnikom zaradi ponavljajočih kršitev opravljenih več razgovorov s strani socialne službe, vendar ti razgovori niso imeli ustreznega učinka. Toženka je izpostavila, da je tožnik večino dejanj in očitanega vedenja drugače opisal, kot je razvidno iz poročil varnostne službe ali dejanja celo zanikal. Toženka tožniku ni verjela. Toženka je pojasnila, da tožnik kljub večkratnim opozorilom ni upošteval pravil, se pogosto zapletal v različne konflikte, kršitve pa so dokumentirane, tožnik je dobro poznal pravila hišnega reda v azilnem domu, vendar jih je kljub temu še naprej kršil. S strani uradne osebe je bil dne 29. 4. 2024 in 23. 5. 2024 opozorjen na možnost izreka ukrepa omejitve gibanja v primeru nadaljevanja in stopnjevanja kršitev hišnega reda. Toženka je še ugotovila, da je tožnik s svojim obnašanjem vnašal nemir v življenje v azilnem domu, s tem pa ne ogroža samo sebe, temveč tudi zaposlene in ostale sostanovalce in kršil javni red in mir. Toženka je še ugotovila, da z ukrepom nastanitve v ločeni sobi namen ukrepa ne bi bil dosežen, saj bi se tožnik vrnil v okolje, kjer bi se kršitve nadaljevale. Toženka je še ugotovila, da je bil tožnik med čakanjem, da se natisne zapisnik za podpis, verbalno žaljiv do udeležencev, ki so bili prisotni v postopku omejitve gibanja.

11. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je toženka ocenila, da so izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito na podlagi 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. _Povzetek relevantnih tožnikovih navedb_

12. Tožnik zaradi nepopolno oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka, predlaga odpravo izpodbijanega sklepa, podrejeno odpravo izpodbijanega sklepa in ponoven postopek.

13. Tožnik meni, da zakonske podlage za omejitev gibanja ni, kajti gre za hud poseg v človekove osnovne pravice, ki mora temeljiti na taksativno izrecno določenih razlogih, pri čemer je ob izreku potrebno opraviti strogi test sorazmernosti posegov človekove pravice. Tožnik navaja, da je treba, upoštevajoč upravno-sodno in ustavno-sodno prakso v Sloveniji, izpodbijani sklep šteti kot ukrep, ki pomeni poseg v osebno svobodo oziroma prostost tožnika iz 19. člena Ustave (6. člen Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) in se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča IU 1322/2022-18 z dne 6. 10. 2022. 14. Tožnik zanika kraje, delno zanika tudi svoja dejanja in očitana vedenja in nekatere dogodke. Poudarja, da ni nasilen, rasist ali nespoštljiv do nikogar. V enem od razgovor z uradnimi osebami v Azilnem domu je tudi povedal, da če socialni delavci menijo, da je nespoštljiv, da mu je zelo žal in se opravičuje. Sam je tudi večkrat omenil, da je nervozen zaradi nedavne smrti matere.

15. Tožnik meni, da je sklep skopo obrazložen. Navaja, da so postopki tožnika, ki jih obravnava policija, v kontekstu obravnave tujcev in ne obravnav kaznivih dejanj, oziroma kršenja javnega redu in miru, zato ta podatek po mnenju tožnika ni relevanten.

16. Tožnik opozori na sodbo Upravnega sodišča v zadevi IU 581/2023-13 in navaja, da toženka ni presojala nujnosti in sorazmernosti tožnikova pridržanja. Meni, da toženka ni dovolj konkretizirala, zakaj bi v tem primeru šlo za hujšo kršitev hišnega reda. Vsekakor pa tožena stranka ni presojala sorazmernosti ukrepa dovolj konkretizirano. Zato meni, da izpodbijani sklep nima vseh sestavin odločbe po 214. členu ZUP, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP in je posledično nezakonit. 17. Tožnik še navaja, da ukrep pridržanja in omejitev gibanja na Center za tujce v Postojni brez dvoma pomeni odvzem osebne svobode ter gre za ukrep primerljiv z institutom pripora ali s kazensko sankcijo zapora na zaprtem oddelku v slovenskih zaporih. Meni, da ga ne bi smeli pridržati v Centru za tujce iz razloga, da država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu in tudi ne zato, ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti manj prisilnih ukrepov pridržanja, ki je obveznost na podlagi člena 28(2) ter uvodne izjave št. 20 Dublinske uredbe ter člena 8(4) Direktive o sprejemu zvezi z 28(4) členom Dublinske uredbe. Slovenski zakonodajalec je uredil samo možnost "omejitev gibanja na prostore Centra za tujce (2. odstavek 84.čl. ZMZ-1 ter "omejitve gibanja na območje azilnega doma (prvi odst. 84.čl. ZMZ-1). Toženka bi morala pred izdajo sklepa o omejitvi gibanja opraviti ustavnopravni test sorazmernosti, ki ga je za omejitev osebne svobode prosilcem za mednarodno zaščito postavilo Ustavno sodišče v zadevi UP 1116/09-22 z dne 3. 3. 2011. Navaja, da mu pri ustnemu izreku o omejitvi gibanja, ni bila dana možnost, da ga zastopa pravni zastopnik, kar je njegova pravica.

18. Tožnik meni, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, ker je napisan zelo skopo in neutemeljeno. Odločilna dejstva ter razlogi za omejitev gibanja sploh ne obstajajo in ni jasno, na kaki podlagi je toženka sklepala na obstoj le teh. Razlogi za pridržanje tožniku niso bili ustrezno obrazloženi in navedbe dejstev protizakonito manjkajo.

_Navedbe toženke_

19. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri izpodbijanem sklepu, prereka vse navedbe tožnika in predlaga zavrnitev tožbe.

20. Izpostavlja, da je iz spisovne dokumentacije razvidno, da so bila s strani socialne službe seznanjena s pravili hišnega reda azilnega doma, za nadzor nad izvajanjem hišnega reda azilnega doma pa je zadolžena varnostna služba. Prav tako je imela toženka možnost izjasnitve o dejanju v prisotnosti prevajalca za arabski jezik glede kršitve hišnega reda, ki jih je sicer tudi delno priznal. 21. Toženka dodaja, da so kršitve tožnika tako hude, da je bil večkrat obravnavana s strani Policijske postaje Ljubljana Vič in sicer: dne 26. 4. 2024 ob 15.09 uri obravnavan v prostorih AD, Cesta v Gorice 15 v Ljubljani zaradi kršitve določil ZJRM 6/2, 7/2, 22/1 ter ZZasV 89/2 - izdan plačilni nalog (PP VLjubljana Vič), odrejeno pridržanje 109/2 ZP; dne 1. 6. 2024 ob 08.52 v prostorih AD, Cesta v Gorice 15 v Ljubljani v postopku pol. PP Ljubljana Vič zaradi suma storitve kaznivega dejanja Preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi - varnostniku v AD; (KO); dne 1.6. 2024 ob 11.08 uri ponovno obravnavan v prostorih AD, Cesta v Gorice 15 v Ljubljani zaradi kršitve določil ZJRM - 6/2 izdan plačilni nalog (PP Ljubljana Vič), odrejeno pridržanje 109/2 ZP.

_**K I. točki izreka**_

22. Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer: prebralo listine sodnega spisa, ki so označene kot priloga A1, A2, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-60/2024/3 ter zaslišalo tožnika.

Tožba je utemeljena.

23. Če ni mogoče po določbah ZMZ-1 zagotoviti doseganja ciljev po določbah prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja prosilcu na območje azilnega doma tudi, kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. S to določbo je slovenski zakonodajalec v notranji pravni red vnesel določbo člena 8(1) in (2) ter (3)(e) Direktive o sprejemu (Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev)). Omenjene določbe Direktive o sprejemu med drugim določajo, da kadar se izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, lahko države članice prosilca pridržijo, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa. Prosilca se sme pridržati le, kadar to zahteva zaščita nacionalne varnosti ali javnega reda. Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti tega ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

24. Izpodbijani sklep temelji na stališču, da so podani razlogi za odreditev ukrepa omejitve tožnikovega gibanja iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Na tej pravni podlagi lahko pristojni organ odredi prosilcu ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 na območje Centra za tujce, med drugim ko je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda; drugi primerljivi razlogi javnega reda se razumejo kot tisti, ki predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države (četrta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1).1 Obravnavani ukrep po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti, zaradi česar je treba presoditi, ali je nevarnost, ki jo tožnik pomeni za varstvo osebne in premoženjske varnosti, vsaj enaka teži posega, ki ga tak ukrep pomeni za njegovo pravico do svobode.2 Poseg v prosilčevo osebno svobodo v skladu z navedeno določbo je mogoč le na podlagi konkretnih dejstev in okoliščin, ki utemeljujejo obstoj navedenih razlogov varstva osebne in premoženjske varnosti. Pri tem ne gre za vzpostavljanje dokaznega standarda, po katerem mora biti onkraj vsakršnega dvoma, da je tožnik storil dejanje ogrožanja življenja in premoženja z vidika obstoja kaznivega dejanja ali prekrška, ampak morajo biti dejstva (in okoliščine) dovolj konkretna, da je na njihovi podlagi mogoče oceniti resnost varnostnega tveganja, ki ga za osebno in premoženjsko varnost pomeni prosilec. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje).

25. Zato morajo biti pravno odločilna dejstva, na katera se opira odločitev o posegu v osebno svobodo, ugotovljena v z zakonom predpisanem postopku. V skladu s petim odstavkom 84. člena ZMZ-1 se tako lahko ukrep o pridržanju izreče ustno, pri čemer prosilec o tem nemudoma prejme zapisnik, ki vsebuje razloge za izrek ukrepa, zapisnik pa je prosilcu prebran v njemu razumljivem jeziku. Pisni odpravek sklepa pristojni organ izda najpozneje v 48 urah od ustnega izreka sklepa, prosilcu pa ga vroči v treh delovnih dneh od izdaje. Iz teh določb izhaja, da pristojni organ o pridržanju odloči ustno, o tem pa naknadno izda pisni sklep.

26. Toženka je na podlagi navedenega zakonskega izhodišča ob sklicevanju na Poročila o dogodku varnostne službe z dne 26. 4. 2024, zapisnika UOIM z dne 29. 4. 2024, Uradnega zanamka UOIM z dne 29. 4. 2024, Poročila o dogodku varnostne službe z dne 27. 4. 2024, Zapisnika UOIM z dne 29. 4. 2024, Poročila o dogodku varnostne službe z dne 16. 5. 2024, zapisnika socialne službe z dne 23. 5. 2024, Poročila o dogodku varnostne službe z dne 1. 6. 2024, Uradnega zaznamka UOIM, pridržala tožnika od 3. 6. 2024, sklep o tem pa je izdala naslednji dan (4. 6. 2023). To pomeni, da je bil sporni ukrep izrečen v okoliščinah, ki zahtevajo takojšnje nujno ukrepanje v javnem interesu, ko je bilo pridržanje po ustnem izreku tudi takoj izvršeno, saj je toženka na podlagi navedenih listin očitno štela, da so odločilna dejstva ugotovljena (4. točka prvega odstavka 144. člena ZUP). V takih okoliščinah, ko ni potrebno niti zaslišanje stranke (tretji odstavek 144. člena ZUP)3, pa že po naravi stvari ni podana zatrjevana očitana kršitev 146.4 člena ZUP.

27. Utemeljen pa je tožbeni očitek, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Pri omejitvi gibanja gre namreč za hud poseg v človekove osnovne pravice, ki mora temeljiti na taksativno izrecno določenih razlogih, pri čemer je ob izreku potrebno opraviti strogi test sorazmernosti posegov človekove pravice, ki ga toženka ni opravila, saj iz sklepa ni razviden. V skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 je mogoče omejitev gibanja na Center za tujce odrediti sicer le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka 84. člena, torej obveznega zadrževanja na območju azilnega doma. Iz izpodbijanega sklepa pa ni razvidno, da bi toženka ugotovila, da v tožnikovem primeru ni mogoče učinkovito izvesti tega ukrepa iz prejšnjega odstavka, da bi se lahko na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 tožniku odredil ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1). Toženkina ugotovitev, da z ukrepom nastanitve v ločeni sobi namen ukrepa ne bi bil dosežen, saj bi se tožnik vrnil v okolje, kjer bi se kršitve nadaljevale, ne zadošča in ne predstavlja presoje sorazmernosti, upoštevajoč, da gre za varstvo temeljne človekove pravice (osebne svobode). V izpodbijanem sklepu ni razlogov za ugotovitev toženke, da bi bil ukrep pridržanja na območje azilnega doma neučinkovit, zato ni mogoč preizkus zakonitosti izrečenega strožjega ukrepa, to je pridržanja na prostore Centra za tujce.

28. Glede na navedeno iz razlogov izpodbijanega sklepa niso razvidne vsebinske okoliščine, na podlagi katerih je toženka presojala nujnost in sorazmernost tožnikovega pridržanja, zaradi česar izpodbijani sklep nima vseh sestavin odločbe po 214. členu ZUP5. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

29. Po obrazloženem je sodišče zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka izpodbijano odločitev na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo.

**K II. točki izreka:**

30. ZMZ-1 glede začasnih odredb nima posebnih določb, določa le, da ima prosilec zoper sklep o omejitvi gibanja v treh dneh po njegovi vročitvi pravico do vložitve tožbe na upravno sodišče, pri čemer mora sodišče po predhodnem ustnem zaslišanju prosilca o tožbi odločiti v treh delovnih dneh (sedmi odstavek 84. člena ZMZ-1). Zato veljajo glede izdaje začasne odredbe v postopkih, vodenih po ZMZ-1, splošna pravila ZUS-1. 31. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

32. Zakon ne določa, kakšno škodo je mogoče šteti za težko popravljivo v smislu navedene zakonske določbe in gre za nedoločen pravni pojem, vendar pa mora biti glede na ustaljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča taka škoda resna, tožniku mora neposredno groziti, začasno pa jo je mogoče odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta. Izdaja začasne odredbe je namenjena povečanju učinkovitosti sodnega varstva, ker zakonska ureditev ne predvideva suspenzivnega učinka izpodbojne tožbe v upravnem sporu.

33. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko ter obseg škode, pojasniti in s stopnjo verjetnosti izkazati, zakaj je ta škoda zanj težko popravljiva, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze.

34. Tožnik utemeljuje težko popravljivo škodo s slabim počutjem v Centru za tujce, kar vpliva na njegovo psihično in splošno zdravstveno stanje. Sklicuje se na drugi pododstavek tretjega odstavka 9. člena Recepcijske direktive II6, 7. Meni, da mu je z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člen Listine, kar že samo po sebi pomeni težko oziroma nepopravljivo škodo.

35. V obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo zoper sklep o omejitvi gibanja po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. V takem primeru pa izdaja začasne odredbe ne more temeljiti na samem dejstvu odvzema prostosti, temveč na obstoju težko popravljive škode, ki bi zaradi njega oziroma v povezavi z njim lahko nastala, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Navedena težko popravljiva škoda pa bi morala pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati, kar je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej.8

36. Po presoji sodišča je potrebnost izdaje predlagane začasne odredbe v obravnavani zadevi izkazana vsaj s stopnjo verjetnosti že zato, ker toženka ni prerekala tožbenih navedb glede težko popravljive škode, zaradi česar se štejejo za priznane in jih ni treba dokazovati (214. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Poleg tega ni navedla nobenega dejstva, ki bi lahko ustrezno utemeljil prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe.9

37. Glede na navedeno, ko je tožnik torej izkazal, da mu bo s takojšnjo izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala škoda, ki bo težko popravljiva, tožena stranka pa ne, da bo z začasnim zadržanjem izvršitve nesorazmerno prizadeta javna korist, je sodišče ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe tako, da se do pravnomočne odločitev v tem upravnem sporu začasno zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa.

1 Sodišče Evropske unije je v zvezi z enako določbo točke e tretjega odstavka 8. člena Direktive o sprejemu že presodilo, da ni v nasprotju s 6. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki ureja pravico do osebne svobode in ustreza pravici do osebne svobode iz 5. člena Evropska konvencije o človekovih pravicah (zadeva C-601/15, J. N. proti Staatssecretaris voor Veiligheid en Justitie). 2 Prav tam, 69. točka obrazložitve. 3 Iz zapisnika z dne 4. 4. 2020 je sicer jasno razvidno, da je tožena stranka tožniku dala možnost, da se v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa izjavi o (v uvodu zapisnika navedenih) pravno odločilnih dejstvih. 4 Ureja pravice stranke v posebnem ugotovitvenem postopku, med drugim tudi uresničitev pravice do izjave (tretji odstavek 146. člena ZUP). 5 Ob upoštevanju prejšnje opombe mora obrazložitev upravne odločbe v skladu z navedeno določbo obsegati tudi navedbo o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov in razloge, ki jih glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, kakor tudi razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku. 6 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 7 Glasi se: "Kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, se zadevnega prosilca nemudoma izpusti." 8 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 209/2022 z dne 16. 11. 2022. 9 Takšno stališče je Vrhovno sodišče sprejelo v zadevi I Up 109/2022 z dne 8. 6. 2022 (19. točka obrazložitve).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia