Jedro

Tožena stranka glede na vsebino tožnikove zahteve ni ravnala pravilno, ko je njegovo pritožbo odstopila v obravnavo organu, ki glede na jasna določila ZVOP-1 ni pristojen organ za odločanje na drugi stopnji. Napačen pravni pouk o pravici do pritožbe in napačno postopanje organa prve stopnje pa ne more biti v škodo stranke, ki se po njem ravna.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 33010-187/2019/4 z dne 29. 10. 2019 odpravi in se pritožba zoper odločbo Upravne enote Krško, številka 330-850/2019/8 z dne 12. 9. 2019, pošlje v odločitev Informacijskemu pooblaščencu.

Obrazložitev

1. Upravna enota Krško (v nadaljevanju organ prve stopnje) je na podlagi tretjega odstavka 5. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju Pravilnik) z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za seznanitev, dopolnitev, popravek, blokiranje in izbris osebnih podatkov v registru kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju RKG), v katerem je bil vpisan kot član kmetije na naslovu ..., v času med 29. 12. 2017 in 24. 5. 2019, na podlagi prijavljenega stalnega prebivališča na tem naslovu (1. točka izreka). Ugotovila je še, da posebni stroški niso nastali (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik 15. 7. 2019 ob sklicevanju na Splošno uredbo EU o varstvu podatkov (v nadaljevanju GDPR) in Zakon o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1) vložil zahtevo za izdajo ugotovitvene odločbe zaradi suma kršitve varstva osebnih podatkov v zvezi s prijavo stalnega prebivališča. Menil je, da je organ prve stopnje nezakonito, brez njegove privolitve, soglasja ali vednosti, pridobil, hranil in obdeloval njegove osebne podatke, s tem pa mu pripisal lažne in neobstoječe lastnosti. Ta ga je namreč zaradi prijave stalnega prebivališča na naslovu ..., štel kot člana kmetije A. A., nosilca kmetijskega gospodarstva na tem naslovu, čeprav je tožnik zatrjeval, da ni kmet, član kmetije ali član kmetijskega gospodarstva. V zahtevi je poudaril, da je evidenca o prijavi stalnega prebivališča ustrezna pravna podlaga le za ugotavljanje dejstva, kdo so stranke postopka, ne pa orodje za določanje lastnosti subjektov. Organ prve stopnje bi moral izvesti ugotovitveni postopek, ga zaslišati in obvestiti o tem, kateri podatki se zbirajo in za kakšen namen. O tem ga niso obvestili ne ob prijavi stalnega prebivališča ne na zahtevo A. A. Menil je še, da se smejo ti podatki zbirati le toliko časa, kot je to treba, in le za namen, zaradi katerega so bili zbrani in obdelani. S svojim ravnanjem je organ prve stopnje kršil njegovi pravici iz 35. in 38. člena Ustave RS in 8. člen ZVOP-1. 3. V zahtevi je tožnik navedel še, da mu je zaradi nezakonitega ravnanja organa prve stopnje nastala materialna in nematerialna škoda, saj so mu v letu 2018 določili katastrski dohodek v znesku 1.191,61 EUR in akontacijo dohodnine v višini 118,34 EUR, čeprav ni kmet, član kmetije, kmetijskega gospodarstva ali kmečke skupnosti. Posledično je prejemal tudi nižjo denarno socialno pomoč (odločba CSD Posavje, št. 1231-1713/2019-31852/4 z dne 11. 7. 2019) v znesku 99,30 EUR. Svojo zahtevo je tožnik ponovil še v vlogi z dne 23. 7. 2019, na kateri je sicer zapisan datum 24. 5. 2019. 4. Organ prve stopnje je ugotovil, da tožnik zahteva popravek oziroma izbris podatkov v RKG za obdobje od 29. 12. 2017 do 24. 5. 2019, to je za čas prijave stalnega prebivališča na naslovu ..., in da se za ta čas izbriše kot član kmetijskega gospodarstva A. A. 5. Pred izdajo izpodbijane odločbe je organ prve stopnje tožniku odgovoril na nova pisanja in pojasnil, na kateri pravni podlagi ga je po uradni dolžnosti vpisal kot člana kmetije A. A. 6. V nadaljevanju je organ prve stopnje ugotovil, da je iz podatkov registra stalnega prebivalstva razvidno, da je imel tožnik prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ... od 16. 3. 2012 do 27. 1. 2014 in od 29. 12. 2017 do 24. 5. 2019, torej na istem naslovu kot nosilec kmetijskega gospodarstva A. A. Ob sklicevanju na določila ZKme-1, Zakona o centralnem registru prebivalstva (v nadaljevanju Zakon o CRP) ter Pravilnika o RKG je ugotovil, da je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano po uradni dolžnosti 25. 1. 2018 na kmetijskem gospodarstvu, katerega nosilec je A. A. na naslovu ..., izvedlo uskladitev podatkov iz uradnih evidenc, to je prevzem podatkov iz CRP. Ker je imel tožnik v tem času prijavljeno stalno prebivališče na istem naslovu kot nosilec kmetijskega gospodarstva, je bil vpisan kot član tega kmetijskega gospodarstva. Pri tem se je skliceval še na točko a tretjega odstavka 5. člena Pravilnika o RKG, ki določa, da upravna enota ne izda izpisa po uradni dolžnosti, če je sprememba v RKG nastala po uradni dolžnosti zaradi uskladitve podatkov, med drugim tudi z evidenco subjektov.

7. Ker je po stališču organa prve stopnje sprememba v RKG za predmetno kmetijsko gospodarstvo nastala le zaradi uskladitve podatkov z evidenco subjektov, torej po uradni dolžnosti, nosilcu kmetijskega gospodarstva A. A. o tem ni izdal novega izpisa iz RKG. Ugotovil je, da niti ZKme-1 niti Pravilnik o RKG ne določata, da je treba posameznika obvestiti, da je bil po uradni dolžnosti vpisan kot član kmetije, če je bil vpis opravljen zaradi prevzema podatkov iz drugih uradnih evidenc (v konkretnem primeru podatka iz CRP o prijavljenem stalnem prebivališču). Kot nadalje izhaja iz izpodbijane odločbe, pa je bil o tem vpisu 7. 3. 2018 obveščen nosilec kmetije A. A., ko so mu na podlagi njegove pisne zahteve za vpis sprememb podatkov v RKG izdali zahtevani izpis. Pri tem se organ prve stopnje ponovno sklicuje na določila Pravilnika o RKG, da se izpisi iz RKG izdajo samo nosilcu kmetijskega gospodarstva.

8. Nadalje iz ugotovitev organa prve stopnje izhaja, da je organ druge stopnje 18. 1. 2019 po uradni dolžnosti izvedel novo uskladitev podatkov z evidenco subjektov in vpisanih GERKov. Novega izpisa tudi v zvezi s tem nosilcu kmetijskega gospodarstva ni izdal, saj je bila uskladitev tudi tokrat izvedena po uradni dolžnosti. Nosilcu kmetijskega gospodarstva je bil izpis izdan šele 10. 4. 2019, po izvedbi ustne obravnave za uskladitev GERKov, na tem izpisu pa je tudi tožnik naveden kot član kmetije.

9. Takšno stanje je veljalo do 24. 5. 2019, ko je organ prve stopnje po obvestilu tožnika izvedel novo uskladitev podatkov iz uradnih evidenc, in sicer CRP, saj je tožnik odjavil prebivališče na naslovu ... O novi uskladitvi je bil tožnik obveščen z dopisoma z dne 7. 6. in 21. 6. 2019. 10. V zvezi s tožnikovim očitkom, da mu je bila s takšnim ravnanjem povzročena škoda, pa organ prve stopnje ugotavlja, da je na podlagi določil ZKme-1 in Pravilnika o RKG pridobil, uporabil in obdeloval osebne podatke tožnika zaradi bivanja na naslovu nosilca kmetijskega gospodarstva. Poudarja, da vpis člana kmetije v RKG ne pomeni, da je oseba kmet tudi po Zakonu o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). Ugotavlja še, da ni zakonske podlage za izbris članov kmetije, ki imajo prijavljeno stalno prebivališče na istem naslovu kot nosilec kmetije, še zlasti ne z učinkom retroaktivnosti. Spremembo članov kmetije lahko organ vpiše le ob spremembi prijave prebivališča, kar je tudi storil, ko je tožnik svoje prebivališče odjavil. 11. V zvezi z zahtevo tožnika po 19., 30. in 32. členu ZVOP-1 organ prve stopnje ugotavlja, da so se v RKG obdelovali zgolj osebni podatki tožnika, kot to določajo prvi in peti odstavek 166. člena, tretji odstavek 5. člena ZKme-1 in drugi odstavek 3. člena Pravilnika o RKG. Ker je izvedel zgolj uskladitev podatkov oziroma zgolj prevzel podatke iz drugih evidenc po uradni dolžnosti, o tem ni obvestil nosilca kmetijskega gospodarstva (točki a) in b) tretjega odstavka 5. člena Pravilnika o RKG). Izhajajoč iz določil ZKme-1 in Pravilnika o RKG še izpostavlja, da ni določena obveznost obvestiti osebo o vpisu članstva na kmetiji, ki je bilo opravljeno po uradni dolžnosti.

12. Glede na navedeno je organ prve stopnje ugotovil, da ni utemeljena zahteva tožnika za popravek, blokiranje in izbris osebnih podatkov v RKG. S svojimi ugotovitvami je skladno s 146. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) seznanil tožnika ter ga pozval, da se izreče. 13. Tožnik je 1. 8. 2019 vložil novo zahtevo za izdajo ugotovitvene odločbe, obnovo postopka in zahtevo za seznanitev, dopolnitev, popravek, blokiranje in izbris osebnih podatkov, za katero je organ prve stopnje ugotovil, da je po vsebini v večjem delu enaka zahtevi z dne 15. 7. 2019. Dodatno je tožnik navedel le, da organ prve stopnje ni izkazal, da bi ga o zadevi obvestil in mu omogočil zaslišanje.

14. Organ prve stopnje je dne 31. 5., 11. 6. in 17. 6. 2019 prejel še več pisanj tožnika, nanašajočih se na popravek dokumentov, dve zahtevi, ki pa sta vsebinsko enaki zahtevi z dne 15. 7. 2019, pa je prejel 15. 7. in 23. 7. 2019. Vsebino vlog je v izpodbijani odločbi povzel in se do njih opredelil. 15. Tožnik je na poziv organa prve stopnje odgovoril z vlogo, ki je v bistvenem enaka njegovim prejšnjim. S predlogom za izvedbo ustne obravnave, obravnave možnosti za odpravo in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici po 274. členu ZUP, izredne razveljavitve po 278. členu ZUP in ničnosti odločbe po 279. členu ZUP, je predlagal še izdajo ugotovitvene odločbe v zvezi s postopkom prijave stalnega prebivališča na naslovu ..., z dne 29. 12. 2017. 16. Organ prve stopnje je ob sklicevanju na 154. člen ZUP presodil, da ustna obravnava ni potrebna. Menil je, da ne more odločati o predlogih tožnika za odpravo in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, izredno razveljavitev in ničnost odločbe, dokler ni izdana odločba.

17. Organ prve stopnje je ugotovil še, da je bila tožnikova prijava stalnega prebivališča izvedena v skladu prvim odstavkom 7. člena Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljevanju ZPPreb-1), prenehala pa je s prijavo novega stalnega prebivališča na drugem naslovu dne 24. 5. 2019 (prvi odstavek 8. člena ZPPreb-1). Zato je presodil, da zahteva po ugotovitvi nezakonitosti te odločbe ni utemeljena. Ker je imel tožnik med 29. 12. 2017 in 24. 5. 2019 prijavljeno stalno prebivališče na istem naslovu kot nosilec kmetije, je bil kot član kmetije po uradni dolžnosti vpisan v RKG (tretji odstavek 5. člena ZKme-1 in drugi odstavek 3. člena Pravilnika o RKG).

18. Zoper odločitev organa prve stopnje se je tožnik pritožil. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju organ druge stopnje) je njegovo pritožbo ob sklicevanju na tretji odstavek 5. člena ZKme-11, drugi odstavek 3. člena Pravilnika o RKG2 ter na točko a) tretjega ostavka 5 člena Pravilnika o RKG3, zavrnil. Poudaril je, da zgolj dejstvo, da je oseba član kmetije, ne pomeni, da se ta oseba šteje za kmeta v smislu 24. člena ZKZ, po katerem mora izpolnjevati določene kriterije glede dohodka in usposobljenosti. Strinjal se je s presojo organa prve stopnje, da se kot član kmetije po uradni dolžnosti vpiše vsaka oseba, ki ima stalno prebivališče na istem naslovu kot nosilec kmetijskega gospodarstva. Zato je menil, da je neutemeljena tožnikova zahteva po obveščenosti v zvezi s takim vpisom.

19. Organ druge stopnje je še navedel, da je izpodbijano odločbo presojal le v delu, ki sodi v njegovo stvarno pristojnost, to je le glede pravilnosti vpisa v RKG in obveznosti obveščanja o takem vpisu.

20. Tožnik je zoper odločbo organa prve stopnje vložil tožbo. Sodišču predlaga, da ugotovi nezakonitost odločbe organa druge stopnje v zvezi z odločbo organa prve stopnje, da ugotovi nezakonitost molka organa prve in druge stopnje, vse v zvezi z njegovo zahtevo upravljavcu osebnih podatkov za seznanitev, dopolnitev, popravek, blokiranje in izbris osebnih podatkov in v zvezi s tem povezanih kršitev ustavnopravnih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Izpostavlja, da ni kmet, član kmetije ali kmečkega gospodarstva in se ne združuje z družino nosilca kmetije. Toženi stranki očita, da se ni opredelila do očitanih kršitev ustavnih pravic iz 2., 14., 21., 22., 23., 25., 32., 33., 34., 35., 38., 42., 49., 50., 53., 67. 74. in 78. člena Ustave ter do zahteve za obnovo postopka v zvezi s prijavo oziroma odjavo naslova stalnega prebivališča in s tem povezane avtomatske obdelave osebnih podatkov. Zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke naj bi mu bile pripisane osebne in družbene lastnosti, ki jih nima. S tem ravnanjem naj bi tožena stranka neposredno posegla v njegove pravice, obveznosti in pravne koristi, s čimer pa ni bil seznanjen.

21. Tožnik meni, da je bil zaradi ravnanja tožene stranke materialno oškodovan, saj je izgubil pravico do denarne socialne pomoči v višini 1.183,44 EUR le zaradi prijave prebivališča na drugem naslovu, čeprav se njegov družbeni, ekonomski in socialni položaj ni v ničemer spremenil. Ker naj ne bi bil seznanjen z vpisom tožene stranke, naj ne bi mogel pravočasno odvrniti škodljivih posledic. Meni, da je tožena stranka to vedela ali bi morala vedeti že v času, ko je tožnik na naslovu ... prijavil novo stalno prebivališče, zaradi česar ni pravilna njena presoja, da je prijavo stalnega prebivališča dovolila v dobri veri ali z dobrim namenom. Poudarja, da ga ob prijavi stalnega prebivališča nihče ni seznanil s pravicami, obveznostmi in pravnimi koristmi, ki izhajajo iz navedenega naslova stalnega prebivališča, še zlasti ob dejstvu, da je bil takrat brez delne poslovne sposobnosti, pravice do zastopanja in pomoči pa mu niso ponudili.

22. V nadaljevanju tožnik očita toženi stranki, da mu ni omogočila, da se opredeli do avtomatske obdelave njegovih osebnih podatkov ne 25. 1. 2018 ne 7. 3. 2018, saj ga ni seznanila o postopku in vpisih. Takšno ravnanje naj bi bilo v nasprotju z določili ZUP. Tožena stranka ga o obdelavi osebnih podatkov naj ne bi seznanila niti 25. 5. 2018, kar bi morala storiti v skladu z veljavnimi določili GDPR.

23. Iz tožnikovih nadaljnjih navedb je razvidno, da je zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke izgubil pravico do denarne socialne pomoči v višini 1.183,44 EUR. Meni, da je evidenca o prijavi stalnega prebivališča ustrezna pravna podlaga le za ugotavljanje dejstva, kdo so stranke postopka, ne pa kot orodje za določanje lastnosti oseb.

24. Tožnik v tožbi še opozarja, da je organ prve stopnje njegovo pritožbo odstopil v reševanje le Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ne pa tudi Ministrstvu za notranje zadeve, ki bi mu jo moral glede na pritožbene navedbe v zvezi s prijavo, odjavo ali spremembo stalnega oziroma začasnega prebivališča. Navaja, da je organ prve stopnje obdeloval njegove osebne podatke in ugotovil, da je kmet, član kmetije, član kmečkega gospodarstva oziroma član kmečkega gospodinjstva, čeprav mu ni dal možnosti, da se do tega opredeli. Pojasnjuje še, da je na naslovu ... prijavil stalno prebivališče izključno zaradi odvzema poslovne sposobnosti in zaradi nezmožnosti legalizacije stanovanjske hiše na naslovu ... Ker je na naslovu ... prijavil ločeno gospodinjstvo, meni, da ga je treba obravnavati kot samostojen pravni subjekt. Tožena stranka tega naj ne bi upoštevala in ga celo označila kot člana kmetije, zaradi česar naj bi bil diskriminiran in materialno oškodovan. Če zakon določa, da zaradi bivanja na določenem naslovu postane avtomatično kmet, bi moral biti o tem obveščen.

25. Tožnik vlaga še predlog za oceno ustavnosti in zakonitosti. Meni, da so posamezna določila ZPPreb, in sicer 3. točka prvega odstavka 2. člena, ZKme-1 (točka a) tretjega odstavka 5. člena, prvega odstavka 139. člena, drugega odstavka 143. člena prvega odstavka in 2. točke tretjega odstavka 140. člena, 3. točke prvega odstavka in petega odstavka 166. člena in tretjega odstavka 167. člena), Pravilnika o RKG, in sicer drugega odstavka 3. člena ter ZDoh-2, in sicer 69., 70. in 72. člena, v neskladju z Ustavo RS zaradi kršitev ustavno varovanih osebnostnih pravic in neskladja z 2., 14., 21., 22., 23., 25., 32., 33., 34., 35., 38., 42., 49., 50., 53. členom Ustave RS in neskladju z ustavno varovanimi gospodarskimi in socialnimi razmerji posameznika iz 67., 74. in 78. člena Ustave RS.

26. Tožbi tožnik prilaga še pritožbi zoper odločbo Centra za socialno delo Posavje, pritožbo zoper odločbo FURS, ugovor zoper dohodnino FURS, zahtevo organu za popravek podatkov in obnovo postopka – kmetijstvo ter več tožb, vloženih pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani.

27. V odgovoru na tožbo se tožena stranka v bistvenem sklicuje na ugotovitve izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

28. Tožba je utemeljena.

29. Tožnik predlaga sodišču, da ugotovi nezakonitost odločbe organa druge stopnje v zvezi z odločbo organa prve stopnje in da ugotovi nezakonitost molka organa prve in druge stopnje, vse v zvezi z njegovo zahtevo upravljavcu osebnih podatkov za seznanitev, dopolnitev, popravek, blokiranje in izbris osebnih podatkov in s tem povezanih kršitev ustavnih pravic.

30. Posameznik, katerega osebni podatki se obdelujejo skladno s četrtim odstavkom 9. člena ZVOP-1, ima pravico tako do seznanitve (prvi odstavek 30. člena ZVOP-1) kot tudi do dopolnitve, poprave, blokiranja ali izbrisa osebnih podatkov, če dokaže, da so ti nepopolni, netočni ali neažurni, ali da so bili zbrani ali obdelani v nasprotju z zakonom (prvi odstavek 32. člena ZVOP-1). Prav tako ima posameznik pravico od upravljavca kadarkoli zahtevati prenehanje te obdelave (tretji odstavek 32. člena ZVOP-1). Postopek za uveljavljanje te pravice pri upravljavcu je urejen v 33. členu ZVOP-1, ki v drugem odstavku določa, da mora upravljavec dopolnitev, popravo, blokiranje ali izbris osebnih podatkov opraviti v roku 15 dni od dneva prejema zahteve in o tem obvestiti vlagatelja oziroma ga v istem roku obvestiti o razlogih, zakaj tega ne bo storil oziroma v tem roku odločiti o ugovoru. Če upravljavec ugovoru (da niso izpolnjeni pogoji za obdelavo osebnih podatkov) ne ugodi, pa lahko posameznik na podlagi četrtega odstavka 32. člena ZVOP-1 od državnega nadzornega organa za varstvo osebnih podatkov zahteva, da odloči o obdelavi osebnih podatkov. Navedeni državni nadzorni organ o zahtevi odloči v dveh mesecih od prejema zahteve (peti odstavek 32. člena ZVOP-1). Državni nadzorni organ za varstvo osebnih podatkov je Informacijski pooblaščenec, kot to določa tretji odstavek 3. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (v nadaljevanju ZInfP). Ta med drugim odloča tudi o pravici do izbrisa osebnih podatkov, saj po 3. točki 6. člena ZVOP-1 tudi izbris osebnih podatkov pomeni njihovo obdelavo.4

31. ZVOP-1 torej določa tako pravico do izbrisa osebnih podatkov kot tudi postopek za uveljavljanje te pravice, če oseba meni, da so ti bili, med drugim, zbrani ali obdelani v nasprotju z zakonom. Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da je tožnik pri organu prve stopnje zahteval izdajo ugotovitvene odločbe v zvezi z zahtevo upravljavcu osebnih podatkov za seznanitev, dopolnitev, popravek, blokiranje in izbris osebnih podatkov in s tem v zvezi uveljavljal kršitev varstva osebnih podatkov. Organ prve stopnje je njegovo zahtevo zavrnil kot neutemeljeno in ga poučil o pravici do pritožbe na Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Tožnik je ravnal v skladu s tako danim pravnim poukom, po zavrnitvi pritožbe pa sprožil upravni spor.

32. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da bi moralo biti v obravnavani zadevi pravno sredstvo zoper upravni akt organa prve stopnje v skladu s četrtim odstavkom 32. člena ZVOP-1 najprej zahteva pri Informacijskem pooblaščencu. Šele zoper odločitev Informacijskega pooblaščenca pa bi tožnik lahko sprožil upravni spor po določbah ZUS-1. Vrhovno sodišče je namreč v sklepu I Up 258/2016 z dne 9. 11. 2016 že sprejelo stališče, da 34. člen ZVOP-1 v nekaterih primerih omogoča neposredno sodno varstvo, saj to jasno izhaja iz tretjega odstavka 34. člena ZVOP-1. Ta določa, da v postopku odloča pristojno sodišče po določbah zakona, ki ureja upravni spor, če ZVOP-1 ne določa drugače – ZVOP-1 pa ne določa drugačnega sodnega varstva, kadar je za varstvo pravic po ZVOP-1 predviden predhoden postopek z odločanjem državnega organa (v obravnavanem primeru Informacijskega pooblaščenca).

33. Kot je razvidno iz izpodbijane odločbe ter 30. in 31. točke obrazložitve te sodbe, tožena stranka glede na vsebino tožnikove zahteve ni ravnala pravilno, ko je njegovo pritožbo odstopila v obravnavo organu, ki glede na jasna določila ZVOP-1 ni pristojen organ za odločanje na drugi stopnji. Napačen pravni pouk o pravici do pritožbe in napačno postopanje organa prve stopnje pa ne more biti v škodo stranke, ki se po njem ravna.5 Da je o njegovi pritožbi odločil organ, ki za to ni pristojen, je smiselno razvidno tudi iz tožnikovih tožbenih navedb.

34. Glede na navedena izhodišča ZVOP-1 ter sklepa Vrhovnega sodišča I Up 258/2016 z dne 9. 11. 2016 je sodišče tožbi tožnika ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, saj to za odločanje o tožnikovi pritožbi ni pristojno (prva točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Zaradi navedenega sodišče te zadeve tudi ne more vrniti v ponoven postopek toženi stranki, ampak je pritožbo zoper odločbo Upravne enote Krško, številka 330-850/2019/8 z dne 12. 9. 2019, poslalo v odločitev Informacijskemu pooblaščencu (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). Glede na navedeno sodišče ni presojalo ostalih tožbenih navedb, ki se nanašajo na vsebino odločitve organa prve stopnje, torej tudi tožnikovih ustavnopravnih ugovorov.

35. Sodišče je odločilo na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov, saj so se vse stranke pisno odpovedale glavni obravnavi (279.a člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Tretji odstavek 5. člena ZKme-1 določa, da je član kmetije fizična oseba, starejša od 15 let, ki ima stalno prebivališče na istem naslovu kot nosilec. 2 Drugi odstavek 3. člena Pravilnika o RKG določa, da se člani kmetije, ki imajo stalno prebivališče na istem naslovu kot nosilec, vpišejo v RKG po uradni dolžnosti. 3 Točka a) tretjega ostavka 5 člena Pravilnika o RKG določa, da upravna enota izpiska iz RKG ne izda po uradni dolžnosti, če je sprememba vpisa nastala zaradi uskladitve podatkov z evidenco subjektov oziroma drugimi zbirkami podatkov po uradni dolžnosti. 4 Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča I Up 258/2016 z dne 9. 11. 2016. 5 O tem bogata sodna praksa VSL II Cp 698/2002 z dne 25. 9. 2003, sklepi UPRS I U 1820/2018 z dne 17. 6. 2020, I U 1653/2018 z dne 13. 7. 2020.