Jedro

Sodišče je ugotovilo, da se obtoženec ni zavedal, da krši pravila. Glede opustitvenih očitkov takšna ugotovitev pomeni, da se obtoženec ni zavedal, na kakšen način je dolžan ravnati, da bo izpolnil zahteve relevantnih zapovednih norm, ki so v konkretnem primeru vsebovane še v dopolnilnem predpisu obravnavane blanketne inkriminacije. Nezavedanje dolžnostnega ravnanja pa izključuje naklep storilca. V okviru presoje zmot gre zato ne le za pravno zmoto, ki izključuje krivdo le, če je neizogibna, temveč tudi za dejansko zmoto, to je zmoto o zakonskih znakih kaznivega dejanja oziroma o okoliščinah, ki so zakonski znak kaznivega dejanja. Dejanska zmota pa izključuje naklep. Zato se pri dejanski zmoti v ožjem pomenu pri kaznivem dejanju, ki je kaznivo samo, če je storjeno naklepno, ne sprašujemo o tem, ali je bil storilec v zmoti iz malomarnosti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je A. A. na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe za nadaljevano kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po petem v zvezi s tretjim odstavkom 357. člena v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Odločilo je, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtoženca in nagrada ter potrebni izdatki njegove zagovornice bremenijo proračun. Višje sodišče v Kopru je pritožbo okrožne državne tožilke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 372. člena ZKP, to je glede vprašanja, ali so podane okoliščine, ki izključujejo obtoženčevo krivdo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in ugotovi, da je bil prekršen kazenski zakon o tem, da so podani pogoji za opravičljivo pravno zmoto, ne da bi poseglo v pravnomočno sodbo.

3. Na zahtevo je v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila obtoženčeva zagovornica, ki meni, da polemiziranje vložnika o tem, kaj je obtoženec storil in kaj bi moral storiti, da bi bila zmota opravičljiva, predstavlja izpodbijanje oziroma nestrinjanje z dejanskim stanjem, kar je nedopusten razlog za vložitev zahteve po drugem odstavku 420. člena ZKP. Povzema ugotovitve nižjih sodišč v zvezi z zavedanjem obtoženca o vsebini zapovednih norm, ki jih je kršil in namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi ter v zvezi s fiktivnimi vpisi v šole kot splošnega pojava in zaključuje, da obtožencu ni mogoče očitati, da bi moral vedeti, da ravna protipravno in sta zato sodišči pravilno uporabili institut pravne zmote. Meni, da vložnik v zahtevi zgolj pavšalno navaja, da bi obtoženec moral vedeti za relevantne predpise, ker gre za kratek zakon. Pri tem tudi napačno citira 44. člen Zakona o izobraževanju odraslih (v nadaljevanju ZIO) oziroma izpusti njegov bistveni del, ravno tako nekaterih drugih relevantnih določb ZIO ne omenja. Zagovornica trdi, da javni razpis za programe, ki niso bili financirani iz javnih sredstev, ni bil potreben, temveč je bil ta potreben le za izobraževalne programe, določene z letnim programom, to pa so tisti, ki se financirajo iz javnih sredstev. Poudarja, da je šola kandidata skladno z ustavno zagotovljeno pravico do svobode izobraževanja iz 57. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) morala vpisati in da omejevanje vpisa ni splošna obveznost, temveč je omejena na javno financirane programe. Programi srednješolskega izobraževanja odraslih, ki niso financirani iz javnih sredstev, pa morajo biti dostopni vsem, ki se vanje vpišejo. Opozarja še na blanketno naravo obravnavane inkriminacije in poudarja, da je navedeno pomembno pri presoji načela zakonitosti. Iz predpisov mora biti jasno razvidno, kaj je prepovedano, storilec pa se mora tega tudi zavedati in imeti namen tako prepoved naklepno kršiti. Ker prepovedano dejanje iz predpisov ni jasno razvidno, ni podlage za obsodilno sodbo, kar sta nižji sodišči pravilno ugotovili.

B.

4. Vrhovni državni tožilec v zahtevi nižjima sodiščema očita kršitev kazenskega zakona po 2. točki prvega odstavka 372. člena ZKP, to je glede presoje, ali so podane okoliščine, ki izključujejo obtoženčevo krivdo. Pri tem navaja, da je sodišče do zaključka, da se obtoženec ni zavedal, da krši pravila, prišlo že na podlagi ugotovitve, da določbe ZIO, ki določajo obveznost javnega razpisa, niso tako natančne in jasne, da posameznik ne bi mogel sprejeti zaključkov kot jih je obtoženec. Vložnik nasprotuje oceni sodišča, da je pri obtožencu podana opravičljiva pravna zmota. Trdi, da je sodišče ugotovljeno dejansko stanje napačno subsumiralo pod opravičljivo pravno zmoto. Opozarja, da skladno z 31. členom KZ-1 storilec ni kriv, če iz upravičenih razlogov ni vedel, da je očitano dejanje v nasprotju s pravom. Iz ugotovljenega dejanskega stanja pa po presoji vložnika ne izhaja, da obtoženec iz upravičenih razlogov ni vedel, da je njegovo ravnanje protipravno. V podporo takšnemu stališču navaja, da bi obtoženec moral glede na svoje delo oziroma položaj (ravnatelja in strokovnjaka s področja srednješolskega izobraževanja) poznati pravna pravila oziroma določbe Pravilnika o razpisu za vpis in izvedbi vpisa v izobraževanju odraslih (v nadaljevanju Pravilnik) in ZOI, ki je krovni zakon s področja, na katerem je obtoženec deloval. Gre namreč za kratek zakon, vseh 61 členov pa je napisanih na poljuden način, ki bi ga moral obtoženec brez težav razumeti. Pri tem opozarja na 44. člen ZOI in navaja, da je zakon obveznost javnega razpisa določal za vse izobraževalne programe in ni ločil med tistimi, ki se financirajo iz javnih sredstev in tistimi, ki se ne, podrobnejša navodila pa je določal Pravilnik. Tudi kolikor so se obtožencu pojavili dvomi o pravilni razlagi pravnih pravil, pa ni storil dovolj, da bi jih pravilno razlagal. Pri tem navaja, da zagovor obtoženca, da se je po telefonu pri neznani osebi pozanimal in izvedel, da lahko vpisujejo še naprej, ne zadošča za razbremenitev odgovornosti oziroma za ugotovitev pravne zmote. Obtoženec bi moral najmanj z ministrstvom vzpostaviti pisno korespondenco in opraviti poizvedbe pri drugih ravnateljih šol oziroma se posvetovati še s pravnimi strokovnjaki. Vložnik meni, da presoja pravne zmote kot sta jo opravili nižji sodišči širi ta institut do te mere, da je omajano zaupanje v pravo, saj širi polje opravičljivosti nepoznavanja prava celo na strokovnjake s posameznega področja. Po obravnavani razlagi pravne zmote po presoji vložnika zadostuje že sklicevanje storilca na drugačno tolmačenje sicer jasnih pravil. 5. Kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 (pred novelo KZ-1E) je storil, kdor je zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, izrabil svoj uradni položaj, prestopil meje uradnih pravic ali ni opravil uradne dolžnosti.1 Kot izhaja iz opisa obtožencu očitanega kaznivega dejanja naj bi ta kot ravnatelj in direktor Srednje ekonomsko poslovne šole Koper (v nadaljevanju SEPŠ) z namenom, da bi šoli pridobil veliko protipravno premoženjsko korist, zlorabil svoj položaj in opustil svoje dolžnosti, ki jih je imel kot poslovodni organ po zakonu in aktih šole s tem, da v obravnavanem obdobju ni skrbel za zakonitost dela šole, saj naj bi zaposlenim dajal navodila za vpisovanje v programe izobraževanja odraslih v nasprotju s predpisi, ki urejajo izobraževanje odraslih ter v nasprotju z dvema odločbama Ministrstva za šolstvo in šport (vsi dopolnilni predpisi in odločbe so v izreku konkretno navedene). Šola naj bi predpise kršila s tem, ko je osebe neomejeno vpisovala v programe odraslih, ki niso bili predhodno objavljeni, niso bili razpisani v javnem razpisu in za katere ni pridobila soglasja ministra o povečanem številu vpisnih mest. Vpisnine, ki predstavljajo protipravno premoženjsko korist šole, pa naj ne bi bile namenjene plačilu izobraževanja in pridobitvi izobrazbe, saj izobraževalnega procesa šola z njimi ni izvajala in tega namena tudi naj ne bi imela. Glede nadaljnjih očitkov (opustitve sklenitev pogodb o izobraževanju z udeleženci izobraževanja, izdelave osebnega izobraževalnega načrta in dokumentiranje načrta poteka dela in njegove realizacije), ki se nanašajo na fazo po vpisu, je sodišče ugotovilo, da za presojo obstoja zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja niso relevantni, saj na prepovedano posledico, ki se kaže v protipravno pridobljeni koristi, ne morejo imeti vpliva, saj je šola takrat na svoj račun že prejela vpisnino.

6. Glede kršitve oziroma opustitve obveznosti objave izobraževalnega programa je sodišče ocenilo, da ta ni izkazana (točka 10 sodbe). Glede očitanega neomejenega vpisovanja in opustitve pridobitve soglasja ministra o povečanem številu vpisa je sodišče ocenilo, da določba 6. člena Pravilnika, na katero se sklicujejo obtožbeni očitki, ne daje podlage za tak očitek. Pojasnilo je, da izobraževalna organizacija lahko v soglasju z ministrom sprejme sklep o omejitvi vpisa ali o povečanem številu vpisa, če se je prijavilo več kandidatov, ne nalaga pa ji te obveznosti. Glede očitanih opustitev pridobitve soglasja ministra in obveznosti javnega razpisa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so obtoženec in tudi zaposleni na šoli šteli, da za njih razpis in soglasje nista potrebna.2 Ni pa sledilo izpovedbam inšpektorja B. B. ter vodje sektorja na resornem ministrstvu C. C., ki stališča obtoženca nista potrdila.3 Kljub drugačni razlagi relevantnih predpisov, ki ji je sledilo sodišče, pa je to ocenilo, da zadevne določbe predpisov niso tako jasne, da bi bilo moč nedvoumno pritrditi stališču teh dveh prič, kar potrjuje tudi ugotovitev, da so bili fiktivni vpisi sistemski državni problem. Sodišče je še ugotovilo, da tudi v letu pred inkriminiranim obdobjem, ko šole ni vodil obtoženec, ta ni zaznala potrebe in obveze javnega razpisa in soglasja ministra. Stališče SEPŠ glede razumevanja predpisov izhaja tudi iz dopisa šole z dne 26. 2. 2014, v katerem se je tedanja ravnateljica opredelila do tega, zakaj šola ni štela, da je javni razpis potreben in pri tem navedla tudi stališče pravne stroke iz dnevnega časopisja, da šole nimajo vzvodov, da bi fiktivne vpise zajezile. Takšnemu stališču je SEPŠ sledila, saj so šteli, da izobraževanja ne morejo omejiti nikomur. SEPŠ tudi po odhodu obtoženca ni ničesar spremenila, ravno tako je odrasle vpisovala po istem postopku že vrsto let pred tem (pred inkriminiranim obdobjem, ko šole ni vodil obtoženec). Ugotovljeno je bilo tudi, da je obtoženec kontaktiral ministrstvo za šolstvo glede povečanega števila vpisov, kjer pa jim nikoli niso povedali, da je za takšno obliko izobraževanja potreben razpis. Sodišče je zaključilo, da obtoženec v trenutku objave izobraževalnih programov za odrasle ni štel za potrebno, da se izvede javni razpis in se ni zavedal, da krši pravila. Ocenilo je, da je zagovor obtoženca o tem, da je sam in šola štel razpis in soglasje za nepotrebnega, življenjsko sprejemljiv. Na navedeni podlagi je sodišče ocenilo, da je pri obtožencu podana opravičljiva pravna zmota, da pri njem ni podana niti potencialna zavest o protipravnosti. Tudi glede vpisovanja neomejenega števila odraslih je sodišče zaključilo, da je obtoženec upravičeno štel, da je poslovanje SEPŠ v skladu s predpisi. Pri tem je upoštevalo tudi, da je obtoženec poizvedoval na ministrstvu o dopustnosti takšnega vpisovanja in dejstvo, da je SEPŠ ministrstvo preko statističnih, finančnih in letnih poročil seznanjala s številom vpisov v samoizobraževalne programe.

7. Iz povzetih razlogov prvostopenjske sodbe je razvidno, da vložnik očitek o napačni pravni presoji glede obstoja pravne zmote utemeljuje z drugačnim dejanskim stanjem in z drugimi za to presojo relevantnimi dejstvi kot jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Vložnik namreč drugače kot sodišče zakon ocenjuje kot povsem jasen in enostavno razumljiv vsakomur, torej tudi obtožencu, hkrati pa spregleda nekatera s strani sodišča ugotovljena dejstva in okoliščine, ki so predstavljala relevantno podlago za obravnavano pravno presojo s strani prvostopenjskega sodišča (glede predhodnega in kasnejšega delovanja šole v tej zvezi, presoje ostalih zaposlenih, ugotovljena splošna problematika fiktivnih vpisov, kontakti z ministrstvom in posredovanje poročil). Kršitev kazenskega zakona pa je podana samo takrat, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabi kazenski zakon. Zato ne gre za tako kršitev, če jo vložnik uveljavlja s sklicevanjem na drugačno dejansko stanje. Vprašanje njegove prepričljivosti pa presega presojo, ki jo opravi Vrhovno sodišče v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

8. Z očitano kršitvijo kazenskega zakona pa vložnik ne more uspeti predvsem iz razloga, ker iz izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da obtožencu nista dokazana ne zavestna kršitev relevantne zakonodaje ne naklep pridobitve protipravne premoženjske koristi. Zato se sodišču z vprašanjem pravne zmote oziroma zavesti o protipravnosti niti ni bilo treba ukvarjati.4 Sodišče je namreč ugotovilo, da se obtoženec ni zavedal, da krši pravila. Glede opustitvenih očitkov takšna ugotovitev pomeni, da se obtoženec ni zavedal, na kakšen način je dolžan ravnati, da bo izpolnil zahteve relevantnih zapovednih norm, ki so v konkretnem primeru vsebovane še v dopolnilnem predpisu obravnavane blanketne inkriminacije. Nezavedanje dolžnostnega ravnanja pa izključuje naklep storilca. V okviru presoje zmot gre zato ne le za pravno zmoto, ki izključuje krivdo le, če je neizogibna, temveč tudi za dejansko zmoto, to je zmoto o zakonskih znakih kaznivega dejanja oziroma o okoliščinah, ki so zakonski znak kaznivega dejanja. Dejanska zmota pa izključuje naklep. Zato se pri dejanski zmoti v ožjem pomenu pri kaznivem dejanju, ki je kaznivo samo, če je storjeno naklepno, ne sprašujemo o tem, ali je bil storilec v zmoti iz malomarnosti.5 Da obtožencu glede na ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče očitati naklepne kršitve relevantnih pravil, je v 10. točki sodbe poudarilo tudi višje sodišče, ko ugotavlja, da že dejstvo, da šolska zakonodaja na tem področju ni bila jasna in nedvoumna, temveč je bila njena uporaba odvisna od pravilnega pristopa razlage, sama po sebi negira naklepno kršitev.6 Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo še, da obtožencu tudi ni dokazan (obarvani) naklep pridobiti protipravno premoženjsko korist (točka 14 obrazložitve prvostopenjske sodbe).

C.

9. Ker sta nižji sodišči obdolženca oprostili obtožbe iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP, uveljavljena kršitev kazenskega zakona ni podana. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovne državne tožilke v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

10. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Opustitvena oblika kaznivega dejanja je v tem, da storilec ne opravi neke uradne dolžnosti, ki bi jo moral opraviti. Prav izpolnitev takšne uradne dolžnosti bi preprečila posledico, ki nastane z opustitvijo. Primeri opustitvenih ravnanj bodo podani, ko bodo določeni predpisi narekovali kakšno aktivnost uradni osebi, ta pa bo naklepno zanemarila svoje dolžnosti. Glej tudi mag. Mitja Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, komentar 261. člena KZ, str. 609 – 61o. 2 Sodišče je sledilo zagovoru obtoženca in izpovedbam prič, da so odgovorni na šoli šteli, da razpis ni bil potreben, ker se programi za samoizobraževanje odraslih niso financirali iz javnih sredstev in da je razpis potreben le, ko je izobraževanje odraslih organizirano v obliki oddelkov, ne pa ko gre za samoizobraževanje. Slednji program pa omogoča, da se posameznik pretežno ali v celoti izobražuje sam, brez sodelovanja v učni skupini, pri čemer mu izvajalec nudi le možnost preverjanja znanja (tretji odstavek 2. člena Navodil). 3 Njuno stališče je, da se iz javnih sredstev financira organizatorja izobraževanja odraslih, zato ni mogoče reči, da se program ni sofinanciral iz javnih sredstev in da zato javni razpis ni bil potreben. 4 Skladno s 24. členom KZ-1 je kriv storilec, ki je: (1) bil ob storitvi kaznivega dejanja prišteven, (2) ravnal naklepno ali malomarno, (3) se zavedal ali bi se moral zavedati, da ravna v nasprotju s pravom in (4) če niso podani razlogi, ki izključujejo krivdo (tako tudi dejanska zmota in pravna zmota). Naklep storilca mora zajemati vse zakonske znake naklepnega kaznivega dejanja oziroma okoliščine, ki jih je mogoče subsumirati pod zakonske znake. Za opustitve je značilno, da storilčev naklep vključuje zavest o posledici, o vzročni zvezi med njegovo opustitvijo in nastankom posledice ter zavest o lastnem opuščanju ravnanja, s katerim bi preprečil prepovedano posledico. Šele ko je ugotovljeno, da je storilec ravnal z naklepom, se začne preizkušati, ali je ravnal tudi z zavestjo o protipravnosti. Izključenost zavesti o protipravnosti pomeni, da je storilec v zmoti glede prepovedanosti dejanja, da je torej v pravni zmoti. 5 Storilec opustitvenega kaznivega dejanja, ki se ne zaveda, da je v določenem položaju zavezan aktivno poseči v dogajanje, tudi ne ve, kaj je tisto, kar bi moral storiti. Storilec, ki ne ve, kaj mu nalaga zapovedna norma, je torej v zmoti o zakonskih znakih kaznivega dejanja. Pri pravih opustitvenih kaznivih dejanjih se nam zmota o zapovedanosti pokaže kot zmota o zakonskih znakih - to je kot dejanska zmota v ožjem pomenu. Tudi nepoznavanje predpisa, ki opredeljuje enega od zakonskih znakov kaznivega dejanja, je izvorno sicer pravna zmota, ki preide v dejansko zmoto, saj je storilec, ki ne pozna takšnega predpisa, v zmoti o zakonskem znaku kaznivega dejanja, kar je dejanska zmota v ožjem pomenu. Več o tem glej Vid Jakulin: Zmota pri gospodarskih kaznivih dejanjih, Podjetje in delo, št. 3-4/2007, str. 584-598. Glej tudi Boštjan Valenčič, komentar 257. člena KZ-1, v: Veliki znanstveni komentar, Damjan Korošec, Katja Filipčič in Stojan Zdolšek (ur.), 3. knjiga, str. 57 (v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 242/2004 z dne 14. 12. 2004). 6 Predpisi, ki jih je z laično razlago težko razčleniti in dojeti njihov pravni pomen, so komaj lahko še predmet pravne zmote. Storilec se v takšnih primerih ne zaveda, da je njegovo ravnanje zajeto v pravni normi, ki se nanaša na okoliščino, ki je znak kaznivega dejanja. Zato ne ve, kaj dela, oziroma ne ve, da krši pravo. To pa pomeni, da se storilec znajde v dvojni zmoti. Tako tudi Zlatan Dežman, komentar 31. člena KZ-1, v: Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, Miha Šepec (ur.), str. 488 – 489.