UPRS Sodba I U 1768/2021-28

Jedro

Računi ne izkazujejo vsebine zaračunanega poslovnega dogodka, saj je na njih naveden zgolj mesec opravljanja storitev ter pavšalni znesek za plačilo, ne pa npr. tudi kraj opravljene storitve, natančnejši čas izvedbe storitev, koliko ur dela je bilo opravljenih, kdo je delo opravil in kakšna je bila cena na enoto dela. Zato zgolj na podlagi računov davčna organa utemeljeno nista mogla preveriti vsebine zaračunanega poslovnega dogodka, druge podporne dokumentacije pa računi niso imeli.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je tožniku z izpodbijano odločbo dodatno odmerila: davek od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO) za leto 2018 v znesku 88.540,00 EUR in pripadajoče obresti od poteka roka za plačilo do dneva izdaje te odločbe v znesku 11.359,80 EUR; DDPO za leto 2019 v znesku 56.145,00 EUR in pripadajoče obresti v znesku 3.284,10 EUR; obresti od premalo obračunanih in plačanih akontacij DDPO za leto 2019 v znesku 4.141,39 EUR, obračunane za mesece od januarja do decembra 2019, od poteka roka za plačilo posamezne akontacije do dneva oddaje obračuna DDPO; obresti od premalo obračunanih in plačanih akontacij DDPO za leto 2020 v znesku 1.803,16 EUR, obračunane za mesece od januarja do marca in od junija do decembra 2020, od poteka roka za plačilo posamezne akontacije do dneva izdaje odločbe. Skupni znesek obveznosti v višini 165.273,45 EUR mora biti plačan v roku 30 dni od vročitve odločbe, kasneje z zamudnimi obrestmi in pod izvršbo. Zahteva tožnika za povrnitev stroškov se zavrne, pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

2.Prvostopenjski organ je pri tožniku opravil davčni nadzor posameznega področja poslovanja davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje od 1. 1. 2018 do 30. 9. 2019, DDPO za obdobje od 1. 1. 2018 do 31. 12. 2019 in nadzor nad določili Zakona o nalezljivih boleznih - COVID19 za obdobje od 13. 1. 2021 do 13. 1. 2021. Ugotovljeno je bilo, da je A. A., ki je eden od direktorjev in ustanoviteljev tožnika, tudi izvršni direktor in ustanovitelj slovaške družbe B., s.r.o., zato se družbi štejeta za povezani osebi po 16. členu Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2). Tožnik je v letih 2018 in 2019 od povezane družbe prejel 25 računov v skupnem znesku 761.500,00 EUR, pri čemer drugih listin oziroma spremne dokumentacije glede računov nima. Družba B., s.r.o. je tožniku v letu 2018 zaračunala 466.000,00 EUR za izvedbo elektro montažnih del na področju Evropske unije, v letu 2019 pa znesek 280.500,00 EUR. Navedba storitev na računih je pavšalna - "Elektro Montage arbeiten", ni navedbe kraja izvajanja dela in opredeljenega obdobja dela, ni cene na enoto izvedenih del oziroma zgolj navedba "pavšal", računi so brez prilog in se tudi ne sklicujejo na priloge. Glede enega računa št. 010/2019 z dne 18. 1. 2019 v znesku 15.000,00 EUR je bilo ugotovljeno, da je bil evidentiran v glavno knjigo v letu 2018 in v letu 2019. Prvostopenjski organ še ugotavlja, da so bili računi plačani na dan izstavitve računa ali še pred njegovim prejemom.

3.Tožnik je v postopku predložil dokument "Naročilo št. 01/2015 za izvajanje elektrostoritev na področju EU". Po pozivu prvostopenjskega organa je tožnik dokumentacijo predložil zgolj deloma, in sicer je do izdaje zapisnika predložil izpisek iz slovaškega poslovnega registra, pogodbo o odprtju bančnega računa na Hrvaškem, kopijo bančne kartice tega računa, konto kartico slovaške družbe, izpisek iz slovaškega poslovnega registra in pogodbo o ustavitvi slovaške družbe. Preostalo dokumentacije iz sklepa prvostopenjskega organa (spremljajočo dokumentacijo, podrobnejšo specifikacijo in podatke o opravljenih storitvah, podatke o bančnem računu) je tožnik deloma predložil šele v pripombah na zapisnik.

4.Prvostopenjski organ je od davčnega organa Slovaške izvedel, da slovaška družba ni plačnik davka, ne oddaja obračunov za DDV, sedež družbe je navidezen, v njihovem postopku družba ni sodelovala in za družbo ni mogoče ugotovitvi, da bi aktivno izvajala gospodarsko dejavnost. Na podlagi navedenega je prvostopenjski organ sprejel zaključek, da tožnik v postopku ni dokazal dejanske izvedbe zaračunanih storitev, zato je vse stroške po navedenih računih štel za davčno nepriznane.

5.Tožnik je v pripombah na zapisnik predložil dokumentacijo na CD-ju. Trdi, da naj bi mu pooblaščena oseba organa rekla, da je predložena dokumentacija korektna in da ne bo negativnih posledic za davek, izrecno naj bi mu bilo naročeno, da naj priloži zgolj še številko bančnega računa slovaške družbe in da ostala dokumentacija ni potrebna. Tožnik je bil zato presenečen, ko je poleg zapisnika prejel še začasni sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti.

6.Prvostopenjski organ te očitke zavrne, saj naj bi tožnika k predložitvi dokumentacije pozval s sklepom z dne 7. 1. 2021, zahtevkom z dne 8. 1. 2021, ustno zahtevo A. A. in pisnim pozivom direktorjema tožnika A. A. in C. C. z dne 19. 1. 2021. Zavrne trditev, da naj bi rekel, da predložitev dokumentacije ni potrebna.

7.Tožnikov očitek, češ da ga prvostopenjski organ ni seznanil z dopisom slovaškega davčnega orana, zaradi česar tožnik ni mogel preveriti spornih navedb in zaprositi slovaško družbo, organ zavrne, češ da naj bi bila 20. 1. 2021 zakonita zastopnika tožnika seznanjena, da je davčni organ v postopku kontrole pridobil podatke od slovaških davčnih organov. Obenem meni, da mu Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ne nalaga, da pasivnega tožnika seznanja z vsakim pridobljenim dokazom posebej, temveč zadošča seznanitev z ugotovitvami, na tej osnovi pa bi tožnik lahko zahteval vpogled v odgovor slovaškega davčnega organ, česar pa tožnik ni napravil. Prvostopenjski organ še pojasni, da je bil tožnik pred izdajo zapisnika 3. 2. 2021 po elektronski pošti pisno seznanjen glede ugotovitev v postopku davčnega nadzora.

8.Dokumentacija, ki jo je tožnik predložil k pripombam na zapisnik, po oceni prvostopenjskega organa ne spreminja ugotovitev davčnega organa. Tudi po preveritvi dokumentacije na zgoščenki prvostopenjski organ meni, da je tožnikova dokumentacija nepopolna in neskladna, saj ne odraža dogodkov na način, ki bi dokazoval verodostojnost računov. Tožnik namreč ni izkazal potrebnih podatkov, naročila nimajo opredeljenih natančnejših krajev opravljanja storitev. Iz naročil št. 9 in 19 ni razvidnih projektov. Poleg predloženih naročil ni razvidnih predračunov, ponudb in korespondence z naročnikom, načina, kako je bila določena količina opravljenih storitev, podatkov o predvidenih podizvajalcih. Za določene račune naročila sploh niso bila predložena. Ugotovljene so tudi nejasnosti pri predloženem protokolu o pogajanju z družbo D., GmbH, saj so bili sklenjeni za tožnika in ne za slovaško družbo. Opravljene nočitve v tujini ne izkazujejo, katere osebe naj bi koristile nočitve. Predloženi so bili popisi opravljenih del, ki sicer izkazujejo podatke o obdobju del ter pričetku in zaključku del, s tedenskim oziroma mesečnim seštevkom opravljenih ur, ni pa predloženih večkrat zahtevanih izračunov glede urne postavke dela, ovrednotene zaračunane količine opravljenih storitev. Glede navedenih delavcev prvostopenjski organ ne more ugotoviti njihovega dejanskega statusa zaposlitve pri tuji družbi, čeprav je prvostopenjski organ te podatke večkrat zahteval. Zato je tudi na podlagi vse te dodatne dokumentacije prvostopenjski organ zaključil, da tožnik v postopku ni predložil dokazil o izvedbi storitev.

9.Toženka je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnila iz smiselno enakih razlogov, pritrdi pa tudi stališču prvostopenjskega organa, zakaj tudi dokumentacija iz pripomb na zapisnik ne dokazuje izvedbe storitve. Tudi naknadno predložene listine so, enako kot računi, tako nepopolne, da iz ni mogoče ugotoviti, da je slovaška družba storitve opravila. Predložene so bile zgolj listine, ki naj bi nastale med tožnikom in slovaško družbo, drugih listin v razmerju do tretjih oseb tožnik ni predložil. Pritožbeni ugovor, češ da so nemški partnerji tožniku račune za storitve plačali brez kakršnihkoli reklamacij, toženka zavrne, češ da se v postopku ne trdi, da storitve sploh niso bile opravljene, temveč da jih ni opravila slovaška družba. Zaslišanja slovaških delavcev pa tožnik ni predlagal. Listine o socialnem zavarovanju zaposlenih pri slovaški družbi toženka zavrne kot prepozne, saj so bile priložene prvič k pritožbi.

10.Tožnik vlaga tožbo iz razlogov od 1. do 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ugovarja trditvi, da slovaška družba ne izvaja gospodarske dejavnosti s pojasnilom, da so vsi delavci, ki so opravljali storitve, zaposleni pri tej družbi, kjer redno dobivajo zelo dobro plačo. Vse sporne račune so potrdili nemški naročniki, ki so opravili primopredaje opravljenih poslov in plačali izdane račune. Dokazni predlog za zaslišanje delavcev je podal v pripombah na zapisnik, zato je bil nepravilno zavrnjen. Sporne račune je knjižil na podlagi izvirnih knjigovodskih listin, ki so nastajale na gradbiščih, in so bile potrjene s strani delovodij in tudi s strani končnega naročnika storitve, ki je dela pregledoval in potrjeval spri na samih gradbiščih.

11.Tožnik meni, da ni jasna pravna podlaga za opravljanje davčnega nadzora, saj organ navede, da je opravil nadzor po 130. členu ZDavP-2, v zapisniku in v odločbi pa je naveden tudi 140. člen ZDavP-2, ki se nanaša na postopek davčno inšpekcijskega nadzora. Ugovarja sklicevanju organa na 16. člen ZDDPO-2, češ da se to določilo nanaša na pravilo transfernih cen s povezanimi osebami. Cena je pavšalna tudi zaradi pravila iz Slovenskega računovodskega standarda 12, po katerem se gradbena dela plačujejo po stopnji dokončnosti - torej pavšalno. Računi slovaške družbe so bili praviloma plačani v dnevu izstavitve in ne prej. Pred izdajo računov so tožnik, slovaška družba in končni naročnik potrdili opravljeno storitev. Meni, da prvostopni organ ni preizkusil vseh predloženih dokazov in listin. Res je na njem dokazno breme, a vendar pa je na davčnem organu dolžnost, da da tožniku možnost dokazovanja in da ga obvesti o svojih ugotovitvah v postopku.

12.V nadaljevanju tožbe tožnik pojasnjuje sporne račune, in sicer po posameznih naročilih slovaški družbi. K posameznim naročilom je tožnik priložil sporne račune, listine glede ur prisotnosti delavcev na gradbišču po dnevih v mesecu, dokument Aufmass in potrdila o prevzemu (Abnahmeprotokoll) ter seznam delavcev, ki so delali na projektu. Pri enem naročilu (006 z dne 19. 4. 2018) je priložil račune za nočitev (v nemškem jeziku), ki so bili izdani slovaški družbi, pri čemer imen oseb, ki so prenočile, ni razvidnih. Za naročilo "Bestellung" 001-19 z dne 12. 1. 2019 v višini 108.000,00 EUR so bili izdani račun št. 118/2019 z dne 15. 4. 2019 v višini 33.000,00 EUR, račun št. 045/2019 z dne 13. 2. 2019 v višini 30.000,00 EUR, račun 010/2019 z dne 18. 1. 2019 v višini 15.000,00 EUR in račun 073/2019 z dne 13. 3. 2019 v višini 30.000,00 EUR. Priloga k računom so merilne liste od 01-12 in podpisane režijske ure za celotno ekipo delavcev slovaške družbe ter podpisano potrdilo o prevzemu oziroma Abnahmeprotokoll. Priložen je popis delavcev na gradbiščih, delo pa se je opravljalo na več gradbiščih. Za vsa naročila tožnik še pove, da so končni naročnik brez reklamacij plačali tožnikove račune za gradbene storitve, s čimer so potrdili izvedbo storitev.

13.Tožnik ugovarja trditvi, da je prvostopenjski organ direktorja večkrat pozval na dopolnitev dokumentacije. Trdi, da je bil e-mail poslan le 15. 1. 2021, v katerem je organ zahteval podatke slovaškega računa. 19. 1. 2021 je prvostopenjski organ po e-mailu zapisal: "Prosimo vas za predložitev dokumentacije, ki se nanaša na poslovanje s slovaško družbo". 5. 1. 2021 je davčni organ v roku petih dni zahteval predložitev podatkov, da je dejansko naročil storitev od slovaške družbe. Zahtevani so bili izpiski računa slovaškega podjetja, pogodbe z delavci in računovodski izkazi za leto 2018 in 2019. Iz tega e-maila ni bilo možno sklepati, katere listine organ dejansko želi. Tožnik je predložil dokumente, za katere je menil, da so pomembni. Prejel je ustno pojasnilo, da je vse korektno ni zato predlagal dodatnih dokazov. Ne drži, da je davčni inšpektor tožnika oziroma njegovega odvetnika obvestil o ugotovitvah iz zapisnika pred izdajo zapisnika. Vsekakor pa tožniku ni bil dan dodaten rok, za predložitev dokazil glede na te seznanitve.

14.Tožnik vztraja na stališču, da so bile vse vse storitve s strani slovaške družbe dejansko opravljene. Tožnik je v postopku sodeloval, mu pa je bila kršena pravica do izjave. Poziv k predložitvi vseh listin, ki naj bi dokazale pravilnost davčnega obračuna, sam po sebi ne zagotavlja uresničitve njegove pravice do izjave. Če na podlagi predloženih listin ni odpravljen dvom, mora to organ davčnemu zavezancu sporočiti in mu omogočiti nadaljnje dokazovanje. A. A. se je odzval na vse pobude organa, z inšpektorjem se je srečeval na sedežu davčnega organa kot tudi na sedežu tožnika in večkrat usklajeval stanje zadeve.

15.K pripombam na zapisnik so bile priložene še naročilnice, liste prisotnosti, prevzemni listi, aufmass, seznami delavcev in podobno. Pritožbi je tožnik priložil še potrdila o prijavi omenjenih delavcev na Slovaškem, kar potrjuje, da so delavci zaposleni pri slovaški družbi opravili zaračunano storitev. Morebitno razhajanje med slovaškimi in slovenskimi računovodskimi standardi glede listinskih dokazov ne sme imeti negativnih posledic za tožnika. Nevzdržno je tudi, da davčni organ tožnika ni seznanil z dopisom slovaškega davčnega organa in tako ni jasno, od kje je davčni organ o nadzoru dobil informacije, da slovaška družba ne predlaga davčnih obračunov, kar ne drži. Po javno dostopnih informacijah ima slovaška družba objavljene vse bilance in poslovne izide.

16.Toženka v odgovoru na tožbo vztraja na svojih do sedaj pojasnjenih razlogih.

17.V nadaljevanju je tožnik dostavil še izvedeniško mnenje, ki je bilo izdelano v prekrškovni v zadevi Okrajnega sodišča na Ptuju opr. št. ZSV 44/2023 in se nanaša na identično dejansko stanje. Izvedeniško mnenje se v sodnem spisu vodi pod št. A5.

18.Toženka v zvezi z izvedeniškim mnenjem poudari, da je v mnenju sicer res zapisano, da je iz dokumentacije mogoče ugotoviti, da so bila dela opravljena, da pa je tudi izvedenec ugotovil, da ni mogoče natančno določiti izvajalca del. Tožnik je opravljena dela podizvajalcev zaračunal končnim naročilom E., GmbH, F., GmbH in G., GmbH. Dela so bila v celoti priznana in plačana. Tožnik ni imel zaposlenih oseb, storitve so opravili tožnikovi podizvajalci. Izvedeniško mnenje izrecno zapiše, da je dokumentacija nepopolna in ponekod nepregledna in da iz nje ni mogoče jasno ugotoviti, ali je dela v celoti izvedlo slovaško podjetje ali katero drugo podjetje. To pa zadošča za ugotovitev, da odhodki ne morejo biti davčno priznani po 29. členu ZDDPO-2. Tudi davčni organ nikoli ni trdil, da storitve naročnikom sploh niso bile opravljene.

Dokazni sklep

19.Sodišče je na glavni obravnavi v dokaz sprejelo vse listine, ki jih je tožnik predložil na USB ključku, strokovni izvid in izvedensko mnenje izvedenca H. H. (A5) ter pripombe na zapisnik. Po razpravi s strankama, ali je bil v postopku že predlagan dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika A. A., je ta dokazni predlog na podlagi 52. člena ZUS-1 zavrnilo kot prepozen, saj sta obe stranki povedali, da ga tožnik v upravnem postopku ni predlagal, za kar pa tožnik tudi ni podal utemeljenega razloga. Dokazni predlog za postavitev izvedenca računovodsko finančne stroke je sodišče zavrnilo kot nepotreben za odločitev, saj je bil podan v zvezi s spornim vprašanjem davčnega priznanja odhodkov po računih slovaške družbe, kar pa je vprašanjem, o katerem bo odločilo sodišče in zanj ne rabi izvedenca.

20.Nobena od strank dokaznemu sklepu ni ugovarjala.

21.Tožba ni utemeljena.

22.V zadevi ni sporno, da je tožnik za nemške naročnike v Nemčiji opravljal elektroinštalacijska dela, v zvezi s katerimi je v letih 2018 in 2019 dosegal obdavčljive prihodke. Nadalje ni sporno, da tožnik ni imel zaposlenih delavcev za opravljanje gradbenih del, in da je tožnikov zakoniti zastopnik A. A. ustanovitelj in direktor slovaške družbe B., s.r.o. Ta družba je tožniku v letih 2018 in 2019 izdala 25 računov za gradbena dela s področja elektroinstalacij za nemške naročnike in v zvezi s temi računi je med strankama sporna odločitev davčnih organov, da odhodkov po teh računih po 29. členu ZDDPO-2 ne priznava za namene obračuna DDPO. Davčna organa namreč trdita, da iz dokumentacije, ki jo je tožnik predložil v postopku davčnega nadzora, ne izhaja, da je te storitve res izvedla slovaška družba, kot to trdi tožnik.

23.Uvodoma sodišče odgovarja na tožbeni ugovor, da že dejstvo, da so nemški naročniki brez reklamacij oziroma kakršnihkoli ugovorov tožniku plačali račune za opravljena gradbena dela, ki naj bi jih kot podizvajalec izvajala slovaška družba, potrjuje, da so bile storitve res opravljene. Tudi po oceni sodišča plačilo računov utemeljuje sklepanje, da so bile storitve za končnega naročnika opravljene, kar pa ne zanikata niti davčna organa in tako med strankama niti ni sporno. Vendar pa zgolj to dejstvo, tudi po oceni sodišča, ni dovolj za davčno priznanje odhodkov po spornih računih, saj ne daje odgovora na vprašanje, ali je te storitve res opravila slovaška družba, ki jih je tožniku kot podizvajalka tudi zaračunala. Sodišče se namreč strinja s toženko, da je od tega odvisno davčno priznanje odhodkov po spornih računih in zgolj dokaz, da so bile storitve za nemške naročnik opravljene, ne zadošča.1 Skladno z 29. členom ZDDPO-2 so namreč davčno priznani odhodki, ki so bili potrebni za pridobitev prihodkov. To pa pomeni, da mora biti za davčno priznanje odhodkov po spornih računih izkazano tudi to, da je tožnik prihodke, ki jih je zaračunal svojim nemškim naročnikom, dosegel ravno v povezavi s plačili slovaški družbi, ker je ta zanj opravila storitve v povezavi z realiziranimi prihodki.

24.V izpodbijani odločbi je prvostopenjski organ pojasnil razloge za dvom, ali je storitve res opravila slovaška družba in sodišče te razloge ocenjuje za utemeljene in se v izogib ponavljanju glede razlogov sklicuje na argumentacijo v obeh odločbah davčnih organov (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Tudi sodišče namreč ugotavlja, da računi ne izkazujejo vsebine zaračunanega poslovnega dogodka, saj je na njih naveden zgolj mesec opravljanja storitev ter pavšalni znesek za plačilo, ne pa npr. tudi kraj opravljene storitve, natančnejši čas izvedbe storitev, koliko ur dela je bilo opravljenih, kdo je delo opravil in kakšna je bila cena na enoto dela. Zato zgolj na podlagi računov davčna organa utemeljeno nista mogla preveriti vsebine zaračunanega poslovnega dogodka, druge podporne dokumentacije pa računi niso imeli. Prvostopenjski organ je za preveritev vsebine in okoliščin teh poslovnih dogodkov utemeljeno potreboval dodatna dokazila, ki jih je od tožnika tudi zahteval.

25.Tožnik v tožbi pavšalno zatrjuje, da mu v postopku ni bilo omogočeno v polni meri sodelovati. Na glavni obravnavi tožnik tega ugovora, tudi po izrecnem pozivu sodišče, ni konkretiziral in tako ni pojasnil, v čem je bila njegova pravica do sodelovanja v postopku davčnega nadzora omejena. Sodišče pa ugotavlja, da je prvostopenjski organ tožnika v postopku najmanj z dopisom z dne 8. 1. 2021, ki je bil tožniku vročen preko eDavkov, pozval k predložitvi dokumentacije v zvezi s spornim dejstvom izvedbe storitve, prav tako pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ v postopku komuniciral z zakonitim zastopnikom A. A., kar je slednji povedal tudi na glavni obravnavi. Predvsem pa je prvostopenjski organ dokazno ocenil vso dokumentacijo, ki jo je tožnik izročil davčnemu organu, vključno z dokazili, ki so bila prvič priložena k pripombam na zapisnik. Zato sodišče ta tožbeni ugovor zavrača kot pavšalen in tudi kot neutemeljen, saj iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, da tožnik ne bi bil seznanjen s tem, kaj je predmet nadzora, kaj so pravno relevantna dejstva (torej dejanska izvedba storitev s strani slovaške družbe), obenem pa je imel tožnik tudi možnost dokazovanja dejanske izvedbe storitev, pri čemer je davčni organ vso dokumentacijo, ki jo je predložil do izdaje zapisnik in še v pripombah, tudi dokazno ocenil.

26.Tožnik davčnemu organu očita, da bi moral dokumentacijo glede zaposlovanja delavcev na podlagi 39. in 40. člena ZDavP-2 sam pridobiti od slovaške družbe. Trdi tudi, da sam ni imel dostopa do te dokumentacije. Sodišče temu tožbenemu ugovoru ne sledi. Ob tako pomanjkljivi tožnikovi dokumentaciji, iz katere tudi po oceni sodišče ne izhaja davčno priznanje odhodkov iz naslova zaračunanih storitev po prvem odstavku 29. člena ZDDPO-2, se je dokazno breme, da so bile zaračunane storitve s strani slovaške družbe tudi opravljene, na podlagi prvega in tretjega odstavka 76. člena ZDavP-2 preneslo na tožnika2. Sporne odhodke je v davčnem obračunu za DDPO uveljavljal tožnik, posledično je na njem dokazno breme, da so bili odhodki pravilno vključeni v davčni obračun, kar pa je odvisno ravno od vprašanja dejanske izvedbe storitev s strani slovaške družbe. Tožnik bi torej že sam moral razpolagati z ustrezno dokumentacijo za namene dokazovanja teh odhodkov oziroma je bilo v postopku davčnega nadzora na njem dokazno breme, da sporne okoliščine izvajalca storitev dokaže z drugimi primernimi dokaznimi sredstvi.

27.Glede dokazovanja izvedbe storitev z drugimi dokaznimi sredstvi (poleg listin) tožnik v tožbi sicer trdi, da je v postopku predlagal zaslišanje delavcev slovaške družbe. Po razpravi s strankama pa sodišče ugotavlja, da to ne drži. Tožnik je namreč v postopku davčnemu organu zgolj predložil seznam delavcev, v pripombah na zapisnik pa je navedel, da bo po potrebi predlagal njihovo zaslišanje, česar pa v davčnem postopku nikoli ni storil, prav tako zaslišanja delavcev ni predlagal v tožbi. Nasprotno pa je toženka na glavni obravnavi pojasnila, da je bil tožnik v davčnem postopku obveščen o tem, da je slovaški davčni organ prvostopenjski organ obvestil, da slovaška družba z njim ne sodeluje. V obravnavani zadevi pa je družbenik in zakoniti zastopnika tožnika A. A., po lastni izpovedbi, tudi družbenik in zakoniti zastopnik slovaške družbe, zato sodišče ne sledi njegovi trditvi, da ni imel dostopa do dokumentacije slovaške družbe.

28.Sodišče je v postopku presodilo tudi pravilnost dokazne ocene v postopku predložene dokumentacije, pri čemer je kot dokaz sprejelo vse listine, ki jih je tožnik predlagal v tožbi, ter dodatno k temu izvedeniško mnenje izvedenca H. H. ter pripombe na zapisnik. Glede potrdil o prijavi v socialno zavarovanje delavcev na Slovaškem, ki jih je tožnik prvič priložil k pritožbi (v slovaškem jeziku), pa sodišče zgolj ugotavlja, da tožnik v tožbi tega dokaza več ne predlaga.

29.Ključna dokumentacija za dokazno oceno v tem upravnem sporu je tako dokumentacija na USB ključku, kjer so datoteke razdeljene za posamezna naročila. Popis dokumentacije za vsako od teh naročil je tožnik podal v tožbi, na glavni obravnavi pa je sodišče s strankama opravilo tudi razpravo o vsebini listin enega od naročil (naročilo št. 001-19). Tožnik je pojasnil, da so te listine najprej računi slovaške družbe tožniku, nato sledi na petih listih popis ur delavcev (brez imen in priimkov) na projektu po dnevnih posameznega meseca, na desni strani v koloni je podpis naročnika, ki je tudi na spodnji črti na levi strani, na desni pa je podpisan zakoniti zastopnik A. A. Nadalje je priložen dokument poimenovan "Aufmass", ki predstavlja popis porabljenega materiala. Dokument "Abnahmeprotokoll" pa predstavlja potrditev tožnika, da je projekt zaključen in da se lahko izstavi faktura s strani slovaške družbe, na zadnji strani pa je seznam zaposlenih delavcev, ki so delali na tem projektu. Na izrecno vprašanje toženke, zakaj je dokument "Abnahmeprotokoll" v nemškem jeziku, če gre za dokument med tožnikom in slovaško družbo, je bilo s strani zakonitega zastopnika pojasnjeno, da so ta dokument zahtevali tudi nemški naročniki.

30.Enako kot davčna organa, tudi sodišče ugotavlja, da iz teh dokumentov ne izhaja, da so sporne storitve res bile izvedene s strani slovaške družbe. V razlogih za takšno oceno se sodišče v izogib ponavljanju na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na ugotovitve davčnih organov ter dodaja, kot sledi. Iz golega popisa ur po posameznih dnevih tudi po oceni sodišča, izhaja zgolj to, da so bile ure opravljene, podpisnik na strani izvajalca del pa je tožnik. Slovaška družba se kot podpisnica nahaja na dokumentu Aufmass, ki je popis materiala na projektu, medtem ko je sam seznam delavcev, ki naj bi delali na projektu, v ločenem dokumentu, ki je seznam slovaške družbe, ki pa kot tak ni potrjen s strani naročnika, obenem pa ti delavci tudi niso razvidni iz dokumenta - popisa ur, ki pa je potrjen s strani naročnika. Enako kot davčna organa, tudi sodišče ugotavlja, da zgolj s to dokumentacijo tožnik ni uspel dokazati, da so dela res opravili delavci, ki so bili zaposleni pri slovaški družbi. Ob dejstvu, da je šlo med tožnikom in slovaško družbo za dolgotrajno sodelovanje, ter sta družbi povezani preko A. A., sodišče ugotavlja, da je nelogično, da tožnik ne bi imel, ob normalnem teku poslovanja, če bi to potekalo na način, kot trdi tožnik, še drugih listin, ki bi dokazovale, da so bili delavci, ki so delali na gradbiščih, zaposleni v slovaški družbi. Prav tako je neobičajno, da tožnik nima nobenih dokazil, ki bi pojasnjevale način določitve cene.

31.Tožnik je v postopku kot dokaz predložil še strokovni izvid in izvedensko mnenje finančnega izvedenca H. H., glede katerega pa sodišče ugotavlja, da v ključnem spornem vprašanju pritrjuje toženki. V povzetku mnenja izvedenec namreč ugotavlja, da ni mogoče natančno določiti, ali je slovaška družba res opravila dela za končne naročnike. Sodišče ugotavlja, da je prav ta ugotovitev ključna za odločitev o davčnem priznanju odhodkov za DDPO. Izvedenec sicer v mnenju res zapiše, da bi neupravičeni odhodki lahko znašali zgolj 15.000,00 EUR, kar se nanaša na račun, ki ga je tožnik knjižil v letih 2018 in 2019, glede ostalih odhodkov pa zapiše, da bi jih družba lahko izkazala kot davčno priznane. Vendar pa obenem tudi izvedenec ugotavlja, da tožnik v ta namen ni predložil verodostojne dokumentacije, ki bi sama po sebi zadoščala za priznanje odhodkov, kar ugotavljata tudi davčne organa in sodišče. Ker tožnik tudi z drugimi dokaznimi sredstvi tega ni uspel dokazati, je sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

32.Tožnik ugovarja še sklicevanju prvostopenjskega organa na 16. člen ZDDPO-2, češ da se ta določba nanaša le na vprašanje transfernih cen. Tožbeni ugovor je neutemeljen, saj prvi odstavek 16. člena ZDDPO-2 določa tudi kriterije, kdaj se dve pravi osebi, od katerih ena ni rezident Slovenije, štejeta za povezani, namen sklicevanja prvostopenjskega organa na to določbo pa je v pojasnjevanju, da so med tožnikom in slovaško družbo podane okoliščine, ki omogočajo dogovore mimo tržnih pogojev poslovanja. Kot že pojasnjeno, sodišče tudi ne pritrjuje očitku kršitve pravil postopka v zvezi z neizvedbo zaslišanja delavcev slovaške družbe in zavrnitvi dokazil glede vključenosti v socialno zavarovanje na Slovaškem, ki jih je tožnik prvič priložil šele k pritožbi. Sodišče tudi ne sledi argumentu v zvezi s pavšalnim zaračunavanjem storitev, češ da naj bi bili ti zneski posledica ureditve, po kateri se gradbena dela plačujejo po stopnji dokončanosti. Iz tožnikovih dokazil namreč v ničemer ne izhaja stopnja dokončanosti del ob izdaji posameznih računov in tako povezava med zneskom in opravljenimi deli ni razvidna. Glede vrste nadzora pa izpodbijana odločba v uvodu res navaja, da je organ opravil nadzor posameznega področja poslovanja, nato pa se organ v obrazložitvi sklicuje tudi na določbe, ki urejajo pravico do sodelovanja davčnega zavezanca v postopku DIN, vendar pa gre pri tem kvečjemu za relativno kršitev pravil postopka, glede katere tudi tožnik v ničemer ne pove, kako bi to lahko vplivalo na zakonitost samo odločitev, zato, po presoji sodišče, ne gre za kršitev iz 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1.

33.Sodišče po zgoraj povedanem kot sklepno ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

34.Skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS, X Ips 196/2015, točka 16.

2Glej tudi Sodbo VSRS, št. X Ips 226/2017, točka 14.

Podobni dokumenti

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

UPRS Sodba I U 1768/2021-28

ECLI:SI:UPRS:2024:I.U.1768.2021.28 Upravni oddelek

Jedro

Jedro

Izrek

Izrek

Obrazložitev

Obrazložitev

Zveza:

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Začni iskati!

Links

Kontaktiraj nas