Jedro

70. člen panožne kolektivne pogodbe določa, da delavcu povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela pripada v primeru, če mu ta strošek dejansko nastane. Ta določba je neposredno uporabljiva, zato ni odločilno, da se je tožena stranka samostojno odločila, da bo te stroške izplačevala in pri tem ne bo preverjala, ali dejansko nastajajo. Komisija za razlago panožne kolektivne pogodbe je na svoji 6. seji sprejela razlago (Ur. l. RS št. 73/2000), da je dokaz, da je delavcu strošek dejansko nastal, njegova prisotnost na delu in podatek o stalnem oziroma začasnem bivališču, s katerim razpolaga delodajalec. Zato tožnici ni bilo potrebno še na drug način izkazovati, da so ji stroški v zvezi z delom nastali, saj je tožena stranka predložila dokaze o njeni prisotnosti na delu, razpolagala pa je tudi s podatkom o njenem prebivališču.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki P. d.o.o., Koper (pravilno G. T. d.o.o., Koper) naložilo, da tožnici izplača znesek 13.600,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.9.1997 dalje do plačila in ji povrne stroške postopka v višini 21.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

Zoper takšno sodbo se iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stanka. Navaja, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti, saj je kot tožena stranka navedena pravna oseba, ki je izbrisana iz sodnega registra. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo načela delitve stroškov glede na uspeh in je celotne stroške neutemeljeno prevalilo na toženo stranko, čeprav je tožnica tožbeni zahtevek zmanjšala šele na podlagi dokazov tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tožnici dosodilo vtoževane stroške prevoza na delo z javnim prevoznim sredstvom, čeprav tožnica ni dokazala, da so ji ti stroški dejansko nastali in da so opravičljivi, kar sicer določa 70. člen Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektroindustrijo (Ur. l. RS št. 37/96, v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba). Dokazno breme glede nastanka stroškov za prevoz na delo je na tožnici. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99 in 96/2002) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, tožena stranka smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP. Res je, da je v uvodu in izreku prvostopenjske sodbe kot tožena stranka navedena družba P. d.o.o., zoper katero je bila tožba najprej vložena, ki pa je bila zaradi pripojitve k družbi G. T. d.o.o. izbrisana iz sodnega registra. Kot pravni naslednik družbe P. d.o.o. je že z odgovorom na tožbo v ta spor vstopila družba G. T. d.o.o.. Sodišče prve stopnje očitno pomotoma kot stranke v postopku ni označilo pravnega naslednika prvotne tožene družbe, vendar zaradi navedene pomanjkljivosti ni podana bistvena kršitev določb postopka, zaradi katere izpodbijane sodbe sploh ne bi bilo mogoče preizkusiti.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni popolno ugotovilo dejanskega stanja v zvezi s tem, ali je tožnici sploh nastal strošek za prevoz na delo. Iz sklepa direktorja tožene stranke z dne 23.4.1998 je razvidno, da tožnica stanuje na območju mestnega prometa, zaradi česar ji po mnenju tožene stranke za čas od uveljavitve panožne kolektivne pogodbe do septembra 1997 ne pripada povračilo potnih stroškov. Do septembra 1997 naj bi namreč za vse družbe skupine G. T. veljalo, da se delavcem stroške prevoza na delo povrne le v višini cene javnega prometa, zmanjšane za ceno mestnega prometa. Med postopkom se tako sploh ni postavilo vprašanje, ali tožnica za prihod na delo potrebuje prevoz z mestnim prometom, temveč je bilo sporno, ali je bila tožena stranka zavezana, da na podlagi neposredne uporabe določil panožne kolektivne pogodbe tožnici tudi za sporno obdobje povrne stroške prevoza na delo in z dela v višini 80 % stroškov prevoza z javnim prevoznim sredstvom, češ da jih tožnica ni izkazala kot dejanske stroške in da jih ni opravičila. Določbe panožne kolektivne pogodbe o prevozu na delo in z dela so neposredno uporabljive, zato je na njihovi podlagi tožnica lahko zahtevala povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela, čeprav je tožena stranka, vsaj glede prevoza z mestnim potniškim prometom, te določbe začela upoštevati šele od septembra 1997. Res je sicer, da 70. člena panožne kolektivne pogodbe določa, da delavcu povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela pripada le v primeru, če mu ta strošek dejansko nastane. Vendar pritožbeno sodišče nima razlogov, da bi dvomilo v to, da je tožnici ta strošek v resnici nastal, zlasti še, ker ji ga tožena stranka po septembru 1997 tudi sama priznava. V zvezi s tem so povsem neprepričljive navedbe tožene stranke, da se je vodstvo družbe septembra 1997 samostojno odločilo, da bo v bodoče stroške prevoza na delo in z dela povračalo za ves čas prisotnosti na delu in da pri tem ne bo preverjalo, ali ti stroški dejansko nastajajo. Tožena stranka pri tem očitno tudi zmotno tolmači, kaj pomeni določba panožne kolektivne pogodbe o tem, da delavcu povračilo pripada, če mu ta strošek dejansko nastane. V zvezi s tem je komisija za razlago panožne kolektivne pogodbe na svoji 6. seji sprejela razlago (Ur. l. RS št. 73/2000), da je dokaz, da je delavcu strošek dejansko nastal, njegova prisotnost na delu in podatek o stalnem oziroma začasnem bivališču, s katerim delavec dokazuje, da tam stanuje in s katerim razpolaga delodajalec. Navedeno pomeni, da tožnici ni bilo potrebno še na nek drug način izkazovati, da so ji stroški v zvezi z delom nastali, saj je tožena stranka predložila dokaze o njeni prisotnosti na delu, razpolagala pa je tudi s podatkom o njenem prebivališču. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tožničino upravičenostjo do povrnitve stroškov za prevoz na delo in z dela pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici dosodilo celotni vtoževani znesek, saj ta ni dosegel s panožno kolektivno pogodbo predvidene višine 80 % stroškov prevoza z javnim prevoznim sredstvom.

Tožnica je uspela s celotnim skrčenim zahtevkom (prvotni zahtevek je glede na odgovor na tožbo zmanjšala za čas dveh mesecev, da bi tako upoštevala izrabo letnega dopusta), kar pomeni, da bi o delnem uspehu tožene stranke lahko govorili le v fazi do odgovora na tožbo, vendar zaradi zmanjšanje tožbenega zahtevka niso nastali nobeni posebni stroški, saj je tako pred skrčitvijo tožbenega zahtevka kot po njem glavnica predstavljala najmanjši možni znesek, od katerega se odmerja nagrada pooblaščencu, večina stroškov postopka pa je nastala po vložitvi odgovora na tožbo in po skrčitvi tožbenega zahtevka. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe 154. čl. ZPP o odmeri stroškov, ko je odločilo, da je tožena stranka tožnici dolžna povrniti celotne stroške postopka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljana pritožbena razloga nista podana, prav tako niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.