Jedro

Zastaralni rok za škodo, nastalo zaradi prikrajšanja glede oblike vračila denacionaliziranega premoženja, lahko začne teči šele od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji dalje, tudi če so bili upravičenci že prej seznanjeni z dejstvom, da nepremičnin ne bodo dobili vrnjenih v naravi.

Država po 26. členu URS odgovarja za napako upravnega organa, ki je opustil obvestilo podjetjema kot denacionalizacijskima zavezancema o vloženi začasni odredbi po ZLPP, zaradi česar je bilo olastninjeno tudi premoženje, ki bi ga sicer denacionalizacijski upravičenci prejeli v naravi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana odločba v I. točki izreka (sklep o dovolitvi spremembe tožbe) razveljavi, sicer se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožniki v tej pravdi od toženke zahtevajo plačilo odškodnine za škodo, ki jim je nastala zaradi napake upravnega organa v denacionalizacijskem postopku in se odraža v materialnem prikrajšanju denacionalizacijskih upravičencev. Sodišče je po dopuščeni spremembi tožbe odločilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse dopustne pritožbene razloge in predlaga, da sodišče razveljavi sklep o dopustitvi spremembe tožbe, tožbeni zahtevek pa v celoti zavrne, podrejeno, da sodbo spremeni, tako da v celoti zavrne tožbeni zahtevek glede plačila odškodnine, ki se nanaša na nepremičnino, poslovni prostor v poslovni stavbi na naslovu … ulica 2, glede odškodninskega zahtevka, ki se nanaša na nepremičnino – poslovni prostor v poslovni stavbi na naslovu ... ulica 4, pa določi polovični soprispevek tožeče stranke. Sodišču očita, da je glede spremembe tožbe ravnalo v nasprotju z določilom 184. člena ZPP, kar lahko vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe. Spremembo tožbe glede istovetnosti zahtevka ter uveljavljanja drugega zahtevka poleg obstoječega je sodišče v tem postopku že dovolilo s sklepom z dne 19. 5. 2009. Ta odločitev je postala pravnomočna. Po mnenju toženke tožniki z vlogo 24. 4. 2014 niso spremenili tožbe, saj poimenska specifikacija članov dediščinske skupnosti ne pomeni spremembe istovetnosti zahtevka, temveč le njegovo prilagoditev glede na potek časa. Vrnitev vtoževanega zneska v zapuščinsko maso so tožniki že uveljavljali s spremembo tožbe 17. 3. 2009 in je bilo o njej že pravnomočno odločeno. Tudi kapitalizacija obresti ne pomeni povečanja obstoječega zahtevka. Odločitev sodišča o dopustitvi spremembe tožbe tako nasprotuje 184. členu ZPP, lahko pa bi vplivala tudi na odločitev o stroških postopka. Hkrati je sodišče zagrešilo tudi kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bilo o spremembi tožbe že pravnomočno odločeno s sklepom 19. 5. 2009. Tožniki so 24. 4. 2014 modificirali in povečali podredni tožbeni zahtevek, niso pa se izrekli glede primarnega zahtevka. To pomeni, da sta še vedno postavljena dva tožbena zahtevka in bi moralo sodišče najprej odločiti o primarnem. Druga točka izreka je nerazumljiva in pomanjkljiva, saj hkrati oba zahtevka ne moreta biti utemeljena. Iz obrazložitve odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 364/2010 izhaja, da so tožniki zahtevek oblikovali tako, da je zagotovljena izpolnitev, ki je v korist celotne skupnosti dedičev, vsaj s tistim delom zahtevka, ki se glasi na izpolnitev odškodninske terjatve skupnosti dedičev po pokojni denacionalizacijski upravičenki, torej glede podrednega zahtevka. Primarni zahtevek je tako v celoti neutemeljen. Ker sodna odločba o tem nima razlogov, je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, hkrati pa je odvzelo toženki možnost, da se uspešno brani. Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja toženka uveljavlja tako glede odločanja o ugovoru zastaranja kot glede posameznih elementov odškodninske odgovornosti. Ne strinja se, da triletni zastaralni rok prične teči šele s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Ker je bil podredni tožbeni zahtevek vložen šele 17. 3. 2009, je nedvomno zastaral tudi ob upoštevanju kriterija, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje. Iz podatkov v upravnem spisu izhaja, da so bili denacionalizacijski upravičenci že z odločitvami pritožbenega organa, ko je razveljavil delni odločbi prvostopenjskega organa, seznanjeni, da vračilo nepremičnin v naravi ne bo mogoče. V obrazložitvi teh odločb je navedeno, da bi denacionalizacijski upravičenci lahko uspeli le, če bi izpodbijali postopek lastninskega preoblikovanja. Tožniki niso zatrjevali, da bi to storili. Iz upravnega spisa tudi izhaja, da so denacionalizacijski upravičenci tožbo vložili le zoper odločitev pritožbenega organa, ki se je nanašala na denacionalizacijo poslovnega prostora na … 2. Ob upoštevanju jasnih materialnih predpisov in ob dejstvu, da je bilo lastninsko preoblikovanje družbe E. zaključeno že v letu 1996, ni izkazano pričakovanje tožnikov, da bi lahko bila denacionalizacijska odločba za njih bolj ugodna. Že v letu 1999 so vedeli, da vračilo zahtevanih dveh nepremičnin v naravi ne bo možno. Pritožnica nasprotuje tudi ugotovljenim elementom odškodninske odgovornosti. Opozarja, da se vlagatelja 90-dnevnega roka za dopolnitev denacionalizacijskega zahtevka nista držala in sta vlogo dopolnila šele 16. 1. 1995. Zahteva za izdajo začasne odredbe je bila zavržena prav iz razloga, ker vlagatelja nista predložila dokazil, iz katerih bi bila dejanska in pravna podlaga verjetno izkazana. Toženka meni, da upravnemu organu ni bilo treba dodatno pozivati na dopolnitev denacionalizacijskega zahtevka. O protipravnosti in krivdi toženke ni mogoče govoriti, pretrgana pa je tudi vzročna zveza. To velja glede obeh poslovnih prostorov na naslovu … 2 in … 4. V postopku denacionalizacije se je upravno sodna praksa postavila na stališče, da za stanje, kot je bilo v konkretnem denacionalizacijskem postopku, ni odgovoren le upravni organ, temveč tudi denacionalizacijski upravičenci, ki niso opozorili na napake pristojnih organov in niso storili vsega potrebnega, da bi svoje pravice do vračila v naravi zavarovali. Toženka je ponudila dokaze, da so bile v času denacionalizacije v poslovnih prostorih izvršene investicije. Predlagala je dokaz s postavitvijo izvedenca gradbene stroke. Gre za pomembno dejstvo, od katerega je odvisno, ali so tožniki sploh upravičeni do odškodnine. Prvostopno sodišče se je pri zavrnitvi tega ugovora zmotno sklicevalo na delni odločbi upravnega organa, ki pa sta bili razveljavljeni. Zaključki sodišča, da ni bilo ovir za vračilo nepremičnine v naravi, so napačni. Sodišče je napačno uporabilo določila Obligacijskega zakonika o zastaranju, saj se je zastaralni rok iztekel 28. 2. 2005, tožba pa je bila vložena 22. 1. 2007 in njena sprememba 18. 3. 2009. Toženka se sklicuje na odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 887/2009 in II Ips 41/2011. S tem, ko so bile izčrpane možnosti pritožbe v zvezi z odločitvijo glede vračila nepremičnin v naravi, so denacionalizacijski upravičenci izvedeli, da vrnitev v naravi ne bo možna in imeli zadostne podatke za izračun škode, ki jo sedaj vtožujejo. Zmotno je stališče, da dediči pred pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe niso mogli vložiti tožbe. Čakanje na pravnomočno odločbo o denacionalizaciji zato ne more biti pogoj za vložitev tožbe. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo glede posameznih elementov odškodninske odgovornosti. Ni upoštevalo, da so denacionalizacijski upravičenci vložili nepopoln predlog za denacionalizacijo, pravočasno so bili seznanjeni o potrebnosti njegove dopolnitve, brez zahtevanih podatkov pa tudi o predlagani začasni odredbi ni bilo mogoče odločati. Izostanek obvestila ni v vzročni zvezi z zatrjevano škodo, saj takšno obvestilo ne bi preprečilo lastninskega preoblikovanja podjetja. Začasno odredbo bi moral upravni organ izdati nemudoma, najkasneje pa v dveh mesecih od vložitve predloga, torej najkasneje do 4. 5. 1993. Upravni organ se je dvomesečnega roka držal. Ker niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, jo je zavrnil. Zato tudi ni obveščal obeh podjetij in agencije. Ko je upravni organ prejel odločbo o razveljavitvi odločitve glede začasne odredbe, jo je posredoval agenciji. Napačna omemba naslova je očitna pomota. Sodišče je prezrlo, da predlagatelji niso storili ničesar, čeprav so imeli dve možnosti, lahko bi svojo vlogo dopolnili, tako da bi bila sposobna za obravnavanje, kar so storili šele 16. 1. 1995, ali pa bi vložili pritožbo, kar jim je nudila veljavna upravno procesna zakonodaja v zvezi z molkom organa. S tem bi preprečili nastanek škode. Sodišče bi moralo določiti delež soodgovornosti glede na določilo 171. člena OZ (192. člena ZOR). Kriterijev iz ZUPSBNO ni mogoče enostavno prenesti v upravne postopke. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da zaradi velikega števila denacionalizacijskih zahtevkov upravni organi niso mogli spoštovati predvidenih zakonskih rokov iz ZDen. Zmoten je zaključek, da če upravni organ ne bi opustil svojih zakonskih dolžnosti, bi tožniki dobili nepremičnine vrnjene v naravi. Sodišče je prezrlo drugi odstavek 25. člena ZDen. Zmotna je tudi odločitev, da bi tožniki v primeru vrnitve nepremičnin v naravi uspeli tudi z zahtevkom po 72. členu ZDen. Dejstvo je, da je bila nepremičnina vrnjena v obliki obveznic SOD, zato tožeča stranka nima podlage za uveljavljanje odškodnine iz omenjenega naslova. Tožena stranka še pričakuje, da se bo v primeru, če bosta njeni pritožba in revizija zavrnjeni, vprašanje vlaganj razreševalo v okviru višine odškodnine, saj bo sicer prišlo do neupravičene obogatitve. Treba bo upoštevati tudi dejstvo, da je denacionalizacijska upravičenka poleg obveznic prejela obresti.

3. Na pritožbo toženke so odgovorili tožniki in prerekali podane pritožbene navedbe. Soglašajo z dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pritrjujejo razlogom glede vseh predpostavk odškodninske terjatve ter soglašajo, da zastaralni rok teče šele od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Opozarjajo tudi, da je ustavno sodišče v nekaterih odločbah podalo jasno stališče glede zastaranja pri odgovornosti države za škodo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

O pritožbi zoper sklep

5. V obravnavani zadevi je tožeča stranka tožbo preoblikovala dvakrat. Prvič (vloga z dne 17. 3. 2009) je poleg primarnega zahtevka, s katerim je od toženk zahtevala solidarno plačilo zneska 1,571.923,00 EUR v korist vseh tožnikov, postavila še podredni zahtevek na ugotovitev, da terjatev pokojne A. A. predstavlja del njene zapuščinske mase in sta toženki ta znesek nerazdelno dolžni plačati skupnosti dedičev (z dodatno poimensko navedbo tožnikov). Sodišče je spremembo tožbe dopustilo ter oba zahtevka s sodbo II P 234/2007 z dne 7. 7. 2009 zavrnilo. Ker je sklep o dopustitvi spremembe tožbe mogoče izpodbijati le skupaj s končno odločbo (sedmi odstavek 185. člena ZPP), pravdni stranki pa glede sklepa pritožbe nista vložili, je ta postal pravnomočen. Po odločitvi Vrhovnega sodišča RS, ki je glede prve toženke reviziji ugodilo (odločitev II Ips 364/2010 z dne 6. 2. 2014), so tožniki modificirali tožbeni zahtevek z navedbo dodatnih članov dediščinske skupnosti, hkrati pa so kapitalizirali glavnico. Tožbe niso oblikovali skladno s tretjim odstavkom 182. člena ZPP z navedbo primarnega in podrednega zahtevka, temveč so postavili le en zahtevek, kar so posebej pojasnili v pripravljalni vlogi 30. 5. 2014. Sodišče prve stopnje je modifikacijo zahtevka obravnavalo kot spremembo tožbe(1) in jo dopustilo s sklepom, vsebovanim v končni odločbi P 663/2014-II z dne 17. 6. 2014, s katero je o takšnem zahtevku tudi odločilo. Pravdni stranki sklepa o dopustitvi spremembe tožbe nista izpodbijali, zato je ta postal pravnomočen, saj je višje sodišče s sklepom II Cp 3351/2014 razveljavilo le prvostopno sodbo (in ne sklepa) ter zgolj v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Odločitev sodišča prve stopnje iz 1. točke izpodbijane odločbe se torej nanaša na dopustitev preoblikovanja zahtevka, o čemer je že bilo pravnomočno odločeno, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi toženke ugodilo ter izpodbijani sklep razveljavilo na podlagi 3. točke 365. člena ZPP.

O pritožbi zoper sodbo

6. Tožniki po preoblikovanju tožbe 24. 4. 2014 ne uveljavljajo več naknadne komulacije zahtevkov, zato so odveč pritožbeni očitki, da sodba ne vsebuje vseh razlogov glede neutemeljenosti primarnega tožbenega zahtevka in je v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče očitanih procesnih kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter pavšalno zatrjevanih kršitev 22., 23. in 25. člena Ustave RS ni zagrešilo.

7. Toženka vztraja pri ugovoru zastaranja in stališču, da so tožniki najkasneje v letu 2002 po prejemu odločbe Vrhovnega sodišča RS I Up 607/2001 že bili seznanjeni, da je denacionalizacijska upravičenka izgubila pravico do vrnitve nepremičnine v naravi ter so že takrat imeli zadostne podatke za izračun škode in postavitev odškodninskega zahtevka. Pritožbeno sodišče se je do ugovora zastaranja že opredelilo v svoji odločbi II Cp 3351/2014 z dne 25. 2. 2015, katere vsebino je v 28. točki sodbe povzelo tudi sodišče prve stopnje, in pri tem stališču vztraja. Zmotne so pritožbene trditve, ki tek zastaralnega roka ločeno obravnavajo glede primarnega in podrednega zahtevka. Ker je zastaranje terjatve vezano na obveznost in ne na posamične oblike zahtevka v okviru iste obveznosti(2), je že vložitev tožbe 22. 1. 2007 tek zastaralnega roka pretrgala (365. člen OZ).

8. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem pritožnice, da so tožniki, po tem ko so prejeli odločbo Vrhovnega sodišča RS z dne 28. 2. 2002, glede nepremičnine na ... 2 že lahko vedeli, da te ne bodo dobili vrnjene v naravi. Vendar to ne pomeni, da bi takrat tudi že lahko vložili odškodninski zahtevek in da je njihova škoda zapadla. Po določilu 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po tem, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev svoje obveznosti. Bistveno torej je, ali bi tožniki pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji sploh lahko uspeli s tožbenim zahtevkom na povrnitev prikrajšanja zaradi spremenjene oblike vračila premoženja. Pritožbeno sodišče ocenjuje, upoštevajoč tudi sodno prakso (sodba VSL II Cp 3257/2006, sodba VS RS II Ips 348/2010, sodba VS RS II Ips 200/2013, smiselno trenutek pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji tudi po sodbi II Ips 41/2011), da s takšno tožbo ne bi uspeli. Ker od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji 19. 10. 2005 do vložitve tožbe 22. 1. 2007 triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ še ni potekel, ugovor zastaranja ni utemeljen.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim pritožba ne oporeka, izhaja, da so tožniki 4. 3. 1993 vložili zahtevo za denacionalizacijo in hkrati predlagali izdajo začasne odredbe po ZLPP. Prvostopni denacionalizacijski organ je 29. 4. 1993 z dopisom pozval vlagatelje, da dopolnijo vlogo v 90-tih dneh, nato pa 3. 5. 1993 izdal sklep, s katerim je zavrgel zahtevo za izdajo začasne odredbe. Oba sklepa sta bila vročena Agenciji RS za prestrukturiranje in privatizacijo in vlagateljema, ne pa zavezancema F. in E. Na pritožbo vlagateljev je Ministrstvo za okolje in prostor odpravilo izdani sklep o zavrženju predloga za izdajo začasne odredbe in zadevo vrnilo v dopolnitev postopka in ponovno odločanje prvostopnemu organu, pri čemer zavezanca tudi o tej odločbi nista bila obveščena. Upravni organ je po prejemu razveljavitvene odločbe šele 5. 12. 1994 pozval predlagatelje na dopolnitev vloge, ki je bila ustrezno dopolnjena 16. 1. 1995. Zahteva za denacionalizacijo je bila zavezancema poslana šele 4. 12. 1996, torej več kot tri leta in devet mesecev po vložitvi zahteve in predloga za izdajo začasne odredbe ter eno leto in 11 mesecev po prejemu dopolnjene in popolne zahteve. Obe podjetji sta se v vmesnem času že lastninsko preoblikovali, in sicer F. 6. 10. 1994, E. pa 12. 4. 1996. 10. ZDen je sistemski zakon, katerega namen je poprava krivic, povzročenih s posegi države v lastninsko pravico kot temeljno ustavno zavarovano človekovo pravico. Po prvem odstavku 2. člena ZDen je denacionalizacija vrnitev podržavljenega premoženja v naravi (vrnitev premoženja), če ta v naravi ni možna, pa denacionalizacijo predstavlja plačilo odškodnine v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali denarja (drugi odstavek 2. člena ZDen). Ker je nacionalizirano premoženje postalo družbena lastnina, je bilo v upravi družbenih podjetij. S spremembo političnega sistema so se ta olastninila. Podjetja, ki so imela v uporabi nacionalizirano premoženje, so bila po ZDen zavezanci za vrnitev tega premoženja v naravi, po drugi strani pa so imela po ZLPP upravičenje do lastninskega preoblikovanja na način, da so vanj vključila stvari, ki so predstavljala družbeno premoženje. Da ne bi prihajalo do kolizije interesov denacionalizacijskih upravičencev in podjetij v fazi lastninjenja, je zakonodajalec v ZLPP uredil zavarovanje zahtevkov denacionalizacijskih upravičencev, vloženih zoper tiste zavezance, ki so bila podjetja v postopku lastninskega preoblikovanja. Vložitev predloga za začasno odredbo, ki je moral biti podan do 7. 6. 1993, je podjetju, ki se je lastninilo, onemogočila lastninsko preoblikovanje s sredstvi, glede katerih je bila vložena zahteva za denacionalizacijo. Če denacionalizacijski upravičenec predloga za izdajo začasne odredbe ni podal, se je podjetje lahko lastninsko preoblikovalo tudi na stvareh ali v lastninskem deležu, na katerih bi sicer obstajal zahtevek na vrnitev denacionalizacijskemu upravičencu, kateremu je pripadla le odškodnina v obliki obveznic odškodninskega sklada Republike Slovenije ali delnic v lasti RS.

11. ZLPP v 11. členu predvideva, da mora pristojni organ o vložitvi predloga nemudoma obvestiti podjetje, torej zavezanca, in agencijo, prav tako pa mora nemudoma oziroma najkasneje v dveh mesecih od vložitve predloga izdati začasno odredbo ter jo vročiti upravičencu, agenciji in podjetju. Po določilu 15. člena ZLPP se do pravnomočnosti odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe za zavarovanje zahtevka v procesih lastninskega preoblikovanja podjetja ne morejo lastninsko preoblikovati na stvareh ali lastninskih deležih, na katere se nanaša predlog za izdajo začasne odredbe, razen v izjemnem primeru sklenjenega pisnega sporazuma. Že obvestilo o vloženi začasni odredbi podjetjema v družbeni lastnini bi torej zadržalo njuno lastninsko preoblikovanje, zato je upravni organ že samo z opustitvijo obvestila ravnal protipravno. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša tudi z razlogi prvostopnega sodišča iz 39. točke sodbe, da je toženka s svojo neaktivnostjo, sprva v obdobju enega leta do poziva na popravo vloge, nato pa še v obdobju skoraj dveh let do odločanja, presegla vse razumne roke za odločanje o začasni odredbi, za katere je predpisan nujni postopek. Prav počasnost odločanja je hkrati z opustitvijo obvestila o vloženem predlogu za izdajo začasne odredbe privedla do oškodovanja tožnikov, ki se odraža v drugačni obliki vrnitve zaplenjenega premoženja. Pritožbene trditve, da upravni organ tožnikov ni bil dolžan dodatno opozoriti, naj dopolnijo zahtevo za denacionalizacijo, na ugotovljene kršitve postopanja v zvezi z izdajo začasne odredbe ne vplivajo. Prav tako tudi niso točne, saj iz vsebine odločbe Ministrstva za okolje in prostor z dne 17. 9. 1993 izhaja, da je odpravilo sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe in zadevo vrnilo v dopolnitev postopka in ponovno odločanje. Upravnemu organu je bilo naloženo, da tožnikom omogoči dopolnitev vloge, in sicer bodisi s postavitvijo primernega roka (ki tožnikom v zvezi z začasno odredbo niti ni bil postavljen) oziroma s prekinitvijo postopka o izdaji začasne odredbe do rešitve temeljnega vprašanja izpolnjenosti pogojev v zvezi z zahtevo za denacionalizacijo. Ves ta nadaljnji postopek je bil možen le ob aktivnosti upravnega organa in takojšnem obvestilu podjetij o vložitvi začasne odredbe, ki bi še pravočasno zaustavila pričeto lastninsko preoblikovanje.

12. Po določilu 171. člena OZ ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila ta večja, kot bi bila sicer, pravico do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Tožnikom ni mogoče očitati, da so soprispevali k nastanku škode. Ta je nastala neodvisno od njihovega ravnanja zaradi opustitve upravnega organa. Tožniki kot udeleženci upravnega postopka tudi niso mogli predvideti, da jim bo takšna škoda nastala, saj so upravičeno lahko pričakovali, da bo upravni organ ravnal skladno s predpisi, ki njegovo delovanje urejajo. Tožniki so v predlogu za izdajo začasne odredbe navedli obe podjetji, ki sta bili v postopku lastninskega preoblikovanja, kar je upravnemu organu omogočilo, da bi jih o postopku izdaje začasne odredbe obvestil. Na to so tožniki tudi računali. Zgolj dejstvo, da upravnega organa niso opominjali, kako naj opravi svoje delo, pa ne pomeni soprispevka k nastali škodi.

13. Primarna oblika denacionalizacije je vrnitev premoženja v naravi. Določilo 25. člena ZDen ureja metodo poračunavanja razlike med zavezancem in upravičenci v primeru, da se je vrednost nepremičnine zaradi novih investicij bistveno povečala. Pri tem upravičencu prepušča izbiro, za katero od treh omenjenih metod se bo odločil. Toženka v postopku ni prerekala trditev tožnikov, da so ne glede na izvršena vlaganja zahtevali vračilo nepremičnine v naravi, kar je razvidno tudi iz celotne dokumentacije upravnega organa in je smisel tudi te pravde. Takšna vrnitev je bila ena od možnosti po določilu 25. člena ZDen, ki pa prav zaradi napake državnega organa ni bila realizirana. Ker omenjeni člen ni pogojeval uporabe te možnosti glede na višino vloženih sredstev, so neutemeljene pritožbene trditve, da je toženka izkazala okoliščine, ki naj bi preprečevale oziroma ovirale brezpogojno vračilo nepremičnine v naravi. Vračilo bi bilo nedvomno mogoče, poračun razlike, do katerega bi prišlo po 25. členu ZDen, pa bo sodišče v nadaljevanju postopka moralo upoštevati v okviru višine tožbenega zahtevka. Enako velja tudi za poračunavanje obresti, ki jih tožniki prejemajo od obveznic SOD.

14. Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi prvostopnega sodišča, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke do povračila škode po 26. členu Ustave RS po podlagi utemeljen. Zato je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo na podlagi določila 353. člena ZPP.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče pridržalo za končno odločbo, ko bo znan uspeh strank v pravdi.

Op. št. (1): Dejansko je šlo za t. i. nepravo spremembo tožbe, saj je zahtevek temeljil na enaki dejanski podlagi, ohranil je svojo istovetnost in višino ter se zgolj preoblikoval. Op. št. (2): Primerjaj odločitvi Vrhovnega sodišča RS II Ips 204/2013, II Ips 919/2007 glede zastaranja odškodninske obveznosti.