Jedro

Ob upoštevanju dokazov, ki jih je pridobil organ prve stopnje, to je zaslišanje bivših partizanov oziroma ljudi, ki so poznali A.A. Lisnika med vojno, in poznali tudi delovanje partizanov na tistem območju, ki so skladno povedali, da ne verjamejo, da bi A.A. pomagal in skrival partizane oziroma partizana B.B. in C.C. in tudi da je bilo znano, da je bil sodelavec okupatorja, ter ob dejstvu, da je bil član nacistične organizacije in deloval kot blockleiter, po lastni izjavi od leta 1941 do septembra 1943, tudi po presoji sodišča tožnica ni ponudila takšnih navedb in dokazov o svojem očetu, ki bi izpričevali njegovo kontinuirano lojalnost.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice proti odločbi Oddelka za upravne notranje zadeve Upravne enote D št. ... z dne .... Organ prve stopnje je v ponovnem postopku ugotovitve državljanstva za A.A. ugotovil, da je bil A.A. rojen .... v ....., Avstrija in da se od 28. 8. 1945 do svoje smrti dne 27. 10. 1960, ni štel za državljana Republike Slovenije in jugoslovanskega državljana po predpisih, ki so veljali na območju Republike Slovenije od tega dne dalje do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Organ prve stopnje je ugotovil, da je bil A.A. lastnik kmetije od 4. 7. 1910 do zaplembe 19. 2. 1947. Na podlagi izjav prič E.E., F.F. in G.G. ter predloženega zemljiškoknjižnega izpiska pa je organ prve stopnje štel, da je bil A.A. na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojen v bivšo občino Prevalje. Iz izjav v vlogah tožnice je razvidno, da je A.A. z družino odšel v Avstrijo poleti 1945, kjer je živel do svoje smrti. Tožena stranka navaja, da je iz podanih izjav razvidno, da je šel A.A. v Avstrijo poleti 1945, iz potrdila Tržne občine Eisenkappel - Vellach z dne 2. 9. 2002 pa je razvidno, da se je A.A. z družino prijavil 17. 9. 1945 na naslovu .... v Avstriji. Tožena stranka tudi navaja, da je bilo v ugotovitvenem postopku ugotovljeno, da je bilo A.A. zaplenjeno premoženje kot nemškemu državljanu in to je razvidno iz dopisa Pokrajinskega arhiva Maribor št. ... z dne ... in priložene dokumentacije. Iz odločbe št. ... z dne ..., s katero je Okrajna zaplembena komisija zavrnila pritožbo zoper zaplembeno odločbo št. ... z dne ... je razvidno, da spada A.A. pod udar odloka AVNOJ-a z dne 21. 11. 1944 in da je dognano, da v korist imenovanega ne prihaja v poštev nobena izmed naštetih izjem. Iz gradiva Ministrstva za kulturo, Arhiva RS št. ... z dne ... je razvidno, da je bil A.A. član Kulturbunda. Kot nemški državljan je bil vpisan tudi v popisu zločinov za Sv. Danijel. Okoliščine, ki kažejo na njegovo nemško narodnost, so bile ugotovljene tudi v arhivskem gradivu pri toženi stranki št. ... z dne ... . Prav tako je vpisan na seznamu oseb, ki so bile člani nemških nacističnih organizacij (NSDAP in Koroške ljudske zveze). Arhiv RS, Oddelek za dislocirano arhivsko gradivo II je z dopisom št. ... z dne ... sporočil, da je imenovani zabeležen v nemškem fondu Občina .... in sicer na seznamih političnih vodij krajevne skupine ... . Tožena stranka navaja, da so ti dokumenti originalni nemški seznami primarnega izvora. Tožena stranka tudi poudarja okoliščino, ki kaže na nemško narodnost A.A., to je podatek, ki se nahaja na uradnem potrdilu o avstrijskem državljanstvu, kjer je navedeno, da ima avstrijsko državljanstvo po sili zakona paragrafa 2 št. 1 Zakona o avstrijskem državljanstvu iz leta 1949. Po dikciji tega zakona to pomeni, da je avstrijsko državljanstvo pridobil s poreklom. V zvezi s pritožbenim ugovorom tožnice pa tožena stranka navaja, da je iz potrdila o pridobitvi avstrijskega državljanstva razvidna pravna podlaga pridobitve tega državljanstva. Prav tako zaključuje, da arhivski podatki, ki se nanašajo na članstvo A.A. v nemških nacističnih organizacijah verodostojno potrjujejo to dejstvo. Nadalje tožena stranka navaja, da je bil Kulturbund politična organizacija, katere temeljni program je obsegal pomoč pri pripravi podlage za izvajanje nemške raznarodovalne politike in so zato Nemci v njegovo članstvo sprejemali le pripadnike nemške narodnosti, kar je splošno znano. Isto velja tudi za Koroško ljudsko zvezo, katere cilje in naloge je njeno vodstvo opredelilo kot organizacijo vseh Nemcev, ki prebivajo na tem območju, ki po svoji krvi strmijo k vrnitvi v nemško narodno skupnost, kot organizacijo z nalogo duševno, duhovno ali politično voditi ljudi in jih napraviti za zavedne državljane rajha in polnovredne člane nemške narodne skupnosti. Iz zgodovinskih virov izhaja, da je bila NSDAP oziroma Koroška ljudska zveza politična nemško nacionalna organizacija, ki je izvajala nemško raznarodovoalno politiko in so zato Nemci v njeno članstvo sprejemali le pripadnike nemške narodnosti po kriterijih in merilih, ki so si jih določali. Kot dokaz o članstvu v nemški nacistični organizaciji in s tem tudi dokaz o nemški narodnosti nedvomno štejejo ta omenjena arhivska gradiva. Koroško ljudsko zvezo (Kärntner Volksbund) je na zasedenih ozemljih Gorenjske in slovenske Koroške osnoval šef civilne uprave za Gorenjsko z odredbo 24. 5. 1941. Zveza je bila organizirana po načelih Nacionalsocialistične nemške delavske zveze (NSDAP) in prikazuje organizacijo te zveze. Tožena stranka navaja, da je organ prve stopnje ugotavljal državljanstvo za A.A. v predhodnem postopku denacionalizacije v smislu 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in se je pri svoji odločitvi oprl na določbo 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45, FLRJ, št. 54/46 in 105/48, v nadaljevanju: ZDrž). Pri tem se sklicuje na stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi št. U-I-23/93 (Uradni list RS, št. 23/97), da glede na tedanje povojne razmere ter izid vojne tedanjemu zakonodajalcu kljub uveljavitvi dejanske retroaktivnosti ni mogoče očitati, da je ravnal nedopustno. V skladu z načelom pravne kontinuitete je zato pri ugotavljanju državljanstva tudi v postopkih, ki jih danes vodijo pristojni organi na podlagi citiranega zakonskega določila, potrebno priznavati njeno pravno veljavo, zato je Ustavno sodišče RS odločilo, da uporaba 2. odstavka 35. člena ZDrž v postopkih ugotavljanja državljanstva, ni v neskladju z ustavo. V zvezi s tretjim pogojem iz 2. odstavka 35. člena ZDrž je bila stranki dana možnost dokazovanja lojalnosti A.A.. Kot dokaz lojalnosti je tožnica ponovno predlagala zaslišanje prič G.G., E.E. in F.F.. Priča G.G.je povedala, da je A.A. sicer poznala, vendar z njegovim obnašanjem med vojno ni bila natančno seznanjena. Prav tako je izjavila, da ji je bilo znano glede njegovega obnašanja med vojno, da je simpatiziral z Nemci, vendar so k njim hodili tudi partizani. Kolikor ji je bilo znano, je bil član nemških organizacij med vojno, imel je naziv blockleiter. Prav tako je povedala, da je na obiske včasih prišel partizan C.C., ki je bil na koncu vojne ustreljen. Bil je sorodnik, bratranec od žene A.A.. Nikoli se z njim ni osebno pogovarjala o takratni politiki, v tistih časih se nikoli z drugimi niso pogovarjali o politiki, ker se ni vedelo kaj si drugi mislijo o tem. F.F. pa je pisno sporočil, da mu takrat kot 15-letnemu fantu ni bila znana opredelitev A.A. za eno ali za drugo stran. E.E. pa je z dopisom sporočila, da je bila kot 18-letno dekle navzoča pri razgovoru njene mame s tožnico, ko je ta njeni mami povedala, da se pri njih večkrat zadržujejo partizani in da jim dajejo hrano, večkrat pa tudi kaj skuha ter da plete nogavice za partizane. Kako pa je osebno sodeloval A.A. s partizani in da bi to sama videla, pa ni vedela ničesar povedati. Tožnica prav tako uveljavlja lojalnost svojega očeta tudi na podlagi zapisnikov o njegovem zaslišanju pred organi OZNA v letu 1945. Iz fonda Kulturbund ZA 450/2148 v zvezi z ovadbo, ki je bila podana zoper A.A. in ostale zaradi sodelovanja z okupatorjem, pa izhaja, da je podal izjavo 7. 7. 1945: "Imam posestvo v ... pri Sv. Danijelu . Pod Nemčijo sem bil član KVB ter blockleiter od 1941 do 1943 leta. O izdaji bunkerja pri Sv. Danijelu sem za izdajstvo izvedel šele tri dni pozneje. Ne vem kdo bi izdal ta bunker in tudi ne vem kdo je pripeljal policijo. Leta 1941 sem dobil nalogo od Ortsgruppenleiterja, da moram pobrati slovenske knjige, pobral sem jih pri dr. H.H.. Knjige sem imel nato doma. O izseljenih družinah iz Sv. Danijela ne vem kdo bi jih ovadil. I.I. je izdal J.J., povedal mi je sam. Vezo s partizani sem imel s C.C.. Partizani so večkrat hodili k meni, dal sem jim kar sem jim mogel." Na zapisnik, ki je v arhivu označen s št. A132141 pa je podal naslednjo izjavo: "Takoj po kapitulaciji Jugoslavije, ko je bil ustanovljen Kartner Volksbunde dne 20. 4. 1941 ste bil klican v šolo. Tam so me postavili za blockleiterja pri Kartner Volksbundu. Kot blockleiter sem imel dolžnost popisovati koliko ima en kmet živine itd. Blockleiter sem bil do 1943 do septembra. Tedaj sem zaprosil partizane, da mi oni na kak način pomagajo. Dejali so mi, naj grem k Ortzgruppenfürherju ter da naj rečem, da mi bodo partizani požgali hišo, če ne odstopim od funkcije blockleiterja. Jaz sem to tudi storil in sem bil takoj razrešen dolžnosti. Od velike noči 1944 sem imel tudi zveze s partizani. Zasliševalec je k tej izjavi spodaj pripisal še opombo in sicer: "Verjetno nima zaslišanec druge krivde kakor to, da je bil blockleiter." Na poziv organa prve stopnje je tožnica predložila dopis z navedbami o prijavi A.A. v Avstriji ter priloge, iz katerih je razvidno, da iz arhivov niso razvidne okoliščine o zaslišanju ter posledice prijave OZNE Javnemu tožilcu v Mariboru. Kot dokaz, da A.A. ni bil nemške narodnosti, nemški državljan in optant za nemški rajh, pa je poleg sodbe Upravnega sodišča št. ... ter odločbe Ministrstva za notranje zadeve št. .... priložila že večkrat omenjeni zapisnik o zaslišanju pred organom OZNA ter del spiska osumljenih kaznivih dejanj. Tožnica navaja, da je bil njen oče A.A. Slovenec in državljan Slovenije oziroma jugoslovanski državljan, kar izhaja iz potrdila o avstrijskem državljanstvu, ki ga prilaga kot dokaz o priimku. Organ prve stopnje je preko Območnega zbora Zveze borcev K pridobil priče, ki so dobro poznale razmere med vojno oziroma aktivno borile in delovale na strani partizanov na območju, kjer je živel A.A. in so njega kot partizana C.C. in B.B. zelo dobro poznale. Organ prve stopnje je tako zaslišal M.M. in N.N., prav tako pa tudi O.O. ter P.P., ki sta zelo dobro poznala razmere med vojno na tistem območju. Tožena stranka povzema izjavo N.N., ki je izjavil, da je bil med vojno partizan in da je dobro poznal A.A., po domače ..., prav tako mu je bilo znano, da je bil tesen sodelavec okupatorja in da so bili partizani opozorjeni, da se izogibajo njegove domačije, ker je bil gospodar tesen sodelavec okupatorja. Po vedenju te priče je popolna laž, da bi A.A. pomagal in skrival partizane, sam N.N. je tesno sodeloval s partizanom B.B. in mu ta ni nikdar izjavil, da bi sodeloval z A.A.. Tudi P.P. je izjavil, da čeprav je bil takrat še mlad, se spominja vojnih časov in je dobro poznal A.A., ki je bil tesen okupatorjev sodelavec, prav tako je poznal partizana C.C. in B.B.. Po njegovem vedenju ni mogoče, da bi se C.C. in B.B. kdajkoli skrivala pri A.A.. M.M. je opisal okoliščine v zvezi z napadom na izdani bunker, prav tako pa je povedal, da je bilo za A.A. splošno znano, da je bil sodelavec okupatorja. K M.M. so hodili partizani in nikdar ni nobeden omenil, da bi se kdajkoli zadrževal kak partizan pri A.A. Priča O.O. je bil med vojno aktivni partizan in je dobro poznal tako A.A. kot tudi soborca partizana C.C. in B.B. in povedal, da zadnja dva nista sodelovala z A.A. in da je zanesljivo, da niti enega od teh dveh A.A. ni skrival. A.A. je že pred vojno bil za Hitlerja in do konca vojne sodelavec okupatorja in opisal je tudi okoliščine pobega A.A. v Avstrijo. Tožnica je izjavila, da se je njen oče rodil kot Slovenec in kot tak tudi umrl in da mu nikoli ni prenehalo slovensko državljanstvo. Spomni se, da je mati pekla kruh za partizane in pletla nogavice, oče pa jih je vedno postregel z jedačo in pijačo, prav tako sta se pri njih skrivala partizana C.C. in B.B.. Območni odbor zveze združenj borcev NOB K je z dopisom obvestil, da so pregledali dokumentacijo in ugotovili, da nimajo nikjer zabeleženega A.A. kot sodelavca narodnoosvobodilne borbe proti nemškemu okupatorju in da v nobeni dokumentaciji niso našli trditve, da bi imenovani kontinuirano lojalno deloval med vojno. Tožena stranka sledi zaključku organa prve stopnje, da tožnica ni bila uspešna pri dokazovanju lojalnosti svojega očeta. Organ prve stopnje je izjave prič E.E., F.F. in G.G. ocenil kot neprepričljive. Pomembno vlogo pri sprejemu takšne ocene je imelo dejstvo, da gre v vseh primerih za posredno pričevanje in da gre za izjave, ki ne navajajo dejanj A.A., ki bi jih lahko upravni organ štel za dokazana dejanja lojalnosti. Izjavo tožnice o njenem vedenju o očetovem sodelovanju s partizani med drugo svetovno vojno pa organ prve stopnje ocenjuje kot neprepričljivo, ker je bila ob začetku druge svetovne vojne stara sedem let in se njena izjava izključuje z izjavami M.M., N.N., O.O. ter P.P.. Zlasti izjavi N.N. in O.O. šteje organ prve stopnje za prepričljivi, ker sta zelo dobro poznala A.A. in tudi partizana C.C. in B.B., obe priči sta bili aktivna borca na strani partizanov in sta tesno sodelovala s B.B. in C.C. . Tožnica ne oporeka članstvu očeta v nemških organizacijah. Iz vpogledanih zapisnikov izhaja, da je sam A.A. priznal članstvo v KVB in je imel od leta 1941 do 1943 funkcijo blockleiterja v tej organizaciji. A.A. je tudi izjavil, da je sodeloval s partizani, predvsem z ženinim nečakom C.C. in B.B., oba že pokojna, vendar te izjave tožnica ni podkrepila z nobenimi dokazi. Tožena stranka meni, da je organ prve stopnje pravilno ocenil, da predložena dokazila niso relevantni dokaz o slovenskem državljanstvu, saj gre za listine, ki nimajo značaja potrdila o državljanstvu izdanega pri organu, pristojnem za izdajanje potrdil o slovenskem oziroma jugoslovanskem državljanstvu. Tožnica tudi ni navedla in poskušala dokazovati obstoja drugih okoliščin, ki bi prepričljivo nasprotovale domnevi o nelojalnosti. Tožnica se sklicuje na ugotovitve takratnih oblasti, da je bil sodelavec partizanov ter da ga je oblast izpustila kljub temu, da so mu očitali storitev vojnih zločinov ter da sta z ženo sodelovala s partizani tako uspešno, da je ostalo to sodelovanje skrito pred sosedi vse do konca vojne, vendar teh navedb ni tožnica podkrepila z nobenimi dokazi. V zvezi z izjavami samega A.A. v zapisnikih OZNE pa tožena stranka meni, da je pravilno že stališče organa prve stopnje, da zapisnik, ki vsebuje izjavo stranke, ni dokaz o resničnosti izjave, ampak le to, da je izjava dana oziroma da je ta zapisnik le dokaz o vsebini dane izjave. Resničnost dejstev, ki izhajajo iz danih ustnih izjav, pa je stvar presoje dokazov. Nadalje tožena stranka tudi navaja, da lahko osebe, za katere je na podlagi arhivskega gradiva ugotovljeno, da so bile člani nacističnih organizacij, ovržejo domnevo nelojalnosti samo, če predložijo nasprotne dokaze, da niso bili člani teh organizacij, če dokažejo, da so se včlanili zaradi sile, zmote ali zvijače, če dokažejo konkretne okoliščine, ki bi kazale na takšno kontinuirano lojalno dejanje, ki dejansko izničijo negativni pomen članstva v teh organizacijah in če dokažejo, da so bili zaradi verskih ali drugih razlogov internirane ali so se borile na strani protifašistične koalicije. V konkretnem primeru pa nobeden od teh kriterijev ni bil dokazan. Zato se tožena stranka tudi opira na stališče, ki ga je oblikovala sodna praksa glede domneve nelojalnega ravnanja članov Kulturbunda pri presoji zakonitosti upravnih aktov. Prav tako na podlagi izjav prič E.E., F.F. in G.G. ter tožnice in predloženih listin izhaja, da nobeden od navedenih kriterijev ni bil dokazan. Celo iz odločbe - rešitve Okrajne zaplembene komisije izhaja, da se je že tik po vojni v pritožbenem postopku ugotavljala lojalnost A.A. med vojno in je bilo ugotovljeno, da v njegovo korist ne pride v poštev nobena od izjem, ki so taksativno navedene v 2. točki uradnega tolmačenja odloka AVNOJ-a z dne 21. 11. 1944. Izjave prič M.M., N.N., O.O. in P.P., ki so zelo dobro poznale A.A. ter samo medvojno dogajanje, ne potrjujejo resničnost izjav A.A. v omenjenih zapisnikih. Iz izjav teh prič izhaja, da so A.A. poznale le kot tesnega okupatorjevega sodelavca. Po njihovem vedenju ni nikoli sodeloval s partizani in partizani so se njegove hiše izogibali. Tudi iz dopisa Območnega odbora Zveze združenj borcev NOB K izhaja, da A.A. nimajo nikjer zabeleženega kot sodelavca narodnoosvobodilne borbe ali kakršnekoli trditve v zvezi z njim, da bi imenovani kontinuirano lojalno deloval med vojno. V zvezi z ugovorom, da A.A. ni vpisan v evidenci državljanov pomeni zgolj razlog za vodenje postopka ugotovitve državljanstva ter izdajo ugotovitvene odločbe, to pa ne predstavlja kakršnegakoli dokaza o narodnosti oziroma državljanstvu. V zvezi z ugovorom tožnice, da je bil odhod A.A. v septembru 1945 zgolj začasen, ker je reševal stanovanjsko stisko zaradi pogorele kmetije v aprilu leta 1945, kasnejša vrnitev pa mu je bila zaradi krivičnega ravnanja povojnih oblasti onemogočena, pa tožena stranka navaja, da sam način odhoda v tujino ne vpliva na ugotovitev dejstva, da je 4. 12. 1948 bival v tujini. Tožena stranka tudi odgovarja na pritožbeno navedbo glede oblike priimka in da je priimek pokojnega pravilno naveden ..., ker je ta oblika razvidna tako iz rojstnega in krstnega lista in iz izpiska iz matične knjige umrlih. Sam A.A. se je s tako obliko priimka podpisal na zapisnik z dne 7. 7. 1945 in zapisnik št. A132141. Pri tem pa je organ prve stopnje tudi navedel, da sama oblika priimka ni vplivala na ugotovitev državljanstva. Tožena stranka navaja, da obstaja dvom glede lojalnosti A.A.. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-23/93 in sledi stališču, da se pri dokazovanju lojalnosti v dvomu sprejme domneva nelojalnosti. Tožena stranka tudi ne dvomi v verodostojnost seznamov v arhivskem gradivu o članstvu v nacističnih organizacijah in seznamov političnih vodij krajevne skupine Prevalje, ker gre za originale, tožnica pa ni dokazala nasprotnega.

Tožnica v tožbi navaja, da se z odločbo tožene stranke ne strinja iz razloga, ker odločba temelji na napačnem in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in posledično na napačni uporabi materialnega prava. Ne glede na prepričljive listinske dokaze je tožena stranka dala prav odločitvi organa prve stopnje, ki je zaradi razveljavitve njegovih odločb že štirikrat sprejel popolnoma enake odločitve glede državljanstva A.A.. Tožena stranka je tako odločila kljub ugotovitvam in napotilom v sodbi št. U ... in odločbi tožene stranke, ki je sledila sodbi Upravnega sodišča RS. Tožnica se počuti še posebej ponižano, ker iz odločbe tožene stranke izhaja, da gre za okupatorju vdanega človeka in to pomeni, da se mu sedaj v demokratični državi Sloveniji nezakonito hoče vzeti čast in dobro ime in v zvezi s tem tudi slovensko oziroma jugoslovansko državljanstvo. Tožnica je že v svoji pritožbi proti odločbi organa prve stopnje prepričljivo prikazala in dokumentirala vse razloge, da bi se morala ta odločba razveljaviti. Tožnica je predložila potrdilo z dne 2. 9. 2002, iz katerega izhaja, da se je družina A.A. zatekla v kraj Železno Kapljo k njegovi sestri 17. 9. 1945, ker jim je pogorela stanovanjska hiša v aprilu 1945 in ni zagotavljala varnega preživetja zime. V zvezi z zaslišanjem A.A. s strani OZNE pa tožnica navaja, da v svoji odločbi z dne 10. 2. 1993 upravni organ obeh zapisnikov sploh ni omenil, čeprav jih je imel, v nadaljevanju postopka pa tem dokumentom ne daje nobenega pomena. Tudi tožena stranka v obrambo svoje zmotne odločitve navaja kaj vse so bile nacistične organizacije in kakšna je bila njihova organizacija, vendar vse to obširno navajanje nima z osebnostjo A.A. nobene povezave. Iz nasprotujočih se izpovedb prič je upravni organ nepravilno zaključil, da je potrebno A.A. opredeliti kot okupatorjevega tesnega sodelavca. Tožena stranka verjame današnjim pričam, ki so slišale kaj se je o A.A. govorilo in navajale "točne" podatke, ki pa so že na prvi pogled nasprotujoči in posledica širjenja lažnih govoric oseb, ki so imele za to verjetno svoje osebne razloge. Priča N.N.je med drugimi netočnostmi navedel: "menda je že marca 1945 zbežal v Avstrijo" in pripoveduje le to, kar je slišal, kdo je pripovedoval itd. Priča P.P. trdi, da je bil A.A. po vojni nekaj časa zaprt, kar je čista laž in da kmetje zoper njega niso hoteli obremenilno pričati. Sosed O.O., zelo aktiven po vojni glede premoženja A.A., po mnenju tožnice iz koristoljubja in blatenju njegovega imena, neodgovorno in lažno trdi, da partizana C.C. in B.B.sigurno nista sodelovala z A.A.. Enako nesramna, lažna in izmišljena je njegova trditev, da je bil do konca vojne sodelavec okupatorja in vodil nemško politiko. V zvezi z njegovo trditvijo, "da smo se ga partizani zelo bali in na daleč izogibali" je tako absurdna, da tožnica ostaja brez besed. Tožnica se sprašuje kako so se lahko oboroženi partizani bali človeka na samotni kmetiji obdani z obsežnimi gozdovi ve samo priča. Priča M.M. bremeni A.A. za izdajo, ki je dokazano ni storil. Tožena stranka verjame in daje pomen tem pričam, dokument Pokrajinskega arhiva v Mariboru z dne 22. 8. 2002 pa večini izjav navedenih prič odvzema verodostojnost. Tožnica tudi ugovarja, da nekritično in nestrokovno ocenjuje njeno pričevanje in navaja, da je bila leta 1945 stara 11 let in ne 7 let. Tožnica poudarja, da A.A.nikoli ni bil osebnost kot jo je opredelila tožena stranka, kar utemeljuje predvsem z zapisnikom OZNE iz meseca julija 1945. Oba dokumenta je potrebno obravnavati v duhu časa, v katerem sta nastala in je državni organ OZNA poznala zagotovo razmere takrat bolje kot danes zaslišane priče. Za izjave teh prič pa ne velja že stališče tožene stranke, da zapisnik, ki vsebuje izjavo strank, ni dokaz o resničnosti izjave, ampak le to, da je bila izjava dana. Tožnica poudarja, da iz zapisnikov izhaja, da se o njenem očetu govori kot o zaslišancu, zaslišanje je bilo šele v juliju 1945 in če bi bil sumljiv za OZNO, bi bil zaprt takoj po osvoboditvi, prav tako pa če bi bil A.A. človek kot ga prikazuje tožena stranka, bi bil s strani partizanov med vojno zagotovo usmrčen kot se je zgodilo več okupatorjevim sodelavcem v bližnji okolici. Tožnica nadalje navaja, da je res sprejel funkcijo blockleiterja do septembra 1943. Po nasvetu partizanov se je te znebil in navaja, da tega zagrizen hitlerjanec zagotovo nikoli ne bi storil. Nadalje navaja, da je sodelovanje s partizani v zapisniku OZNE zapisano kot nesporno. Nadalje še navaja, da je jasno, da sta imela zatočišče pri A.A. komisarja C.C. in B.B.. Nesmisel je danes zahtevati pričo, da je A.A. res sodeloval z obema, za to je zagotovo vedelo le par oseb, nikakor pa ne vsi partizani. Prav tako opozarja, da je v zapisniku OZNE navedena narodnost A.A.: Slovenec. Tožnica poudarja, da je po tem, ko sta bila sestavljena zapisnika OZNE, A.A. lahko odšel domov in ne v smrt. Zoper njega tudi ni bil uveden kazenski postopek pred Vojaškim sodiščem v Mariboru. Vse ugotovitve tožene stranke o lojalnosti so netočne in tudi izjave prič, ki bremenijo A.A. z obtožbami, katerim organi OZNE niso dali nobene vrednosti. A.A. je bil zaslišan 16. 7. 1945 in je bil na dan 29. 8. 1945 doma na kmetiji in ne v priporu. V zaplembeni odločbi sicer piše, da je sedaj v priporu, vendar je to izmišljeno, kakor tudi, da se mu odločba ni mogla vročiti, ker je pobegnil v Avstrijo. Lahko se sklepa, da bi se zaplembena odločba A.A., če bi bil ta res v priporu, lahko vročila, da je pobegnil v Avstrijo, pa je neresnično. Neresnica je tudi, da je bil državljan nemškega rajha kot izhaja iz potrdila KNOO z dne 25. 8. 1945. Ker je iz povratnice razvidno, da je odločbo naslovljeno na A.A. sprejel 8. 11. 1945, je očitno, da so bili vsi dokumenti, vključno z zaplembeno odločbo, izdani po tem, ko je družina A.A. odšla začasno v Avstrijo. Tožnica se tudi ne strinja s stališčem tožene stranke, da ni pristojna oziroma da ne sodi v okvir postopka ugotavljanje državljanstva ugotovitev ničnosti zaplembenih odločb. Tožnica meni, da je to stališče v nasprotju s 1. odstavkom 280. člena in 3. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Tožnica poudarja, da je priložila tri pojasnila glede načina kako je Jakob Lisnik pridobil avstrijsko državljanstvo in zato ni razlogov za odrekanje slovenskega oziroma jugoslovanskega državljanstva. Tožena stranka navaja, da je A.A. 4. 12. 1948 bival v tujini in v zvezi s tem tožnica navaja, da če je datum res pomemben, se ne sme šteti v njegovo škodo. V tujino ni šel ilegalno in vrnitev mu je bila fizično onemogočena z nezakonito zaplembo vsega njegovega premoženja. V zvezi z mnenjem ZB NOB K tožnica navaja, da ni uradne evidence, da bi bil njen oče sodelavec NOB, vendar glede na potek dogodkov je to tudi razumljivo. Tožnica navaja, da je že v svoji pritožbi navedla zakaj njen oče ni bil član ZZB in se za to tudi ni prizadeval. Navaja, da je tožena stranka kršila materialni predpis in načelo zakonitosti ter materialne resnice. Tožnica predlaga, da sodišče odpravi odločbo tožene stranke in samo odloči o stvari, ker dajejo podatki in predloženi dokumenti zanesljivo podlago za ugotovitev pravega dejanskega stanja. Tožnica predlaga, da se ugotovi, da se je Jakob Lisnik štel za državljana Republike Slovenije in jugoslovanskega državljana od 28. 8. 1945 pa do svoje smrti po predpisih, ki so veljali na območju RS od 28. 8. 1945 do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločbi in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

V tem upravnem sporu se obravnava ugotovitev državljanstva za A.A., ki se obravnava kot predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije na podlagi 3. odstavka 63. člena ZDen. Pravilno je stališče tožene stranke, da se je pri svoji odločitvi oprla na 39. člen Zakona o državljanstvu RS (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 13/94, v nadaljevanju: ZDRS), ker se državljanstvo osebe presoja po predpisih o državljanstvu, ki so veljali v času njenega rojstva in do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo. Tožena stranka se je tudi pravilno oprla na prej veljavni predpis v smislu 39. člena ZDRS in to je Zakon o državljanstvu DFJ, ki je bil večkrat spremenjen in dopolnjen (Uradni list DFJ, št. 64/45, Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48, v nadaljevanju: ZDrž). Upoštevaje 2. odstavek 35. člena, ki je določal, da za državljane FLRJ ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti, morajo biti izpolnjeni trije kumulativni pogoji pri ugotavljanju dejstva, da se oseba ne šteje za jugoslovanskega državljana.

Organ prve stopnje je ugotovil, da je bil A.A. rojen ... v ...., Avstrija, prav tako je ugotovil, da je bil na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojen v bivšo občino ...., od 28. 8. 1945 do svoje smrti dne 27. 10. 1960 pa se ni štel za državljana Republike Slovenije in jugoslovanskega državljana. Prav tako je bilo ugotovljeno, da je odšel poleti 1945 v Avstrijo. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da je podan pogoj odsotnosti. Pri tem je potrebno poudariti, da takratni zakonodajalec ni predvidel razloga za bivanje oziroma odhod v tujino, niti načina kako je posamezna oseba zapustila takratno Jugoslavijo. Novela 2. odstavka 35. člena ZDrž je stopila v veljavo 4. 12. 1948 in je imela retroaktivni učinek in se je za vse osebe, ki so ob njeni uveljavitvi živele v tujini in pri katerih sta bila izpolnjena tudi ostala dva pogoja te določbe, štelo, da z dnem 28. 8. 1945 niso postali jugoslovanski državljani z uveljavitvijo ZDrž in s tem tudi ne slovenski državljani. Tožbeni ugovor, da se je A.A. odselil z družino v Avstrijo v septembru 1945 in navajanje razlogov za to selitev, je zato irelevanten.

V zvezi z drugim pogojem, to je nemško narodnostjo, pa tožnica v tožbi navaja, da je predložila uradno potrdilo, s katerim se potrjuje, da je bil A.A. do sprejema v avstrijsko državljanstvo jugoslovanski državljan. Prav tako poudarja, da je pomembno, da je v listinah OZNE v juliju 1945 navedeno, da je A.A. Slovenec. Tožena stranka pa je ugotovila, da je bilo premoženje A.A. zaplenjeno kot nemškemu državljanu, bil je član Kulturbunda in da je vpisan na seznamu oseb, ki so bile člani nemških nacističnih organizacij in tudi, da je zabeležen v nemškem fondu Občine Guštanj na seznamih političnih vodij krajevne skupine. Pri tem tožena stranka poudarja, da so ti dokumenti originalni nemški seznami primarnega izvora. Tožena stranka in organ prve stopnje sta pri svoji odločitvi dala poudarek podatku, da je A.A. pridobil avstrijsko državljanstvo s poreklom, s tem sta upoštevala pravno podlago za pridobitev tega državljanstva, prav tako pa sta dala poudarek podatku, da je bil član nacističnih organizacij in da je deloval kot blockleiter, v organizacijo pa je lahko vstopil oziroma v njej deloval samo, če se je prišteval k nemški narodnosti. Tožena stranka v svoji odločbi obširno navaja kaj je bila vsebina nacističnih organizacij in kdo je lahko postal član teh organizacij. Poudarja, da je lahko postal član teh organizacij le oseba, ki se je prištevala k nemški narodnosti. Tožena stranka je v svoji obrazložitvi navedla svoje razloge zakaj se je oprla pri pogoju nemška narodnost na te podatke, te razloge pa tudi podrobno obrazložila. Tudi po presoji sodišča pripadnost in delovanje v nacistični organizaciji nedvomno kaže na osebno opredelitev in odločitev A.A. in posledično na njegovo prištevanje k nemški narodnosti. Pripadnost nacistični organizaciji in svoje delo kot blockleiter pa je sam potrdil, kot izhaja iz zapisnika OZNE. Tožnica v tožbi navaja, da iz zapisnika OZNE izhaja, da je njen oče Slovenec, vendar je potrebno upoštevati dejstvo, da tožnica v tožbi ni navedla nobenih podrobnosti oziroma okoliščin kako se je njegova zatrjevana slovenska narodnost izražala navzven oziroma kako se je manifestirala, zato sama tožničina trditev, oprta na zapisnik OZNE, ne more omajati zaključka tožene stranke, ki temelji na opredelitvi in delovanju v nacistični organizaciji nemškega Tretjega Reicha, za kar se je moral A.A. opredeliti osebno ter na dejstvu, da je pridobil nato avstrijsko državljanstvo po II. svetovni vojni novonastale Republike Avstrije po poreklu.

Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnica v ponovljenem postopku imela možnost dokazovanja, da obstaja lojalnost njenega očeta oziroma da domneva nelojalnosti ne obstaja. Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-23/93 (Uradni list RS, št. 23/97) sprejelo stališče o presoji 3. odstavka 63. člena ZDen in navedlo, da je domneva nelojalnosti lahko izpodbojna in je breme dokazovanja na strani tistega, ki zatrjuje, da domneva nelojalnosti ne obstaja. Pri tem je Ustavno sodišče RS tudi poudarilo, da bo stranka pri tem uspešna le, če bo ponudila navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričujejo lojalnost ali pa bo dokazala obstoj drugih okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi nelojalnosti. Upravni organ je zaslišal priče, ki jih je predlagala tožnica in tudi samo tožnico ter pridobil podatke Območnega odbora Zveze borcev K in zaslišal priče, ki so se med vojno aktivno borile oziroma delovale na strani partizanov na tistem območju. Zaslišane priče M.M., N.N., O.O. in P.P. so povedale, da je bil A.A. sodelavec okupatorja in da so bili partizani opozorjeni, da se njegove domačije izogibajo. V zvezi s trditvijo tožnice, da je njen oče pomagal partizanom preko partizana B.B. in C.C., pa so te tri priče povedale, da niti eden niti drugi nista omenila, da bi se kdaj skrivala pri tožničinemu očetu. Tudi priča O.O. je to potrdil, s tem ko je povedal, da nista C.C. in B.B. nikoli sodelovala z A.A.. Tožnica je sicer bila zaslišana in povedala, da se kot otrok spomni, da je njena mati pekla kruh za partizane in pletla nogavice, vendar je tudi po presoji sodišča stališče tožene stranke pravilno. Tožena stranka se je oprla na izjave prič M.M., N.N., O.O. in P.P., ki so poznali osebno tako A.A. kot partizana C.C. in B.B., za katera tožnica trdi, da je z njimi njen oče sodeloval. Vsi zaslišani so skladno pojasnili, da so bili partizani opozorjeni, da se izogibajo domačije tožničinega očeta, iz svojega lastnega vedenja ne vedo, da bi oče pomagal partizanom, skladno pa so tudi povedali zakaj menijo, da ne verjamejo, da bi A.A. pomagal in skrival partizane oziroma C.C. in B.B.. Tožena stranka kot tudi organ prve stopnje sta zaključila, da izjava tožnice o njenih spominih kako je mati pletla nogavice, da so se pri njih večkrat zadrževali partizani in so jim dajali hrano ter izjava priče E.E., ki je bila navzoča pri razgovoru o tem, ne moreta pripeljati do zaključka o zatrjevani lojalnosti. Do zaključka o lojalnosti tudi ne more pripeljati trditev v tožbi, da tožničin oče ni bil obsojen pred vojaškim sodiščem in da je bil po zaslišanju na OZNI izpuščen oziroma je lahko odšel domov. Ob upoštevanju dokazov, ki jih je pridobil organ prve stopnje, to je zaslišanje bivših partizanov oziroma ljudi, ki so poznali A.A. med vojno, in poznali tudi delovanje partizanov na tistem območju, ki so skladno povedali, da ne verjamejo, da bi A.A. pomagal in skrival partizane in tudi da je bilo znano, da je bil sodelavec okupatorja, ter ob dejstvu, da je bil član nacistične organizacije in deloval kot blockleiter, po lastni izjavi od leta 1941 do septembra 1943, tudi po presoji sodišča tožnica ni ponudila takšnih navedb in dokazov o svojem očetu, ki bi izpričevali njegovo kontinuirano lojalnost. Po presoji sodišča pa tudi ni dokazala obstoja kakšnih drugih okoliščin, ki bi prepričljivo nasprotovale domnevi o nelojalnosti, prav tako tudi ni dokazala obstoja takšnih okoliščin, ki bi prikazale oziroma dokazovale, da je A.A. deloval kot blockleiter proti svojemu prepričanju oziroma da je tako deloval zaradi kakšne vrste prisile. Po presoji sodišča je pravilen zaključek tožene stranke, da tožnica s svojimi navedbami in dokazi o lojalnosti svojega očeta ni ponudila takšnih navedb in dokazov o ravnanju njenega očeta, ki bi prepričljivo izpričevali njegovo lojalnost. Pravilno je zato stališče tožene stranke, da je za podlago za svojo odločitev vzela domnevo nelojalnosti. (Takšno stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče RS v svoji odločbi št. Up 278/97 z dne 9. 10. 1997.) Tožnica se tudi ne strinja s stališčem tožene stranke, da v postopku ugotovitve državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije ni mogoče ugotavljati ničnosti zaplembenih odločb. Tudi po presoji sodišča je pravilno stališče tožene stranke, da ugotavljanje ničnosti zaplembene odločbe ne sodi v okvir postopka ugotavljanja državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije. Tožnica se pri tem sklicuje na 1. odstavek 280. člena in 3. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP). Tožena stranka (kot drugostopni organ) vodi (pritožbeni) postopek ugotavljanja državljanstva kot predhodno vprašanje na podlagi 1. odstavka 151. člena ZUP, postopek ugotovitve državljanstva pa se je začel na zahtevo Sekretariata za gospodarstvo in družbeno ekonomski razvoj Občine R z dne 4. 6. 1992 na podlagi njihove zahteve, ki je v upravnem spisu. Tožena stranka je bila tako vezana le, da odloči o predhodnem vprašanju na podlagi zahteve drugega upravnega organa, ki jo je podal na podlagi 1. odstavka 147. člena ZUP.

Po presoji sodišča je tožena stranka v obravnavani sporni zadevi pravilno ugotovila, da so izpolnjeni vsi trije kumulativni pogoji pri ugotavljanju dejstva, da se A.A. ne šteje za jugoslovanskega državljana, zato je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Obrazložitev tožene stranke pa obsega tudi vse kar zahteva 214. člen ZUP. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi tudi navedla svoje razloge zakaj uporablja priimek ....in ne .... kot to navaja tožnica v tožbi. Tožena stranka je navedla, da ta oblika priimka izhaja iz rojstnega in krstnega lista, prav tako pa iz izpiska iz matične knjige umrlih in tudi iz zapisnika OZNE, ki ga je kot A.A. podpisal. Ker tem razlogom tožene stranke sodišče v celoti sledi, zato tudi uporablja ta priimek v svoji odločbi.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00).