Jedro

Če so bili prispevki, ki bi jih moral plačati zavarovanec sam, odpisani zaradi zastaranja, ne pa iz razlogov po Zakonu o pogojih, pod katerimi se zmanjšani ali odpisani prispevki štejejo za plačane (Ur. l. RS, št. 48/92), potem obdobje zavarovanja, za katerega so prispevki zastarali, ni všteto v pokojninsko dobo in se pri uveljavljanju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne more upoštevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na odpravo dokončne odločbe tožene stranke št. P-4085293 z dne 13.4.2001 in priznanje pravice do strarostne pokojnine od 13.12.1999 dalje, ob upoštevanju skupne zavarovalne dobe v trajanju 28 let (točka 1 izreka). Nadalje je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe tožene stranke št. P-4085293 z dne 3.7.2002 in priznanje višje starostne pokojnine od 13.12.2001 dalje, ob upoštevanju skupne zavarovalne dobe v trajanju 28 let (točka 2 izreka). Odločilo je, da sta dokončni odločbi iz obeh predsodnih postopkov zakoniti in pravilni (točka 3 izreka) in da tožnik sam nosi svoje stroške postopka (točka 4 izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je izračun višine starostne pokojnine napravljen na podlagi plačanih prispevkov. Za neplačane prispevke, ki jih ni mogel poravnati zaradi bolezni in prenizkega katastrstkega dohodka, je predlagal odpis dolga na Ministrstvu za finance, Davčni upravi Republike Slovenije, ki pa je o tem prvič odločala z odločbo z dne 13.12.1998, nato pa na pritožbo

9.12.2004 ugotovila, da izterjava prispevkov ni več možna zaradi zastaranja. Sodišče naj bi zavzelo zmotno stališče, da se terjatev ne šteje za odpisano po vsebini in mu zato ne more biti v korist. Opozarja, da je za odpis pravočasno zaprosil, če pa DURS ni odločil in je med tem pravica do izterjave iz formalnih razlogov zastarala, to ne more iti v njegovo škodo. Zaradi navedenega predlaga, da se mu pravica do starostne pokojnine prizna oziroma odmeri v višini, kot če bi bili prispevki plačani.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka ne navaja nobenih takšnih dejstev, niti ne ponuja dokazov v smislu 337. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004; v nadaljevanju ZPP), da bi sploh nastal dvom v pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku tudi ni prišlo do tistih absolutnih bistvenih kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti v skladu s 2. odst. 350. člena ZPP.

Za pritožbeno rešitev zadeve je bistven le odgovor na vprašanje, ali se pri ugotavljanju pogojev za priznanje starostne pokojnine oziroma pri odmeri staroste pokojnine upošteva tudi obdobje od

1.1.1987 do 12.12.1999, ko je bil tožnik zavarovan kot kmet. Torej, ali je za priznavanje pravice oziroma odmero pokojninske dajatve upoštevna tudi doba, oziroma čas prebit v zavarovanju, čeprav prispevki zanjo niso bili plačani. Po 2. odst. 202. člena takrat veljavnega Zakona o pokojninksem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s kasnejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ) se namreč pri uveljavljanju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki bi šle zavarovancu na podlagi pokojninske dobe, za katero bi moral sam plačati prispevek, upošteva le doba, za katero je bil plačan prispevek.

Takšno dejansko stanje pa v predmetni zadevi za sporno obdobje ni dokazano.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik sam zavezanec za plačilo prispevkov, le-ti pa za navedeno obdobje niso bili plačani. Navedbe, da prispevki niso bili plačani zaradi njegovega slabega ekonomsko-finančnega položaja, namreč niso relevantne. Odpis prispevkov ni bil uveljavljan iz razlogov, določenih v Zakonu o pogojih, pod katerimi se kmetom zmanjšani ali odpisani prispevki štejejo za plačane (Ur. l. RS, št. 48/92 s kasnejšimi spremembami), niti ni bilo zatrjevano, da bi bile podane okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče v skladu z navedenim zakonom uspešno uveljaviti odpis (toča, neurja, pozebe, poplave, suše, požar, premikanje zemeljskih tal,...). V razpoložljivi listinski dokumentaciji je dovolj podatkov za zaključek, da Davčna uprava RS ni odpisala neplačanih prispevkov iz razlogov po citiranem zakonu, čeprav je za odpis zaprosil v letu 1994 in 1998, temveč za obdobje od 1.1.1987 do 31.12.1993 zaradi zastaranja izterjave prispevkov. Tožnikovo pritožbeno razlogovanje, da mu to ne more iti v škodo, je zmotno. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča namreč odpisane zastarane prispevke ni mogoče šteti za plačane. V kolikor DURS ni pravočasno odločal o zahtevi za odpis prispevkov, bi se lahko tožnik zaradi molka organa pritožil ter izposloval izdajo upravne odločbe, česar pa ni storil. Zato njegovo sklepanje, da mu zastaranje ne more biti v škodo, ni utemeljeno. Po izrecni določbi 226. člena ZPIZ se za plačane štejejo samo tisti prispevki, ki so bili zmanjšani ali odpisani v skladu s kriteriji in pogoji, predpisanimi z zakonom, ker v predmetni zadevi ni izkazano.

Izpodbijana zavrnilna sodba temelji na pravilni ugotovitvi, da prispevki za obravnavano obdobje niso bili plačani, in se zato čas, prebit v zavarovanju, ne šteje v pokojninsko dobo. Tožena stranka je tako v obeh predsodnih postopkih, ki sta predmet tega socialnega spora, z dokončno odločbo z dne 13.4.2001 najprej zakonito zavrnila zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine, saj tožnik tedaj ni izpolnjeval pogojev iz 39. člena ZPIZ; z dokončno odločbo z dne 3.7.2002 pa tudi odmero višje starostne pokojnine, ker je pokojninska dajatev pravilno odmerjena ob upoštevanju 15 let in ne 28 let pokojninske dobe, kot se je zavezamal tožnik. Iz istih dejanskih in pravnih razlogov je z izpodbijano sodbo zakonito zavrnjen tudi tožbeni zahtevek.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti na katere je bilo potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (343. člen ZPP).