Jedro

Ničnost pravnega posla je skrajna sankcija. Določbe ZOR v 51. do 53. členu opredeljujejo podlago sklenjenih pravnih poslov s stališča dopustnosti, ničnosti in nagibov za sklenitev pogodbe. Ravnanje pogodbenih strank je treba presojati celovito, torej s stališča kršitve prisilnih predpisov, s stališča nemoralnosti, poleg tega pa tudi s stališča intenzivnosti posega v splošne in posamezne interese. Ugotovitev ničnosti ne more biti sama sebi namen, predvsem pa ne sme vzpostaviti stanja, ki bi nasprotovalo interesu, ki naj bi ga zasledovala.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje tako spremenita, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: "Ugotovi se, da je darilna pogodba, sklenjena dne 30.9.1992 med prvo toženko in drugim tožencem za stanovanje št. 3, Ž., nična.

Ugotovi se, da je prva toženka pravi prodajalec stanovanja št. 3, Ž., po kupoprodajni pogodbi z dne 10.12.1992, sklenjeni z B. N. kot kupcem." Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 39.000,00 SIT, v petnajstih dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je nična darilna pogodba, ki sta jo 30.9.1992 med seboj sklenila toženca T. H. in D. M. za stanovanje v Ž. Ugotovilo je tudi, da je pravi prodajalec tega stanovanja po kupoprodajni pogodbi z dne 10.12.1992, sklenjeni z B. N. kot kupcem, toženka T. H., ne pa D. M. Pritožbo toženega D. M. proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženi D. M. proti tej sodbi vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo ob ugoditvi pritožbi tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnjen. Vednost prve toženke, da bo obdarjenec stanovanje prodal naprej, še ne pomeni, da je ta ob sklenitvi darilne pogodbe ravnala z nedopustnim in nemoralnim namenom. Stanovanje je prva toženka kupila zato, da bi ga podarila svojemu sinu. Sicer pa drugi toženec nikoli ni prejel kupnine od kupca B. N. in pogodba med njima tudi ni bila overjena, zaradi česar sploh ni pravno veljavna. Toženca torej stanovanja nista prodala, zaradi česar bo toženec vložil tožbo na ugotovitev neveljavnosti kupoprodajne pogodbe.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč sledi, da je toženka T. H. kot imetnica stanovanjske pravice dne 18.9.1992 po določbah stanovanjskega zakona kupila stanovanje v Ž. od občine. Zanj je plačala 689.180,00 SIT. Dne 30.9.1992 je toženka to stanovanje podarila svojemu sinu D. M., pri čemer pa je v darilni pogodbi bila vrednost stanovanja ocenjena z zneskom 2,900.000,00 SIT. D. M. - drugi toženec je bil kot obdarjenec prvega dednega reda oproščen plačila davka na promet. Kmalu po sklenitvi darilne pogodbe (10.12.1992) je D. M. sporno stanovanje prodal B. N. za kupnino 3,100.000,00 SIT. V primeru, če bi stanovanje prodala toženka, bi morala plačati davek od dobička iz kapitala po 52. členu zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91), zaradi česar sta se nižji sodišči postavili na stališče, da je bila darilna pogodba med materjo in sinom sklenjena le zato, da se slednji izogne plačilu davka na dobiček. Po stališču sodišča druge stopnje sta toženca izigrala zakon, posledica takega ravnanja pa je ničnost pravnega posla po določbah 51. do 53. člena ter 103. člena ZOR.

Vendar pa sta nižji sodišči s tem, ko sta tožbenemu zahtevku ugodili, zmotno uporabili materialno pravo. Načelo pravne varnosti narekuje zaradi interesov pravnega reda, naj se sklenjeni pravni posli vzdržijo v veljavi. Ničnost pravnega posla je skrajna sankcija. Določbe ZOR v 51. do 53. členu opredeljujejo podlago sklenjenih pravnih poslov s stališča dopustnosti, ničnosti in nagibov za sklenitev pogodbe. Ravnanje pogodbenih strank je treba presojati celovito, torej s stališča kršitve prisilnih predpisov, s stališča nemoralnosti, poleg tega pa tudi s stališča intenzivnosti posega v splošne in posamezne interese. Ugotovitev ničnosti ne more biti sama sebi namen, predvsem pa ne sme vzpostaviti stanja, ki bi nasprotovalo interesu, ki naj bi ga zasledovala. Kadar ničnost ne prispeva k rešitvi nezaželjenega stanja, je treba poiskati v okviru zakonskih možnosti drugo rešitev. Pri tem ni mogoče mimo dejstva, da ugotovitev ničnosti darilne pogodbe, posebej pa še drugi del izreka izpodbijane sodbe, posega tudi v pravno razmerje s kupcem stanovanja B. N. Sankcija ničnosti pri osporavani darilni pogodbi, eventualno pa tudi pri kupoprodajni pogodbi, tudi ob predpostavki njune navideznosti ne zagotavlja odprave škodljive posledice. Ta je v tem, ker je bila tožeča stranka prikrajšana za neplačani davek. O tem zaključku nižjih sodišč ni mogoče imeti pomislekov. Darilno pogodbo med tožencema, pa tudi prodajno pogodbo med tožencem in B. N., bi bilo mogoče šteti kot navidezni, če bi prikrivali resnično pogodbeno razmerje med tožencem kot prodajalcem in kupcem N. Po 66. členu ZOR navidezna pogodba med pogodbenima strankama nima učinka. Vendar pa pogodbena volja vseh udeležencev pravnih razmerij v postopku ni bila ugotovljena. Ugotovljeno je bilo le, da je tožeča stranka prikrajšana za neplačani davek. Ravnanje toženih strank ima gotovo posledice na upravnopravnem področju, vendar pa istočasno ni mogoče trditi, da navedena edina nedovoljena posledica lahko na civilnopravnem področju povzroči nadaljnjo posledico v obliki neveljavnega pravnega posla. Ugotovitev ničnosti darilne pogodbe, morda pa tudi prodajne pogodbe, bi torej bila sama sebi namen. Nezaželjeno posledico je torej treba odpraviti na upravnopravnem področju.

Revizijsko sodišče tako zaključuje, da ni pogojev za ugotovitev ničnosti darilne pogodbe iz razlogov po 52. in 53. členu ZOR z vsemi posledicami, ki jih ima za stranke in tretje osebe. Zahtevek, kdo je pravi prodajalec po kupoprodajni pogodbi z dne 10.12.1992, ni utemeljen že iz razloga, ker pomeni poseg v pogodbeno razmerje, katerega udeleženec ni stranka v tem postopku.

Nižji sodišči sta z ugoditvijo tožbenemu zahtevku zmotno uporabili določbo 103. člena ZOR. Revizijsko sodišče je zato sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (1. odstavek 395. člena ZOR). V tem obsegu pa je seveda odveč odgovarjati na revizijske navedbe, ki se nanašajo na vprašanje realizacije kupoprodajne pogodbe med drugim tožencem in B. N. in s tem na morebitno neveljavnost te pogodbe iz drugih razlogov.

Revizijo je sicer vložil le drugi toženec, vendar pa je po naravi pravnega razmerja mogoče spor rešiti samo na enak način zanj in za prvo toženko, s katero imata položaj enotnih sospornikov. Učinek pravdnega dejanja (revizije), ki ga je sicer opravil le eden od sospornikov, se torej razteza tudi na prvo toženko kot enotno sospornico (201. člen ZPP).

Izrek o stroških postopka temelji na določbah 1. odstavka 154. člena, 155. člena in 2. odstavka 166. člena ZPP. Tožeča stranka s svojim zahtevkom ni uspela, zaradi česar mora toženi stranki povrniti njene stroške, ki pa so zaznamovani le na pritožbeni stopnji. Višina stroškov je odmerjena v skladu z odvetniško in taksno tarifo.

Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel, ker niso bili prijavljeni. Določbe ZPP (zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) in ZOR (zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).