Jedro

Pri svojih zaključkih je sodišče prve stopnje izhajalo iz izjav obeh na naroku zaslišanih tajnih delavcev in na podlagi teh sklepalo o stopnji njune ogroženosti v smislu citirane zakonske določbe. Gre za potencialno ogroženost obeh tajnih delavcev glede na okoliščine primera kot jih je ocenilo prvo sodišče, seveda pa o konkretni ogroženosti še ni mogoče sklepati, saj identiteta tajnih delavcev obtožencem še ni bila razkrita.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je okrožni sodnik - svétnik na podlagi določb četrtega odstavka 240.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in na predlog državnega tožilca, po 9. 3. 2020 opravljenem naroku, sklenil, da se za zaščito tajnih delavcev, ki sta tajno delovala v predmetni kazenski zadevi, odredijo zaščitni ukrepi z označitvijo vseh podatkov o pričah za uradno tajnost, za določitev psevdonimov pričama, za zaslišanje prič s pomočjo tehničnih sredstev ter da se vsebina izjav, ki sta jih priči dali na naroku 9. 3. 2020 izloči iz zapisnika in hrani kot podatek, ki zaradi interesa postopka ni javno dostopen.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil zagovornik obtoženega P. Š. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenega predloga ni podal. Navaja pa, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni zaslediti nobenih konkretnih razlogov, v čem naj bi bilo v nevarnosti življenje in telo tajnih delavcev. Brez razlogov se ni mogoče izjasniti in takšna opustitev onemogoča pritožbeno kontrolo. Pritožnik meni, da bi za varovanje zasebnega življenja tajnih delavcev morali veljati isti pogoji kot za ostale priče, ki so morale izpovedovati, čeprav tega morebiti niso hotele. Pritožnik se zato sprašuje, ali je zasebnost tajnih delavcev takšna, da terja posebne ukrepe. Zasebnost tajnih delavcev ne sme pretehtati nad pravico obtoženih do obrambe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sklep o uporabi zaščitnih ukrepov, s katerimi se identiteta priče obdolžencu in njegovemu zagovorniku v celoti prikrije (anonimna priča), lahko preiskovalni sodnik (tekom glavne obravnave predsednik senata) izda samo po opravljenem posebnem naroku, če oceni: 1) da obstaja resna nevarnost za življenje ali telo priče, življenje ali telo njenega bližnjega sorodnika ali oseb, ki jih v skladu z določbami zakona iz tretjega odstavka 141.a člena tega zakona predlaga priča, 2) da je izpovedba priče pomembna za kazenski postopek, 3) da priča izkazuje zadostno stopnjo verodostojnosti in 4) da interes pravičnosti in uspešne izvedbe kazenskega postopka pretehtata nad interesom obrambe, da se seznani z identiteto priče (četrti odstavek 240.a člena ZKP). V predmetni kazenski zadevi je predsednik senata o predlogu pristojnega državnega tožilca odločil po naroku, opravljenem v skladu z določbo tretjega odstavka 240.a člena ZKP in v izpodbijanem sklepu pod točkami 3 do 5 obrazložitve v ustreznem obsegu in s tehtnimi razlogi argumentiral obstoj vseh pogojev, da se za zaščito obeh prič (tajnih delavcev, ki sta delovala v predmetni kazenski zadevi) odredijo zaščitni ukrepi kot izhajajo iz točk I. in II. izreka izpodbijanega sklepa.

5. Pritožnik problematizira izključno obrazložitev izpodbijanega sklepa glede obstoja pogoja po 1. točki četrtega odstavka 240.a člena ZKP in sicer, da prvostopenjsko sodišče ni navedlo konkretnih razlogov, zakaj naj bi obstajala resna nevarnost za življenje ali telo obeh prič. Sodišče druge stopnje takšen pritožbeni očitek zavrača, saj ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče tudi ta pogoj ustrezno ocenilo in argumentiralo pod točko 4 obrazložitve. Pri svojih zaključkih je sodišče prve stopnje izhajalo iz izjav obeh na naroku zaslišanih tajnih delavcev in na podlagi teh sklepalo o stopnji njune ogroženosti v smislu citirane zakonske določbe. Gre za potencialno ogroženost obeh tajnih delavcev glede na okoliščine primera kot jih je ocenilo prvo sodišče, seveda pa o konkretni ogroženosti še ni mogoče sklepati, saj identiteta tajnih delavcev obtožencem še ni bila razkrita. V tej zvezi je seveda še pomembno, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa ni navajalo konkretnih okoliščin v zvezi z ogroženostjo obeh tajnih delavcev, saj bi takšni podatki lahko vodili do razkritja njune identitete. Sodišče druge stopnje se prav tako ne strinja s tezo pritožnika, da ni razlogov za večjo zaščito zasebnosti obeh tajnih delavcev v primerjavi z ostalimi pričami, ki so bile zaslišane v predmetni kazenski zadevi. Oba tajna delavca imata v tem kazenskem postopku drugačen status že iz razloga, ker je njuno tajno delovanje pripeljalo do razkritja kaznivih dejanj in procesuiranja obtožencev. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje prišlo do zaključka, da je izpodbijani prvostopenjski sklep pravilen in zakonit in je zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

6. Sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP).

7. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.